Odličen koktejl Champs-Élysées nas bo popeljal v Pariz, naravnost na Elizejske poljane, po katerih nosi ime. Gre za klasičen koktejl sestavljen iz konjaka, likerja Chartreuse, limoninega soka, sladkornega sirupa in Angostura bitters. Slaven je postal ob izidu knjige receptov The Savoy Cocktail Book izdane leta 1930.
Champs-Élysées je kulten koktejl tudi zato, ker je zaslužen za razvoj cele družine kislo-grenkih koktejlov, ki uporabljajo franocski Chartreuse. Slednji je poseben zvarek kartuzijanskih menihov iz samostana Grande Chartreuse iz leta 1737. Vsebuje različna zelišča s poudarkom na pelinu, kar mu daje značilno zeleno barvo. Obstaja tudi rumenkasta verzija, ki je nekoliko blažja.
Za pripravo tega koktejla potrebujemo konjak, pelinov liker, limono, sladkor in Angostura bitters. Konjaku ki je nosilec okusa in alkoholne vsebnosti, pelin in Angostura bitters dodajo globljo barvo in okus. Tudi posladkajo ga. Sladkor in limonin sok pa okuse omilita in izravnata v lepo harmonijo.
Zahvaljujoč globalizaciji so nam skoraj vse sestavine dostopne v bolje založenih trgovinah. Težava pa zna biti Green Chartreuse, saj ga izdelujejo le v Franciji in v omejenih količinah. Kot alternativo lahko uporabiš absint ali kakšen drug liker s pelinom. Tu si lahko ogledaš 10 alternativ za Chartreuse.
Sestrski koktejl Champs-Élysées uporablja pomarančne okuse namesto Chartreuse, kar ustvari bolj saden in sladek napitek. Poskusi zamenjati pelinov liker s Triple Sec ali Blue Curacao in malo pomarančnega soka.
V današnji družbi alergije predstavljajo enega od ključnih zdravstvenih izzivov, ki prizadenejo ljudi vseh starosti po vsem svetu. Alergijske reakcije se lahko gibljejo od blagih neprijetnosti do resnih, življenjsko nevarnih stanj. Vsako leto milijoni ljudi iščejo pomoč za lajšanje simptomov, ki jih povzročajo najrazličnejši alergeni – od hrane in cvetnega prahu do hišnih ljubljenčkov in zdravil.
Cvetni prah
Med najpogostejšimi povzročitelji alergij je cvetni prah, ki vsako leto prizadene na milijone ljudi po vsem svetu. Ta fini prah, ki ga sproščajo rastline med cvetenjem, se lahko razširi na velike razdalje in povzroči širok spekter simptomov, kot so kihanje, zamašen nos, srbenje oči in včasih celo težave z dihanjem. Vetrovno vreme lahko še dodatno poslabša stanje, saj pomaga cvetnemu prahu, da potuje še dlje.
Zanimivo je, da lahko nekatere vrste cvetnega prahu prepotujejo več kot 100 kilometrov od svoje izvorne točke. To pojasnjuje, zakaj ljudje, ki živijo daleč od velikih zelenih površin, še vedno trpijo zaradi alergij na cvetni prah.
Pršice v prahu so mikroskopski organizmi, ki se prehranjujejo z odmrlo kožo ljudi in živali. Njihova prisotnost v domovih po vsem svetu je skoraj neizogibna. Simptomi alergije na pršice so lahko zelo podobni tistim, ki jih povzroča cvetni prah, vključno s kihanjem, zamašenim nosom in srbenjem oči. Vendar pa lahko pršice v prahu prispevajo tudi k razvoju ali poslabšanju astme. Te pršice uspevajo v toplem, vlažnem okolju, zato je zmanjšanje vlažnosti v domu ključnega pomena za omejevanje njihovega števila.
Ena izmed fascinantnih lastnosti pršic je, da neposredno ne pijejo vode, temveč absorbirajo vlago iz zraka preko svojega telesa, kar pojasnjuje, zakaj visoka vlažnost ustvarja idealne pogoje za njihovo razmnoževanje.
Ljubezen do hišnih ljubljenčkov je univerzalna, vendar pa lahko prhljaj, ki ga proizvajajo ti ljubki spremljevalci, povzroči resne alergijske reakcije pri nekaterih ljudeh. Prhljaj, ki vključuje odmrle kožne celice, dlako, slino in celo urin, je močan alergen. Simptomi alergije na hišne ljubljenčke se lahko močno razlikujejo, od blagega srbenja in kihanja do resnejših težav, kot so težave z dihanjem in astma.
Zanimivo je, da so nekatere živali, kot so mačke, za mnoge posameznike močnejši alergen kot drugi hišni ljubljenčki. To je deloma posledica posebne beljakovine v mačji slini, znane kot Fel d 1, ki lahko povzroči močnejše alergijske reakcije.
Plesni so vrsta gliv, ki se lahko razvijejo v vlažnih, vodnatih okoljih, kot so kleti, kopalnice in druge slabo prezračevane površine. Ko se plesni razmnožujejo, sproščajo spore v zrak, ki jih ljudje lahko vdihnejo, kar povzroča alergijske reakcije. Simptomi vključujejo kihanje, zamašen nos, srbenje oči in v nekaterih primerih težave z dihanjem ali astmo.
Zanimivo je, da lahko nekatere vrste plesni preživijo v ekstremnih pogojih, vključno z zelo nizkimi temperaturami, kar pomeni, da lahko ostanejo dejavne celo v zamrzovalnikih. Zmanjšanje vlažnosti in izboljšanje prezračevanja v domovih je ključno za preprečevanje rasti plesni.
Alergije na hrano so ena najresnejših oblik alergijskih reakcij, saj lahko v nekaterih primerih povzročijo anafilaksijo, potencialno smrtno nevarno stanje. Med najpogostejše alergene spadajo arašidi, oreščki, mleko, jajca, pšenica, soja, ribe in drugi morski sadeži. Simptomi se lahko razlikujejo od blagega srbenja v ustih do hude otekline, težav z dihanjem in šoka. Kljub temu, da nekateri otroci sčasoma prerastejo svoje alergije na določena živila, je anafilaksija vedno resna grožnja, ki zahteva takojšnjo zdravniško pomoč. Raziskave kažejo, da je prepoznavanje in izogibanje sprožilcem ključnega pomena za obvladovanje alergij na hrano.
Piki insektov, kot so čebele, ose in mravlje, lahko pri nekaterih ljudeh sprožijo alergijske reakcije. Simptomi se lahko gibljejo od blagega srbenja in otekline na mestu pika do anafilaksije.
Zanimivo je, da imunoterapija ponuja možnost zmanjšanja občutljivosti na pike določenih insektov, kar lahko znatno zmanjša tveganje za hude alergijske reakcije v prihodnosti. Ta metoda vključuje postopno izpostavljanje telesa majhnim količinam alergena, kar sčasoma zmanjša občutljivost.
Nekateri ljudje razvijejo alergijske reakcije na določena zdravila, kot so antibiotiki penicilinske skupine, nekatera protibolečinska sredstva in rentgenska kontrastna sredstva. Simptomi lahko vključujejo kožne izpuščaje, srbenje, otekanje in v najhujših primerih anafilaksijo.
Zanimivo je, da alergija na penicilin, ki je bila nekoč smatrana za doživljenjsko stanje, morda ni trajna. Nove študije kažejo, da lahko nekateri ljudje sčasoma izgubijo občutljivost na penicilin, kar omogoča njegovo varno uporabo po ponovni oceni alergije pod nadzorom zdravnika.
Alergija na lateks se pogosto pojavi kot odziv na naravni kavčuk, ki se nahaja v številnih medicinskih in potrošniških izdelkih. Simptomi lahko segajo od kožnih izpuščajev do srbenja, otekline in v redkih primerih anafilaksije. S povečano ozaveščenostjo in prehodom na lateks-free izdelke v zdravstvenih ustanovah se je incidenca alergij na lateks zmanjšala, vendar še vedno predstavlja tveganje za tiste, ki so izpostavljeni lateksu v drugih okoljih.
Alergija na kovine, zlasti nikelj, je pogosta oblika kontaktnega dermatitisa. Nikelj se lahko nahaja v nakitu, urah, gumbih in drugih predmetih, ki pridejo v neposreden stik s kožo. Simptomi vključujejo rdečico, srbenje in vnetje kože na mestu stika. Zanimivo je, da so nekateri ljudje občutljivi samo na določene oblike niklja, medtem ko lahko druge oblike tolerirajo brez težav.
Kozmetični izdelki, kot so losjoni, parfumi in ličila, lahko pri nekaterih ljudeh povzročijo alergijske reakcije. Te reakcije so pogosto posledica dišav, konzervansov ali drugih kemikalij, ki se uporabljajo v izdelkih. Simptomi lahko vključujejo kožne izpuščaje, srbenje in rdečico. Zanimivo je, da lahko alergijske reakcije na kozmetiko nastanejo šele po večletni uporabi izdelka brez predhodnih težav, kar kaže na kompleksnost imunskega odziva telesa.
Alergije predstavljajo pomemben zdravstveni izziv, ki lahko vpliva na vsak vidik življenja posameznika. Z razumevanjem vzrokov, simptomov in upravljanjem alergijskih reakcij lahko posamezniki bolje obvladujejo svoje stanje in zmanjšajo vpliv alergij na svoje življenje. Zavedanje o možnih sprožilcih in previdnost pri izpostavljenosti znanim alergenom sta ključna za preprečevanje alergijskih reakcij. V primeru hude alergijske reakcije, naj se takoj poišče zdravniška pomoč. Z napredkom v medicinski znanosti in boljšim razumevanjem alergij se povečujejo možnosti za uspešno obvladovanje te pogoste zdravstvene težave.
Prepoved intimnosti, ki je veljala za olimpijske igre v Tokiu leta 2020, je bila odpravljena za olimpijske igre v Parizu leta 2024. Olimpijska vas, kjer bodo športniki ostali med igrami, pa bo založena s 300.000 kondomi, po besedah Laurenta Michauda, direktorja vasi.
300.000 kondomov za športnike na OI 2024
V intervjuju o prihajajočih igrah, ki bodo v francoski prestolnici od 26. julija do 11. avgusta, je Michaud dejal, da se pripravljajo na 14.250 prebivalcev v vasi in da nameravajo imeti 300.000 kondomov za športnike.
Pravila o intimnosti so začela veljati za olimpijske igre 2020, ki so bile leta 2021 v Tokiu na Japonskem zaradi pandemije COVID-19. Da bi preprečili širjenje virusa, so bili športniki pozvani, naj omejijo medsebojni fizični stik in naj med seboj ostanejo približno šest metrov in pol, razen kadar je to potrebno, na primer na igrišču.
Zagotavljanje kondomov na olimpijskih igrah je tradicija od olimpijskih iger v Seulu leta 1988, kot prizadevanje za ozaveščanje o virusu HIV in aidsu. V Tokiu so uradniki še vedno razdelili 150.000 kondomov – čeprav so pravila o intimnosti preprečevala kakršne koli scenarije za njihovo uporabo.
Michaud je dejal, da želijo, da imajo športniki v vasi vse, kar potrebujejo, zato so zgradili športni bar – ampak brez alkohola. »Vendar bo to odličen kraj, kjer bodo lahko delili svoj trenutek in okolje tukaj. V vasi seveda ni šampanjca, toda v Parizu lahko dobijo toliko šampanjca, kot ga želijo. Imeli bomo več kot 350 metrov bifeja s svetovno hrano … in prepričan sem, da bodo športniki zelo veseli francoskih specialitet, ki jih pripravljajo tukaj.«
Otvoritvena slovesnost iger ob reki Seni je predvidena za 26. julij ob sončnem zahodu, vendar bo zaradi varnostnih razlogov dostop do ogleda mogoč le s povabilom.
Po navdihu animiranega filma Bambi (iz leta 1942) bo ta film nedolžnega jelenčka spremenil v morilski stroj. Zgodba sledi Xani (Roxanne McKee) in njenemu sinu Benjiju (Tom Mulheron), ki se znajdeta v avtomobilski nesreči in ju kmalu ujame zlobni morilski jelen Bambi.
V napovedniku je mogoče videti lovca, ki uporabljata mrtvo ptico kot vadbeno tarčo. »Si kdaj ustrelil jelena?« vpraša eden izmed njiju. »Ne. Si ga ti?« mu odgovori drugi. Ta mu pritrdi in s tem potrdi glavno tezo. On je tisti, ki je ubil Bambijevo mamo. V naslednjem prizoru vidimo odraslega Bambija, ki je željan maščevanja.
Bambi: The Reckoning je režiral britanski montažer/filmski ustvarjalec Dan Allen. Scenarij je po romanu Felixa Saltena napisal Rhys Warrington.
Bambi: The Reckoning bodo v kinematografih izdali 31. oktobra 2024, torej za noč čarovnic, kot se za grozljivko spodobi.
Vse spominja na grozljivko Medvedek Pu: Kri in med, ki je izšla lani in pri mnogih postala najslabši film leta 2024. Čeprav je prejel grozljive kritike in nagrado Razzie za najslabši film leta 2023 je zaslužil kar nekaj denarja. To je vodilo do nadaljevanja, pustolovskega naslova Medvedek Pu: Kri in med 2 (Winnie-the-Pooh: Blood and Honey 2), in stvaritve univerzuma »Pooniverse«, grozljivke, ki temeljijo na priljubljenih otroških filmih.
Nakupovanje z malčki je lahko precej zahtevno. Saj veste, otrok je prerasel večino hlač, želeli bi osvežiti njegovo garderobo, morda ste v nakupovanju opreme za novega družinskega člana, vaš prvorojenec pa seveda v izbiranju ustreznega avtosedeža za mlajšo sestrico ne vidi zabavne dogodivščine, zato se vaša misija hitro konča, razpoloženje pa ni nič kaj veselo.
V največji poslovalnici Baby Center v ljubljanskem BTC-ju so pomlad pozdravili z razburljivimi novostmi. V treh nadstropjih, na več kot 2500 kvadratnih metrih, so postavili nove mejnike v svoji ponudbi in storitvah. Poleg tega v aprilu pričenjajo s posebnim programom, ki bo olajšal nakupovanje družinam in hkrati prinesel nasmeh na obraz njihovih najmlajših.
Zakaj Hura Urice?
Predstavljajte si, da imate čas, da v miru opravite nakupe, ob tem dobite vse potrebne informacije, da izberete najustreznejše za vašega malčka, medtem ko vaš otrok uživa v družbi vrstnikov, gleda lutkovno predstavo, ustvarja in vas prav nič ne pogreša. Zadovoljni starši in zadovoljni otroci so bili motivacija, ki je vodila do sodelovanja med Baby Centrom in Akademijo za varuške, ki so skupaj zasnovali Hura Urice – sobotne delavnice, ki bodo staršem omogočile, da v miru opravijo z nakupi. Hura Urice so se pričeleprvo soboto v aprilu, na igralni predstavi Vilko Zasije na Potepu pod okriljem Zavoda Varna pot, ki je otroke popeljala na čarobno dogodivščino in jih učila varne vključenosti v promet. Čeprav so bili pri prvih Hura Uricah starši prisotni, bodo že kmalu zaupali varstvo “Modrim varuškam” iz Akademije za varuške, kar staršem omogoča, da uživajo v brezskrbnem nakupovanju.
Nova storitev je zasnovana z mislijo na družine, ki si želijo nakupovanje brez stresa, saj so njihovi otroci v dobrih rokah.
Raziskujte, uživajte, rastite z nami
Od novih otroških kotičkov, preko dogodkov za starše, do inovativnih sobotnih delavnic, vse je zamišljeno, da družine rastejo, se zabavajo in učijo v spodbudnem okolju. Vabljeni na igrivo pustolovščino, ki prepleta nakupovanje z brezskrbnim varstvom vaših otrok. Za več informacij obiščite spletno stran in spremljajte družbena omrežja.
Vabljeni na igrivo pustolovščino, ki združuje nakupovanje z brezskrbnim varstvom otrok. Za več informacij obiščite spletno stran in spremljajte njihova družbena omrežja.
Spomladi se bomo kolesarji zopet vse pogosteje srečevali na cesti. Morda nisi vedel, a tudi tu obstajajo nenapisana pravila in lepe navade, ki jih bodo drugi kolesarji cenili. Preberi si, kaj bi lahko klasificirali kar kot kolesarski bonton, da se boš lažje vključil v kolesarsko skupnost in bodo drugi še bolj uživali v tvoji družbi na kolesu.
Pozdravi VSE, ki vozijo kolo
Ta samoumevna gesta številnim kolesarjem še vedno ni domača. Če nasproti pripelje kolesar, pač dvigneš roko s krmila, pokimaš ali kako drugače pozdraviš kolesarja. Sploh ni pomembno, ali se nasproti pripelje profesionalni kolesar ali gospa, ki se s kolesom vrača iz trgovine. Pozdraviš vsakogar, ki vozi kolo. Obstaja le ena izjema: če oseba na kolesu ne nosi čelade, je ne pozdraviš. To je edina izjema! Tudi če treniraš in si ravno sredi intervala, se potrudi in vsaj pokimaj kolesarju. Trening zaradi tega zagotovo ne bo uničen.
Kolesarja ob cesti VEDNO vprašaj, če potrebuje pomoč
Če ob cesti opaziš kolesarja, ki se očitno ukvarja s kakšno tehnično okvaro (ali je celo padel), ga vedno vprašaj, če je vse v redu in če potrebuje pomoč. Morda je predrl zračnico in ti bo neskončno hvaležen, če mu posodiš svojo tlačilko. Mogoče ni tako spreten pri popravljanju verige, ki je padla z zobnikov. Predvsem manj izkušeni kolesarji (in »navadni smrtniki«, ki se s kolesom vračajo z dela ali so se odpravili na družinski kolesarski izlet) bodo tako pomoč zelo cenili in posledično bolj spoštovali vse kolesarje. Nikoli ne veš, kdaj se znajdeš na nasprotni strani, ko boš ti obupan na robu ceste čakal nekoga, ki bi lahko pomagal.
Preden se nekomu priključiš v zavetrje, ga vprašaj, če bi ga družba motila
Klasičen scenarij na cesti: hitrejši kolesar prehiti počasnejšega, ta pa se mu prilepi v zavetrje. Morda se ti zdi, da s tem ni nič narobe, a situacija je lahko nekoliko neprijetna in v najslabšem primeru celo nevarna. Če se kolesarju želiš priključiti v zavetrje, ga najprej lepo pozdravi in vprašaj, če bi ga tvoja družba motila. Verjetno ti bo brez težav ponudil, da se mu pridružiš, morda se bo celo pogovarjal in boš spoznal novega kolesarskega prijatelja. Verjetno bo tudi povedal, kam je namenjen – to je ključno, da te nenadno zaviranje ali zavijanje v stransko ulico ne preseneti. Mogoče ti bo razložil, da izvaja intervalni trening in vožnja v zavetrju ni preveč priporočljiva (oziroma je lahko nevarna), saj bo polna pospeševanj ali sprintov.
Nikoli se ne odpravi na kolo brez rezervne zračnice in kolesarske tlačilke
Ti ni še nihče povedal, da res nisi kul, ko ob predrti zračnici vedno prosiš druge, da ti jo posodijo (oziroma kar podarijo)? Če se pogosto voziš v skupini kolesarjev, poskrbi, da lahko sam zamenjaš zračnico. Ostali te bodo rade volje počakali, ne bo pa jim všeč, če boš na kolesarsko turo vedno prišel nepripravljen. Poskrbi tudi, da znaš zamenjati zračnico:
How To Change A Bike Tyre
Za vsak primer imej pri sebi nekaj evrov
Bankovec za 10 ali 20 evrov imaš lahko kar pri telefonu ali celo v kolesarski torbici (v primeru, da jo uporabljaš). Lahko te reši, če ti na poti zmanjka kolesarskih prigrizkov ali napitka v bidonih. Poleg tega se pogosto zgodi, da se po kolesarski turi skupaj s prijatelji ustaviš še na kavi, pijači ali sladoledu. Poskrbi, da ne boš vedno tisti, ki je »ravno danes« pozabil denar doma.
Ikonična pokrajina Wadi Rum v Jordaniji in puščava Namib v južni Afriki že dolgo slovita kot vizualni navdih za izmišljeni svet Arrakisa v znanstvenofantastičnem epu Franka Herberta iz leta 1965 Dune. Vendar pa je pravi izvor Herbertove domišljije bližje domu, na meglenih obalah Oregona, na oddaljenem delu severozahodne pacifiške obale.
V prvem delu novega filma Dune: peščeni planet mora mladi Paul Atreides, prestolonaslednik mogočne rodbine, odpotovati na najnevarnejši planet v vesolju, da bi zagotovil prihodnost svojemu ljudstvu. Težko pričakovana priredba znanstvenofantastične klasike je svetovno premiero doživela leta 2021 na Beneškem filmskem festivalu. Konec letošnjega februarja je na filmska platna prišlo nadaljevanje filma naslovljeno Dune: peščeni planet, 2.del. Oba dela veljata za veliki uspešnici.
Naravna čudesa, ki izginjajo
Oregon je s svojimi skalnatimi rti, meglenimi gozdovi in neskončnim dežjem v resnici bolj podoben bujnemu oceanskemu svetu Caladana, domovini prednikov hiše Atreides, in ne ostrim peščenim pokrajinam Arrakisa. Toda ob osrednji obali vas čaka drugačen svet.
Približno 40 milj med mestoma Florence in North Bend vzdolž pacifiške obale poteka 7000 hektarjev peščenih sipin. Zaščitene so kot del 31.500 hektarjev velikega nacionalnega rekreacijskega območja sipin Oregon. Visoke velikane so skozi stoletja oblikovali voda in vetrovi s hitrostjo 100 milj na uro, kar je povzročilo največje območje zmernih obalnih sipin v Severni Ameriki. Vendar ti naravni čudeži izginjajo. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko popolnoma izginili v naslednjih 50 letih.
Ko je fikcija v resnici znanost
Ko so se Evropejci v 18. in 19. stoletju začeli naseljevati ob osrednji obali Oregona, so se soočili s pomembnim izzivom: naravnim gibanjem sipin. Pesek je goltal ceste, avtoceste in hiše.
»Navdušile so me peščene sipine,« je dejal Herbert v intervjuju leta 1969. »Peščene sipine so kot valovi v velikem vodnem telesu … in ljudje, ki jih obravnavajo kot tekočino, se jih naučijo nadzorovati,« je dodal. Foto: on IMDb
V zgodnjih letih 20. stoletja je ameriška služba za gozdove začela okoli sipin saditi invazivne vrste, kot so bile vrbe in plažna trava, da bi preprečila njihovo premikanje. Plažna trava je bila neverjetno uspešna, saj so njena globoko rastoča stebla korenike stabilizirala in zasidrala sipine.
Minilo je še nekaj desetletij, preden je novinar Frank Herbert izvedel za projekt zajezitve sipin in se odločil za raziskovanje tega fenomena. Leta 1953 je Herbert odšel v mesto Florence v Oregonu, ki je blizu severnega konca sipin, da bi raziskal in napisal članek o projektu zajezitve. Čeprav načrtovani članek »Ustavili so premikajoče se peske« ni bil nikoli objavljen, je izkušnja na Herberta močno vplivala.
Kaj storiti danes?
Danes pa je boljše razumevanje ekologije razkrilo napake v ozadju načrta za nadzor sipin v Oregonu. Vsako leto izgubijo približno pet metrov odprtega peska in prevzemajo jih invazivne vrste, ki ogrožajo avtohtono floro in favno.
Oregon Dunes Restoration Collaborative – sestavljen iz različnih lokalnih zainteresiranih strani, vključno z zveznimi plemeni Coos, Lower Umpqua in Siuslaw Indijanci – vodi prizadevanja za obnovo sipin. Namen njihovega tridelnega načrta je zaščititi obstoječa zdrava območja in obnoviti naravne procese v regiji.
Kako obiskati filmske sipine?
Na srečo ljubitelji Dune ne potrebujejo vesoljske ladje, da obiščejo prvotni Arrakis. Nacionalno rekreacijsko območje Oregon Dunes, ki je odprto za dnevno uporabo in kampiranje, ponuja pohodniške poti, terene za deskanje po pesku, opazovanje divjih živali in drugo rekreacijo na prostem.
Kljub uspehu filma Dune območje ne sprejme veliko turistov. Raziskovalci pravijo, da se zdi, da se bo to spremenilo, zlasti z izidom novega filma Dune: peščeni planet, 2.del. Upajo, da bo več ljudi, ki prihajajo na to območje, da bi hodili po istih sipinah, ki so navdihnile Herberta, pomagalo tudi pri ozaveščanju o stiski sipin in ukrepih za njihovo rešitev.
Določene molekule RNK v živčnih celicah v možganih trajajo vse življenje, ne da bi se obnovile. Nevroznanstveniki z univerze Friedrich-Alexander-Universität Erlangen-Nürnberg (FAU) so skupaj z raziskovalci iz Nemčije, Avstrije in ZDA to dokazali.
RNK so na splošno kratkožive molekule, ki se nenehno rekonstruirajo, da se prilagodijo okoljskim razmeram. S svojimi ugotovitvami raziskovalna skupina upa, da bo razvozlala kompleksen proces staranja možganov in pridobila boljše razumevanje povezanih degenerativnih bolezni.
Večina celic se redno obnavlja
Večina celic v človeškem telesu se redno obnavlja in s tem ohranja svojo vitalnost. Vendar obstajajo izjeme: srce, trebušna slinavka in možgani so sestavljeni iz celic, ki se vso življenjsko dobo ne obnavljajo, pa morajo še vedno ostati v polnem stanju.
»Starajoči se nevroni so pomemben dejavnik tveganja za nevrodegenerativne bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen,« pravi prof. dr. Tomohisa Toda, profesor nevronske epigenomike na FAU in v centru Max Planck za fiziko in medicino v Erlangnu. »Osnovno razumevanje procesa staranja in tega, katere ključne komponente so vključene v ohranjanje delovanja celic, je ključnega pomena za učinkovite koncepte zdravljenja.«
V skupni študiji, ki so jo izvedli skupaj z nevroznanstveniki iz Dresdna, La Jolle (ZDA) in Klosterneuburga (Avstrija), je delovna skupina, ki jo vodi Toda, identificirala ključno komponento staranja možganov: raziskovalci so lahko prvič dokazali, da nekateri vrste ribonukleinske kisline (RNA), ki ščitijo genetski material, obstajajo tako dolgo, kot obstajajo nevroni sami. »To je presenetljivo, saj je za razliko od DNK, ki se praviloma nikoli ne spremeni, večina molekul RNK izjemno kratkoživih in se nenehno izmenjujejo,« pojasnjuje Toda.
»Identificirali smo celo označene dolgožive RNK …«
Da bi določili življenjsko dobo molekul RNK, je skupina Toda sodelovala z ekipo prof. Martin Hetzer, celičnega biologa na Inštitutu za znanost in tehnologijo Avstrije (ISTA). »Uspelo nam je označiti RNK s fluorescenčnimi molekulami in slediti njihovi življenjski dobi v možganskih celicah miši,« pojasnjuje Tomohisa Toda, ki ima edinstveno strokovno znanje na področju epigenetike in nevrobiologije in je leta 2023 prejel štipendijo ERC Consolidator za svoje raziskave. »Identificirali smo celo označene dolgožive RNK pri dve leti starih živalih, in ne samo v njihovih nevronih, ampak tudi v somatskih odraslih nevralnih izvornih celicah v možganih.«
Poleg tega so raziskovalci odkrili, da se dolgožive RNK, ki so jih na kratko imenovali LL-RNK, običajno nahajajo v celičnih jedrih, tesno povezanih s kromatinom, kompleksom DNA in beljakovin, ki tvorijo kromosome. To kaže, da ima LL-RNK ključno vlogo pri uravnavanju kromatina.
Da bi potrdili to hipotezo, je ekipa zmanjšala koncentracijo LL-RNK v poskusu in vitro z modeli odraslih živčnih matičnih celic, zaradi česar je bila celovitost kromatina močno prizadeta. »Prepričani smo, da imajo LL-RNK pomembno vlogo pri dolgoročni regulaciji stabilnosti genoma in s tem pri vseživljenjskem ohranjanju živčnih celic,« pojasnjuje Tomohisa Toda. »Prihodnji raziskovalni projekti bi morali dati globlji vpogled v biofizikalne mehanizme za dolgoročno ohranitvijo LL-RNK. Želimo izvedeti več o njihovi biološki funkciji pri regulaciji kromatina in kakšen učinek ima staranje na vse te mehanizme.«
Festival balKam predstavlja pregled najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije.
Vsako nacionalno združenje je lahko predlagalo po en celovečerni igrani, kratki igrani, dokumentarni, dva študentska in na novo restavriran film. Poleg tega so potekale tudi tri okrogle mize o pogojih za delo filmskih ustvarjalcev, skrbi za filmsko dediščino in pogovor s študenti o njihovi karierni poti po končanem študiju.
Kaj priporočamo z balKam festivala?
Definitivno film Pjera Žalice Praznik dela (direktor fotografije: Almir Đikoli). Protagonist Armin po desetih letih življenja v Nemčiji pozno ponoči prispe v Bosno. Ravno se je poročil in želi presenetiti očeta Fuda za prvomajske praznike. Toda očeta ni doma in sosed mu pove, da so ga aretirali, a nihče ne ve, zakaj.
Film pretkano z veliko humorja in senzibilnosti pluje med težkimi temami kolektivnega spomina, generacijske postvojne travme, narodnega ponosa, izseljenosti in domotožja ter nenazadnje medsosedske in družinske povezanosti in ljubezni. In vse to v soju žarnice nad vrtno mizo, mizo stalnico, kjer posedajo prijatelji in se spogledujejo nad zelenimi steklenicami, med pomenki o tem, kaj bodo žarili za prvi maj, medtem, ko jih žene kot ostrostrelke opazujejo in ljubeznivo nadzorujejo izza vogalov. Osebno vsekakor močno priporočam!
Praznik rada / May Labor Day trailer
Ne moremo tudi mimo barvenga prikaza – čeprav gre za črno-beli film – slovenske kulture intenzivnega pitja na izletu zagorskega pihalnega orkestra v Avstrijo, kjer se udeležijo festivala “pleh muske” in se nadvse pisano vtisnejo v spomin domačinov. Film Orkester(direktor fotografije: Simon Tanšek) je na trenutke morda preveč realistična satirična dramedija, ki človeku vzbudi vprašanje: “koliko izrazov, ki nagovarjajo k pitju, vendar pozna slovenščina?”
Poleg tega sta zanimiva tudi dokumentarna filmaRudarke (direktorica fotografije: Marija Đoković) in Temni pokrov sveta (direktor fotografije: Rado Likon). Prvi prikazuje delo žensk v rudniku rjavega premoga Rembas, drugi pa ozavešča in opozarja na prisotnost črnega ogljika v zraku in ob tem ustvarja profil Matevža Lenarčiča – biologa, alpinista, okoljevarstvenika, fotografa in letalca, ki v svojem malem letalu opravlja meritve zraka, fotografira plasti zraka ob sončnem vzhodu in zahodu in pa predvsem opozarja na pomembne okoljske spremembe, ki ogrožajo našo prihodnost.
Film Orkester na festivalu balKam Foto: on kinoteka
Eskapistično prebolevanje srtega srca na Braču
Letošnja novost je bila tekmovalna sekcija in podelitev nagrade za najboljšo fotografijo v študentskem filmu. S študentskimi filmi festival vzpostavlja pregled najvidnejših predstavnikov študentske produkcije in obenem tudi večjo povezanost akademij s področja Balkana.
Nagrado je prejel Filip Stojanović za film »Tetka«. Nagrajeni film prikazuje dobro komunikacijo med direktorjem fotografije in režiserjem, ki je dala izjemen rezultat, svobodo ustvarjanja in fotografijo, ki je v skladu s zgodbe ne glede na omejitve produkcijskega okolja. Film je namreč snemala zelo majhna ekipa, ki se je po besedah režiserke Milice Spasojević sprehajala po Braču in za rokav pocukala mimoidoče, da so se jim pridružili bodisi kot igralci ali asistenti. Poleg tega so na setu uporabljali zgolj naravno svetlobo, kar je snemanje še otežilo oziroma ustvarjalcev predstavljalo dodaten izziv.
Poleg nagrajene zgodbe mlade Višnje, ki ob pomoči novo-posvojene tete Mare preboleva končano najstniško ljubezen smo si ogledali tudi druge. Film Daljne njive (direktor fotografije: Tadej Vintar) na primer predstavlja Jeanovo prestajanje kazenskih počitnic na slovenskem podeželju. Mladi francoski huligan se nenehno zoperstavlja pravilom in avtoriteti, dokler njegovega srca ne omehčajo prava slovenska jabolka.
Nagrajenec Filip Stojanović z režiserko Milico Spasojević Foto: on zfs
Film Koraki (direktor fotografije: Aleksa Trkulja) predstavlja zgodbo dveh bratov, ki se znajdeta v situaciji, kjer nogometno navijaštvo postane nevarno tolpaštvo. Starejši brat skuša mlajšega spraviti na pravo pot, a se mu ta izmika in vztraja v svojem huliganstvu vse dokler ne postane prepozno. Čeprav je kratek, film z grajenjem suspenza in temačno atmosfero odlično ponazori občutja strahu in tesnobe.
Film Cimer (direktor fotografije: Domen Martinčič) slika odnos Tonija in Mirne, ki si delita stanovanje in vsakodnevne trenutke njunih življenj. Podobno kot v Daljnih njivah ima tudi v tem filmu veliko vlogo tišina oziroma odsotnost dialoga, ki preusmerja pozornost na majhne premike protagonistov in njihovo zaznavanje okoliša.
Iz drugega cikla sta omembe vredna še filma Punjene paprike (direktorica fotografije: Reni Babič) in Rdeče bermude (direktor fotografije: Faris Avdić). Prvi prisrčno predstavi, kako babica Djulsuma ozdravi vnuka Roka odvisnosti od drog s pomočjo vrtnarjenja. Rast paprik, ki se na koncu filma sklepno zopet pojavijo na krožniku – polnjene – kot na začetku, simbolizirajo njuno skupno delo in rast odnosa ter s tem tudi rast Rokovega zdravega življenja.
Rdečebermudesubtilno in posredno prikazujejo zgodbo spolnega nadlegovanja deklice, ki zaradi te izkušnje zasovraži svojo najljubšo barvo – rdečo. Presunljive so predvsem scene mame, ki ne ve, kako bi se s situacijo sploh spopadla: navdaja jo z gnusom, krivdo in hkrati močnim sočutjem in žalostjo.
Kljub izjemnemu programu so se večine projekcij udeležili predvsem sodelujoči na festivalu; organizatorji in gostje. Zunanjih obiskovalcev je bilo precej malo. Najbolj obiskane so bile večerne projekcije v sklopu Legende, kamor spadajo celovečerni na novo restavrirani filmi, kot so na primer filmi Slike iz življenja udarnika, Most in Pop Ćira in pop Spira.
Škoda je, da se za ogled ni odločilo več ljudi, poleg tega pa so bile mnoge projekcije brezplačne. Festival je filmskim navdušencem omogočal tudi spoznavanje izjemnih snemalcev, ki so z veseljem odgovarjali na vprašanja publike in delili zanimive behind-the-scenes zgodbe. Drugi dan pa je bilo druženje še bolj intenzivno, saj se je odvila že tradicionalna »rakijada« – poskušanje rakije in šnopsa iz vseh sodelujočih držav. Zato se splača potruditi, da balKam festivala ne zamudiš naslednje leto!
Nekega večera leta 1983 je Dick Bradsell točil pijače v londonskem Fred's Club. Do njega stopi neka znana oseba in reče: »Naredi me nekaj, da me zbudi in zjebe.« Bradsell je hitro skuhal kavo, ki ji je dodal vodko in dva kavna likerja. Tako je nastala espresso vodka, ki pa se je je iz neznanega razloga prijelo ime espresso martini. Pravega martinija v tem koktejlu ne najdemo.
Recept za espresso martini
Mešanje sedativnih (alkohol) in stimulativnih (kofein) substanc ni nič novega, niti nič nenavadnega. Samo pomisli na litre redbull-vodke, ki se spije na brucovanjih. Čeprav vsi vemo, da je to najslabša možna kombinacija za naše zdravje, ne moremo zanikati priljubljenost t. i. »speedball« užitkov. Vendar čisto mogoče je, da je espresso martini še najbolj naravna in neškodljiva opcija, hkrati pa poteši našo strast do kave.
Po logiki miksologije je espresso martini primer šolskega koktejla. Nosilni alkoholni pijači dodaj sladke in grenke elemente dokler se okusi ne izenačijo. Namesto sladkega vermuta in Angostura bitters, espresso martini uporablja kavni liker in pravo kavo.
Sestavine:
2 merici vodke
1 merica kave
1 merica kavinega likerja
½ merice sladkornega sirupa
Priprava:
Če imamo doma kavni aparat, pritisnemo gumb za espresso ali, še bolje, ristretto in kavo dodamo ostalim sestavinam. Lahko kupimo instant kavo.
Ker smo na Balkanu in nam džezve niso tuje pa lahko tudi skuhamo močno kavo in jo eno merico odvzamemo za Espresso Martini. Sestavine damo v shaker poln ledu in tresemo da dodobra ohladimo. Precedimo v kozarec in okrasimo s tremi kavnimi zrni.
Ta koktejl ima veliko možnosti za eksperimentiranje. Če si želiš bolj kavnega okusa, daj manj sladkorja in likerja, če bi rad sladkejšega, dodaj še več likerja. Lahko dodaš tudi merico mleka ali likerja Bayleys. Če zamenjaš vodko z viskijem pa si že skoraj ustvaril irsko kavo.
