ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Naslov je kar malce strašljiv, vendar naj vas takoj pomirimo – zaščita je možna in v Sloveniji tudi dostopna.

Pozdravljamo iniciativo Evropske komisije, ki je konec septembra predstavila nov pristop EU za izboljšanje odkrivanja raka. Cilj objavljenih priporočil je, da bi bili do leta 2025 presejalni programi za raka dojk, debelega črevesa ter materničnega vratu na voljo 90 odstotkom ljudi, ki izpolnjujejo pogoje zanje.

“S temi podatki želimo sporočiti, da moramo ukrepati zdaj. Če ne bomo, bo rak do leta 2035 postal glavni vzrok smrti v EU. Presejalne programe moramo izvajati bolje in pogosteje,” je poudarila komisarka za zdravje Stela Kiriakides.

Evropska komisija zato že posodablja priporočila za izboljšanje presejalnih programov, ki se niso spremenila že skoraj 20 let. Glavni cilj priporočil je povečati vključenost ljudi v presejalne programe za raka dojk, debelega črevesa in danke ter materničnega vratu. Bruselj priporoča, da se v testiranje na humani papiloma virus (HPV) vključujejo vse ženske, stare od 30 do 65, na vsakih pet let. Pri tem je treba upoštevati, ali so bile cepljene proti HPV.

V zadnjih dveh letih so na ljubljanskem onkološkem inštitutu zaznali manj predrakavih sprememb visoke stopnje pri ženskah med 20. in 40. letom. A to ne pomeni, da je bolezni manj. V času pandemije so se ženske namreč manj odzivale na vabila k osebnem ginekologu in na presajalne preglede, zato upravičeno obstaja bojazen, da je precej obolenj v zgodnji fazi ostalo neodkritih. Dr. Urška Ivanuš iz ljubljanskega onkološkega inštituta zato poziva vse ženske med 20. in 64. letom k obisku osebnega ginekologa vsaj vsaka 3 leta, saj preventivni pregled lahko reši življenje.

Kaj sploh so virusi HPV?

Dr. Ivanuš je pojasnila, da so virusi HPV drobni virusi, ki živijo v približno 200 različicah, 12 izmed njih pa lahko povzroči raka. Največkrat se prenašajo s spolnimi odnosi, vendar je potrebno poudariti, da je prenos možen že samo z dotikanjem.

Okužbe s HPV virusi so izjemno pogoste, praktično so najpogostejša spolna okužba, z isto različico virusa pa se lahko okužimo celo večkrat.
Najpogosteje do okužbe pride med 20. in 25. letom pri ženskah, medtem ko pri moških do okužbe lahko pride praktično v vseh starostnih obdobjih.

Ali lahko okužbo s HPV virusi preprečimo?

Vsekakor za vse spolno prenosljive okužbe velja pravilo varne in zdrave spolnosti. Do okužbe lahko pride kljub uporabi kondoma, že samo ob tesnem stiku, saj se virus ne nahaja samo v nožnični sluznici, pač pa tudi v spolnih tekočinah in na okoliških predelih telesa.

Slovenija je ena izmed držav, v katerih se okužbo s HPV virusi lahko prepreči tudi z neobveznim, a brezplačnim cepljenjem, tako deklet kot tudi fantov. Cepljenje se, ob privolitvi staršev oziroma skrbnikov, opravi znotraj sistematskih pregledov v šestem razredu osnovne šole. V tej zgodnji dobi sta potrebna le dva odmerka. V Sloveniji je na voljo devetvalentno cepivo, ki varuje kar pred sedmimi najpogostejšimi nevarnejšimi genotipi HPV.

Kako prepoznati simptome?

Dr. Ivanuš poudarja, da okužba s HPV (žal) skorajda nima simptomov, vendar k sreči pri večini okuženih virus ne povzroča sprememb in okužba lahko izzveni v letu dni. Pri nekaterih pa vseeno lahko povzroči resne spremembe, tudi raka, ki dolgo časa ne kaže nobenih simptomov. Ženska, ki ima raka na materničnem vratu, sprememb dolgo časa ne čuti in se počuti popolnoma zdrava, zato na zaznambo zgodnjih sprememb ne moremo računati.
Tu se lahko opremo na cepljenje proti HPV, s katerim preprečimo 90 odstotkov okužb, ki povzročijo raka na materničnem vratu.

Okužbe s HPV so tesno povezane z razvojem raka materničnega vratu, ki pogosto prizadene mlade ženske v rodni dobi.

»S cepivom pravzaprav preprečujemo, da bi predrakave spremembe sploh nastale,« poudari doc. dr. Maja Pakiž iz Mariborskega UKC. »Ko je virus v telesu, se predrakavih sprememb ne da predvideti, zato je edina možna učinkovita zaščita cepljenje. Vsi podatki kažejo, da naj bi se večina okužila v prvem letu po začetku svoje spolne aktivnosti, ko imajo pogosto tudi več spolnih partnerjev, zato je cepljenje izredno smiselno za mlade, še preden sploh začnejo spolno življenje.«

Če gledamo žensko skozi vsa njena starostna obdobja; v otroštvu je podana možnost zaščite s cepljenjem. Kako pa je z ženskami v obdobju največje spolne aktivnosti, v študenskih letih?

Mojca Miholič dr.med., specialistka družinske medicine v ZD za študente v Ljubljani, pojasnjuje, da se vsi spolno aktivni posamezniki lahko okužijo, obenem pa so tudi (nevede) prenašalci virusa HPV. Zato izrecno poudarja sledeče: »Najprej apeliram na vse, da izvajajo varno in zdravo spolnost – to je t.i. ABC pravilo: A-abstinenca ali odlašanje prvega spolnega odnosa na čim kasnejši čas; B- bodi zvest ali zvestoba enemu partnerju, ob pogoju, da je on zvest vam); C- condom oz. kondom, ki ga je potrebno uporabljati pravilno in dosledno.«

Kot drugo prof. Miholič navede možnost cepljenja proti HPV, ki se od leta 2009 za deklice izvaja po rednem programu cepljenja v 6.razredu, od lani pa tudi za dečke. Deklice, ki se v 6. razredu niso cepile, so »zamudnice« in se lahko do 26. leta cepijo brez plačila (letnik 1998 ali mlajše). Zaščita po cepljenju je namreč bistveno boljša, kot bi bila po že preboleli bolezni. »V Zdravstvenem domu za študente Univerze v Ljubljani smo v zadnjih štirih šolskih letih organizirali cepilne dneve, kjer so proti HPV cepili študentke zamudnice ter študente obeh spolov, ki niso zamudniki (torej samoplačniško). Letošnji cepilni dan bo potekal 12.10., z njim pa se povečuje dostopnost cepljenja proti HPV.«

Nenazadnje pa dr. Miholič opozarja, naj vendarle ne pozabimo na redne preventivne obiske ginekologa – »V Sloveniji imamo zelo dobro razvit presejalni program ZORA, ki vabi ženske od 20.leta dalje na ginekološki pregled z odvzemom brisa materničnega vratu. Na tovrstnem pregledu se lahko odkrijejo predrakave in rakave spremembe na materničnem vratu (tudi kot posledica okužbe s HPV),« še poudari dr. Miholič.

Se je smiselno prvič cepiti tudi kasneje v življenju, po 26. letu?

»Smiselno je za nekoga, ki pogosto menjava spolne partnerje. Pri taki osebi je tudi večja verjetnost, da je z enim tipom HPV že okužena. Cepivo pa povzroča tudi tako imenovano navzkrižno imunost, torej ojača imunski odziv na HPV, ki jih v cepivu ni. Nekaj podatkov je tudi o tem, da se ženski, če se cepi po že zdravljeni predrakavi spremembi, zmanjša možnost za ponovitev teh sprememb. Odstranitev predrakave spremembe namreč ne odstrani virusa iz telesa, zato se lahko ta ponovi. Cepljenje torej nima terapevtskega učinka, ne zdravi okužbe, prepreči pa, da bi prišlo do nove okužbe in ojača imunski sistem proti že prisotnemu virusu,« pojasni doc. dr. Pakiž. Stroka torej priporoča cepljenje vsem ženskam, starim do 26 let, in moškim do 21. leta, ki še niso bili cepljeni.

Statistika raka materničnega vratu v Sloveniji

Do 60. let prejšnjega stoletja je bil rak materničnega vratu drugi najpogostejši rak pri ženskah v Sloveniji. Danes je deveti najpogostejši rak pri ženskah. V Sloveniji v povprečju zboli okoli 120 oseb letno, nekaj manj kot 50 jih umre. Ta številka se je v teh letih zmanjšala zaradi izjemno učinkovitega programa ZORA, s katerim letno odkrijejo okoli 1600 predrakavih sprememb visoke stopnje, torej tistih, ki potrebujejo zdravljenje.

Kako poteka zdravljenje predrakavih sprememb?

Zdravljenje poteka večinoma ambulantno in sicer z izrezom dela materničnega vratu. Skrajšan maternični vrat pa žal v nosečnosti lahko povzroči težave, zato je potrebno maternični vrat okrepiti. Skrajšan maternični vrat je lahko vzrok za prezgodnji porod.

Pomanjkanje železa v telesu se kaže z različnimi simptomi in lahko vodi v slabokrvnost, kadar ni naslovljeno. Posledica je lahko poslabšano zdravstveno stanje, kar je lahko še posebej resno pri nosečnicah in otrocih. Kako pomanjkanje zgodaj odkriti in ustrezno nasloviti?

Za pravilno delovanje naše telo nujno potrebuje železo. Posledica nezadostne preskrbljenosti je lahko anemija ali slabokrvnost, ki ima raznolike (lahko nespecifične) simptome: bledico, utrujenost, slabo počutje, občutek kratke sape, šumenje v ušesih, slabšo delovno storilnost, motnje koncentracije, zmanjšanje kognitivnih sposobnosti itd. Obstaja vse več dokazov, da ima lahko škodljive učinke na zdravstveno stanje.

Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je to najpogostejša oblika prehranske pomanjkljivosti na svetu, saj je prisotna pri skoraj tretjini svetovnega prebivalstva. Anemija zaradi pomanjkanja železa predstavlja skoraj polovico vseh oblik slabokrvnosti.

Najranljivejše skupine za nastanek anemije so otroci, ženske v rodni dobi, starejša populacija, vegetarijanci in vegani ter redni krvodajalci. Neugotovljeno (in nenaslovljeno) pomanjkanje železa ali anemija imata lahko posebej resne posledice pri nosečnicah in otrocih. Povezana sta s povečanim tveganjem za prezgodnji porod, nizko porodno težo novorojenčka in drugimi zapleti. Negativno lahko vplivata tudi na otrokov kognitivni razvoj.

Glavni razlogi za pomanjkanje železa so:

• nezadosten vnos s prehrano,
• povečana potreba v času rasti pri otrocih ter mladostnikih ter pri ženskah v nosečnosti in med dojenjem,
• neučinkovita absorpcija v tankem črevesu ali
• izguba krvi (močna menstruacija, krvavitve iz prebavil, operativni posegi).

Zaradi možnih posledic je pomembno, da poznamo status železa v telesu in morebitno pomanjkanje pravočasno ustrezno obravnavamo – pogosto je priporočeno nadomeščanje z jemanjem pripravkov, ki vsebujejo železo. Diagnozo se običajno postavi z merjenjem nivoja hemoglobina in feritina v serumu.

Za posameznike, pri katerih obstaja sum na pomanjkanje železa, trenutno poteka klinična študija na različnih prehranskih dopolnilih, ki vsebujejo železo. Več informacij je dostopnih tukaj.

UNICEF Slovenija pred svetovnim dnevom duševnega zdravja ponovno opozarja na stiske otrok in mladih ter stigmo in nedopustne vrzeli pri (ne)formalni pomoči na področju duševnega zdravja.

Dobro duševno zdravje je naše čustveno, psihološko in socialno blagostanje. Vpliva na to, kako razmišljamo, čutimo in delujemo. Določa našo sposobnost obvladovanja stresa, odnosov z drugimi in sprejemanja odločitev, ki vplivajo na naše zdravje. Dobro duševno zdravje in počutje sta ključnega pomena za razvoj posameznika in doseganje njegovega polnega potenciala ter igrata pomembno vlogo v vseh življenjskih obdobjih, od otroštva, prek adolescence in v odraslosti.

Podobno kot fizično zdravje, ima duševno zdravje številne odtenke. Nekateri doživljajo pozitivno duševno zdravje in dobro počutje, vsi se kdaj znajdemo v stiski in stresnem položaju, spet drugi doživljajo duševne motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč, v najhujših primerih pa tudi bolnišnično obravnavo. Pomembno je, da stiske prepoznamo, o njih spregovorimo in če je potrebno, poiščemo pomoč. Za vse preveč otrok in mladih pa stigma, nerazumevanje in nesprejemanje vseh odtenkov duševnega zdravja še naprej predstavljajo velike izzive.

“Polovica vseh duševnih motenj se pojavi do 14. leta; do 24. leta pa tri četrtine, vendar večina primerov ostane neodkritih in nezdravljenih. Prvi korak do boljšega počutja in pomoči v stiski pa je lahko že preprosto vprašanje “Kako se počutiš?”, ki (si) ga vse premalokrat zastavimo ali nanj iskreno odgovorimo,” je povedala mag. Maja Planinc, vodja kampanje Kako se počutiš na UNICEF-u Slovenija.

Z omenjenim dolgoročnim projektom si organizacija prizadeva normalizirati pogovor o duševnem zdravju, poziva k sistemskim spremembam za pravočasno in učinkovito podporo otrokom in mladim v Sloveniji pri obravnavi duševnega zdravja, ter krepi psihološko prožnost otrok prek odraslih v šolah in podjetjih. “Pogovor o čustvih je prvi korak do pomoči otrokom, njihovim prijateljem, družinam in skupnostim, da prepoznavajo odtenke duševnega zdravja pri sebi in drugih, razbijejo stigmo in začnejo pogovore, ki povezujejo in podpirajo tiste v stiski,” je še povedala Maja Planinc.

Raziskava UNICEF-a Slovenija iz junija 2021 – samoocena duševnega zdravja 400 otrok in mladih, starih med 10 in 18 let, iz vse Slovenije – je namreč pokazala, da vsak peti otrok v Sloveniji svoje duševno zdravje ocenjuje kot slabo, da je 60 odstotkov otrok in mladih zaradi epidemije bolj strah prihodnosti ter da velika večina otrok in mladih rešuje svoje stiske sama in se o tem ne pogovarja z odraslimi.

Vse prepogosto se ljudje, ki se srečujejo s težavami v duševnem zdravju, ali njihove družine, počutijo preveč osramočene, da o tem spregovorijo, kar preprečuje, da bi dobili podporo, ki jo potrebujejo. Stigma in nerazumevanje težav v duševnem zdravju lahko negativno vplivata na odnose v družini in med vrstniki ter prispevata k socialni izključenosti iz šole, športa in nenazadnje tudi družbe. Ozaveščanje o duševnem zdravju, njegovo sprejemanje in razumevanje na vseh ravneh, vključno z vladnimi politikami, je ključno za odpravo škodljivih učinkov stigme in diskriminacije.

Pri prav vsakem otroku, mladostniku, staršu ali skrbniku se lahko pojavijo težave v duševnem zdravju. Največje tveganje zanje pa obstaja pri najranljivejših; pri tistih, ki doživljajo krizne razmere, živijo v pomanjkanju, se soočajo z nasiljem, zanemarjanjem in zlorabo doma, ali tistih, ki živijo s posebnimi potrebami. V različnih kontekstih lahko na zadovoljstvo z duševnim zdravjem vplivata tudi rasna pripadnost in spol.

Otroštvo in mladost sta ključni obdobji, kjer posameznik ponotranji škodljive družbene in spolne norme ter stigmo. Tako deklice kot dečki plačujejo visoko ceno zakoreninjenih spolnih norm; dečki iz okolice prejemajo sporočila, da morajo biti “trdni” in ne smejo pokazati čustev; deklicam pa lahko nepravične norme razvrednotijo njihova življenja in kratijo njihove svoboščine, promovirajo škodljive lepotne ideale in jih silijo v otroške poroke.

Slabšanje duševnega zdravja otrok je globalni problem

• V Evropi za duševnimi boleznimi trpi 19 odstotkov dečkov od 15 do 19 let ter 16 odstotkov deklic te starosti. Devet milijonov mladih, starih od 10 do 19 let, živi z duševnimi boleznimi, pri čemer gre v več kot polovici primerov za tesnobo (anksioznost) in depresijo.
• Na globalni ravni več kot vsak 7. otrok in mladostnik, star med 10 in 19 let, živi z diagnosticirano duševno boleznijo.
• Večina od okoli 800.000 ljudi po svetu, ki v enem letu naredi samomor, je mladih. Samomor je četrti najpogostejši razlog za smrt med mladimi, starimi 15-19 let.
• Samomor je drugi najpogostejši vzrok smrti mladostnikov v Evropi; več življenj mladih med 15. in 19. letom starosti ugasne le še v avtomobilskih nesrečah.
• Rezi v javne finance za dostopnost storitev za obravnavo duševnega zdravja in posledice pandemije Covida-19 so povzročili, da otroci in mladi niso dobili podpore, ki jo potrebujejo. Na globalni ravni v državah z nizkimi in s srednjimi dohodki 76-85 odstotkov ljudi ne prejema nobenega zdravljenja za svoje duševne motnje; primanjkuje tudi usmerjenih, na dokazih temelječih in dolgoročno financiranih programov pomoči ter usposobljenega kadra.
• Lancetova komisija za stigmo in diskriminacijo v duševnem zdravju ob svetovnem dnevu duševnega zdravja izpostavlja, da je najučinkovitejši način za zmanjšanje stigme in diskriminacije krepitev socialnih stikov med tistimi s težavami v duševnem zdravju, in tistimi, ki teh težav ne izkušajo. K izkoreninjenju stigme duševnega zdravja bi pripomogli tudi dekriminalizacija samomora, dodatno usposabljanje zdravstvenega osebja na temo duševnega zdravja in razvoj smernic poročanje o duševnem zdravju v medijih.