ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Izgubljena ladja antarktičnega raziskovalca sira Ernesta Shackletona je za mnoge največja med vsemi neodkritimi razbitinami.

Deloma zaradi izjemne zgodbe, ki spremlja potop ladje Endurance leta 1915 – epske zgodbe o 28 moških, ki so nekako preživeli in se rešili nesreče, ko so obtičali v ledeni pustinji Weddellovega morja. Vendar je privlačnost povezana tudi z velikim izzivom, ki ga razbitina zdaj predstavlja za vsakogar, ki bi jo želel poiskati.

Ostanki ladje Endurance so na globini 3 000 metrov v vodah, ki so skoraj stalno prekrite z debelim morskim ledom, istim morskim ledom, ki je ujel in nato pretrgal trup Shackletonove polarne jahte. Raziskovalci potrebujejo dobro strategijo, izjemno spretnost in ogromno sreče, da se približajo kraju potopa. Na Antarktiko se je prav v teh dneh odpravila ekipa polna upov.

Domneva se, da se dobro ve, kje na dnu oceana leži ladja, saj je imel Shackleton na svojem nesrečnem potovanju odličnega navigatorja, ki se je imenoval Frank Worsley. S sekstantom in kronometrom je izračunal koordinate položaja, kjer je 21. novembra 1915 prebodena ladja Endurance zdrsnila pod plave. To je zapisano v njegovem ladijskem dnevniku. 68°39,30″ južno; 52°26,30″ zahodno.

Toda kako natančen je ta podatek?

Trije sodobni raziskovalci – Lars Bergman, David Mearns in Robin Stuart – so dolgo razmišljali o tem vprašanju. Poskušali so sešteti različne napake, ki so se lahko prikradle v Worsleyjeve meritve, in v novem predtiskanem članku ugotovili, da je resnični položaj potopa morda nekaj kilometrov vzhodneje od položaja, ki ga je izračunal navigator.

»Upoštevati je treba veliko stvari; Worsleyjevega položaja ne moremo vzeti za samoumevnega in se odpraviti naravnost na to lokacijo. Uporabiti moraš svojo presojo,« je dejal David Mearns, ki je v svoji karieri našel veliko zgodovinskih razbitin.

Mearns in njegova sodelavca so svoj članek poslali reviji Journal of Navigation, vendar so se odločili, da ga zdaj javno objavijo, saj bi lahko bil koristen pri iskanju, ki se bo kmalu začelo. Osrednja tema članka je delovanje morskih kronometrov ali ur, ki jih je Worsley uporabljal za določanje zemljepisne dolžine.

Prejšnje delo Bergmana in Stuarta je pokazalo, da so te delovale veliko počasneje, kot se je posadka ladje Endurance zavedala ali upoštevala – napaka, zaradi katere bi se ladja potopila zahodno od Worsleyjevega zabeleženega položaja. Toda Mearns je zdaj odkril res zelo pomembno napako v kalibraciji ur, ki je lokacijo potegnila nazaj in proti vzhodu.

Raziskava poudarja zgodbo Reginalda Jimmyja Jamesa, ladijskega fizika na Shackletonovi cesarski transantarktični ekspediciji. James je Worsleyju pokazal, kako lahko na podlagi luninih mrkov ugotovi odstopanje v merjenju časa na kronometrih. Na sliki sta oba moška na krmi ladje Endurance opazovala zvezde, ki so izginjale za luno. Čas teh premikov je bil predviden in objavljen v navtičnem almanahu. Njegove tabele so skrbele za poštenost kronometrov. Lahko bi se reklo, da bi Shackletonova posadka brez opazovanj okultacij za mnogo, mnogo kilometrov napačno ocenila svoj položaj.

A tu je zanimivost te zgodbe

Sodobni zemljevidi neba so izredno natančni, veliko bolj kot katalogi, ki sta jih James in Worsley uporabljala za sestavo almanaha. Če bi imela moža današnje podatke, bi ugotovila, da so njune ure v resnici tekle 22 sekund hitreje, kot so upoštevale. Samo zaradi te napake bi bila ladja Endurance več kot 3 kilometrov vzhodno od Worsleyjevih koordinat v dnevniku.

Vendar pa je to le ena od negotovosti, ki jo je treba upoštevati pri preučevanju zanesljivosti teh koordinat. Ne priznava se pogosto, da je Worsley določil položaj odprave šele 19 ur po tem, ko je ladja Endurance potonila. Na dan potopitve je bil pogled na sonce, ki je bil potreben za navigacijsko opazovanje, zaradi gostega oblaka nemogoč. Prav tako ga ni bilo mogoče videti dva dni pred potopom. Worsleyjeve koordinate temeljijo na oceni smeri in hitrosti premikanja morskega ledu v teh treh manjkajočih dneh.

Bergman, Mearns in Stuart so po preučitvi vseh vprašanj prepričani, da je prava zemljepisna dolžina na vzhodu

Njihov najnovejši članek je »popolnejša, natančnejša in zanesljivejša podlaga za določitev najverjetnejše lokacije potopitve ladje Endurance«. Posredovali so ga projektu Endurance22, ki bo zdaj v Weddellovem morju, da bi s podvodnimi roboti poiskal razbitino.

Vodja raziskovalnega projekta, morski arheolog Mensun Bound, je dejal, da so članek z zanimanjem prebrali, čeprav ni razkril, ali bo njegova analiza vplivala na razmišljanje njegove ekipe. Vsak mora imeti svojo oceno.

Zanimivo je, da je pretekli teden minilo 30 let od začetka delovanja ledene postaje Weddell (ISW). To je bil skupni ameriško-ruski ledeni tabor, ki se je zelo približal domnevni lokaciji potopa.

»Postavljen je bil z (ruskega ledolomilca) Akademika Fjodorova na več let plavajočem ledenem plazu v bližini 71,4° južne zemljepisne širine,« se spominja Laurie Padman z inštituta za raziskave Zemlje in vesolja v Seattlu.

»Pot tabora je bila podobna zadnjim dnevom Shackletonove ladje Endurance leta 1915. Kot glavni znanstvenik ZDA sem na ISW preživel več tednov, kar je bilo moje prvo križarjenje po Antarktiki.«

»Približno štiri mesece smo zbirali podatke o ozračju, morskem ledu in oceanu, preden je ledolomilec Nathaniel B. Palmer (ZDA) v bližini 66° južne zemljepisne širine odkril ISW,« je povedal za BBC News.

Poleg posadke ladje Endurance in ledene postaje se je le malo ljudi kdaj podalo v zahodno in osrednje Weddellovo morje, ki je eden najbolj negostoljubnih delov Antarktike.

Novi fosili izpodbijajo domneve, da so sodobni ljudje kmalu po prihodu iz Afrike iztrebili neandertalce.

Odkritje otroškega zoba in kamnitega orodja v jami v južni Franciji kaže, da je bil homo sapiens v zahodni Evropi pred približno 54 000 leti. To je nekaj tisoč let prej, kot so mislili doslej, kar kaže na to, da sta obe vrsti lahko dolgo časa sobivali. Raziskava je bila objavljena v reviji Science Advances.

Ekipa pod vodstvom profesorja Ludovica Slimaka z Univerze v Toulousu je najdbe odkrila v jami Grotte Mandrin v dolini reke Rone. Ta je bil presenečen, ko je izvedel, da gre za dokaze o naselitvi zgodnjih modernih ljudi.

»Zdaj lahko dokažemo, da je Homo sapiens prišel 12 000 let pred pričakovanji, to populacijo pa so nato nadomestile druge populacije neandertalcev. To dobesedno na novo piše vse naše zgodovinske knjige.«

Neandertalci so se v Evropi pojavili že pred 400 000 leti. Po sedanji teoriji so izumrli pred približno 40 000 leti, kmalu po prihodu homo sapiensa na celino iz Afrike. Toda novo odkritje kaže, da je naša vrsta prišla veliko prej in da bi lahko obe vrsti v Evropi sobivali več kot 10 000 let, preden so neandertalci izumrli.

Profesor Chris Stringer iz Prirodoslovnega muzeja v Londonu meni, da to izpodbija sedanje mnenje, da je naša vrsta hitro premagala neandertalce. »Sodobni ljudje jih niso prevzeli čez noč,« je povedal za BBC News. »Včasih so bili v prednosti neandertalci, včasih sodobni ljudje, zato je bilo vse bolj uravnoteženo.«

Novi dokazi

Arheologi so na najdišču našli fosilne dokaze iz več plasti. Globlje ko so kopali, dlje v preteklost so lahko videli. Najnižje plasti so pokazale ostanke neandertalcev, ki so območje naseljevali približno 20 000 let.

Na svoje popolno presenečenje pa je ekipa v plasti izpred približno 54 000 let našla otroški zob sodobnega človeka in nekaj kamnitih orodij, izdelanih na način, ki ni bil povezan z neandertalci.

Dokazi kažejo, da je ta zgodnja skupina ljudi na najdišču živela razmeroma kratek čas, morda približno 2000 let, potem pa najdišče ni bilo naseljeno. Nato se vrnejo neandertalci, ki najdišče zasedajo še nekaj tisoč let, dokler se pred približno 44 000 leti ne vrnejo sodobni ljudje.

»Imamo ta priliv in odliv,« pravi profesor Stringer. »Moderni ljudje se pojavijo za kratek čas, nato sledi presledek, ko jih je morda podnebje samo izničilo, nato pa se spet vrnejo neandertalci.«

Druga ključna ugotovitev je bila povezava kamnitih orodij, najdenih v isti plasti kot otroški zob, s sodobnimi ljudmi. Na enak način izdelano orodje je bilo najdeno še na nekaj drugih najdiščih – v dolini reke Rone in tudi v Libanonu, vendar znanstveniki doslej niso bili prepričani, katera vrsta ljudi ga je izdelala.

Nekateri raziskovalci domnevajo, da so nekatera manjša orodja morda glave puščic. Če bi se to potrdilo, bi bilo to precej veliko odkritje: zgodnja skupina sodobnih ljudi je uporabljala napredno orožje v obliki lokov in puščic, s katerim je morda pred 54 000 leti premagala neandertalce. A če je bilo tako, je bila to le začasna prednost, saj so se neandertalci vrnili.

Če jih torej naša vrsta ni takoj iztrebila, kaj je bilo tisto, kar nam je na koncu dalo prednost?

Znanstveniki so predlagali številne zamisli: naša sposobnost ustvarjanja umetnosti, jezik in morda boljši možgani. Profesor Stringer pa meni, da je bilo to zato, ker smo bili bolj organizirani. »Bolje smo se povezovali, naše družbene skupine so bile večje, bolje smo shranjevali znanje in ga nadgrajevali,« je dejal.

Zamisel o dolgotrajni interakciji z neandertalci se ujema z odkritjem iz leta 2010, da imajo sodobni ljudje majhno količino neandertalske DNK, kar po besedah profesorja Stringerja kaže na to, da sta se obe vrsti križali.

»Ne vemo, ali je šlo za mirno izmenjavo partnerjev. Morda je šlo za ugrabitev samice iz druge skupine. Morda je šlo celo za posvojitev zapuščenih ali izgubljenih neandertalskih otrok, ki so osiroteli,« je dejal.

»Vse to bi se lahko zgodilo. Zato še ne poznamo celotne zgodbe. Toda z več podatki in z več DNK, z več odkritji se bomo približali resnici o tem, kaj se je zares zgodilo ob koncu neandertalske dobe.«