Avstralsko podjetje je del mednarodnih prizadevanj za recikliranje nevarnih vesoljskih odpadkov v raketno gorivo – v vesolju, piše The Guardian.
Orbita, od katere je odvisen naš planet, se zamaši z ostanki starih vesoljskih plovil. Mrtvi sateliti in izrabljeni deli raket švigajo naokrog s hitrostjo do 28.000 kilometrov na uro ter ogrožajo komunikacijske satelite in Mednarodno vesoljsko postajo.
Pri teh hitrostih že majhen vijak ali drobec barve predstavlja nevarnost za objekte, kot je Mednarodna vesoljska postaja, in ljudi v njih.
Prejšnji konec tedna je Rusija izstrelila raketo in uničila enega od svojih satelitov, pri čemer so se razleteli ostanki. Združene države Amerike so dejale, da ostanki zdaj »ogrožajo interese vseh narodov«. Najslabši možni scenarij so kaskadni trki med vedno manjšimi kosi vesoljskega odpada, dokler orbite ne postanejo neuporabne, kar je znano kot Kesslerjev učinek.
Podjetja se že ukvarjajo s problemom
Južnoavstralsko podjetje Neumann Space je razvilo električni pogonski sistem v vesolju, ki se lahko uporablja v nizki zemeljski orbiti za podaljševanje misij vesoljskih plovil, premikanje satelitov ali njihovo umikanje iz orbite.
Zdaj Neumann skupaj s tremi drugimi podjetji pripravlja načrt, da bi vesoljske odpadke spremenili v gorivo za ta pogonski sistem.
Japonsko zagonsko podjetje Astroscale je že pokazalo, kako lahko s pomočjo satelitov zajame koščke vesoljskih odpadkov.
Podjetje Nanorocks iz ZDA pa pripravlja načrt, ki uporablja napredno robotiko za shranjevanje in rezanje teh odpadkov, ko so še v orbiti. Drugo ameriško podjetje, Cislunar, razvija vesoljsko livarno za taljenje odpadkov v kovinske palice.
Pogonski sistem podjetja Neumann Space pa lahko te kovinske palice uporabi kot gorivo – njihov sistem ionizira kovino, ki nato ustvarja potisk za premikanje predmetov po orbiti.
Glavni izvršni direktor Herve Astier je dejal, da je, ko so se na podjetje Neumann obrnili, naj postane del dobavne verige za taljenje kovin v vesolju, mislil, da gre za futurističen načrt, ki ne bo »tako enostaven, kot je videti«.
»Vendar so dobili nepovratna sredstva od Nase, zato smo izdelali prototip in deluje,« je dejal. »Tehnologijo smo predstavili v živo. Človek lahko zgrabi kos razbitine, razreže razbitino, raztopi razbitino in to lahko uporabimo.«
Ko so predmeti poslani v orbito, so tam lahko za vedno, razen če ne splavajo iz orbite (deorbit) in zgorijo v Zemljini atmosferi (ali občasno zadenejo Zemljino površje).
Ker se problem vesoljskega odpada zaostruje, institucije po vsem svetu poskušajo najti rešitve, od magnetov do vesoljskih krempljev in harpun.
S problemom se ukvarjajo tudi avstralski raziskovalci
Podjetje Saber Astronautics je pridobilo Nasino subvencijo za razvoj vlečnega jadra, ki se bo ob koncu življenjske dobe vesoljskega plovila izstrelilo z njega in ga potegnilo iz orbite.
Podjetje Electro Optic Systems iz Sydneyja je v sodelovanju z Univerzo v Canberri razvilo lasersko tehnologijo, ki lahko odvrne smeti stran od morebitnih trkov ali proti atmosferi.
Avstralski inštitut za strojno učenje je prejel štipendijo za izboljšanje odkrivanja in sledenja odpadkov, pri tem pa bo pomagal tudi nov nadzorni radar v Zahodni Avstraliji.
Recikliranje smeti, namesto da bi jih zajeli ali uničili, je spet druga dimenzija. Astier pravi, da je to še vedno futuristično, vendar zdaj vidi, da je to mogoče.
»Veliko ljudi vlaga denar v odpadke. Pogosto zato, da ga odnesejo v ozračje in ga sežgejo. Če pa je tam in ga lahko zajamete ter ponovno uporabite, je to smiselno s poslovnega vidika, saj ga ne pošiljate tja gor,« je dejal. »To je kot razvoj bencinske črpalke v vesolju.«
