Fiktivni vpisi predstavljajo napako v sistemu

Enroll now phrase on blue computer Keyboard Key
Foto: Andres Victorero iz iStock

Ste vedeli, da je Slovenija v vrhu po številu študentov na prebivalca? A žal ni v vrhu tudi po številu diplomantov. Le zakaj je tako?

Vse več študentov se na fakultete vpisuje zaradi pravic, ki izhajajo iz statusa študenta. Po mnenju Skupnosti višjih strokovnih šol Republike Slovenije je v študijske programe fiktivno vpisanih vsaj tretjina študentov, če ne kar polovica.

Vpisi fiktivnih ali navideznih študentov – to so tisti študenti, ki se na neko izobraževalno ustanovo vpišejo le zaradi pridobitve statusa in ne zaradi samega izobraževanja.

Vsako leto je v vse oblike visokošolskega študija fiktivno vpisanih najmanj 30.000 študentov. Zadnje čase lahko beremo, da je status možno podaljšati brez težav, nad samimi vpisi pa ni zadostnega nadzora. Študent se lahko vpiše enkrat v višješolski strokovni program in enkrat na univerzitetni ali visokošolski strokovni program. Vpisni službi sta kljub večkratnemu pozivanju k enotni evidenci ločeni. Vedeti pa moramo, da tudi enotna evidenca fiktivnega vpisa ne bi preprečila, saj je možnost večkratnega vpisa na različne visokošolske in srednješolske oziroma maturitetne programe zakonsko dana. To pa pomeni, da zavod mora sprejeti študenta, ki izpolnjuje vse pogoje za vpis, se je pravočasno prijavil in še ni izkoristil vseh danih možnosti vpisa.
Tudi strah pred nezaposlenostjo po diplomi, ki je med mladimi diplomanti vedno višja, botruje temu, da podaljšujejo svoj status in s tem vsaj možnost koriščenja pravic, ki izhajajo iz tega. Neurejeno zaposlovanje mladih tako sproža fiktivno vpisovanje študentov oziroma podaljševanje študija.

Višje strokovne šole prve začele opozarjati
Problem fiktivnih vpisov se pojavlja enakomerno v vseh oblikah visokega šolstva. Tudi zato, ker se tu odpira vse več programov, ki pa nimajo dovolj zanimanja, in to znajo izkoristiti tisti študenti, ki želijo pridobiti le status študenta. Višje strokovne šole so prve začele opozarjati na to anomalijo, to pa ne pomeni, da imajo največje število tovrstnih študentov. To pomeni le, da so si prve nalile čistega vina in opozorile na zlorabo statusa.

Tudi srednje šole se soočajo s fiktivnim vpisom
Omeniti je potrebno, da do fiktivnih vpisov prihaja tudi na srednjih šolah, kjer lahko pridobite status dijaka v izobraževanju odraslih. S statusom pa so znova povezane pravice, med katerimi lahko tako pri dijakih kot študentih izpostavimo možnost dela preko študentskega servisa. Potem, ko »porabimo« vse možnosti vpisa na univerzi, na visoki ali višji šoli, nam namreč ostane še možnost pridobitve statusa dijaka na srednjih šolah z vpisom na programe za izobraževanje odraslih.

Glavni razlog za fiktivne vpise
Do masovnega vpisa na visokošolske in srednješolske institucije zaradi statusa prihaja zaradi pravic statusa, ki ga študent pridobi z vpisom, teh ugodnosti pa zavod ne nudi. Iz statusa izhajajo številne pravice. Večkrat smo že omenili možnost študentskega dela, poleg tega je tukaj še zdravstveno zavarovanje (a le do 26. leta, saj si morajo po 26. letu študenti sami plačevati tako obvezno kot dodatno zdravstveno zavarovanje), študentski boni za prehrano študentov, pokojnine, študentski popusti. »In za vse to študentu ni potrebno v študijskem letu opraviti ničesar drugega, kot da se vpiše. Žalostno, a resnično.« Alicia-Leonor Sauli-Miklavčič, prof., sekretariat Skupnosti višjih strokovnih šol Republike Slovenije.

Je krivec študentsko delo?
Za marsikaterega delodajalca je prednost najeti študenta, ki se fiktivno vpiše, saj ima le-ta več časa za opravljanje dela kot resen študent. Sogovornica Alicia-Leonor Sauli-Miklavčič, prof., sekretariat Skupnosti višjih strokovnih šol Republike Slovenije, je mnenja, da študentsko delo ni nič slabega, če to ostane v mejah nekega kratkotrajnega dela, zato upa, da bo zakon o malem delu to primerno rešil. Zaveda se namreč, da je za delodajalce ugodneje zaposliti nekoga, do katerega nimajo nikakršnih dodatnih obveznosti kot to, da jim izplačajo toliko ur, kot so jih zanje študenti opravili. »Delodajalec mu ni dolžan izplačati malice, potnih stroškov, prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, bolniške odsotnosti ipd. Na žalost se študenti, ki ne študirajo in se prepustijo tovrstnemu študentskemu delu več let, lepega dne zbudijo stari trideset let brez dneva delovne ali pokojninske dobe, brez izobrazbe, brez službe in, kar je najhuje, brez samospoštovanja. Po treh desetletjih pa se je že malo težko pogledati v ogledalo in ostati ravnodušen.«

Študentska organizacija Slovenije vidi problem samo v neurejenem sistemu terciarnega izobraževanja, ki omogoča status in posledično tudi študentsko delo. »Po analizah, ki jih je opravil ŠOS, so ravno fiktivni študenti skupina, ki prejema najvišje zaslužke iz študentskega dela, ki se mu tudi zaradi tega očita zlorabe.«

ŠOS znova poudarja, da bi to uredili z enotno evidenco vpisa in tako »ubili dve muhi na en mah«: razrešili bi anomalije v sistemu študentskega dela in prihranili sredstva, namenjena za te študente. »Menimo, da se država zaveda, da bi takšna ureditev večino danes fiktivno vpisanih študentov in celo diplomantov pahnila v brezposelnost, ki bi se tako povečala za več deset tisoč iskalcev zaposlitve. Tako si raje zatiska oči pred dejansko sliko brezposelnih izobraženih mladih in dopušča tak sistem, krivdo pa spet vali prav na študente, študentsko delo in pravice, ki jih želi ukiniti.«

Prav tako pa ŠOS opozarja, da morebitna uvedba malega dela tega problema ne rešuje. Prav tako pa, kot se očita študentskemu delu, študent oziroma »mali delavec« ne bo deležen pravic, ki jih imajo zaposleni, npr. nadomestilo za malico in potne stroške, ustrezna pokojninska doba ipd.

Ukrepi zoper fiktivne vpise
»Eden izmed ukrepov je letošnja novost, da ni bilo mogoče oddati prijave na tretji prijavni rok, če posameznik ni oddal prijave v prvem ali drugem prijavnem roku in se v izbirnem postopku ni uvrstil v nobenega od v prijavi naštetih študijskih programov. »Fiktivne vpise« bi bilo mogoče popolnoma preprečiti s sistemom kontrole ali pa s tem, da se znatno okrnijo študentske ugodnosti, ki izvirajo iz statusa študenta, kar seveda ni mogoče, saj bi s tem spravili v slabši položaj vse ostale študente. S tem bi namreč postal status študenta manj zanimiv in posledično bi bilo »fiktivnih vpisov« manj. Upajmo, da bo dobro začela delovati centralna baza vpisov, da bomo lahko fakultete preverile, ali je bil posameznik že vpisan predhodno na katerem koli drugem visokošolskem zavodu.« Doc. dr. Valentina Franca, prodekanja za izobraževanje, Fakulteta za management Koper Univerze na Primorskem.

Največja težava – fiktivnih vpisov ne moremo predvidevati vnaprej
Po besedah doc. dr. Valentine Franca je največja težava, da se ne more predvideti, koliko bo dejansko »fiktivnih študentov« v posamezni generaciji. Zato je težko oblikovati skupine za izvedbo predavanj in vaj. »Tako se lahko fakulteti zdi, da ima vpisanih npr. 100 študentov in oblikuje tri skupine, dejansko pa jih ima le 60, ki dejansko opravljajo študijske obveznosti. Druga težava se pokaže pri prehodnosti v drugi letnik, ko je ta znatno nižja, ker »fiktivni študenti« seveda ne napredujejo, saj na fakulteto niso prišli študirat. S tem je povezano tudi vprašanje financiranja.«

Je bolonjski sistem povečal število fiktivnih vpisov?
Po besedah mojih sogovornikov bolonjski sistem ni povečal števila fiktivnih vpisov, saj le-ta nima vpliva na fiktivni vpis, sindrom fiktivnih vpisov je podedovan še iz časov pred bolonjskim sistemom. Poudariti pa velja, da ima bolj kot bolonjski sitem večji vpliv na fiktivne vpise povečano število fakultet in s tem vpisnih mest.

Mojca Buh

Jelena Štrbac, strokovna sodelavka za področje visokega šolstva na ŠOS, Študentska organizacija Slovenije

Zakaj prihaja do fiktivnih vpisov?
Ko govorimo o fiktivnih vpisih moramo ločiti vpise na fakultete od vpisov na višje strokovne šole. Slednje spadajo v drug sistem, ureja jih druga zakonodaja. Ker visokošolski in višješolski sistem na tej točki (podvajanje vpisa) nista usklajena, je to mogoče. Študenti se vpisujejo iz različnih razlogov. Nekateri zato, ker jim ni uspelo končati študija na prvem vpisanem programu in želijo imeti v vmesnem času, ko so tam brez statusa, status nekje drugje (tudi zaradi pravic, ki izhajajo iz tega), spet drugi pa so taki, ki so že diplomirali, pa ne dobijo (ustrezne) zaposlitve, zato se odločijo podaljšati status študenta in tako tudi kaj zaslužiti preko študentskega dela. Če bi imeli ustrezno strategijo zaposlovanja mladih in enotno evidenco vpisov, bi postopoma odpravili tudi to anomalijo.

Zakaj je sistem takšen, da dovoljuje take vpise?
Kot rečeno: gre za dva sistema, ki nista usklajena. Na eni strani imamo vpise v visokošolske zavode: to so članice univerz kot tudi samostojni visokošolski zavodi. Tukaj so zlorabe – vsaj med univerzami – manjše, ker prijavne in vpisne službe preverjajo, ali je bila oseba že vpisana. Več zlorab je na nekaterih samostojnih visokošolskih zavodih, ki tega ne preverjajo ali pa celo spodbujajo take vpise in študentom neuradno povedo, da jih lahko proti plačilu »vpišejo samo za status«.
Drugi sistem pa so višje strokovne šole, kjer se fiktivni vpisi najbolj povečujejo. Ker gre za ločen sistem, nobena zakonodaja ne preprečuje vpisa na višjo strokovno šolo, kar se tudi izkorišča. Tudi tako namreč študent pridobi status in pravice, ki izhajajo iz tega. Prav tako pa tudi določene višje strokovne šole študentom neuradno ponujajo »nakup statusa« z vpisom na izredni študij, kjer so pa šolnine nekaj sto evrov, torej neprimerno nižje od tistih na fakultetah. Zakaj je sistem takšen, pa je vprašanje za državo.

Na katere fakultete se študentje vpisujejo predvsem zaradi statusa?
Praviloma se vpisujejo na fakultete, za katere je manjše zanimanje. Gospod Tomislav Silaj v svoji diplomski nalogi analizira prav problematiko povečevanja fiktivnih vpisov na fakultetah, na katere je celo država spodbujala vpis, saj naj bi šlo za deficitarne poklice. Tam so bile tudi šolnine za izredni študij nižje, zato so nekateri na ta način »kupili status«, državo pa je to drago stalo. Te fakultete namreč prejmejo višje financiranje, saj gre za finančno zahtevnejše programe, prav tako pa so velik del sredstev namenili tudi za socialne transferje teh fiktivno vpisanih študentov. Tako si je država znova naredila medvedjo uslugo z napačno strategijo spodbujanja določenih študijev.

Kakšen je vaš pogled na fiktivne vpise?
Kot rečeno: predstavljajo napako v sistemu, ki se jo da odpraviti, k čemur vztrajno poziva tudi ŠOS. Tako bi rešili marsikaj, sredstva, ki bi »ostala«, pa namenili za štipendije teh, ki dejansko študirajo, in za povečanje kakovosti visokega šolstva. A za to mora obstajati resnična volja tudi na drugi strani kot tudi pripravljenost spopasti se s posledicami, ki lahko takim ukrepom sledijo.

Alicia-Leonor Sauli-Miklavčič, prof., sekretariat Skupnosti višjih strokovnih šol Republike Slovenije

Se šteje fiktivni vpis kot zloraba? Oziroma ali zakon sam po sebi dopušča zlorabe?
Meni osebno se to zdi zloraba. Saj jih veliko gre tako daleč, da se vpisujejo ne samo na visokošolske ustanove (katerikoli program, ponavadi niti ne vedo, kateri program se na ustanovi, na katero se vpisujejo, izvaja), marveč tudi nazaj v srednješolske oz. maturitetne programe. Ker pa zakon to dopušča, imamo, razen opozarjanja na to slovensko značilnost, saj smo v samem vrhu po deležu vpisane mladine v visokošolsko izobraževanje in na samem repu po učinkovitosti – torej diplomantih -, zavezane roke, saj kandidata, ki ustreza pogojem vpisa in se pravočasno prijavi moramo vpisati. Žal pa na ta način ostane veliko takšnih, ki bi želeli študirati, pa niso bili tako urni pri prijavi (vsa mesta na naših ustanovah so bila na 2. vpisnem roku zapolnjena v 10 minutah) brez možnosti. Ali je to zloraba ali ne, pa presodite sami.

Kaj je največja težava fiktivnih vpisov?
Prva težava, ki nastopi, je, da zasedejo mesta takšnim, ki si resnično želijo študirati. In takšnih si vsi želimo. Druga težava je načrtovanje predavanj in predavateljev, potrebnih za izvajanje, saj se pripravljavci urnikov, kar zadeva resnično število študentov v predavalnici, lahko zanesejo le na dosedanje izkušnje (izkušnje iz prejšnjih let, pogled na EMŠO kandidatov, datum zaključka zadnje predhodno pridobljene izobrazbe ipd.). Predvsem pa je napačno mnenje, da so ustanove vesele njihovega prihoda, saj so plačane (vsaj za višje strokovne šole to velja) glede na število študentov, ki opravijo svoje študijske obveznosti, se uspejo vpisati v naslednji letnik in glede na število diplomantov. Torej je mnenje študentov, da šole zaslužijo z njimi in jih za to veselo vpisujejo, napačno. Pri vpisu jih vprašajo, ali se vpisujejo zaradi študija ali statusa, samo zaradi lažje orientacije pri nadaljnji organizaciji izobraževalnega procesa in ne za to, ker bi jih z veseljem vpisovali, ker z njimi nimajo nobenega dela več. Z vpisnino pa študent pokrije le osnovne stroške dela, ki ga imajo šole in referenti z njim, kljub temu, da oni tega dela ne vidijo.

Kakšen je vaš pogled na fiktivne vpise?
Študenti naj študirajo, naj si pridobivajo nova znanja in izkušnje. Delajo naj toliko, da bodo dobili občutek, koliko je vreden vsak evro. Delovna mesta naj prepustijo svojim staršem. Naj cenijo in spoštujejo brezplačno šolanje, ki jim je omogočeno s strani države. Pravilno bi bilo, da bi vsak državljan ne glede na starost imel možnost, da se vključi v izobraževanje kadarkoli v svojem življenju in bi mu bil zagotovljen brezplačen študij, vendar le za tista leta, ko resnično opravlja študijske obveznosti. To je kar dobro rešeno v novem osnutku Nacionalnega programa o visokem šolstvu za obdobje 2011-2020. V kolikor pa bodo stvari tekle po dosedanjih tirnicah, pa bodo pač študentje pridobivali status, da bodo lahko delali in preživljali sebe in svoje starše. Njihovi starši bodo pa brezposelni na zavodih za zaposlovanje. Ali se vam ne zdi, da tu nekaj smrdi?

Mnenja študentov

Si se kdaj vpisal na fakulteto samo zaradi statusa in ugodnosti, ki ti jih ta prinaša?

Barbara
Zaradi statusa sem se že vpisala na fakulteto, to pa zato, ker druge možnosti nisem imela, faks pa me ni zanimal. Obdržala sem status zato, da sem lahko delala preko študentskega servisa, faksa nisem končala, sem se izpisala.

Andreja
Ne, nisem. Bi pa se, če bi rabila status, da bi lahko opravljala študentsko delo, če bi me pa smer študija tudi zanimala, bi pa vseeno poskusila dokončati še ta faks.

Maja
Nikoli se nisem vpisala samo zaradi statusa. Poznam pa osebno takšen primer. Fiktivni vpis zaradi statusa, ki omogoča delo preko študentskega servisa, ki omogoča legalno neplačevanje davkov. Na račun tega država izgublja dohodek. Kako preprečiti? Sistem študija zasnovati tako, da študent ne bo imel časa za delo, ampak ga bo moral izkoristiti za študij! To pa se bo lahko doseglo samo tako, da se spremenijo delovne navade profesorjev na faksu. Tukaj pa naletiš na problem, kako starega konja naučiti nekaj novega! Doma imamo Ameriko, kar se tiče študiranja. Kmalu bo pa tudi prišel čas, ko bo še za osnovno šolo potrebno plačilo šolnine in ne samo učnih pripomočkov!

Luka
Na faks sem se vpisal zaradi statusa, ker sem lahko koristil ugodnosti statusa (zavarovanje, študentski boni, delo preko študentskega servisa in otroški dodatki). Vpisal sem se redno, nikoli nisem bil na predavanjih.

Aleksandra
Na fakulteto se nikoli nisem vpisala samo zaradi statusa, je pa res, da sem se iz ene fakultete naknadno prepisala na drugo, in mi nikoli ni bilo žal.

Mojca Buh

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.