Vlečenje za nos (vam je res vseeno?)

0

To, da so bile letos ponovno na sporedu volitve v ŠOU, že dobro veste. Vseeno pa je dobro o tej zadevi vedeti malo več.

Ker se iz študentskih vrst poslavljam, pri vsem skupaj nimam več nikakršnih interesov ali ambicij (zadeve pa na drugi strani zaradi svojega preteklega aktivnega udejstvovanja v teh vodah vseeno kar dobro poznam).

Moja edina želja je, da ŠOU spet dobi odgovorno in odločno vodstvo, ki si bo prizadevalo storiti kar največ za skupni interes študentov, svoje posamične pa bo dalo malo na stran. Ker temu včasih v preteklosti še zdaleč ni bilo tako, je nekaj več pompa povsem na mestu.  

 

Verjetno ste opazili, koliko dela, svojega časa in truda so v svojo kampanjo vložili kandidati, ki vas nagovarjajo za svoj glas. „Šefi“ teh kandidatov, torej bolj ali manj prikrite vodje list na centralni ravni, so poskrbeli za financiranje volilne kampanje (s tem seveda ni nič narobe, narobe je, da si marsikateri potem obetajo izdatno „povrnitev stroškov“ iz proračuna ŠOU, če so izvoljeni), za volilni material in koordinacijo, še posebej pa so bili pozorni na to, da so njihovi kandidati sprti s kandidati drugih list. To je zelo žalostno, čeprav skoraj neizogibno. Kandidati so ponavadi tako osredotočeni na svojo kampanjo in željo, da jih (praktično) nič ne more prepričati v to, da z njihovo listo morda kaj ni v redu. „Šefi“ svojim kandidatom ponudijo le toliko informacij, da navdušeno delajo še več. Resnica pride na dan po volitvah, vendar takrat v precej bolj skriti obliki, za katero od časa do časa lahko izvemo v obliki velikih afer.

 

Hkrati pa je bilo zelo očitno, da veliko list sploh ni imelo resnega, strokovnega in odgovornega programa, kako bi reševali študentske probleme na širši ravni.

 

Žuranje in druge oblike zabave so sicer obvezna študentska aktivnost in zelo primerno je, da tako tudi ostane, vendar je potrebno biti bolj zahteven glede programa in rešitev, ki jih ponujajo vsakokratni študentski kandidati.

 

Časi, v katerih živimo, so iz ekonomsko-družbenega vidika nezavidljivi. Študentje smo pri premagovanju krize lahko pomemben dejavnik, hkrati pa se ne da izogniti kritiki, da smo kot celota preveč pasivni pri dejanskem razpadu socialne države, ki se nam dogaja pred očmi. Večina ukrepov aktualne vlade do sedaj je bila namreč naravnana izključno na klestenje „nepotrebnih“ izdatkov socialne narave.

 

Prav zato je to čas, ko je potrebno biti odgovoren. Listam, ki so si prizadevale zasesti položaj le zaradi zadovoljevanja lastnih finančnih interesov (in takih je bilo, brez skrbi, ogromno), je treba odločno reči, da to ni več sprejemljivo. Dovolj je gledanja le na lastno korist in lasten žep, dovolj „privatizacij“ študentskega denarja, potrebno bo stopiti skupaj!!!

 

Študentom kot celoti gre vse slabše in potrebno bo ponuditi ustrezne odgovore glede vse večje brezposelnosti med mladimi, majhnega števila (prenizkih) štipendij in drugih socialnih vprašanj.

 

 

Aktualno predsedstvo ŠOU, ki je bilo dejansko izvoljeno kot nekakšno tehnično predsedstvo, je postavilo pravi zgled racionalne porabe sredstev. V preteklosti temu še zdaleč ni bilo tako. Še več, številni akterji so se zapletali v sumljive posle, od katerih so nekateri še zdaj celo predmet kazenskega postopka.

 

Edino, kar bi utegnilo spremeniti zadeve tako na študentski kot tudi na državni ravni je angažiran odnos in nadzor volivcev ter veliko znanja, ki omogoča, da nas vladajoči ne morejo izigravati z izrazi kot so npr. državni holding, slaba banka, fiskalno pravilo …

 

Zato je pomembno, da študentje zadeve poznate in vršite nekakšen nadzor nad vašimi predstavniki. Le, če jim nekdo namreč stalno gleda pod prste, bodo skrbno pretehtali svoje poteze. To je povsem naravno in je prava odslikava državne ravni. Enostavno je namreč vladati ljudem, ki zadev ne razumejo oz. se z njimi nimajo časa ukvarjati (koliko pa o tem, kaj denimo pomeni „fiskalen“ vedo celo sami ministri, smo se lahko prepričali pred kratkim).

 

Vendar pa bo za spremembe na bolje, tako na področju državne kot študentske politike potrebno biti precej (!!) pozornejši,  bolj kritičen in bolj angažiran. To se zelo lepo vidi napisano, vendar pa ljudje storijo tako šele takrat, ko nekaj prav njih „udari po žepu“. Takrat pa je ponavadi že prepozno.

 

Blaž Božnar

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši svoj komentar
Prosim vpiši ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.