Trije decembrski dobri možje

Veseli december … Pričakujemo ga vse leto, mine pa, kot bi trenil. Staro ime za mesec december je gruden. Decem v latinščini pomeni deset in je deseti mesec po starem rimskem koledarju. Naš kmet je v zadnjem mesecu leta opazoval zemljo in ugotovil, da je pozimi zemlja zaledenela v grude, ki ležijo po polju, in od tu ime gruden. Tega praviloma mrzlega meseca nas obiščejo trije dobri možje. Se jih še spominjate?

Stari dobri Miklavž

Miklavževanje je šega, ki je poznana po celotnem alpskem prostoru. Fantje so se na predvečer godu sv. Nikola, to je 5. decembra, preoblekli v parklje in skupaj z Miklavžem rajali po ulicah in hišah. Miklavž je navadno moral biti visoke postave, ljudje so tudi radi videli, da je bil nekoliko močnejše postave. Pričakovanje Miklavža je vedno vzpodbujalo otroško domišljijo. V večerih pred Miklavžem si še danes rdečo zarjo razlagamo tako, da pravimo, da Miklavž piškote peče. Po 2. svetovni vojni se je moral Miklavž s spremstvom in drugimi oblikami svoje pojavnosti zaradi spremenjenih družbenih razmer in ideologije umakniti iz javnosti v družinsko okolje. To se je zgodilo postopoma od konca vojne do začetka 50. let 20. stoletja, ko je v javnosti popolnoma prevladoval Dedek Mraz, miklavževanje pa je bilo prepovedano. Javna miklavževanja so se vrnila z družbenimi spremembami ob koncu 80. let 20. stoletja. Leta 1993 so Slovenske železnice organizirale Miklavžev muzejski vlak, ki je vozil iz Kamnika prek Domžal, Ljubljane, Grosupljega in Ivančne Gorice do Novega mesta in nazaj. Namenjen je bil otrokom in staršem. Miklavžev sejem se je vrnil v staro Ljubljano šele leta 1992. Miklavževih sejmov je dandanes veliko, čeprav jih je težko razločiti od siceršnjih sejmov v prazničnem decembru, če se izrecno ne imenujejo Miklavževi sejmi. Miklavž je predvsem priljubljen med otroki, ker prinaša darila. Včasih ti darovi niso bili dragoceni, šlo je za simpatične manjše darove. Ponavadi so bili to sadje in orehi, poredni otroci pa so včasih dobili tudi samo šibo. Darila so bila večinoma skromnejša na vaseh, v mestih pa so bili otroci kmalu deležni tudi igrač. Darila so dobili v nogavico, kapo, pleteno košarico ali na krožnik. Košarice in krožnike so največkrat polagali na okensko polico, na kuhinjsko mizo ali nočno omarico. Bila je tudi razširjena navada, da so otroci Miklavžu risali ali pisali svoje želje, pismo pa so potem zvečer položili na okna. Zjutraj so se otroci veselili, da je dobri mož pismo vzel. Dandanes se miklavžuje dokaj podobno kot včasih, mogoče smo le pozabili na to, da je smisel vsega v tem, da ohranjamo stike z družino, da ni najbolj pomembno, koliko zapravimo za darila. Pomembni sta ljubezen in skromnost. Sveti Miklavž je tudi zavetnik ljubljanske škofije, poleg Amsterdama pa je ta svetnik tudi zavetnik New Yorka.

Dobrotnik Božiček

Drugi dobri mož nas obišče 25. decembra. Ja, govorimo o božiču in dobrotniku Božičku, ki ga kot takšnega poznamo od 80. let 20. stoletja. Kot se je moral iz javnosti po 2. svetovni vojni umakniti Miklavž, je ista usoda doletela tudi Božička. Božič je bil dela prost dan do leta 1952, nato pa ne – vse do leta 1986, ko je ljubljanski metropolit, nadškof Alojzij Šuštar prek radia in televizije lahko ljudem javno voščil za božič. Tri leta pozneje so lahko na časopisnih naslovnicah spet objavljali voščila, saj je bil to leto božič spet uveden kot praznik, čeprav so v drugih delih tedanje Jugoslavije protestirali. Vendar je ponovno uveljavljanje božiča kot javnega praznovanja sovpadalo z zadnjimi urami skupne države, zato je bilo priznanje tega praznika le še en motiv na poti k dokončni osamosvojitvi. Navada je, da postavimo božično drevo, včasih je bilo razširjeno krašenje z zelenjem, kot so smrečje, bršljan, božje drevce, omelo, zimzelen in mah. Te rastline imajo bogato simboliko še iz predkrščanskih časov. Danes pod božično drevo postavimo jaslice, ki prikazujejo prizore Kristusovega rojstva, poklonitev pastirjev in treh kraljev. Na božični večer, imenovan tudi sveti večer, je še danes ponekod v navadi blagoslov hiš in poslopij s kadilom in blagoslovljeno vodo. Blagoslavljanje poteka ob molitvi vseh prisotnih, ki se v skupini premikajo iz enega prostora v drugega. V vsakem prostoru se prižgejo vse luči in pustijo goreti vsaj do polnoči. Po blagoslovu se začne praznovanje, ponavadi z božično večerjo. Včasih so za to priložnost pekli poseben praznični božični kruh, ki ima krščansko vsebino. Danes smo ta kruh zamenjali s potico. Na vseh koncih Slovenije pripravljamo na ta večer tudi različne božične jedi, ki se razlikujejo od pokrajine do pokrajine. Včasih so bile te jedi skromnejše. Ob polnoči je v cerkvah posebna maša, ki se imenuje polnočnica in se začne z vsem znano Sveto nočjo. Božič je povsod po svetu tipičen družinski praznik. Predniki so bili mnenja, da je to tako velik praznik, da ga ne smemo motiti niti z obiski. Ob tej priložnosti se tudi obdarujemo, kar pa je pri nas dokaj mlad pojav, namreč božična obdarovanja poznamo šele nekako 70 let. Navada je bila, da se je nekaj dni pred praznikom napisalo ogromno božičnih voščilnic z božičnimi motivi. Dandanes to zamenjujejo elektronska pošta in socialna omrežja. Naše stare mame bi bile verjetno prijetno presenečene, če bi v poštnem nabiralniku našle božično voščilnico, namenjeno njej – v spomin na dobre, stare čase.

Dedek Mraz

Zadnji decembrski dobri mož nas obišče v novoletnem obdobju. Dedek Mraz naj bi po drugi svetovni vojni postopoma nadomestil Miklavža in Božička. Dedek Mraz je značilen konstrukt ruskega telesa, slovenske preobleke in amerikanističnega paradnega nastopa. Njegovo ime je dobesedni prevod ruskega deda Moroza. Porajale so se ideje, da bi ga poimenovali Sneženi mož, oča Triglav in še celo, da bi ga spremenili v žensko in ga poimenovali babica Zima. Za njegovo podobo v Sloveniji je poskrbel slikar Maksim Gaspari. Poznamo tudi njegovo pesem Siva kučma, bela brada, ki jo je napisal Janez Bitenc. Veliki sprevodi dedka Mraza so se v Ljubljani pričeli leta 1953. Dedek Mraz obdaruje otroke in naj ne bi delal nikakršnih razlik med njimi. Dandanes še vedno poznamo dobrotnika, ki živi pod Triglavom in konec leta prinaša darila otrokom, čeprav ga sedaj po vplivih z zahoda povezujemo predvsem s tem zadnjim.

Novoletni čas zaznamuje tudi uporaba različnih simbolov za srečo. Mušnice, pikapolonice, škrati, štiriperesne deteljice, zvonovi, sveče, podkve, dimnikarčki, prašički in slončki so nepogrešljivi motivi. Če jih podarimo kot amulete, na primer v obliki obeskov, so apotropejski, kar pomeni, da odvračajo zlo, bolezni in nesreče. Čas okoli zimskega solsticija, ko sonce umre in se ponovno rodi, je nekoč veljal za skrivnosten in nevaren čas. Ljudje so se morali pomiriti z duhovi prednikov in z duhovi rasti ter jih pridobiti na svojo stran. Čeprav dandanes nismo več v tako veliki meri odvisni od narave, saj se večina ukvarja s čisto drugimi stvarmi, in ne s kmetovanjem kot nekoč, pa to ne pomeni, da za nas stare vraže ne veljajo. Novo leto je nov začetek, zato je preteklost treba pustiti za seboj. Temeljito pospravite stanovanje in se znebite vsega starega, pokvarjenega ali tistega, česar ne uporabljate več ali pa preprosto želite pozabiti. Tudi če so to fotografije ljubimca, ki vas je grdo razočaral. Slabih spominov ne potrebujete, zato se jih še pred novim letom znebite skupaj z vso staro navlako.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.