ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Vsebuje spoilerje.

Poljska romantična drama 365 dni, zadnje čase zelo priljubljena na Netflixu, je posneta po istoimenskem romanu poljske kozmetologinje in pisateljice Blanke Lipinske. 365 dni je trilogija, ki jo je navdihnilo nič drugega kot 50 odtenkov sive. Oba filma, posneta po prvih knjigah, sta problematična, ker romantizirata ljubosumje, zasledovanje, obsedenost, ukazovanje in splošno moško dominanco nad ženskami. Vseeno pa gre 365 dni še nekoliko dlje.

Dobre plati filma 365 dni

Film ima bolj malo dobrih lastnosti, a bom vseeno začela z njimi. 365 dni ima za glavna junaka Poljakinjo in Italijana (tudi igralca izhajata iz teh držav, v katerih se večina filma odvija). Med seboj posledično govorita angleško, s svojimi prijatelji in sodelavci pa poljsko oziroma italijansko. To da filmu zanimiv mednarodni pridih. Tudi fotografija je na trenutke zelo lepa, še posebej kar se tiče posnetkov »Sicilije« (snemanje je sicer potekalo v Sanremu in na Poljskem).

Drugi plus je videz Massima (Michele Morrone): italijanski igralec je pač lepotec, to je nesmiselno zanikati. Tretja in zadnja pozitivna plat je drznost prizorov seksa: ustvarjalci filma so si upali več od ustvarjalcev 50 odtenkov sive, saj nekateri prizori skorajda mejijo na pornografijo. Tu se pohvale, ki jih je 365 dni upravičeno deležen, tudi končajo.

Nesmiselna zgodba

Massimo izhaja iz mafijske družine. Nekega dne mu ustrelijo očeta, velikega mafijskega šefa, in Massimo tako postane veliki mafijski šef. Veliki Massimo. Tik pred tem izredno žalostnim dogodkom, ki zavzame približno tri minute sicer skoraj dve uri dolgega filma, Massimo skozi daljnogled na plaži vidi dekle. Medtem ko poškodovan leži ob umirajočem očetu, ima privide istega dekleta, ki se mu od blizu smehlja. Naslednjih pet let jo povsod išče, dokler je po naključju ne zagleda na letališču. Na Siciliji, kamor je Laura prišla na počitnice, jo nato s pomočjo svojih zvestih podrejenih omami in ugrabi. Ko se zbudi, ji pojasni, da ima na voljo 365 dni, da se zaljubi vanj.

Romantiziranje ugrabitve

Laura je sprva videti kot samostojna, uspešna in odločna ženska. Ni ravno najbolj srečna v zvezi, v kateri je: razlog naj bi bil predvsem to, da njen fant noče seksati tako pogosto kot ona ter ji ne posveča dovolj pozornosti. Prva stvar, s katero Laura odgovori Massimu, svojem ugrabitelju, je, da ima fanta, češ ne morem biti tvoja, ker že pripadam nekomu drugemu. Massimo ji pokaže fotografije, ki dokazujejo, da jo fant vara. In to je to: Laura je odrezana od svojega življenja in zdaj živi v Massimovi graščini. Na začetku sicer nekajkrat poskuša zbežati, a se kmalu zadovolji z »nagajanjem« Massimu in »grdim obnašanjem«. Zdi se, da Laura zelo hitro začne uživati v njegovi igri in v luksuzu, ki jo obdaja. Ni panična, ni prestrašena, ni obupana, ne išče izhoda. Ni nič od tega, kar bi ugrabljen človek moral biti. Njenega obnašanja ne gre pripisati nikakršnemu stockholskemu sindromu.

Vprašljiv prikaz Italije in poveličevanje mafije

Na začetku njunih skupnih dni Laura zbeži iz trgovine, kjer ji Massimo kupuje nova luksuzna oblačila. Na obali naleti na policista, ki jima v angleščini pove, da je bila ugrabljena. Policista vidita Massima, ki ji je očitno sledil, ga pozdravita in odideta. Mafija ima torej pod kontrolo vse, tudi policijo. Poleg tega je Massimo prikazan kot nekakšen heroj: ubije moškega, ki je v diskoteki poskusil spolno napasti Lauro. To opraviči s tem, da je ta moški trgoval z otroki. Trgovati z otroki je seveda narobe, ugrabiti žensko pa je popolnoma v redu, kajne?

Smešno neumni prizori

Pogovor med mafijci na začetku filma je na meji patetike, pomaga pa mu ne niti nenavaden izbor glasbe. Pesmi, ki se vrtijo skozi film, se večinoma niti približno ne skladajo s prizori, ki se odvijajo pred očmi gledalca. Eden od nesmiselnih prizorov je tudi tisti, ko Laura od nikoder privleče pištolo in z njo zagrozi Massimu, zgoraj omenjeno srečanje s policisti, Laura, ki med (verbalnim) prepirom pade z jahte, po čemer jo Massimo reši (Zakaj? Ker ne zna plavati?). Ko se zbudi (tri minute v vodi te pač neznosno utrudijo), kar naenkrat želi seksati z njim. Divjemu seksu na jahti sledi ples, na katerem se pojavi ljubosumna bivša, celoten prizor pa izredno spominja na 50 odtenkov sive. Po plesu Massimo Lauro pošlje domov v Varšavo, kjer jo sam kmalu dohiti. Ko Laura opazi mafijske bojne rane na njegovih poraščenih in potetoviranih prsnih mišicah, mu izpove svojo ljubezen. Zjutraj sta že zaročena, kmalu pa tudi pričakujeta otroka. Film se konča tako, da je tudi tistim, ki nismo prebrali knjige, jasno, da bo sledil še eden. In še eden. Upajmo, da zadnji ne bo v dveh delih, kot je zadnje čase v modi.

Patetični dialogi

Dejstvo je, da igralca nista naravna govorca angleščine, rezultat česar je slaba izgovorjava in nepravilna uporaba jezika. Osebno ne mislim, da je to slabo, temveč realno. Slabo je to, kar govorita: dialogi so kratki, prisiljeni in umetni. Zdi se, da Massimo neštetokrat ponovi besede: »Are you lost, baby girl?« Vidno je, da naj bi izjave junakov zvenele pompozno in romantično, a so daleč od tega. »I’m gonna f— you so hard they’ll hear you scream in Warsaw.« Please.

Promoviranje kulture posilstev in lastništva žensk

Kmalu po prizoru smrti velikega mafijsekga šefa – očija, vidimo zdaj velikega šefa Massima čez pet let. Na svojem zasebnem letalu se pelje na Sicilijo. Ko izve slabo novico o poslu (nekaj v zvezi z ogromno zalogo kokaina), se odloči svojo jezo sprostiti na (natančneje v) stevardesi. Preprosto pokaže ji, kaj hoče od nje (da ga oralno zadovolji), in ona to brez težav naredi. Brez poljuba, brez da bi se je zares dotaknil. Zadeva je tako agresivna, da ima dekle na koncu solzne oči. Ko za sabo zapre vrata, ima na obrazu zadovoljen nasmeh. Nekdo jo je pravkar prisilil v spolni odnos, ona pa je srečna. Ali bi zadevo naj opravičevalo dejstvo, da je Massimo lep ali da je mafijski šef, ni jasno. Stevardesa se ga je gotovo malo bala, a film je zelo očitno hotel prikazati, da je v zadevi uživala.

Kar se tiče Massimovega odnosa do Laure pa je zadeva sploh problematična. Po ugrabitvi ji Massimo zagotovi, da se je ne bo dotaknil, razen če bo to želela. To izjavi medtem ko njegova roka počiva na njeni levi dojki. Ni panike. Grobo jo pritisne ob steno (to je prikazano kot seksi prizor, ne pa kot nasilje), zagrozi ji, naj ga ne provocira, saj se ji ne bo mogel upreti. Laura ga ves čas provocira in tako jo ob neki priložnosti priveže na posteljo. Reče ji, da bo zdaj videla, kaj zamuja in v sobo pokliče dekle v lateksu. Gledalec na tej točki seveda pričakuje, da bo on zadovoljil njo, a namesto tega ona oralno zadovolji njega. Laura torej »zamuja« oralno zadovoljevanje Massima, zamuja čast, ki bi jo lahko imela.

Massimov lik »odlikuje« tudi tipična posesivnost in ljubosumje. Nadzira, kaj Laura nosi, poleg nje ne želi videti drugih moških, na začetku ji celo zapleni telefon in prenosni računalnik. Ko nekaj ur preživi brez nje, jo že kliče, ker jo pogreša. Zdi se, da je to ponavljajoči se vzorec, ki smo ga že videli v 50 odtenkih sive in seriji knjig Prvič. Tudi Christian Grey in Hardin Scott sta posesivna obsedenca, ki z ženskami ravnata kot z lastnino.

Kaj mlada dekleta odnesejo od tega?

Zdi se, da je zgodba 365 dni scenarij za pornič, ki je ponesreči zašel med platnice knjige in na velika platna. Zakaj je tako priljubljen med ženskami, je neznano, zaksrbljujoče pa je vprašanje, kako vpliva na razmišljanje mladih. Ne samo, da opravičuje ugrabitve in iz njih dela nekaj romantičnega in pustolovksega, temveč tudi prikazuje popolnoma napačno sliko odnosa med moškim in žensko. Avtorica knjig in ustvarjalci filma bi se morali zamisliti nad možnostjo, da bodo mladi fantje mislili, da se lahko obnašajo kot Massimo, mlada dekleta pa bodo tako obnašanje sprejemala kot nekaj normalnega in celo zaželenega.

Ženska je prikazana kot objekt, s katerim moški lahko dela, kar hoče. Vzame si jo lahko, kadar želi, ker je pač tako seksi, da gotovo ne bo rekla ne. Nadzoruje lahko vsak trenutek njenega življenja, ker ima pravico do ljubosumja, posesivnosti in agresije. Kar je njegovo, je pač njegovo. Vsa njegova dejanja opravičuje dejstvo, da je seksi, bogat in da se ona zaljubi. Draga oblačila, luksuzni avtomobili, zasebna letala in divji seks na jahti so vendar to, česar si vsi želimo, kajne? Tudi če je naš moški kriminalec, morilec, nasilnež in posiljevalec – vse to Massimo namreč je.