ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Nika Simič prihaja iz Novega mesta in je študentka sinologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ko je prišel čas izmenjave, se je odločila, da bo svoje znanje mandarinščine obogatila na otoku Tajvan. Tako je odšla na drugo stran sveta, v kulturo pojočih smetarskih tovornjakov in bila tudi ena izmed prvih Slovencev, ki se je spoznala z ukrepi proti bolezni covid–19 oziroma koronavirusu.

Zakaj si se odločila za izmenjavo? In zakaj ravno Tajvan? Kako so potekale priprave?

Za izmenjavo sem se odločila, ker sem študentka sinologije (kitajski jezik in kultura). Lahko bi rekli, da je »nenapisano pravilo«, da greš vsaj enkrat na izmenjavo v državo, kjer uporabljajo mandarinščino. Na izbiro sem imela le Kitajsko (LRK- Ljudska republika Kitajska) ter Tajvan (RK- Republika Kitajska) tako da je bila zame odločitev lahka, saj je Tajvan zelo demokratična in odprta država. Veliko je pripomoglo tudi dejstvo, da je na Kitajskem blokiran Google in vse kar paše zraven (Facebook, Instagram … celo Skype) ter onesnažen zrak. Preden sem se odpravila od doma, sem živela v strahu vsaj 2 meseca.

Preseliti se na drugo stran sveta za pol leta, kjer je kultura skoraj obratna od naše, ni ravno lahko, lahko pa rečem, da se mi sedaj zdi čas, ki sem ga preživela tu, še prekratek, saj odhajam domov čez slab mesec. Da sem prišla do Tajvana pa sem seveda rabila štipendijo Huayu (華語), katero sem dobila preko Tajvanske ambasade v Avstriji, saj tam pokrivajo štipendije za Avstrijo, Slovenijo in Hrvaško.

Na srečo sem bila ena izmed dveh oseb, ki sta prejeli 6-mesečno štipendijo, ena oseba pa je dobila celoletno. Za štipendijo smo morali narediti test zdravja (cepljenje, slikanje pljuč, odvzem krvi …), poleg papirologije pa smo se morali tudi udeležiti testa TOCFL (The Test of Chinese as a Foreign language) in opraviti intervju preko spleta. Seveda dela še ni bilo konec tudi ko sem prispela na Tajvan, saj sem si morala narediti ARC (Alien Resident Card), ki »povozi« pomembnost moje bivalne vize.

Kaj je bil prvi kulturni šok, ko si stopila z letala?

Prvi šok je bila razlika v govoru med mandarinščino, katere nas učijo na faksu (putonghua 普通話), in tajvanskim dialektom. Mandarinščina je zelo zahtevna že zaradi svojih tonov (teh je namreč 5), poleg naših Č, Š in DŽ pa imajo še Ć, Ś in Đ. Tajvanski naglas onemi trde šumnike, kar pomeni, da se trdi in mehki šumniki ne razlikujejo več med seboj, tako da na koncu dneva res vse zveni podobno. Če gremo stran od ljudi, so mi drug šok povzročile vse naprave, ki za razliko od naših glasno vpijejo nekaj v mandarinščini.

Predstavljaj si kričanje urbanomatov na vsakem koraku, le da se tu naprave aktivirajo avtomatično ko greš mimo ali pa ko uporabiš kakšno njihovo funkcijo. Zanimivo mi je bilo, da pri zavijanju piskajo smerniki na avtobusih, medtem ko tovornjaki za smeti kar pojejo kot sladoledarji. Še reklame na tovornjakih se premikajo in pojejo. Vizualno so me najbolj presenetila vozila ter arhitektura. Za razliko od evropejske arhitekture tukaj velja pravilo »urejenega kaosa«.  Večkrat se mi je zazdelo, da so arhitekti vzeli škatlo polno lego kock, katere vsebino so enostavno vrgli na tla in kamor padejo kocke, pač padejo. Bloki stojijo malo desno, malo levo, diagonalno, en je star okoli 60 let, takoj za njim pa stoji moderna poslovna zgradba. Stara in moderna arhitektura se tu mešata, ni tako kot pri nas, kjer se velikokrat mesto deli na novi ter stari predel.

Onesnaženosti zraka nisem opazila takoj, me je pa zaradi astme močno zadel šok v naslednjem tednu, saj sem morala kar cel teden ostati znotraj hostla. Seveda je k tem pripomoglo tudi zelo vroče poletje (38°C) in visoka vlaga, ki je pri nas nismo navajeni. Zelo močan šok so bile tudi vonjave, kot na primer močan vonj soje in jajc, kuhanih v črnem čaju, vedno ko stopiš mimo trgovine 7-eleven, in seveda nepozabni vonj smrdljivega tofuja v vsakem nočnem marketu, pa če je še tako majhen. Če smo že pri vonjavah, pa bi omenila še režim smeti.

Tajvan ima namreč izredno malo smetnjakov in zelo stroga pravila za odlaganje domačih smeti. Za te imamo namreč urnik, po katerem se pripelje pojoči se tovornjaček, v katerega se vrže smeti, ki te seveda reciklira. Če ga zamudiš, pač čakaš do naslednjega dne ali pa celo dva dni kasneje.

Kako si se asimilirala? Kako so te sprejeli? Obstajajo kakšna stroga družbena pravila obnašanja, ki so ti bila tuja?

Asimilacija je bila sprva zelo zahtevna, saj sem zaradi svoje višine, modrih oči in pobarvanih las na blond zelo izstopala. Kamorkoli sem šla, so ljudje strmeli vame. V Sloveniji tudi večkrat strmimo v ljudi, ki so drugačni, vendar se takoj obrnemo stran, če nas ljudje ujamejo pri strmenju, tu pa se igra strmenja nadaljuje tudi po par minut. Tajvanci so znani kot izjemno prijazen narod, imajo pa seveda tudi ljudi, ki so do tujcev malo boječi.

Pri asimilaciji so mi najbolj pomagali prijatelji iz MTC-ja (Mandarin Training Center), ki so bili v podobni poziciji kot jaz. Hitro smo se ujeli, tako da je življenje na Tajvanu postalo najlepša izkušnja, ki sem jo kadarkoli doživela. Čeprav opažam priliv zahodnjaške kulture, je kar nekaj stvari, na katere sem se morala privaditi. Največ pravil ima MRT podzemna. Kot sem že omenila, so avtomati na Tajvanu – vsaj v Tajpeju, kjer prebivam – zelo glasni, kar pa sploh ne velja za ljudi. Čeprav je na postaji lahko več kot 200 ljudi, bo vladala čista tišina.

Na to se še zdaj kot glasna Slovenka nisem čisto privadila, tako da se moram še zdaj večkrat opomniti, da se na postaji sliši le mene. Na podzemni so vsa pravila zelo strogo upoštevana. Na tekočih stopnicah se stoji izključno na desni strani, česar se držimo popolnoma vsi, na podzemnih vlakih pa ne smemo piti in jesti, sploh pa ne imeti žvečilke. Globe za take stvari so namreč zelo visoke. Če stopimo izven sveta podzemne, lahko zasledimo besedo xiexie 謝謝, kar pomeni hvala, na vsakem koraku. Vsi poznamo ljudi, ki se prevečkrat opravičijo, celo tolikokrat, da nam gre že malo na živce. No, to so Tajvanci z besedo »hvala«. Če prideš v to državo, bo veliko ljudi hvaležnih, če se naučiš izgovarjati vsaj par njihovih besed, saj je velika možnost, da ljudje ne bodo znali angleško.

Če stopiš v hotel, hostel ali pa tudi druge ustanove, boš mogoče opazil, da ni četrtega nadstropja. To je zato, ker se ta črka v mandarinščini imenuje sì 四, kar zveni zelo podobno besedi sǐ 死, kar pomeni zvok (ista izgovorjava, drugačen ton). Četrto nadstropje po navadi sploh ni na voljo ali pa mu nadenejo drugo ime (5a,…).

Kako pa je s študijem?

V Tajpeju se pravzaprav udeležujem jezikovne šole MTC. Na voljo imamo v grobem dva programa, navadnega in intenzivnega. Jaz se udeležujem navadnega programa, ki stane okoli 800 € na semester, en semester pa traja 3 mesece. Navadni program vsebuje 2 uri jezika na dan in pa 19 dodatnih ur, ki jih pridobimo v knjižnici in z udeležbo na velikih predavanjih, katera si izberemo sami. Intenzivni program je malo dražji, saj imajo vsak dan 3 ure jezika. Pouk zgleda drugače, kot pri nas. Na začetku ure se prijavimo z našo EasyCard kartico, ki nam šteje vse ure, tudi v knjižnici. Razred ima po navadi okoli 8 ljudi ter profesorja. Če se v razredu počutimo nelagodno, ga lahko v prvem tednu vsakega semestra zamenjamo.

Nivo znanja se šteje po knjigah, ki jih obravnavamo (jaz sem trenutno na drugi polovici 3. knjige od 5), od katerih jemljemo v navadnem programu eno lekcijo na teden. Ena lekcija vsebuje okoli 70 novih besed ter 8 stavčnih oblik z besedili. Seveda pa to ne bi bila šola brez ocenjevanj. Vsak teden pišemo dva nareka in en test. Na koncu semestra nas čaka tudi izpit, ki nam pove, če smo se naučili dovolj, da lahko nadaljujemo v naslednjo stopnjo, po večini pa so obvezne tudi kratke predstavitve.

Od druge knjige naprej poteka pouk izključno v mandarinščini. Ker sem študentka s štipendijo in dokumentom ARC, moram imeti povprečje mesečnih ocen nad 80%, če ne izgubim štipendijo za tisti mesec, v katerem ne dosegam pogojev. Seveda so pravila tudi glede izostankov, manjkam lahko kar 12 ur na mesec. Pouk je izjemo sproščen, saj so profesorji dobri pedagogi, ki ne izpostavljajo svojih študentov za njihove napake, temveč jih spodbujajo k večjemu sodelovanju in praktični rabi jezika.

Z lahkoto lahko rečem, da se v razredu nisem nikoli počutila osramočeno ali pa zasmehovano, zagotovo pa mi je učenje mandarinščine postalo bolj zabavno in tako znanje sprejemam mnogo hitreje kot pa v Sloveniji. Vsak semester se razred (vključno z profesorjem) zamenja, razen če se v razredu 6 ljudi ali več odloči, da bi ostali v isti skupini.

Če bi morala izpostaviti 5 večjih razlik med Slovenijo in Tajvanom, kaj bi bile?

Zaradi razlik v kulturi je ta odgovor zelo jasen, vendar pa se ne zavedamo, kako drugačni smo. Tajvanci so v primerjavi z ostalimi azijskimi narodi zelo odprti, vendar imajo še vedno veliko ograd, katerih mi na našem koncu sveta nimamo, še posebno kar se tiče izražanja svojega mnenja. Res pa je tudi, da se Tajvanci veliko bolj osredotočijo na pomaganje staršem, starim staršem in tudi tujcem na ulici. Ko sem prispela v Tajpej, sem se velikokrat izgubila, ljudje pa so kar sami pristopali do mene in me spraševali, če rabim pomoč, kdaj pa kdaj tudi, če sem le gledala v telefon med hojo in hodila malce negotovo.

Mislim, da smo Slovenci neizmerno prijazen narod (do ljudi, ki jih ne poznamo), vendar se glede tega, da bi sami ponudili pomoč, sploh ne moremo kosati z njimi. Odvisni pa so od tehnologije. Če bi naši dedki in babice pripotovali sem, bi jih zadela kap. Vsi ljudje so konstantno na telefonih, ki pa morajo biti najnovejši. Ker je toliko ljudi, ki gleda v telefone, so uvedli celo nov izraz, kateri je v grobem preveden v »sklonjeno glavo«.

Najbolj pa so me presenetili starši, ki svojim otrokom kar rinejo tablice v roke, z drugo roko pa sami gledajo v svoj telefon, še posebej, ko jejo v restavracijah s hitro prehrano. Moram reči, da sem kar zadovoljna z našim odnosom do tehnologije v Sloveniji.

O arhitekturi ne bom pisala veliko, saj sem veliko stvari omenila že pri prvem vprašanju, bi pa rada poudarila, da je zame najlepša in najzabavnejša stvar to, da se izgubim v Tajpeju in si ogledujem različne stile hiš, mala okenca, ki izgledajo tako zelo podobno, a vendarle različno zaradi vseh malenkosti, ki jih prebivalci uporabijo za personalizacijo.

Ker je Tajpej glavno mesto, je večina prostora v betonu, ampak Tajvanci bodo brez premisleka uporabili vsak kvadraten centimeter, ki ga imajo na voljo, da bodo posadili nekaj zelenja – videla sem tudi že nekaj dreves, ki so rastla kar iz oken stanovanj. Če prideš kdaj na obisk, stoprocentno priporočam, poleg obiskov glavnih atrakcij, tudi sprehode po majhnih ulicah. Zna biti presenetljivo pomirjajoče!

Uf, hoja. Ljudje hodijo neizmerno počasi. Kdaj pa kdaj pomislim, da ljudje delajo vse drugo prej, kot pa hodijo. Premikajo se levo in desno v zelo nepričakovanem ritmu, sredi hoje se zaradi gledanja v telefon kar ustavijo sredi pločnika, njihova večna ljubezen pa je dežnik. Dež? Dežnik. Sonce? Dežnik.

Res je, da so ljudje na splošno v primerjavi z našimi zelo drobni, vendar odpirajo dežnike, kot da bi te hoteli pretepsti. Ljudje se ne bodo umaknili niti za 10 cm, če bodo videli, da hodiš proti njim, tako da je vsaj nekaj trkov neizbežnih. Edini nasvet je, da hodimo defenzivno in strpno. Če si tudi ti eden tistih ljudi, ki hodijo zelo hitro, bi rabil veliko potrpežljivosti.

Pričakovano je hrana zelo drugačnega okusa, tudi če je v obliki hrane, ki je nam znana. Vse je veliko bolj aromatično in sladko. Bila sem na oddelku, kjer so imeli sladke ribe, sladke škampe, sladke lignje in slan ananas …  celo meso je velikokrat sladko in ne slano kot pri nas.

Najpomembnejši kraji za hrano so nočni marketi, kjer so dobi med 100 in 1000 različnih prigrizkov, ki se imenujejo xiaochi 小吃. V restavracijah je obvezno znanje jesti s palčkami, saj vilic seveda ne uporabljajo. Hrana je dobesedno na vsakem koraku, tople obroke pa se kupi tudi v Family mart in 7–Eleven, tako da ne ostaneš lačen niti v poznih urah.

Prijetno pa so me presenetile trgovine, kot so 7–Eleven in Family mart. Ko rečem, da so na vsakem koraku, ne pretiravam. Na nekaterih ulicah so v 100 metrih na voljo tri 7–Eleven trgovine in 2 Family marta. Tu se lahko kupi časopise, prigrizke, kuhane dobrine, zamrznjene dobrine, ki ti jih pogrejejo, znotraj pa imajo tudi bankomate, na blagajni pa lahko napolniš svojo EasyCard kartico 悠遊卡, ki služi kot neke vrste urbana in plačilno sredstvo v teh dveh trgovinah. Ni dovolj? Ti dve trgovini služita tudi kot pošta za sprejemanje in oddajanje paketov.

Kaj pa temne plati Tajvana ali pa izmenjave nasploh? O čem nisi bila informirana?

Opazila sem tudi, da je zaradi velikega vpliva azijskih dram kdaj pa kdaj močno prisoten seksizem in materializem. Opazila sem, da če v družbo pridejo novi fantje, se bodo velikokrat predstavili le fantom, dekleta pa bodo kdaj izpuščena iz pogovorov v celoti. Doživela sem tudi, da so po imenu dekleta spraševali njenega fanta, čeprav je bilo dekle zraven. Ker sta dekle in njen fant rekla, da lahko sam vpraša njo, je spraševalec raje odkorakal stran.

Ti primeri se ne dogajajo vedno, definitivno pa se dogajajo večkrat kot pri nas, pri mladini bi lahko celo rekli, da se dogajajo pogosto. Ne razlikujejo pa se le fantje. Dekleta znajo biti zelo materialistična in iščejo svojega princa na belem konju, ki jim bo kupoval darila in jih razvajal. Denar igra veliko vlogo, tako da tudi ljudje, ki ga nimajo, želijo plačati puncam stvari, saj je to od njih pričakovano. Zelo zelo pogosta stvar je tudi varanje.

S prijatelji smo opazili, da dekleta večkrat ujamejo fante v svoje kremplje (klicanje vsako minuto, slikanje prostora, v katerem so, da dokažejo, da ne lažejo …), da se fantje počutijo zadušeno in zato iščejo druge ljudi. V zvezi pa je veliko pritiska tudi iz strani staršev in starih staršev, zato zveze ne prekinejo. Mislim, da na to zelo vplivajo tudi azijske telenovele, ki prikazujejo nerealna razmerja.

Nisem bila informirana o tem, da Tajvan, v primerjavi s Slovenijo, ni ravno poceni (če ne štejemo izredno nezdravih prigrizkov in oblek). Če se hoče živeti zdravo – kuhati doma, jesti zelenjavo in sadje – je treba dati stran kar precej denarja. Tudi stanovanja so v primerjavi s Slovenijo kar draga, tako da se večina ljudi seli v Novi Tajpej, ki obkroža Tajpej.

Ali od doma dobivaš veliko zaskrbljenih vprašanj glede koronavirusa?

Ogromno. Najbolj s strani mame, ki mi je naročila, da ji sporočim vsak dan, da sem živa in zdrava. Nekaj vprašanj sem dobila tudi s strani prijateljev, sama pa sem si tudi ogledala slovenske portale in poročila. Panika. Odkar sem prišla na Tajvan, pa se držim bolj zase, tako da se le zahvalim za skrb in ne širim nadaljnjih novic, razen občasnih objav preko družbenih omrežij.

Kakšno je dejansko stanje? Ali je panika oziroma širjenje panike v Sloveniji, svetu upravičeno? Ali pa gre za veliko lažnih novic oziroma clickbaitov? 

Na Tajvanu jemljemo koronavirus zelo resno. Če se gre v javne prostore, se nosi posebne kirurške maske s kemikalijami, pogosto si peremo roke. Če hočemo v klub, muzej ali na ogled znamenitosti, nam vedno zmerijo temperaturo in razkužijo roke. Večina faksov je odložilo začetek pouka (kitajske novoletne počitnice so se končale 2. 2.), saj so njihove počitnice podaljšali. Za naš faks to pravilo ne velja.

V veliko dvigal so dali tudi obvestilo, da naj ljudje ne govorijo. Problem je z maskami, saj jih močno primanjkuje, za nakup pa je potrebno tajvansko državno zavarovanje, česar tujci seveda nimamo. Zato smo se organizirali in prinašamo maske iz drugih držav, nato pa si jih izmenjujemo, kdaj pa kdaj res že deluje kot »dealanje«.

Zanimivo mi je, da če gremo v klube, smo bili tam dva tedna le tujci, zdaj pa so se opogumili tudi domačini. Poudarek je, da ne govorim o situaciji na Kitajskem, kjer je stanje veliko resnejše, mislim pa da ni velike skrbi za Tajvan. Največje probleme imamo z leti, saj so ti iz in v Hong Kong odpovedani, tudi sama sem morala svoj let prestaviti, mojim domačim pa so kar vrnili denar, češ da se leta ne more prestaviti, tako da me ne bodo obiskali.

Kako se sama zaščitiš glede virusa oziroma kako so poskrbeli za vas? Ali lahko dobiš vse potrebno za zaščito? So prišla v veljavo kakšna nova pravila, ukrepi?

Kot tujec v Tajvanu imam kar nekaj težav. Ne le, da mask ni možno več kupiti normalno v trgovinah – te so bile prej na voljo v prav vseh trgovinah, vendar so uvedli dodatni zakon, da je nakup mask možen le za ljudi s tajvanskim zavarovanjem, za katerega pa se lahko prijavimo šele po šestih mesecih bivanja tu, pa še to lahko kupijo samo 2 maski na teden, na določene dni.

To pomeni, da si maske preprodajamo med sabo, skorajda na črno. Na srečo sem od prijatelja prejela paket 15 mask, kar me bo branilo do odhoda domov. Maske nosim vedno ko potujem s podzemno ali ko grem na mesta, kjer je več ljudi. Pridno si seveda tudi umivam roke in uporabljam razkužilo, ki je v teh težkih časih na voljo povsod.

Škoda se mi zdi, da šola ne poskrbi za maske, še posebej ker se zavedajo novega pravila glede kupovanja le-teh. Ukrepali so glede ostalih šol in fakultet, katere so imele počitnice kar en mesec, medtem ko so naš mednarodni program nadaljevali brez prestanka.

Glede na politično stanje med Tajvanom in Kitajsko, kako domačini sprejemajo stanje na Kitajskem?

Tajvan in Kitajska se »trkata« že od leta 1949, ko je na celini nastala Ljudska Republika Kitajska, Republika Kitajska (današnji Tajvan) pa je vlado prestavila na bližnji otok Formosa-Tajvan. Od takrat naprej LRK trdi, da je Tajvan provinca Kitajske in ne samostojna država, kar povzroča težave tudi pri tej debati. Tajvan je namreč izključen iz WHO (World Health Organization) sestankov, saj naj bi bil ta del LRK. Tajvan deluje samostojno, s svojo obliko vlade, svojo predsednico in svojim potnim listom, a ga zaenkrat prepoznava le 17 držav.

Peking je dejal, da se Tajvan ne more pridružiti WHO, dokler ne prizna ene Kitajske – LRK. Na srečo so se na sestanku zanj zavzele ZDA, ki so prosile, da naj ločijo zdravje od političnih sporov. Tajvan pobližje spremlja virus na Kitajskem zaradi skrbi do sebe ter do njih. Pravzaprav je nedolgo nazaj tajvanska skupina znanstvenikov razvila prvi antigen in to kar v šestih dneh, kar je ogromen korak k razvoju cepiva. V takšnih časih ljudje stopimo skupaj in pomagamo drug drugemu, tako da tudi Tajvan želi vse najboljše Kitajski, še posebno pa mestu Wuhan. 中國加油，武漢加油! (Dajmo Kitajska, Dajmo Wuhan!)