Povratne zanke pospešujejo globalno segrevanje
Večina vedno zamrznjenih tal ali permafrosta v Kanadi, na Aljaski in v Sibiriji, se naglo ruši. Velike zaloge toplogrednih plinov bi se lahko sprostile v ozračje hitreje kot smo predvidevali, opozarjajo raziskovalci.
Znanstveniki so že dolgo zaskrbljeni, da bodo podnebne spremembe, ki ogrevajo arktična in subarktična območja, sprostile CO2 in metan, ki je že tisočletja varno zaprt v zamrznjenih pokrajinah Zemlje. To bi posledično podvojilo hitrost globalnega segrevanja.
Predvidevali smo, da bo ta proces postopen, človeštvu pa bo ostalo dovolj časa za zmanjšanje emisij ogljika, kar bi preprečilo odmrznitev permafrosta. S tem bi preprečili začarani krog taljenja ledu in globalnega segrevanja.
Toda študija, objavljena v reviji Nature Geoscience, pravi, da projekcije, koliko ogljika bi se sprostilo s tovrstnim počasnim in stalnim odtajanjem, spregledajo manj znan postopek, pri katerem se nekatere vrste zamrznjenega terena nenadoma razkrojijo. Včasih v nekaj dneh!
»Čeprav bo do naglega odmrzovanja permafrosta prišlo le pri približno 20 odstotkih, to poveča projekcije izpuščanja ogljika za približno 50 odstotkov,« je dejala vodilna avtorica Merritt Turetsky, vodja Inštituta za arktične in alpske raziskave v Boulder, Koloradu.
»Po vseh prihodnjih scenarijih segrevanja nenadne odtalitve vodijo do neto izgub ogljika v ozračje,« je povedala.
Taljenje permafrosta že problem za tam živeče skupnosti in industrijo
Permafrost vsebuje kamnine, zemljo, pesek in žepe čistega ledu. Njegova bogata vsebnost ogljika so ostanki življenja, ki so nekoč cveteli na Arktiki, vključno z rastlinami, živalmi in mikrobi. Ta materija – ki ni bila nikoli popolnoma razpadla – je bila zamrznjena tisoče let.
Razprostira se na območju, ki je skoraj tako veliko kot Kanada in ZDA skupaj. V njem pa je približno 1.500 milijard ton ogljika. To je kar dvakrat več kot v ozračju in trikrat več od količine, ki jo je človeštvo oddalo od začetka industrializacije.
Nekatera tla od teh nekdaj trdnih kamnin so se začela mehčati, tako da grozijo obstoju staroselskih skupnosti po teh območjih. Hkrati tudi ogrožajo industrijsko infrastrukturo po vsej podarktični regiji, zlasti v Rusiji.
Glede tega, ali je ta ne tako stalna večna zmrzal začela izločati večje količine metana ali CO2, so dokazi mešani. Napovedi so tudi negotove, nekateri znanstveniki pa pravijo, da bodo prihodnje emisije morda vsaj delno ustavile novo rastlinje, ki absorbira in skladišči CO2. Toda strokovnjaki trdijo, da ni dvoma, da bo permafrost izginjal, ko se bodo temperature dvigovale.
Hitro in dramatično
V posebnem poročilu, objavljenem septembra, je znanstveni oddelek ZN za podnebne spremembe IPCC preučil dva scenarija.
Če človeštvu kljub vsemu uspe omejiti globalno segrevanje pod 2 °C, kar je bil temeljni cilj pariške klimatske pogodbe iz leta 2015, območje permafrosta do leta 2100 kaže 24-odstotno zmanjšanje.
Drugi scenarij pa predvideva, da bodo emisije fosilnih goriv še naprej naraščale v naslednjih 50 letih. To je manj verjeten scenarij, lahko pa izgine do 70 odstotkov permafrosta. Toda oba scenarija predvidevata, da bo izguba postopna in je to morda napaka.
»Ocenjujemo, da bi lahko nenadna odmrznitev permafrosta – v nižinskih jezerih in mokriščih, skupaj s tistimi v gorskih hribih, do leta 2300 sprostila od 60 do 100 milijard ton ogljika,« so s sodelavci zapisali v komentarju leta 2019, ki ga je objavila tudi Nature.
Ena tona ogljika je enaka 3,67 tone ogljikovega dioksida (CO2), kar pomeni, da bi bilo to enakovredno približno osemletnim globalnim emisijam po trenutnih stopnjah.
»To je poleg 200 milijard ton ogljika, ki naj bi se sprostilo v drugih regijah, ki se bodo postopoma odtalile,« je dejala.
Sedanji podnebni modeli ne upoštevajo možnosti hitrega propada permafrosta in količine plinov, ki jih lahko sprosti, ugotavlja študija.
Nenadna odmrznitev je hitra in dramatična. Gozdovi lahko v mesecu dni postanejo jezera, zemeljski plazovi se lahko pojavijo brez opozorila. Nevidne luknje metana pa lahko pogoltnejo motorne sani v celoti.
