ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

O 2. svetovni vojni imamo filmov malo morje. Kar je seveda posledica tega, da obstaja toliko več posnetkov, slik in gradiva, kar ustvarjalcem omogoči stvaritev kvalitetnega filma.
Iz prve svetovne vojne pa imamo tega manj, še vedno pa obstaja dober nabor odličnih filmov. Velikokrat v senci druge, je bila Velika vojna, ki naj bi končala vse vojne, ena bolj krvavih sploh.
Vse velesile so se takrat nanjo pripravljale leta, niso pa vedeli kaj bo pokazalo bojišče. Bila je prvi veliki konflikt, kjer so prišli v uporabo strojnice in topovi. Posledice so bile grozljive. Mladi fantje, polni patriotizma, misleč da bo vojna mladostna avantura, so v ognju strojnic umirali na deset tisoče.
Napoleon se je nekaj desetletji prej rad pohvalil, da lahko na mesec ‘porabi' 20.000 vojakov. V prvih mesecih vojne je bilo na vsaki strani med Nemčijo in Francijo 20.000 žrtev na dan!

1917 (2020)

Vojni spektakel Sama Mendesa je res edinstven filmski presežek, kar se je pokazalo tudi na podelitvi Zlatih Globusov, kjer si je 1917 prislužil kipca za najboljši film in režijo.
Posebnost filma je, da je posnet v enem neprekinjenem posnetku, kar gledalcu da občutek, da se vedno nahaja v sredi vojnega območja, nad njim pa so navdušeni ne samo kritiki in poznavalci temveč tudi vsi gledalci zgodnjih posebnih projekcij po svetu.

Leta 1917, ob vrhuncu Velike vojne, ko nobena stran ne popušča in je lahko vsak preboj skozi bojno linijo usoden za zmago ali poraz enega najbolj krvavih konfliktov 20. stoletja.
Dva Britanska vojaka, Schofield  (Captain Fantastic – George MacKay) in Blake (Game of Thrones – Dean-Charles Chapman) dobita na pogled nemogočo nalogo. V bitki s časom morata prečkati sovražni teritorij in prenesti sporočilo, ki bo ustavilo napad, ki bi pomenil smrt 1600 vojakov, med njimi tudi brata vojaka Blakea.

Prvo kar opazimo je, kako mlada sta vojaka, komaj iz fantovskih let. To sicer velja za večino vojnih filmov, a v 1. svetovni vojni je bilo še bolj izrazito. Življenja mladih fantov niso veliko štela in na sto tisoče jih je končalo pod rafali strojnic in topovskimi granatami krvavih front.

Velika vojna nima takega srečnega konca, da bi rekli, »antagonist je poražen«. Ne, izgube so bile na obeh straneh tako nepredstavljive, da so porušile takrat velike imperije kot so bili Nemčija, Francija, Velika Britanija, Rusija in Otomansko cesarstvo.

Toda režiser ve, kaj počne. Skozi film doživljamo trenutke groze in globoke žalosti, vključno s prizorom brutalnosti, ki mu je sledila boleča izguba. Da ta izguba pride kot posledica dejanja sočutja, je še bolj kozmično kruto. Ta dogodek se zgodi približno na tretjini poti v film in močno se čuti njegov udarec. Kljub temu pa Mendesov cilj ni, da bi prestajali neusmiljeno grozo vojne celi dve uri.

Drugi filmi o 1. svetovni vojni

They Shall Not Grow Old (2018)

Režiser Peter Jackson je z ekipo za BBC posnel dokumentarec iz starih video in avdio posnetkov. Edina naracija skozi film so pripovedi in zgodbe mož, ki so se borili v vojni. Brez ekspertov in akademskih zgodovinarjev.
Toda srce filma so vizualni posnetki. Z moderno opremo je Jackson restavriral stare posnetke tako, da jih vidimo v barvi in s pazljivo dodanim ujemajočim se zvokom.

All Quiet on the Western Front  (1930)

Verjetno ena najboljših klasik, ne le o 1. svetovni vojni, ampak filmov nasploh. Nastal je po knjižni predlogi Ericha Marie Remarqua. Spremljamo skupino mladih študentov, ki polni zanosa in patriotske vročice, ki pa jo na zahodni fronti kmalu izgubijo. Skupaj s svojimi življenji.
Naslov izhaja iz Nemške komunikacije med vojno ‘Im Westen nichts neues', kar se prevede v slovenski prevod filma in knjige, Na zahodu nič novega.

Paths of Glory (1957)

Steze slave je ena izmed klasik anti-vojnih filmov. Stanley Kubrick je film posnel po knjižni predlogi Humphreya Cobba. V glavni vlogi nastopa Kirk Douglas, kot polkovnik Dax.
Film drugače gleda na vojno, osredotoči se na strahopetnost, izdajo in nespoštovanje navadnih vojakov s strani njihovih poveljnikov. Sedaj priznan kot klasika, je bil film v svojem času zelo sporen.

The Red Baron (2008)

Film Rdeči baron govori o najuspešnejšem letalskem asu vojne, baronu Manfredu von Richthofnu. Mladi baron, ki si je vzdevek pridobil s tem, da si je letalo pobarval kričeče rdeče, kar je vzbujalo strah in spoštovanje pri kolegih in sovražniku.
Medtem ko Richthofen sprva obravnava boj kot vznemirljiv izziv, mu medicinska sestra Kate v bolnišnici odpira oči pred resničnim obsegom vojnih grozodejstev.
Še dva filma, kjer lahko spremljate bojišče s perspektive pilotov sta Flyboys in Aces High.

Zakaj ima Harry napačno barvo oči?

Daniel Radcliffe je bil izbran za vlogo Harryja, ker je na avdicijah pokazal odlične igralske sposobnosti. Vse na njemu se je ujemalo s Harryjem – vse, razen njegovih čudovitih modrih oči, ki jih je Rowlingova v knjigi opisala kot zelene. Prvotni načrt je bil, da bo Radcliffe nosil leče. A mladi igralec je imel nanje hudo alergijo, zaradi česar so se sprijaznili s tem, da bo barva pač drugačna.

Emma Watson je bila prelepa za vlogo Hermione.

Ko so mlado Emmo izbrali za vlogo Hermione, je po telefonu govorila z J. K. Rowling. Ta je bila navdušena nad dekličinimi skrbmi nad svojim pomanjkanjem igralskih izkušenj; zdela se ji je kot prava Hermiona. Ko pa jo je videla v živo, je bila razočarana nad Emmino lepoto; Hermiona je bila v njeni domišljiji drugačna – izstopala je predvsem zaradi inteligence, ne pa zaradi videza.

Emma Watson je nekaj časa nosila umetne zobe.

Da bi bila bolj podobna Hermioni iz knjige, ki je imela prevelike sprednje zobe, je igralka na začetku nosila umetne zobe. Žal pa z njimi v ustih ni mogla normalno izgovarjati, zaradi česar so idejo kmalu opustili.

Izginotje Crabba.

Jamie Waylett je igral Vincenta Crabba v šestih filmih, nato pa so ga aretirali zaradi gojenja marihuane in kasneje še zaradi nasilnih protestov proti policiji. Posledično ni igral v zadnjih dveh delih sage.

J. K. Rowling kot Lily Potter.

Rowlingovi so ponudili vlogo Harryjeve mame, a jo je zavrnila, vlogo pa je dobila Geraldine Somerville.

Vsi igralci so bili britanskega rodu.

J. K. je zahtevala, da so vsi igralci Britanci, kar je bilo z izjemo Američana Verneja Troyerja tudi uresničeno. Troyer (Mini-Me iz Austina Powersa) se je v filmu pojavil v vlogi goblina, ki je delal v banki Gringott. Dele, kjer se je pojavil, so sinhronizirali v britansko angleščino.

Hrana v Veliko dvorani je bila prava.

Ker se je pod močnimi lučmi hrana hitro kvarila, kar je povzročalo neprijetne vonjave, so jo kmalu zamenjali z zamrznjeno.

Rupert Grint ima arahnofobijo.

Grint se prav zares boji pajkov, zaradi česar se mu ni bilo treba pretvarjati, da ga je strah.

Dudleyja so skoraj morali zamenjati.

Harry Melling je med snemanjem Dvorane skrivnosti in Jetnika iz Azkabana tako shujšal, da je skoraj izgubil vlogo Dudleyja. Na koncu so se producenti odločili, da bo nosil prirejen kostum, s pomočjo katerega bo izgledal debelejši.

Alan Rickman je bil edini igralec, ki je poznal svojo usodo.

Ko so začeli snemati filme, je Rowlingova izdala šele štiri knjige. Rickmanu je izdala, da Snape oz. Raws ni le podlež, ampak je veliko bolj zakompliciran junak, ki niti približno ni samo slab. Rickmanu je to pomagalo ustrezno odigrati Rawsa, nikomur pa ni povedal točno, kaj mu je Rowlingova izdala.