ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Lucy in the Sky (seveda to ni njeno pravo ime, čeprav bi bilo to zabavno videti na potnem listu) je 22-letna študentka anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V prostem času rada posluša glasbo, zanima jo tudi psihologija. Javnost želi ozavestiti o aseksualnosti, saj je nekateri sploh ne priznavajo kot seksualno orientacijo.

Lahko za začetek poveš, katere seksualnosti si in kdaj si to prvič spoznala?

Označujem se kot aseksualka. Besedo sem v kontekstu spolne usmerjenosti zasledila na internetu, ko sem bila stara okrog štirinajst let. V definiciji sem našla to, kar sem pri sebi skušala opisati že od začetka najstniških let. Nikdar me niso privlačili ne fantje, ne dekleta. Privlačili so me kot prijatelji, nikoli pa si nisem želela česa več. Dokler smo mlajši, seveda mislimo, da nam bodo čez čas zadeve, kot so poljubljanje ali intimnost, postale bolj atraktivne, a pri meni se to ni zgodilo. Nekaj časa sem bila v dvomih in sem mislila, da bom to prerasla. Nekje od devetnajstega leta dalje pa sem že kar trdno prepričana, da ne gre le za »fazo«.

Kako so tvoji domači in prijatelji to sprejeli?

Vsi moji domači in prijatelji še zdaj ne vedo. Aseksualnost je sicer nekaj, kar vpliva na moje dojemanje sveta in bo do neke mere oblikovalo moje življenje, ne zdi pa se mi, da v vsakdanu igra pomembno vlogo ali me zaznamuje kot osebo. Tudi ko sem na primer v družbi, je spolna usmerjenost zelo redko tema pogovora, zato ne čutim potrebe, da bi to obešala na veliki zvon.

Za to, da sem aseksualna, ve mama, ki je to ne moti in se ji pravzaprav zdi zanimivo, in ve nekaj najbližjih prijateljev, ki me prav tako sprejemajo. Babici in dedku sem pogosto namignila, da me zmenki in partnerstvo ne zanimajo. Nikdar pa se nisem trudila z razlago pojma »aseksualnost«, ker se mi zdi, da bi ju zmedla. Včasih je nekaj bolje razložiti enostavno, ne pa z zapletenimi definicijami.

Kako ti je bilo odraščati, predvsem v srednji šoli, kjer se običajno začne izvajati pritisk nad pripadniki LGBTQ+ skupnosti?

Pri aseksualnosti je zadeva taka, da lahko dostikrat ostane neopažena. Če pač ne hodiš na zmenke, ljudje mislijo, da imaš v glavi druge stvari. Nihče sam od sebe ne pomisli, da te ljudje morda spolno ne privlačijo. Imela sem kvečjemu kakšno smešno izkušnjo – nikdar nisem razumela, zakaj je večina sošolk tako občudovala mišice sošolcev na kakšni tekmi, ali sanjarila o zvezdnikih. Jasno mi je bilo, če je bil kdo lep, ampak tu se je zame končalo. Sploh v najstniških letih, ko se začnejo simpatije in zmenki, sem čutila, da me to sploh ne zanima. Bilo je dosti trenutkov (in še se dogajajo), ko sem lahko teoretično razumela spolno privlačnost, v praksi pa ne.

Si kdaj doživela kako negativno izkušnjo?

Negativnih izkušenj sama še nisem imela, sem pa relativno aktivna na spletnih forumih, kjer zaslediš raznorazne reči. Pri aseksualnosti po navadi ne gre toliko za verbalno zlorabo ali nasilje, ampak največkrat preprosto za ignoranco. To lahko za sabo potegne »izbris« aseksualnosti, se pravi, da ljudje tega sploh ne prepoznavajo. Ljudje, ki za to še niso slišali, se ne znajo postaviti v kožo nekoga, ki ne izkusi spolne privlačnosti, zato rečejo, da ta spolna orientacija ne obstaja ali celo da gre za psihično motnjo. Najpomembneje je razumeti to, da pri aseksualnosti ne gre za nič drugega kot le za to, da oseba ne čuti spolne privlačnosti. Vse ostalo je odvisno od posameznika.

Žal se najdejo tudi pripadniki LGBTQ+, ki ne odobravajo vključevanja aseksualcev v to skupino. Njihovi razlogi za to so različni, najpogostejši pa je ta, da aseksualci nismo tako zatirani kot so (nekoč bili) ostali člani LGBTQ+.

Ali v družbi vidiš precej predsodkov do pripadnikov LGBTQ+ skupnosti?

V krogih, kjer se gibljem sama, na srečo ne. Zlasti med mlajšimi generacijami se mi zdi, da nimajo toliko predsodkov do drugačnosti, saj so informacije bolj dostopne, kot so bile nekoč. Pri starejših je malo drugače, saj pogosto »ne odobravajo« drugačnosti oz. so manj fleksibilni, kar se tega tiče.

Ali v medijih (v knjigah, filmih, serijah) vidiš dovolj reprezentacije aseksualnosti?

Aseksualni liki se mi zdijo v medijih dokaj slabo zastopani, čeprav jih je vsaj v zadnjih letih nekaj več, ker se tudi o tej spolni usmerjenosti več govori. Pri likih, ki kažejo potencialne znake aseksualnosti, se žal zgodi tudi to, da jih drugi člani LGBTQ+ skupine vzamejo kar za svoje (npr. če moški v neki seriji nikdar ne pokaže zanimanja za nasprotni spol, fani avtomatično predpostavijo, da je gej, biseksualec…). Aseksualnost sploh ne pride v upoštev, če že, pa šele nazadnje. Vse druge spolne orientacije se ljudem zdijo bolj verjetne, kar ni presenetljivo, saj je aseksualnost pravzaprav paradoks – neobstoj oz. pomanjkanje spolne privlačnosti.

Imaš kak nasvet za mlade, ki si morda ne upajo priznati svojim bližnjim in spregovoriti o svoji seksualni orientaciji?

Prvi korak je sprejeti sebe. Ni potrebno, da se odločiš za oznako, važno je to, da se v svoji koži počutiš dobro. Zdi se mi tudi pomembno, da smo kar se le da izobraženi o različnih spolnih orientacijah. Ljudje zavračajo tisto, česar ne razumejo, toda širjenje informacij je močno orožje, s katerim lahko razbijamo mite in predsodke. Kot pripadnica tele »manjšine« čutim, da je pomembno iz prve roke deliti znanje, izkušnje, in ozaveščati ljudi. Seveda ni nujno, da to počnemo vsi, je pa glas vsakega posameznika gotovo dobrodošel.