ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Stanovanjska problematika mladih je po akciji »Kje bomo pa jutri spali? Pred parlamentom!« postala vroča tema. V medijih so zakrožili članki o problematiki, kjer pa so v glavnem poročali o dejanjih vlade in organizacij ter statističnem pogledu na problem. Ta članek pa ni namenjen temu. Namenjen je, da spregovori v imenu študentov in mladih. Kajti ob statistki kmalu pozabimo, da gre za simpatičen par, ki bi rad zaživel na svojem, ali za prijaznega mladega natakarja, ki bi se rad po izmeni spočil v udobnem domu, za študenta, ki bi rad v miru preučeval suhoparno gradivo za študij, ali mladega nezaposlenega, ki bi rad ustvaril svoje življenje, da gre za ljudi, ki bi radi imeli dom.

Iz najemodajalca do poslovneža

Stanovanjska kriza mladih, zlasti v Ljubljani, postaja vse hujša in neznosnejša. Ob turističnem in študentskem navalu so poskočile najemnine. Seveda je šlo pri turistih za luksuzna, udobna in urejena stanovanja. Tu so svoj kotliček pristavila tudi mnoga nepremičninska in turistična podjetja.

A kaj kmalu je vsak, ki je podedoval ali pridobil nepremičnino, želel biti del tega profitnega posla. Več turistov kot je prihajalo v slovenska mesta, več lastnikov je hitelo opremljati in obnavljati stanovanja. A tudi število študentov se je povečalo in tem je bilo treba nuditi nastanitev. Tako so se v stanovanja za študente spreminjale kleti, podstrešja, garaže in stanovanja, katerih notranjost je ostala ujeta v določenem desetletju prejšnjega stoletja.

 »Najemodajalci v svojo staro garsonjero vržejo novo Ikeino posteljo in omaro in z vložkom par sto evrov pričakujejo, da bo vrednost skromnih 25 kvadratov narasla na 700 evrov mesečno. Še huje pa je, ker jim zaradi prenasičenosti in (pre)velikega povpraševanja še vedno uspe dobit norca, ki v to pristane.« – Anonimno (študent)

Potem je prišlo še do genialne poslovne ideje. Zakaj ne bi še v vsako sobo stlačili po enega študenta oziroma najemnika in zaračunali enako za manj prostora. Kmalu so obupani študentje začeli sprejemati kakršnekoli pogoje, samo da lahko bivajo v mestu, kjer študirajo.

A vsaka akcija ima svojo reakcijo in sklanjanje glav ter ponižno sprejemanje vsemogočega je mnoge pripeljalo do vrelišča. Tako je v javnosti končno spregovorjeno o stanovanjski problematiki. In to že zdavnaj po tem, ko so se cene zvišale za kar 30 odstotkov v štirih letih.

Razvajeni študentje

Sanje marsikaterega mladega državljana so diploma. Z diplomo naj bi ti bila obljubljena varnost in finančna stabilnost. A zaradi močne centralizacije Slovenije, pa ne samo v akademskem pogledu, se veliko mladostnikov poda iskat življenje in osamosvojitev v naša velika mesta.

Za uspešno študiranje in kakovostno življenje potrebujejo bivalni prostor. Tu študentje večinoma niso lakomni. Dostikrat jim je dovolj soba (enoposteljna, čeprav se zdrži tudi v dvoposteljni), v kateri je toplo in prijetno. Večini ni težko deliti kopalnice in kuhinje, to celo vidijo kot aspekt družabnega življenja.

A med najemodajalci mladi, študentje in tisti brez redne zaposlitve slovijo kot problematiki, neresneži in neurejeni. Enako mladi pri bankah naletijo na zaprta vrata, saj jih ne smatrajo primerne za kredit za nakup stanovanja.

»Sicer sem že prej vedela, da je stanje stanovanjske politike v Ljubljani slabo, ampak to mi je odprlo čisto drugačen pogled na celotno situacijo in vidim, da imamo res težavo in če ne bomo hitro ukrepali in se pričeli boriti, bo veliko ljudi ostalo na cesti, ker je pač preprosto premalo stanovanj, cene pa so previsoke.« – Anonimno (študent)

Stanovanj, ki bi jih želeli oddajati dolgoročno in mladim oziroma študentom, zmanjkuje. Veliko najemnikov rajši pretrpi zvišanje najemnine ali nemogoče zahteve najemodajalca, kakor da se ponovno podajo na ta krut, neizprosen trg. Želijo le primeren nivo bivanja, ki jim dovoljuje normalno življenje.

Seveda ta nivo bivanja velikokrat pade pod pričakovanja. Nenadna višanja najemnin, strašenje z izselitvijo, nenadne izselitve, oblastno in celo srhljivo obnašanje lastnikov, nenavadni pogoji, laganje o stanju nepremičnine, spolno nadlegovanje in seveda oddajanje na črno so stalnica bivanja mladih.

Zaradi teh problemov želijo mladi od vlade, da bi se bolj zavzela za ureditev trga oddaje bivalnih prostorov. Prosijo tudi za pospešitev gradnje javnih najemniških stanovanj ter da se regulira kdo oddaja stanovanja in njihovo stanje. A te prošnje so do sedaj naletele na gluha ušesa.

» … naj nehajo na vladi prelagat odgovornost za bivanje študentov na razne organizacije, ker to ni njihov namen.« – Anonimno (študent)

»… pa naj gredo v študentske domove!«

Študentski domovi naj bi bili enkratna rešitev za študente. So poceni in finančno ne bremenijo staršev. Poleg tega je študent v družbi sovrstnikov, kar obogati njegovo družabno življenje. A sveta obljuba o diplomi primami vsako leto večje število študentov, ki želijo živeti v domovih. Toliko, da v študentskih domovih ni dovolj sob. Zaradi tega imajo domovi določen proces izbiranja in dodeljevanja postelj.

Včasih je bilo biti najemnik v privatnem stanovanju luksuz. Danes pa je to v veliko primerih hitrejši način pridobitve bivanja ali zadnji izhod. Študentski domovi so prenatrpani in imajo strog pravilnik, poleg tega pa je selekcija ostra.

Pravilno je, da sobe najprej dobijo mladi iz finančno šibkejših okolij. A tudi to, kaj točno pomeni finančno šibko okolje, je določeno po strogem, objektivnem sodilu in tako mnogi, ki prav tako prihajajo iz finančno težjega ozadja, čakajo na sobe mesece ali jih celo ne dobijo. Tako so prisiljeni ob študiju iskati delo, ki jih bo preživljalo, s tem pa si velikokrat izničujejo uspešnost študija.

Lakomni lastniki in podjetja

Seveda ne smemo metati vse najemodajalce v koš lakomnih pohlepnežev. Pri nekaterih je oddaja stanovanja samo dodatni zaslužek, ki jim pomaga pri bitki za preživetje. Tu gre še posebej za upokojence, katerim pokojnina ne dovoljuje dostojnega življenja in si tako pomagajo s stanovanji, ki so jih podedovali ali pridobili v boljših časih. Žal za mlade takšnih časov verjetno ne bo.

»Naj začnejo omejevat najemnine … kako je lahko v Berlinu najemnina za 2 sobno stanovanje 500 evrov, pri nas pa več?« – Anonimno (študent)

Težavo na stanovanjskem trgu pa povzročajo tudi posredniki stanovanj, kot je Airbnb. Takšna podjetja so popolnoma uničila stanovanjski trg večjih in turističnih mest kot sta Barcelona in New York. Mladi in drugi šibkejši členi družbe si zato želijo, da bi se reguliralo delovanje teh podjetij ali celo ukinilo njihovo pristojnost na trgu.

A mlade in študente najbolj boli to, da so se nekateri – posamezniki, združbe ali celo politični/pravni organi (polemika študentskega doma Akademskega kolegija) – odločili mastno služiti na njihovih željah in potrebah. Kot sem že zgoraj zapisal, je dostojna nastanitev potrebna za doseganje ciljev, kot sta diploma in redna zaposlitev. Tako se mnogi mladi in študentje počutijo, kot da nekateri profitirajo z izkoriščanjem njihove želje po življenju.

»Gledala sem tudi eno stanovanje ki je bilo ene 40 kvadratov, pa je ženska hotela imeti 600 evrov plus stroški, kar je na koncu naneslo okoli 800 evrov. In sem rekla, da mi je predrago in potem me je klicala drug teden, da je razmišljala in da je res malo drago in da mi spusti najemnino za 20 evrov. 10 evrov na osebo.« – Anonimno (študent)

Poslednja misel

Kaj točno se bo premaknilo pri stanovanjski problematiki mladih, še ni znano. Ali bo ta problematika postala samo še eno orožje političnih osebnosti, ki bo služilo obtoževanju nasprotnikov? Ali bo krik mladih zazvenel do konca in bo nato enostavno pozabljen?

Stanovanjska problematika je stična točka mnogih prejšnjih problematik Slovenije in bo temelj, na katerih bodo nastale in se krepile nove polemike. V ospredju pa bodo to polemike osamosvajanja mladih oziroma zapečkarstvo mladih, centralizacija Slovenije in še poslabšan status socialno šibkih.

» … pekoč želodec, ko plačaš 600 evrov svojega težko prisluženega denarja, da lahko spiš, š**ješ in s**ješ nekje.« – Anonimno (mladi zaposleni)