Imam probleme, katerih se ne morem otresti. Po končani srednji šoli nisem bila sprejeta na željeno univerzo. V zadnjem možnem roku sem se vpisala na višješolski program, ki sem ga uspešno zaključila. Lansko leto sem zasledila, da so uvedli nov študijski program X na eni od bližnjih fakultet. Že v času gimnazije sem se zanimala za študij X, ki sem ga morala zaradi previsokega števila vpisnih točk izločiti iz svojega izbora. Kakorkoli že, ponovno se je pojavila želja po tem študiju in bila je tako močna, da sem se vpisala na prej omenjeni študijski program X. Po vpisu sem se temeljito pozanimala glede študijskega programa in same fakultete. Izkazalo se je, da je tudi redni študij plačljiv. Dobljene informacije so bile kljub temu vzpodbudne, in ko sem prejela pismo, da sem sprejeta, sem najprej naredila plan, kako vse skupaj izpeljati. Družini sem povedala o moji nameri in pridobila njihovo podporo. Imela sem plan, kako vse skupaj finančno izpeljati in podporo družine in ko je prišel čas vpisa, sem se vpisala. Nekaj tednov po začetku študija se je zgodilo, da sem prišla domov izrazito slabe volje, se zaprla v sobo in planila v jok. Tovrstni izpadi so bili vse bolj pogosti. V tistem času sem menila, da gre za neke vrste šok, in da moram to le premostiti. Ker se mi kaj takšnega prej ni dogajalo, sem začela kriviti novo kontracepcijo, ki sem jo pričela jemati z začetkom poletja. Posledično sem prenehala uporabljati hormonsko kontracepcijo. Tovrstni izbruhi v jok so se zmanjšali, vendar pojavile so se prebavne težave. Zdravnik je po pregledu ocenil, da gre za stres. Iz tega je sledilo vnetje ledvic, pogoste bolečine v križu in bolečina v predelu leve lopatice, ter boleč vrat. Nekega dne sem na faksu sredi predavanja začutila, kako me duši v prsih in hkrati sili na jok. Odšla sem na stranišče, da sem se pomirila. Čez nekaj časa sem spoznala, da je šlo za panični napad. O tem nisem z nikomur govorila vse dokler nisem imela podobnih napadov ponoči. Običajno sem se zbudila okoli tretje-četrte ure ponoči in mi ni uspelo zaspati nazaj. Dva tedna sem se vsako noč od druge, ali tretje ure dalje bojevala s hudo bolečino v prsih – nemir. Takrat sem o tem spregovorila tudi s svojo družino in fantom. Mami mi je v paniki v tem obdobju zabičala naj pustim faks, saj je glede na moj izgled vedela že prej, da nekaj ni v redu. Uspelo mi je prebroditi štiri grozne tedne. Začela sem z jemanjem zdravila Persenosan, saj sem kljub temu, da sem proti zdravilom za zdravljenje psihe res nujno potrebovala spanec. Glede faksa moram priznati, da sem razočarana. Niso mi všeč sošolci, pri čemer ne gre za to, da se z njimi ne bi razumela. Težko pravzaprav napišem, kaj točno me moti glede njih. Izpite sem razen dveh naredila sproti, pri čemer imam le eno sedmico, ostalo pa so osmice in devetice. Razočarana sem nad predavanji in nad tem, da nam večina profesorjev ni pripravljena za oporo pri učenju poslati svojih drsnic. Zelo slabo sem se počutila tudi pri praktičnih vajah na šoli. Nekako me je strah, da mi je faks na nek način ustvaril nek strah pred samim poklicem. Svoje počutje na faksu enačim s svojim počutjem, ko bom faks zaključila in bom začela opravljati delo na tem področju. Ne vem kaj naj si o vsem tem mislim, a hkrati me je groza, da sem izgubila kontrolo nad seboj in se pogosto zadržujem, da ne planem v jok (predvsem na faksu). Doma se bojim ostati sama, kljub temu, da sem bolj nedružaben tip človeka in prej nikoli nisem imela težav s samoto.
Pozdravljena,
Najprej bi se ti rada zahvalila, da si tako iskreno in temeljito opisala svojo stisko. Iz tvojih besed nekako razberem, da je šlo za »domino efekt« – težave so se začele z eno malenkostjo, ki pa je za sabo potegnila cel kup posledic. Zanimivo bi bilo raziskati, kaj je pravzaprav tisto, kar poganja to stisko. Praviš, da si razočarana nad študijem, ki si ga izbrala in v katerega si položila veliko upanja. Odkar si se vpisala na nov faks, si začela doživljati visoko mero stresa in tesnobe, ki sta se stopnjevala do paničnih napadov in psihosomatskih simptomov (bolečine, vnetja, prebavne težave, nespečnost). Sama čutiš, da ti je ta faks na nek način ustvaril strah pred poklicem na tem področju. Se ti zdi mogoče, da je bil strah pred izvajanjem tega poklica prisoten že od vsega začetka, ko si se odločila za vpis na to smer? Ali je mogoče ta strah povezan z iskanjem zaposlitve in z delom na sploh? Je morda del neke širše skrbi v zvezi s prihodnostjo? Pomembno je, da raziščeš ta vprašanja in najdeš odgovor na to, česa te je v bistvu najbolj strah. Lahko si pomagaš tudi s tem, da si predstavljaš najslabši možni scenarij: kaj je najslabše, kar bi se lahko zgodilo?
S tem, da se boljše zavedamo kaj nam povzroča strah, se lahko težav lotimo na bolj konkreten način in začnemo delati v smeri spremembe. Hkrati pa s tem preprečujemo, da bi občutek strahu postal tako splošen, da začne zasedati vse več prostora v življenju in preplavljati razna področja. To se namreč dogaja s tesnobo, oziroma natančneje z generalizirano anksiozno motnjo: osebo začnejo razjedati skrbi, ki so vezane na vedno več stvari, dokler postane tesnoba neko vsesplošno, kronično stanje. Pametno je torej ugotoviti, kateri strah leži pod vsem tem, saj se tako izognemo splošni tesnobi in lahko naše energije osredotočimo na reševanje ene same konkretnejše težave. Poleg tega pa bi bilo koristno razmisliti o tem, kaj si ti zares želiš v življenju. Ali so tvoje želje za prihodnost res povezane s tem študijem? Mogoče so, pa te je strah, da ti ne bi uspelo? Ali pa ugotavljaš, da to ni tvoja pot, in ta negotovost v tebi vzbuja tesnobo in skrbi? Kakorkoli že, vredno je razmisliti o tem, saj boš mogoče razumela, kaj ustvarja takšen konflikt in napetost v tebi, da se ti je zdaj v življenju zapletlo. Morebiti boš tudi spoznala, da so potrebne določene spremembe… Vem, da je to na prvi pogled srhljivo, a včasih je res potrebno nekoliko popraviti smer krmarjenja, da znova dobimo pravi veter v jadrih. Včasih nas samo telo opozarja, da je treba nekaj spremeniti, nekaj narediti …
Iskreno ti želim, da bi s temi vprašanji lahko spodbudila proces, ki ti bo pomagal začeti razreševati te notranje konflikte. Možen učinek tega je, da se bo telo razbremenilo in ne bo rabilo več tako »na glas« protestirati. Pri vsem tem je zelo pomembno, da ohranjaš in ojačuješ stik z vsem, kar ti lahko daje energijo, upanje, moč, pogum, navdih, sproščenost. Mogoče so to določene aktivnosti (šport, sprehod, narava, branje, glasba…) ali pa tvoje bližnje osebe, ob katerih se počutiš varno. Vse to ti lahko pomaga, da prebrodiš tudi te težke trenutke in dobiš dovolj podpore za korake, ki so pred teboj. V takih primerih so lahko koristne tudi meditacija, čuječnost, dihalne in sprostitvene vaje (na internetu je na voljo veliko posnetkov). S temi vajami boš lahko ponovno začela pridobivati kontrolo nad seboj, boljši stik s svojim telesom in vse več trenutkov sproščenosti. Velikokrat je tako, da ko začnemo osvajati te preproste tehnike, postanejo ti mehanizmi avtomatični in jih lahko uporabimo tudi v kriznih situacijah, na primer tik pred tem, ko zaznamo, da prihaja panični napad.
Upam, da boš lahko znotraj in okoli sebe našla dovolj virov za uspešno soočanje z izzivi, ki so pred teboj. Če se ti bo zdelo, da sama ne moreš speljati, lahko v prihodnosti mogoče pomisliš na obiskovanje psihoterapije, kjer boš lahko v strokovnem in sočutnem okolju dobila ustrezno pomoč.
Nina Grudina, specializantka sistemske psihoterapije na SFU Ljubljana
