Jure Okroglič je 22-letni profesionalni odbojkar in študent fakultete za elektrotehniko. Prihaja iz Kanala, zato ni presenetljivo, da se je odločil za treniranje odbojke, saj je v tem kraju ob Soči ta šport izjemno priljubljen. Jure je talent dopolnil z veliko trdega dela in si tlakoval pot do najboljšega odbojkarskega kluba v Sloveniji – ACH Volleya. Njegove dobre predstave so mu prinesle tudi vpoklic v izbrano vrsto, najprej mladinsko, nato pa še člansko. Kljub številnim osvojenim lovorikam in hitremu vzponu njegove kariere, si 22-letnik želi pridobiti ustrezno izobrazbo. Z veliko discipline, delavnosti in želje usklajuje profesionalno igranje odbojke z rednim študijem.
Kdaj in kako si se začel ukvarjati s športom?
S športom sem obdan že od malih nog, zasluge za to pa lahko pripišem staršem. Vedno in povsod nas je spremljala vsaj ena žoga. Mama je trenerka odbojke in ko, še kot otrok, nisem imel varstva, sem z njo hodil v telovadnico. Poleg odbojkarske žoge mi je bila všeč tudi nogometna, zato sem v osnovni šoli hkrati treniral odbojko in nogomet. Sčasoma je to postalo preveč naporno in odločil sem se za odbojko. To je šport, ki je v Kanalu zelo priljubljen in ima dolgo tradicijo.
Že v srednji šoli si profesionalno igral odbojko. Kako si takrat usklajeval šport s šolo?
V srednji šoli ni bilo večjih težav z usklajevanjem treningov in šole. Obiskoval sem športni oddelek gimnazije v Novi Gorici, kjer ti je že od samega začetka dodeljen status športnika. Tako imaš datume vseh ocenjevanj točno določene, da se lahko dobro pripraviš. Mogoče so nastali manjši problemi ob odsotnostih zaradi prvenstev. Treba je bilo nadoknaditi snov in prepisati zamujeno, ampak sošolke so hitro priskočile na pomoč, zato večjih težav ni bilo.
Po uspešno zaključeni športni gimnaziji v Novi Gorici si se odločil za študij elektrotehnike na univerzi v Ljubljani. Zakaj si se odločil za ta študij?
Ko je prišel čas za vpis na fakulteto, nisem bil povsem prepričan, kam naj grem. Poleg elektrotehnike sem razmišljal tudi o vpisu na strojno fakulteto, saj me takšne stvari zanimajo. Kar nekaj ljudi je bilo presenečenih, ko sem jim povedal, da se nisem vpisal na fakulteto za šport. Mogoče so bili mnenja, da vsak športnik sodi tja, a sam sem s svojo izbiro zelo zadovoljen.
Svojo kariero si začel pri domačem klubu Salonit Anhovo – Kanal, pri 19 letih si prestopil k Calcitu iz Kamnika, lani pa je sledil prestop k ACH Volleyu. Kako gledaš na te prestope oz. na hitro napredovanje tvoje kariere?
Prvi prestop je bil nekako pogojen s šolanjem. Želel sem si študirati v Ljubljani in izkusiti vsaj malo študentskega življenja, kolikor ga pač lahko. Dve leti sem igral za Kamnik. Na te čase imam lepe spomine, vse je potekalo v najlepšem redu, mogoče celo boljše, kot sem pričakoval, saj je klub res dobro organiziran. So pa vsekakor bili vzponi in padci, a to je v športu nekaj povsem normalnega. Nato sem dobil ponudbo iz Ljubljane in ni mi žal, da sem jo sprejel. Vemo, kaj pomeni ACH za slovensko odbojko in vsak bi si želel igrati tukaj. Imamo dobre pogoje za treninge in upam, da dosežemo zastavljene cilje.
Imaš komaj 22 let, pa vendar si osvojil že številne lovorike. Ti je katera posebno pri srcu?
Mislim, da mi je najbolj pri srcu tista prva v članskih vrstah, ki sem jo osvojil pri sedemnajstih letih. Pred dotično sezono je odšlo kar nekaj odbojkarjev, prvi ekipi pa smo se priključili številni mlajši igralci. Napovedovali so nam borbo za obstanek. Igrali smo dobro in nizali presenetljive rezultate. Za las smo se uvrstili na zaključni turnir pokala in tam po pravi drami osvojili naslov prvaka. Vse to se je zgodilo na moj rojstni dan, zato je bilo veselje še toliko večje.
Bil si reden član slovenske reprezentance do 20 let. Kaj ti je pomenilo nositi dres s slovenskim grbom?
Peti slovensko himno pred tekmo je zagotovo nekaj najlepšega. Vedno sem se z največjim veseljem odzval vpoklicu. Reprezentančnih akcij v mlajših selekcijah je bilo kar nekaj in to na najrazličnejših delih sveta. Vsi smo si želeli iti čim dlje, igrati odbojko in potovati, a v bistvu dosti več od hotela, telovadnice ter poti med njima ne vidiš.
Kaj pa članska reprezentanca?
Nekaj nastopov za reprezentanco sem nabral lansko leto, ko smo evropsko ligo igrali predvsem mlajši igralci. Na žalost sem med pripravami staknil poškodbo, ki se je vlekla kar nekaj časa, zato celotnega cikla nisem oddelal, kot bi ga sicer lahko. Bil sem vpoklican tudi v naslednji cikel priprav, a sem moral zaradi prej omenjene poškodbe odpovedati udeležbo. Ne vem, kako bo v naslednjih akcijah, a konkurenca je izjemna.
Obiskuješ tretji letnik višješolskega programa na Fakulteti za elektrotehniko. Do sedaj si vse letnike opravil redno in brez spodrsljajev. Kako ti to uspeva, glede na to, da si obenem tudi profesionalni igralec odbojke?
Tako v Kamniku kot tudi sedaj v Ljubljani smo dogovorjeni, da v primeru študijskih obveznosti lahko izpustim oziroma preložim jutranji trening. Vaje so na fakulteti obvezne in brez njih k izpitu ne moreš pristopiti. Mogoče so zaradi tega nekoliko nastradala predavanja, a nečemu se je bilo potrebno odreči, saj bi bilo v nasprotnem primeru preveč naporno. Najhuje je v času izpitnih obdobij, ko moraš poleg dveh treningov dnevno, najti oziroma si vzeti čas še za knjige. Do sedaj mi je to kar uspevalo, zato bom mogoče s študijem nadaljeval še na magistrskem programu.
Kako ob vseh obveznostih najdeš čas zase in za svoje bližnje?
Med sezono se bolj redko odpravim domov v Kanal. Ob sobotah imamo zvečer tekme, v ponedeljek zjutraj pa že trening ali obveznosti na faksu, tako da bi praktično hodil domov le na nedeljsko kosilo. Starša in brat si, v kolikor le imajo čas, ogledajo kakšno domačo tekmo, moja punca pa živi blizu Ljubljane, zato z njo preživim precej časa.
Se v prihodnosti bolj vidiš v odbojki ali v elektrotehniški stroki?
Na to vprašanje težko odgovorim. Z odbojko bom seveda vztrajal, dokler se bo le dalo. Ko nekaj počneš z veseljem že od malih nog, je to težko kar pustiti. Seveda pa se z odbojko, v kolikor nisi na najvišjem nivoju, ne da preživeti do konca življenja, tako da mi bo izobrazba prišla še kako prav.
času Jugoslavije, 3 leta za moškimi. Prve svobodne volitve so se odvile 11. novembra 1945, ko so volili člane ustavodajne skupščine.
