Škotska, dežela na skrajnem severu Velike Britanije, je vsaj v svetovnem merilu, najbolj znana po kiltih, tradicionalnih moških oblačilih, ki so še najbolj podobni ženskim krilom in dudah, nenavadnem glasbilu, narejenim iz živalske kože. Vendar je znana tudi po divji, neokrnjeni naravi, ki pa jo izkusijo le redki.
Na kratko o Škotski
Škotsko naj bi že v obdobju mezolitika naseljevala plemena lovcev in nabiralcev, medtem ko so se prva večja naselja pojavila okoli 9. tisočletja pr. n. št. Skladno s tehnološkim napredkom se je razvijala tudi družba in v obdobju železne dobe naj bi obstajala množica majhnih kraljestev in drugih združb, nastanjenih v utrjenih naselbinah. Ti trdoživi gorjani so se pozneje, v obdobju rimskih osvajanj, zavojevalcem izkazali za velik trn v peti, zaradi česar so ti v obrambne namene zgradili dva velika zidova, od katerih je danes najbolj znan Hadrijanov. Njihova bojevitost pa je v veliki meri krojila njihovo zgodovino tudi v prihodnje.
Ta severna dežela je bila neodvisna vse do 1. maja 1707, ko je stopila v politično zavezništvo z Anglijo ter tako tvorila Kraljestvo Velike Britanije (vključno z Walesom, vendar brez Severne Irske). Da je do tega prišlo, je na obeh straneh, škotski in angleški, preteklo mnogo krvi – tovrstne dogodke nazorno ter nekoliko teatralno prikaže film Braveheart s Cestnim bojevnikom v glavni vlogi. Toda ideja o neodvisnosti ni zamrla in danes se pojavljajo močne težnje po njej, za leto 2014 namreč škotski parlament napoveduje referendum, ki predvideva, da bi bila dežela klanov s svojimi značilnimi tartani spet politična entiteta zase.
Hribi kot gore
Gledano z geografskega stališča predstavlja Škotska najsevernejšo tretjino Otoka in je po velikosti v rangu približno štirih Slovenij. V primerjavi z Walesom in Anglijo je najredkeje poseljena in hkrati najhladnejša, saj se lahko temperature pozimi spustijo tudi do več kot 25 stopinj pod ničlo. Podnebne razmere so drugače izredno spremenljive in pod vplivom toplega Zalivskega toka, ki obliva zahodno obalo ter je vzrok za obilne padavine, in hladnega Severnega morja na vzhodu, kjer je padavin bistveno manj. K temu prispeva predvsem hribovje v centralnem delu, ki preprečuje pot težkim deževnim oblakom naprej proti vzhodu.
Večina Škotske je izrazito hribovita, višje proti severu najdemo celo nekaj gor – no, za britanske pojme, saj najvišja izmed njih, Ben Nevis (najvišji vrh celotnega britanskega otočja), ne seže več kot 1344 m v višino. Kljub temu jih med zimo vsakokrat pobeli sneg, kar pa ne velja tudi za nižje ležeče predele, kjer predvsem dežuje, čeprav ob posebej nizkih temperaturah prebivalce, predvsem tiste mlajše, razveseli tudi kakšna snežinka. Najbolj deževno območje na Škotskem in v celotnem Združenem kraljestvu (ter celo med najbolj deževnimi v celotni Evropi) je jugozahodni del, ki je spričo dolgih peščenih obal, romantičnih sončnih zahodov in okoliških zelenih hribov vsekakor vreden obiska.
Železna cesta
Jugozahodni del spada večinoma pod okrožje Ayrshire in deloma, na skrajnem jugu, tudi pod Dumfries and Galloway ter velja za enega najlepših delov Škotske, predvsem zaradi izredno bujne vegetacije, ki je posledica izdatnih padavin. Popotnik, željan ogleda teh krajev, se bo najverjetneje najprej srečal z mestom Prestwick, saj leži v neposredni bližini istoimenskega mednarodnega letališča, odskočne deske za nadaljnje pohajkovanje. Poleg je tudi svetovno znano igrišče za golf, za tiste, ki jih privlači ta kar precej star šport. Naprej proti jugu je precej večje mesto Ayr, ki je dobilo ime po reki, ki teče skozenj. Znano je po tem, da se je v bližnji vasici Alloway v drugi polovici 18. stoletja rodil slavni škotski pesnik Robert Burns, ki je še danes za Škote to, kar je za nas Prešeren.
Naslednji večji kraj je mestece Maybole, v okolici katerega je posejanih več razpadajočih graščin, ki so sicer zgodovinskega pomena, vendar vredne ogleda le za največje ljubitelje tovrstnih turističnih atrakcij. Tisti z bolj pohodniško žilico si bodo raje ogledali številne okoliške hribe, posejane s čredami ovac in goveda ter redkimi gospodarskimi poslopji, skritimi za bujnim grmičevjem. Mnogi drugi bodo precej bolj navdušeni nad letoviščem Girvan, povezanim s prej omenjenimi kraji z železnico, ki omogoča najlažje, najhitrejše in tudi najcenejše (če izvzamemo hojo ter kolesarjenje) potovanje po teh obmorskih krajih.
Sončni zahodi
Girvan je eno izmed manjših mest v regiji, vendar je zaradi lokacije, objeto je namreč s hribovjem na vzhodu in morjem na zahodu, ter dolge peščene plaže, s katere se odpira pogled na zanimiv kupolast otok, vsekakor vredno obiska. Pod tem imenom je znano že od druge polovice 17. stoletja, čeprav naj bi tam živeli ljudje že v 4. tisočletju pr. n. št. Dolga leta je bilo pomembno pristanišče za številne ribiške barke, medtem ko je danes, spričo zamrle ribiške industrije, v ospredju turistična dejavnost. Med turisti je najbolj priljubljena tlakovana in osvetljena sprehajalna pot, ki se vije vzdolž celotne plaže ter po kateri se še posebej radi sprehajajo zaljubljenci, tako stari kot mladi. Na nekaterih klopeh ob poti je namreč možno videti majhne plakete z ljubezenskimi posvetili.
Druge aktivnosti vključujejo tudi golf, kopanje v morju, kar je spričo precej nizkih temperatur morja in dokaj hladnega ozračja sicer namenjeno tistim bolj pogumnim, pohajkovanje po okoliških hribih ter raziskovanje množice bolj in manj ohranjenih gradov v bližini. Morje in okoliške reke so polne rib ter zato priljubljene med ribiči, medtem ko ljubitelji nekoliko drugačne narave raje obiščejo prej omenjeni kupolast otok. Ailsa Craig, kot mu pravijo domačini, je nenaseljen in zato zatočišče mnogih vrst ptic, ki so si ga izbrale za odlaganje jajc in vzgojo svojega potomstva. Mnoge izmed njih spadajo med ogrožene vrste, zaradi česar je otok zanje velikega pomena, kar so prepoznali tudi naravovarstveniki, ki bdijo nad njim.
Zeleno podeželje
Ayrshire pa ne navdušuje le ljubiteljev morja, temveč tudi pristaše pristnega britanskega podeželja, za katerega so značilna nizka opečnata poslopja in kamnite ograje. Nekoliko stran od obale je kar nekaj manjših vasic, postavljenih ob samotnih cestah in obkroženih s travniki in polji, prepredenimi s pasovi gozda. Ena takšnih je Barrhill, oddaljena dobrih petnajst minut vožnje z vlakom od Girvana in umeščena med množico nizkih, valovitih hribov. Tovrstna pokrajina se v večji meri nadaljuje tudi naprej ob železnici, ki se konča v drugem okraju, v obmorskem mestu Stranraer, od koder je možna pot s trajektom naprej do Severne Irske, kjer se lahko začne nova pustolovščina.
Damir Žniderič
