Klet najbolj znane slovenske televizijske vinarske družine, v njej je zbran del nje. Mlajši moški, očitno predstavnik nekega podjetja, stoji pred mizo, kjer ženska z nasmehom do ušes podpisuje papirje. Pridruži se jima njen partner, z vprašanjem, kaj se dogaja.
Ženska navdušeno: »Ekola, ravno sem nam zmanjšala račun za ogrevanje! Po telefonu sem naročila toplotno črpalko pri tem podjetju (jasno pove ime podjetja), bili so neverjetno ustrežljivi in so takoj poslali tega prijaznega gospoda, s katerim sva v roku petih minut vse uredila! Nič več metanja denarja skozi okno zaradi ogrevanja!« Kamera se z naslednjim kadrom hipoma približa in obrne tako, da dober del slike zasedata predstavnik podjetja in njegov hrbet, na katerem seva ogromen logotip podjetja … Danes delamo račun z nekaj »Ko si na tleh!« (♪♫) trenutki slovenske TV produkcije!
Dediščina bližnje preteklosti in današnji genialni momenti slovenskih serij
V preteklost se ni smiselno pretirano spuščati, saj se osredotočamo na stanje sedanjosti. Toda za uvod bi vseeno navedel dva primera iz serij, ki sta prehodili današnji slovenski televizijski »krajini«, in sicer kot primera, kako streljati mimo … Prvi slepi naboj je Pod eno streho, saj je serija imela scenografijo, pri kateri so slepi videli kulise, ki so jih imeli postavljene za stene stanovanja. Saj ne, da so si zgodba in njeni zapleti, ki so se dogajali v tej (ker smo videli kulise, vemo, da namišljeni) zgradbi zaslužili, da bi bili povedani pred boljšim ozadjem, le malo nam je bilo žal, da so privlekli originalne kulise iz Shakespearjevega gledališča The Globe. Drugi klinično mrtev primer je Naša mala klinika s svojim vrhunskim, premišljenim humorjem: priimek šefice je Velepič, zato, da so jo lahko podrejeni v garderobi opravljali z besedami »Si slišal, kaj se je Velepička zdaj spomnila?« Pred leti je brat iz službe prinesel nekaj tujega časopisja, med njimi britanski časnik, katerega ime mi je ušlo iz glave, a kar mi nikoli ne bo, je članek v tem glasilu, nanašajoč se na humor v slovenskem TV prostoru. Kritika je milo rečeno »povozila« slovensko komedijo v TV serijah in se posebej osredotočila na zgoraj omenjeno Našo malo kliniko, ki jo je opisala kot humor preteklosti in primitivnosti.
Naprej v prihodnost, nazaj na uvod: Ena žlahtna štorija je nadaljevanka, ki je obsedla naše starše, da se nam z ognjem v očeh in terorjem v glasu derejo, ko samo vstopimo v dnevno sobo: »Kakšna Liga prvakov?!« Serija je načeloma izredno dobro zastavljena: liki so simpatični in igralci dobri, zgodba je sodobna. Nasploh je sam okvir scenarija kakovosten kot redkokatere tuje serije in zapleti v njem mečejo naše starše na rit. Momentov, kot je »Kdo je v resnici Keyser Söze«, je v formatu telenovele že res veliko, a da so dobri, je potrebna nenehna domiselnost scenaristov, potrebna pa je tudi glasba, primerna trenutku in žanru ter taka, da gre lepo v uho (če odmislimo ponavljanje dela pesmi po uvodni špici – tisto »Štooooorrrrrjaaaa, enaa žlahtnaa štoorrjjaaa!«, ki jo zadnjo slišimo, ko gremo Ligo prvakov gledati na računalnik), tu pa se prilizovanje počasi konča. Fotografija je očitno preveč barvno prirejena: bi nas ubilo, če bi videli barve v svojem realnem odtenku, namesto da jih gledamo kot narisane? Da vse poteka zelo blizu sledečemu formatu, ni odlika: telenovela je drama, kjer je ne bi smelo biti. Napaka je sicer še kakšna, a nobena dosedanja ne zmoti kot sledeča: ko v drugi sezoni vidiš na steni hiše sevajočo svetlobo neonskega znaka znanega slovenskega trgovca in ga kamera pet sekund kaže v počasnem približevanju, si rečeš samo: »Ja, ne se ti ¥€bat!«
In zmagovalec večera: Usodno vino. Kaj reči, ko vidiš to doživeto, pristno igro? »Grem v gledališče« zagotovo ne! In, prosim, brez »Ja, tako je v »žajfnicah« pač treba igrati!« Dario Varga je pred leti v Strasteh pospravil v žep soigralce in pokazal, kako se igra v telenoveli. Kaj reči, ko vidiš, da gre za popolnoma novo zgodbo dveh družin, ki se sovražita, hči prve in sin iz druge družine pa se zaljubita? »Ja, no, vsaj ne kopirajo sodobnih televizijskih zgodb!« Kaj se vprašati, ko vidimo sliko, ki ima barve risank? »Kako postati barvno slep?« In kaj reči potem, ko slišiš, da so format serije kupili od Slovakov?
Nova dvajseta in nove rešitve slovenske TV produkcije
Serija Nova dvajseta je primer kakovosti za množice: igralci v svojih vlogah delujejo pristno, besedilo deluje na več nivojih (tako za bolj kot manj zahtevne gledalce), slika ni polna otroških barv, glasba se prilega situaciji in občutkom. A serija ima svoje slabosti, predvsem bode v oči prve sezone nerealna situacija treh odraslih (!) sinov brez dela – kljub veliki gospodarski krizi je situacija, v kateri niti enemu ne uspe dobiti ene službe, težko verjetna. Oziroma je nelogično, da karakterji v tej brezposelnosti vztrajajo – v realnem svetu slovenstva bi se vsaj enemu od treh »odpeljalo« in bi šel pomivat posodo tudi v Kočevje. Toda druga sezona to neaktivnost izbriše, glavne osebe postavi v animirane iskalce dela, doda nove karakterje, ki vodijo do zapletov v drugo; in če prištejemo že naštete pozitivnosti, je rezultat izredno všečen. Da na koncu ponovim svoj začetek: primer kakovosti za količino.
Problem igrane slovenske TV produkcije je seveda cikličen: proizvajalci ustvarjajo TV vsebine, ki v smislu kakovosti dosežejo čim več Slovencev – stvaritve enostavnih zapletov, enoplastnih karakterjev in slik iz risank, saj ti elementi ustrezajo večini Slovencev. To prinese gledanost, ta pa denar. Tako se logično snemajo skorajda samo še »Telebajski za odrasle«. Te vsebine poneumljajo slovensko občinstvo. Kakovost, ki na pravi način zadovolji čustva in dviga um, koristi vsakemu. Rešitev je jasna: resno izobraževanje o televizijskih in filmskih vsebinah v osnovni in srednji šoli. Pomembno je dati vedeti, da gledajo manj inteligentne vsebine.