Veliko smo slišali in prebrali o Albaniji, a kar nekaj let čakali na pravi trenutek. Vedno znova smo sramežljivo pogrevali misel o njej, jo kot možnost zanimivega potovanja nenehno omenjali in se na koncu vsako leto sproti vendarle odpeljali nekam drugam.
V resnici Albanija nikoli ni bila prava konkurenca drugim. Ideja o njej ni dozorela, vse resne namere pa se nikoli niso prekrile do te mere, da bi si človek končno rekel, to je to. A letos so se.
Prometni kaos
Naša prva postaja, ki smo jo dosegli prek Dalmacije z nočnim postankom v Stonu in obalnih cest Črne gore, je bil Skadar. Po njem je dobilo ime tudi največje balkansko jezero, čeprav je albanskega le ena tretjina. Mesto z bogato zgodovino in kulturno dediščino ima kaj ponuditi. Nad njim se veličastno dviga Rozafa, antična trdnjava iz 3. stoletja pr. n. št., ko je bilo mesto prestolnica ilirskega Ardijejskega kraljestva. Prvič smo se srečali tudi z bogato, kaotično prometno ureditvijo. V krožna križišča, ki skoraj v celoti nadomeščajo semaforje, zapeljemo hkrati s konjsko vprego, kolesarji, pešci in vozniki luksuznih Mercedesov. Kot bi se dejansko preselili v srednji vek z nenehnimi grožnjami osmanskih napadov in obkoljevanj mesta z vseh strani. Po nekaj zavojih in uspešno ubranjenih napadih vendarle najdemo svojega gostitelja. Booking je poskrbel, da smo se spoznali na daljavo, Garmin pa je po nekajkratnih zablodah vendarle našel cilj. Prijazen, podjeten Albanec, ki sicer živi in dela v Švici, se v času poletne sezone rad vrača domov in na račun podedovane velike vile z oddajanjem sob zasluži še kakšen dodaten evro. Nič nenavadnega, kar petina Albancev je namreč emigrirala in si kruh služi v tujini. Za njimi so težki časi, posttravmatski sindrom Enverja Hodže pa bodo doživljali še desetletja. Vsa leta režima s prepovedjo zasebnih podjetij, brez vlaganj tujcev v državno gospodarstvo in popolna kolektivizacija so dejansko povzročili kolektivno paralizo, ki jo lahko zaznamo na vsakem koraku. Vendarle se Albanija odpira in počasi, a zanesljivo odkriva svoj potencial in eden od njih je prav gotovo kulinarika. Po zasluženem pivu se zato odločimo za prvo večerjo, ki jo kakopak poiščemo v centru. Pri prvi menjalnici evre zamenjamo v leke in se kar nekaj časa ukvarjamo s preračunavanjem in štetjem zajetnega šopa bankovcev. Menjalni tečaj je ena proti 140, zato smo za svojih 50 evrov v žep pospravili 35 bankovcev po 200 albanskih lekov. Živahno mestno središče na Pjaci cveti z gostinsko ponudbo in v tem smislu gotovo nadaljuje tradicijo središča severne Albanije. Mestni obrtniki, ki so nekoč proizvajali tkanino, svilo, orožje in srebrn nakit, so sicer svoje mesto na bazarju iz 18. stoletja prepustili drugačni ponudbi in kar zadeva gostinstvo, z izbiro res nismo imeli težav. Ob pogledu na kip matere Tereze so z mesom, siri in zelenjavo bogato obloženi krožniki v hipu ostali prazni. Zanje smo odšteli dva tisoč lekov.
»Sodobnost« v objemu pristnosti
Odkrito priznam, da so me pred odhodom v Albanijo najbolj skrbele ceste. Različne govorice o peščenih kolovozih na poti do skrajnega juga, kamor smo se namenili, res niso lepa popotnica, a tveganje sem seveda pokončno sprejel. Do Skadarja so me najbolj razočarale črnogorske ozke zakrpane ceste in na presenečenje je pri tem tudi ostalo. Naša pot se je nadaljevala prek Drača do Berata, kamor vodi našim razmeram povsem primerljiva hitra cesta, del poti pa smo se peljali celo po avtocesti. Že v začetku smo se odločili, da bomo Tirano izpustili, saj je bil končni cilj vendarle dopust na morju, ki smo ga želeli zaužiti optimalno. Veliko pristanišče v Draču ponuja celovit pogled v preurejanje obale z velikimi posegi. Ni samo pristanišče za velike ladje, temveč tudi ogromni hotelski kompleksi za velike turiste, ki jih Albanija privablja vsako leto več. Grozna betonska pokrajina polna gradbenih strojev, kjer si ne bi želel biti, še najmanj na dopustu. Kar odleglo je, ko smo peljali mimo in Drač opazovali le iz avtomobila. Cesta še kar vztraja v svoji sprejemljivosti, mi pa se pomikamo v notranjost. Pusta gola pokrajina še ne ponuja dodatnega zadovoljstva, a kilometri se obračajo hitro in po novi, asfaltirani cesti pripeljemo do reke Osum. Nekaj kilometrov naprej je ob njej mesto tisočerih oken, kot mu pravijo nekateri. Zgodaj popoldan je vročina poletja dosegla vrhunec, zato se ob reki ustavimo in zaželimo kozarec hladne pijače. Mimogrede bomo koga ogovorili in ga vprašali za morebitno prosto sobo, saj smo si Berat želeli ogledati podrobneje. Ko stopimo iz avta, se na kolesu mimo pripelje starejši Abanec in nam v hipu ponudi prenočišče. Njegovo momljanje je povsem nerazumljivo, zato nam s kretnjami, zasopel in prepoten, pokaže vse, kar smo želeli vedeti. Ceno, ki jo želi za apartma, je s prstom napisal na steklo našega zaprašenega avtomobila in že smo mu sledili. V nekaj minutah se ustavimo pred dvoriščnimi vrati, ki jih odpre in pokaže na napol zgrajeno hišo. Odpre vhodna vrata in razkaže sobe s kopalnico. Zadovoljni smo, videz od zunaj ne kaže urejene notranjosti, ki jo dopolnjuje čistost prostorov. Sežemo si v roko, se dogovorimo, da nam dostavi še eno posteljo, in se poslovimo. Vse, kar smo v njegovi verbalni akrobatiki razumeli, je bil njegov pozdrav »ajde«!
Zunaj je res vroče, a žeja in lakota sta premagali počitek. Peš se odpravimo v center. Prečkamo most, ki je nekje v sedemdesetih nadomestil starega. Njegove ruševine so še dobro vidne, a mestne oblasti se očitno ne zmenijo za iznakažen videz. Na desnem bregu izberemo restavracijo, ki ponuja prave albanske dobrote. Strnjene in v hribu nanizane hiše levega brega Berata lahko občudujemo šele, ko nam postrežejo z osvežilno solato, burekom in jogurtom. Ko smo potešili najosnovnejše, se odločimo za počitek. Na poti nazaj v svoj apartma na kolesu znova srečamo našega »ajde«, ki smo mu očitno povzročili kar nekaj dela. S polnimi rokami toaletnega papirja in mila drvi s kolesom mimo nas, nam nekaj zamomlja in se znova poslovi: »ajde«! Se pa ne ustavi, si mislimo in počasi prispemo do naših vhodnih vrat. Papir in milo sta bila za nas, saj sta nas čakala na vhodu.
Občudovanje pokrajine
Čas je za morske užitke. Odpravimo se na pot, ki nas prek Vlorëja, drugega največjega pristanišča v državi, pelje med obalne gorske vasice južne Albanije. Dvigamo se počasi in zanesljivo. Spreminja se pokrajina, predvsem pa pogled na krasne obale ionskega morja. Prav takega so »uživali« vojaki v betonskih bunkerjih, ko so nadzorovali zunanjega in notranjega sovražnika. Betonske kupole, ki jih še vedno lahko vidimo na slehernem griču, so danes zapuščene in propadajo, v času diktature pa so pod fobijami Sigurimija, albanske obveščevalne službe, živeli dinamično utesnjenost. Vzpenjajočo vijugasto cesto sin prepozna iz serije Top Gear, ko starega Yuga zapeljejo v prepad in prav s tistega mesta je pogled na oddaljeno obalo fascinanten. Ko ga le ne bi kazili kupi smeti skoraj na vsakem ovinku. Pred nami je spust, vseskozi me otroci opozarjajo na prestižne modele Mercedesov, ki vozijo nasproti ali pa nas prehitevajo. Prek Dhërmija in Himarëja prispemo v Sarandë. Dovolj je vožnje za en dan, zato se odločimo za počitek. Ustavimo se in sprehodimo po ulici v upanju, da najdemo kakšno sobo. Naselje je strnjeno, ob obali zelo prometno, hoteli na vsakem koraku. Ni nam najbolj všeč, zato se zapeljemo še kakšen kilometer naprej, ko nas ob cesti ustavi fant z napisom o prostih hotelskih sobah. Ustavimo se, preverimo ponudbo za 25 evrov in sprejmemo izziv. Prijazno nas usmeri v garažo, kar zame predstavlja dodatno motivacijo. Če se odločimo, bo avto na varnem. Sprejme nas menedžer, ki pove, da je soba na voljo samo za eno noč, potem pa so njegove rezervacije zapolnjene. Idealno! V njegovem spremstvu si ogledamo sobo, ki v majhnem, a urejenem hotelu ponuja vse, kar potrebujemo: WiFi, dovolj prostora, čistost in klimo. Ni dileme, vzamemo. Ura je zgodaj popoldne, temperatura 33 stopinj, čez cesto pod hotelom pa plaža. Se gremo skopat in ohladit? »Itak,« odgovorijo fantje! Plaža sicer ni po našem okusu, stisnjena v majhnem delu obale s popolno gostinsko ponudbo tik ob njej in obveznimi senčniki. Za priložnostno osvežitev bo vendarle dovolj dobra, še boljša sta pa pivo in sladoled, ki si ju privoščimo in nazdravimo svojemu že skoraj doseženemu cilju. Po sicer ne tako naporni poti iz Berata do Sarandëja nam počitek še kako prija. In prija nam tudi dobra hrana, ki jo skušamo najti v mestu. Ponudbe je dovolj, a mi bi preverili lokalno, albansko. Napotijo nas k najboljšemu, čeprav po pregledu jedilnega lista hitro ugotovimo grške vplive. Naročimo jagnjetino in z zelenjavo okusno priložene dodatke. Otroci vihajo nosove, z ženo pa sva navdušena.
Bora Bora is the best
Čeprav smo si potovanje načrtovali s kratkimi postanki, se veselimo ustalitve. Jutro je v pričakovanju Ksamila, naše končne destinacije. Čaka nas le 25 kilometrov vožnje proti grški meji. Živahno mestece že na prvi pogled ponudi prijetno vzdušje. Meja je le streljaj oddaljena, tako na jugu kot čez morje, ko grški otok Krf opazujemo s prostim očesom. Številne restavracije, lokali in trgovine, kjer lahko seveda plačuješ z vsako valuto, ponujajo dovolj ugodja. Podoba spominja na azijsko različico kaotičnega cestnega vrveža, kjer se trguje na vsakem koraku. V zraku se mešajo različne vonjave in gosta električna napeljava, pozabljeni odpadki in razpadajoče hiše pa se dopolnjujejo z mokrimi cestami, ki so posledica ročnih avtopralnic. Teh v Albaniji res ne manjka. Tudi ponudbe prenočišč je v izobilju, na kar nas opozorijo obcestni ponudniki. Vzamemo si čas in poiščemo apartma, ki nam ustreza. Najdemo ga pri albanski družini, ki se ukvarja s turizmom. Pred časom so otroci delali v Grčiji, zdaj so se vrnili domov in zagrabili priložnost. Oče in mama uživata zasluženo pokojnino, sinova sta odprla pekarno in lokal, hči pa frizerski salon. Vsak v svoji hiši oddaja tudi sobe. Ni pa vse v ponudbi storitev in trdem delu – Albanci vedo, da je prijaznost do gostov na prvem mestu. Sporazumevanje v angleščini ne predstavlja težav za mlajše generacije, a starejši vztrajajo samo pri ruščini. Po vojni je namreč Albanija z reformami uvedla socializem, po Titovem sporu z Informbirojem leta 1948 pa je njen glavni zaveznik postala Sovjetska zveza. Od tod ruščina v šoli, čeprav so šele v zgodnjih šestdesetih letih intenzivno prijateljevali s Kitajci, a se jezika nikoli niso učili. Še preden se udobno namestimo, nas zanimajo morje in tiste lepe, peščene plaže, o katerih smo brali. Prijazen Edo, eden od sinov, ki mimogrede pozna vse najboljše slovenske nogometaše, nas povabi v svoj BMW. Na Mercedes očitno še čaka. Zapelje nas na ogled obale. V popolnem razočaranju se potolažimo, da s senčniki in ležalniki nagnetene plaže tako ali tako ne bomo uporabljali. Kje so drugačne, vprašamo svojega gostitelja, ki nas le začudeno pogleda in odgovori: »Why? Bora Bora is the best!« Bora Bora je dejansko ime najbolj pogostni nagneteni peščeni plaži v Ksamilu, kjer obala zaradi številnih ležalnikov in senčnikov ne dopušča niti sproščenega mimohoda. Našli si bomo svojo, neobljudeno, ki sameva nekje samo za nas. Po nekaj poskusih in zelo podobnih izkušnjah v naslednjih dneh jo najdemo. Na cesti, ki vodi nazaj proti Sarandëju, po nekaj kilometrih zavijemo levo in se po prašni cesti spustimo do parkirišča. Kup razgrete pločevine že ni dober znak, si mislimo. Mimo obalnega bunkerja, živahne gostinske ponudbe, kjer strežejo sveže ribe, rakce in tzatziki, ter mimo zdaj že domačih ležalnikov s senčniki se sprehodimo malce dlje. Za ogromnim klifom, kamor pogled ne seže, nas pričaka povsem drugačna slika. Nekaj obiskovalcev, mir, sonce, nobenega ležalnika in krasno morje je to, kar smo iskali. Zadovoljni uživamo čez dan, ko vročina popusti, pa si privoščimo večerjo z izvrstnim balkanskim, grškim ali albanskim pridihom. In ker je v Ksamilu Bora Bora »the best«, si privoščimo nočno kopanje. Osamljena počiva od dnevne utrujenosti in se ob polni luni ponudi kot naročena. Ne boste verjeli, Bora Bora je res najboljša, a samo ponoči!
Ko Hodža izrine Skenderberga
Naše bivanje v Ksamilu smo izkoristili tudi za »izletovanje« po okoliških mestih. Prvo, ki se je znašlo na spisku želja, je bilo Gjirokastër. Na poti se ustavimo pri največjem vodnem izviru Albanije. Modro oko, kot mu pravijo, je bilo nekdaj dostopno samo za albansko komunistično elito, danes pa lahko fascinanten, 45 metrov globok naravni fenomen občudujemo vsi. Kratek sprehod in ohladitev ob izviru prijata, voda ima namreč samo 10 stopinj. Nadaljujemo. Pripeljemo do starega dela redkega, a dobro ohranjenega osmanskega mesta, ki je nastalo pod utrdbo iz 12. stoletja. Danes je v njej urejen vojni muzej z razstavo orožja iz časa komunističnega odpora izpod nemške okupacije. Pristno albansko mesto, kjer so v začetku 20. stoletja večinoma živeli Grki, ponuja avtentične kamnite hiše, številne trgovine s spominki in gostinsko ponudbo. Za voljo dejstva, da je Gjirokastër rojstno mesto diktatorja Enverja Hodže, pa je po 2. svetovni vojni dobilo celo status muzejskega mesta. Trgovci se na veliko spominjajo jeklenih časov, ko so bili vsi izdelki strogo nadzorovani in posledično tudi kakovostnejši. Tako so prti in preproge s komunistično konotacijo postali izvrstno tržno blago za turiste. Pravzaprav tukaj prvič zaznamo tudi, da je Skenderberg, največji in najbolj prepoznaven izdelek Albanije, potisnjen v ozadje.
Ker v Albaniji res lahko občudujemo bogato zgodovino na vsakem koraku, tisto najbolj očitno najdemo v Butrintu. Samo deset kilometrov južneje od našega Ksamila arheologi in obiskovalci še vedno niso odkrili vseh zgodovinskih skrivnosti, od sledov prvih naseljencev, starih ilirskih plemen, prek Grkov in zlasti Rimljanov do zavojevalskih Benečanov, katerih obrambni zidovi se oglašajo s spomini le v nekaj stolpih. Še vedno zlahka prepoznamo letno amfiteatrsko gledališče in pred njim rimsko kopališče. Marsikateri kamniti ostanki prosto ležijo ob sprehajalni poti, a so pretežki, da bi jih človek kar odnesel s seboj.
Tudi kampiranje je super
Že v začetku smo svoje potovanje načrtovali tudi z delom kampiranja. Dozorel je čas, ko smo se apartmajev naveličali in si zaželeli dodatne svobode. V Albaniji je kampov sicer dovolj, tudi divje kampiranje ni problematično, a minimalne infrastrukture, ki jo vendarle potrebujemo, ne najdemo zlahka. Odločimo se za pot nazaj, proti Himarëju, kjer smo opazili nekaj zanimivih možnosti. Obcestne table nas usmerijo proti obali po klancu navzdol. Ustavimo se pri prvem, ki sicer ponuja nekaj prostora, a nas pomanjkljiva urejenost popolnoma odvrne. Leseni WC-ji, omejen dostop do vode in brez sence na parceli ne odtehtajo sedmih evrov, smešne cene za petčlansko družino, ki jo lastnik zahteva na dan. Sprehodimo se do naslednjega, ki kaže povsem drugačno podobo. Lastnika takoj prepoznamo kot tipičnega Grka, ki ve, kaj mora ponuditi, da se popotniki zadržijo pri njem. Prijetna terasa z gostinsko ponudbo na vhodu, urejene parcele z visokoraslimi oljkami, urejene sanitarije in priključki za elektriko so vse, kar si želimo. Vse to za 16 evrov na dan. Pogled na peščeno plažo, ki je oddaljena morda 50 metrov, morje izjemno, gneče nobene. Česa bi si še želeli za zadnji del svojega dopustovanja?
Običajno kampiranje ponudi v Albaniji posebno doživetje. Trgovine so po večini v lasti Grkov. Ne tako dolgo nazaj so Albanci na delo hodili v Grčijo, danes pa je slika na jugu obrnjena. Ne samo, da se Albanci vračajo nazaj, tudi Grki svojo priložnost iščejo v Albaniji. Grški trgovci so površni, neorganizirani in nesistematični. Vsi izdelki s cenami niso označeni. Niti enkrat samkrat v trgovini nismo dobili pravega računa za kupljeno blago. Vedno znova ga napišejo kar na roko, v večini primerov pa zneske računajo »peš«. Še več, pogosto smo v isti trgovini za sir, kruh ali kilogram paradižnika, ki je mimogrede izvrsten, odšteli različno. Tudi to je čar Albanije. Sicer pa ne samo paradižnik, jajčevci in vsa druga sveža zelenjava, tudi vse vrste mesa, sira, od ovčjega do kozjega, so izvrstni in poceni. Čeprav Albanci gojijo trto in predelujejo vino, je njihova žlahtna kapljica povprečna. Je pa vrhunsko oljčno olje gotovo premalo poznano in premalo cenjeno.
