V to deželo sonca sem se odpravila skupaj z mamo. Šlo je za družinski obisk, tam je namreč živela mamina teta z možem. Zdaj je mož ostal sam in naju je povabil, naj vsaj nekaj zime preživiva v Tucsonu, na toplem puščavskem soncu.
Arizona ima zelo mile zime in toplo sonce je njen zaščitni znak. Ker sva odšli na pot v začetku decembra, nama je bilo toplo sonce toliko bolj dobrodošlo. Leti so zelo naporni, tudi če ne čakaš prav dosti, saj se do Phoenixa ni dobila boljša povezava kot takšna, kjer potuješ več kot 24 ur. Do Tucsona je nato še okoli 2 uri z avtom. Ker sva prispeli zvečer, naju sonce ni pričakalo, ampak naju je pozdravilo takoj zjutraj in veselo sijalo večino časa, preživetega tam. V zraku je zelo malo vlage, kar pomeni, da vročina ni naporna in tudi sredi zime so temperature čez dan nad 20, tudi do 30 °C, medtem ko ponoči sicer lahko padejo tudi do ničle.
Tretjina Arizone je državni rezervat Indijancev
Predvsem Navajo, poleg pa še Hopi, Apače in druga plemena imajo še danes tam svoj dom. Ostalo je kar nekaj ostankov starih indijanskih vasi, ki pa si jih žal nisva uspeli ogledati, vsaj tokrat ne. Povsod najdeš, še v nakupovalnih centrih, različne indijanske izdelke, predvsem košare in srebrn nakit, vendar so cene teh izdelkov dokaj visoke.
Najprej sva si šli ogledat državno znamenitost, misijon San Xavier del Bac, ki leži na ozemlju Indijancev Papago (zdaj se imenujejo Tohono O'odham). Misijon sta dala zgraditi frančiškanska misijonarja, a gradili so ga tukaj živeči Indijanci in zato mu služijo še danes. Notranjost je zanimiva, saj se v njem prepleta špansko-ameriški vpliv z indijanskim.
Največja znamenitost Arizone je gotovo Grand Canyon, po naše Veliki kanjon
Če si na tem koncu sveta, si je to naravno znamenitost res nujno ogledati. Ob tokratnem obisku ga sicer nisva obiskali, sem pa ga jaz obiskala ob prejšnjem. Iz Tucsona sva se vozili do tja kar 12 ur. Kanjon je dolg čez 400 km in ponekod globok več kot 1000 m. Po dnu kanjona teče reka Kolorado. Indijanska plemena so bila naseljena v kanjonu že tisoče let. Vreme je na vrhu kanjona zaradi njegove višine ponekod lahko zimsko, s snegom in mrazom, nižji deli pa so podobni kot drugod v Arizoni.
Sama sem si ogledala le veličastno obzorje na nekaj točkah s približno 2000 m nadmorske višine ter pogled na reko Kolorado, ki izgleda kot potoček na dnu tega ogromnega kanjona. Pogled je res neverjeten, saj gre za eno od sedmih naravnih čudes sveta. Zelo popularni so trekingi, vožnje s helikopterji in seveda rafting, vendar je treba za to odšteti tudi nekaj več denarja. Za rafting se je potrebno naročiti več kot leto prej, zato se za ceno niti nisem zanimala. Tudi na muli lahko greš po strmih potkah kanjona, poldnevna tura stane okoli 60 €. Vstopnina v nacionalni park Velikega kanjona je 20 € za avto in potnike v njem ter okoli 9 € za posameznika peš, s kolesom ali motorjem, obe karti pa veljata 7 dni.
Okoli Tucsona je kar nekaj naravnih parkov
V njih prevladujejo kaktusi, saj so navajeni suhega podnebja. Stric naju je peljal gledat tukajšnje živali v muzej Desert Museum Arizona – Sonora. Živali so, kolikor je mogoče, v naravnem okolju, kjer jih tudi preiskujejo in niso namenjene samo za ogled obiskovalcem. Poleg kač, škorpijonov in podobnih živali smo videli tudi prerijske pse, pume in druge prebivalce puščave Sonora. Škorpijoni pozimi spijo zimsko spanje, zato smo jih videli v temnem terariju, skritem pod zemljo. Veliko je tudi ptičev, ki so čisto drugačni od naših. Nekateri so res zanimivih živo modrih ali rdečih barv.
Nekaj dni kasneje sva si ogledali še Biosfero 2. Gre za ogromno, 12.000 m2 veliko, zaprto strukturo, kjer so znanstveniki želeli umetno ustvariti zemeljski ekosistem. Poleg raziskovanja delovanja ekosistema na Zemlji, interakcij med ljudmi, naravo in živalmi v njem, so raziskovali tudi možnost ustvarjanja umetnega ekosistema v vesolju. V Biosferi so ustvarili naravne biomase deževnega gozda, oceana s koralnimi grebeni, mokrišč z mangrovami, biomase savanske puščave, meglene puščave, nato pa še poljedelski del in seveda del biosfere, kjer so živeli ljudje. Pod celotno strukturo so položili tehnično infrastrukturo, ki je omogočala delovanje zaprtega sistema. Zanimivo pri Biosferi je bilo to, da so se med raziskovanjem znanstveniki tudi za dve leti nepredušno zaprli v Biosfero in v njej živeli od tam pridelanega. Preizkusov je bilo več; zdaj je del Biosfere odprt za obiskovalce, v drugem delu pa še potekajo različne raziskave. Podatki so res zanimivi in ogled Biosfere je nekaj čisto drugačnega.
V Arizoni najdemo tudi pokopališče letal
Zaradi suhega zraka se stari železni velikani tukaj nič ne starajo in ne rjavijo. Poleg tega tu počivajo tudi ameriška vojaška letala, kadar jih ne potrebujejo. Imajo okoli 4.000 letal, večina je iz dobe Vietnamske vojne. Vsa letala tukaj vzdržujejo, jih popravljajo, nekatera potem tudi prodajo. Videli smo tudi staro letalo nekdanjega ameriškega predsednika Kennedyja. Žal me je med obiskom nekaj zvilo in zaradi bolečin v trebuhu je bil obisk kratek.
Čez nekaj dni smo si nedaleč od mesta Tucson ogledali Old Tucson Studios oz. kulise starega mesta Tucson, ki so jih gradili za snemanje vesternov. V njem je bilo posnetih čez 300 filmov, med njimi film Rio Bravo, El Dorado in film Tombstone. Nekateri najbolj znani igralci, ki so snemali na tej lokaciji, so: Kirk Douglas, John Wayne, Paul Newman in igralka Ingrid Bergman. Sam sprehod čez mesto nas je peljal v čase vesternov, ob mnogih uprizoritvah, ki smo jih spremljali, smo se še lažje vživeli. Strelski obračuni, barske plesalke in divjanje kavbojev na konjih. Dobili smo občutek, da smo sredi snemanja kakšnega filma. Na ulici je kar nekaj stavb, med njimi salon, cerkev, hotel, restavracija, celo kitajska četrt. Vstopnina je okoli 13 €.
Pred odhodom domov me je nova prijateljica, ki sem jo spoznala, peljala še v mesto Tombstone, ki ni znano le po tem, da je dejansko ohranjeno mesto iz časa kavbojev, temveč predvsem zato, ker se je tam odvila znamenita bitka pri O.K. Corral, v kateri so sodelovali bratje Earp, Doc Holliday in brata McLaury z Billyjem Clantonom. Po tem strelskem obračunu je bilo posnetih nekaj filmov, ob obisku samega mesta pa sem si ga ogledala kar v živo. Zaigrano seveda. Treba je priznati, Američani pač znajo prodajati svojo zgodovino. Mesto je polno trgovin, v katerih sem lahko kupila spominke, navdahnjene predvsem z omenjeno bitko, pa tudi indijanske stvari, ki seveda držijo svojo ceno. Vendar je bil zanimiv že sam sprehod po ulici, z razliko od Old Tucsona, kjer sem si prestavljala, da sem v kavbojskem filmu, sem tukaj ves čas premišljevala, da gre za pravo ulico, pravo mesto. Seveda je popravljeno in na novo zgrajeno, predvsem po nekaj požarih, ki so ga uničili. Blizu mesta je pokopališče, kjer naj bi bili pokoapni bratje McLaury.
Arizona je zanimiva za ogled, saj je polna manjših in večjih znamenitosti, indijanskih, ameriških ali naravnih, poleg tega čez njo pelje tudi slavna cesta Route 66. Če ne drugega, je vredna obiska že zaradi sonca, ki te greje čez vse leto greje, poleti tudi do 40 °C, saj brez vlage ta vročina nima takšne moči, kot pri nas.
Maja Bačnik
