Bolivija je bila ena od držav, ki sva jih s fantom obiskala v štiri mesece trajajočem potovanju po Južni Ameriki.
Bila je ena tistih poti, ki sva se jih najbolj veselila, saj sva slišala, kako pristna je, ljudje so prijazni in še vedno lahko srečaš Indijance, tiste, ki so potomci Inkov in predinkovskih plemen. Poleg tega je ena najcenejših držav tega dela sveta.
Od 0 do 3700 m
Pot sva začela nekoliko nespametno, saj sva dan začela v Chilu, ob morju, torej na nadmorski višini okoli ničle, potem pa sva prečkala mejo in se ustalila v najinem prvem bolivijskem mestecu – Oruro, ki leži na višini okoli 3700 m nad morjem. Višinska bolezen nama jo je kar malo zagodla, bilo nama je slabo, vrtelo se nama je in imela sva glavobole. Po dnevu, dveh je bilo že bolje, le nisva se mogla navaditi, da se tako hitro utrudiš. Sploh kakšne stopnice, te so naju tako utrudile, da sva morala na vrhu vsakič malo počivati.
V Oruru sva šla le malo po mestu, pregledala tržnico in počakala, da se nama je višinska bolezen umirila. Imela sva sicer prvi roparski incident na poti, ko je bolivijski striček fantu tiščal roko v žep in iskal denarnico. Zgodilo se je, ko smo se gnetli iz skupnega mestnega prevoza, iz kombija. Tat ni dobil nič, midva sva bila malo pretresena in nekaj dni sva nahrbtnike malo bolj tiščala k sebi.
Cala Cala
Najprej sva si šla ogledat v sosednje mestece Cala Cala poslikave po steni, ki naj bi bile iz časa od 6000 do 4000 let pred našim štetjem. Do tja sva morala najeti taksi, ki je potem pobiral še druge ljudi. Nekje v vasi se je ustavil in šel po enega strička, tega peljal nekam po ključe in potem smo šli po komaj kdaj prevoženem makadamu, polnemu skal, do poslikav. To so predvsem odtisi rok, ampak potem smo videli naslikane tudi lame in njim podobne živali.
Slana ploščad
Iz Orura sva se z vlakom odpravila na dobrih šest ur trajajočo vožnjo do turističnega mesta Uyuni. Samo mestece Uyuni je bilo nekoč trgovska postojanka, danes pa živi le od turizma. Turistično je zato, ker se od tam vsi obiskovalci te lepe države odpravijo gledat slano ploščad – Salar de Uyuni. Ta izkušnja je tako čudovita, da jo bom težko opisala z besedami. Na ulicah sva našla ogromno turističnih agencij, ki ponujajo večdnevne izlete na Salar, vendar sva si prebrala vse o njih, zato sva vedela, da katerikoli agenciji ni za zaupati, saj vožnja z njimi ni varna, prišlo je tudi že do nesreč. Na koncu sva se odločila za agencijo, ki je bila večkrat omenjena na internetnih forumih in tudi v vodiču Lonely Planet.
Izlet se je začel z ogledom pokopališča vlakov, nato smo si ogledali družinsko pridelovalnico soli, nakar smo pot nadaljevali na slano ravnico. Vodiči so nam rekli, naj si, preden se zapeljemo na ravnino, zavežemo oči, in ko smo prispeli, so nam pomagali iz terenca ter nas postavili nekoliko stran drug od drugega. Ko smo si razvezali oči, nas je zaslepila belina sonca, ki se je odbijala od belih tal. Salar je namreč ravnina iz soli, ki je velika kar za polovico Slovenije. V deževnem času sol prekrije nekaj vode, kar je še bolj zanimivo za videti, saj se tla zasvetijo kot ogromno ogledalo.
Sol, sol, sol
Peljali so nas še do otokov, ki so polni kaktusov. Pravzaprav jih zdaj ne obdaja voda, temveč sol, vendar se zdi, ko si na enem izmed njih, da so džipi kot čolni parkirani ob njem. Na obrobju Salarja stoji nekaj hotelov iz soli, v enem smo prespali. Tudi pohištvo je bilo večinoma iz soli. Ponoči se ohladi na okoli nič stopinj, saj je ravnina na višini okoli 3600 m, zato sva bila vesela, da sva s seboj prinesla dovolj toplih oblek.
Nato so nas peljali gledat še nekaj lagun, puščav, gejzirjev, termalne vrelce, videli smo flaminge, rdeče jezero in puščavo Salvadorja Dalija, ki je polna kamnitih gmot, ki izgledajo kot kreacije tega slikarja. Celotna tridnevna izkušnja je res nepozabna in tudi naporna pot nazaj je pozabljena ob spominu na belo ravnico, ki ti prvi dan izleta zaslepi pogled.
90 % alkohola!
Iz Uyunija sva se po ovinkih v starem avtobusu peljala do enega najvišje ležečih mest – Potosi. Mesto leži pod goro in se dviga po njej, zato je polno klancev in strmih uličic s kolonialnimi stavbami. Znano je predvsem po rudniku srebra, ki deluje še danes. Fant si je šel rudnik tudi ogledat, peljejo te po rovih, poskusiš lahko njihovo žganje z 90 % alkohola in prižgeš lahko vžigalno vrvico razstreliva.
V mestu sva bila ravno v času njegove obletnice, zato je bilo na ulicah polno ljudi, šolski orkestri iz vse države so igrali v paradah po ulicah in ves čas se je govorilo, da bo mesto zdaj zdaj obiskal bolivijski predsednik Evo Morales. Čez dan, dva sva ga tudi dočakala in poslušala enega njegovih govorov, kar je bila čisto nova izkušnja, in zanimivo je videti domačine, kako navdušeno pozdravljajo svojega vodjo. Fanta so po nekaj minutah sitnarjenja celo pospremili dokaj blizu, da ga je lahko slikal. Kolikor sva razumela iz govora, je Potosiju z okolico vlada skupaj s Španijo in Venezuelo podarila nekaj reševalnih džipov in računalniško pomoč, da bodo izobraževali mlade Bolivijce.
Dinozavri
Po postanku v Potosiju sva odšla v tri ure oddaljeno mestece Sucre, kjer sva si poleg samega mesta ogledala še prave pravcate stopinje dinozavrov. Zaradi tektonskih premikov so se tla, kjer so nekoč hodili ti velikani, dvignila in zdaj je to ogromna stena, stopnje, ki so kot sledi, sva si ogledala lahko tudi z daljnogledom. Zanimivi so bili tudi kipi dinozavrov v naravni velikosti, res sva si lahko predstavljala, kako ogromni so bili nekateri.
Naprej sva odšla proti glavnemu mestu Bolivije. Pot do La Paza je trajala 13 ur in čeprav sva se vozila ponoči, je bilo zelo naporno, predvsem je primanjkovalo sprejemljivih stranišč. Kakorkoli, tudi to mine in v La Pazu sva se zasidrala v prijetnem hostlu. Razen žeparskega nepridiprava so ljudje v Boliviji zelo prijazni. V bolj turističnih mestih je nekoliko bolj drago, vendar vseeno poceni. Domačini niso vsi zaupljivi in ponekod si jim prav tako zanimiv, kot so oni tebi. Res zanimive so ženske, ki se jim špansko reče cholite, oblečene so v nekakšno bolivijsko nošo, najbolj zanimiv dodatek pa je majhen, ponavadi črn klobuček na glavi.
Iz La Paza sva šla na izlet do Tiwanaka, predinkovskih ruševin, ki pa naju niso preveč navdušile. Bilo je tudi kar nekaj turistov. Same ruševine so v slabem stanju, saj so bile skozi zgodovino večkrat preiskane, ko so iskali dragocenosti, kamne so odnašali tudi za gradnjo železnice.
Sonce in Inki
V Boliviji se nahaja tudi mesto Copacabana, ki pa ni tista, ki je opevana v znani pesmi, temveč gre za manjše mestece ob jezeru Titicaca. Ozračje je mirno, vzdušje kar malo hipijevsko, ulice pa so polne prodajaln in turistov. Od tu sva odšla na enodnevni izlet z ladjico do Otoka sonca (Isla del Sol), na katerem leži še nekaj inkovskih ruševin. Te so naju malo bolj navdušile, po vsem otoku je vsaj 80 različnih ruševin. Na čolnu do tja sva se čisto premrazila, vendar sva se hitro ogrela, ko sva hodila po otoku, obsijanem s soncem, in po inkovskih stopnicah, razpredenih po otoku.
Del Bolivije sva zaradi pomanjkanja časa izpustila, vendar se nama je zdelo, da sva deželo res spoznala. Zaradi nizkih cen je ta država študentom pisana na kožo. Poleg vseh zanimivosti, mest, ljudi, ki sva jih videla, nikakor ne moreva pozabiti na neverjetno izkušnjo, ki ti jo da Salar de Uyuni.
