Kako sva se s fantom spomnila na Borneo? Mislim, da se nama je dobro slišalo, in sva malo preverila in ugotovila, da bi bil res zanimiv. Borneo je sicer malo indonezijski, malo malezijski, na njem pa je še sultanat Brunej, ampak midva sva se odločila.
Letela sva v Kuala Lumpur, ki sicer leži na celinskem delu Malezije, ampak sva šla potem takoj naprej z notranjim letom do mesta Kuching. To je v malezijski državici Sarawak na otoku Borneo. Na letališču je bilo tako mraz, da naju je reševala le odeja, ki sva jo vzela s prejšnjega leta. Že tam sva spoznala par s Češke, s katerim smo se kasneje še nekaj dni družili. Kuching je bil vroč in poln vlage, čeprav je bilo vreme oblačno, je vročina kar puhtela. Klime v vseh prevozih so bile nastavljene na minimum, tako da je razlika med zunanjo in notranjo temperaturo v avtobusih res velika, večinokrat sva do cilja prišla čisto premražena.
Kuching je glavno mesto državice Sarawak
Ime naj bi dobilo po mački, oziroma pomeni mačje oko, izvira pa iz imena reke, ki si je utirala pot skozi mesto, dokler je niso zapolnili, da so lahko mesto razširili. Po samem mestu sva si ogledala dokaj malo, nekaj stavb, ulic, prvi cilj je bil seveda bližnje zavetišče za orangutane. Pravzaprav je zavetišče del narodnega parka, tako da so orangutani v resnici na pol divji in prosto živijo, le hranijo jih na določenih točkah. Tako sva jih uspela videti dokaj blizu, morali smo biti čisto tiho in čeprav se turistom po navadi izogneva, je bilo tukaj druženje z njimi kar sprejemljivo, mogoče prav zaradi tišine. Ko vidiš te ogromne oranžne opice, kako se spretno vihtijo po džungli, ti ne preostane drugega, kot da postaneš njihov ljubitelj.
Soparnosti sva se počasi navadila
Ko sva imela v planu iti v narodni park Bako, kjer vidiš še nekaj drugih opic in živali, je zjutraj lilo kot iz škafa. Skupaj s češkim parom me je fant vsaj pol ure prepričeval, naj grem v park, potem pa še nekaj časa, da sem sploh šla v čoln, poln vode; še vedno je lilo in dežni plašč ni bil v ne vem kakšno pomoč. Vseeno so me uspeli prepričati, šla sem v čoln, iz njega potem takoj do prve lesene utice, kjer sem imela namen videti le tiste živali, ki bi prišle tam mimo. Kmalu je nehalo deževati in celoten izlet je začel kazati svojo obetavno naravnanost. Še malo raziskovanja in hoje in že smo zagledali prve opice, potem še ene, kmalu pa tudi tiste, zaradi katerih sva na Borneo sploh prišla. To so opice z zelo velikim nosom, reče se jim Nosani (Proboscis). So ogrožena vrsta, njihov nos pa je tako velik, da si ga mora z roko dvigniti, ko da hrano v usta. Res so nekaj posebnega.
Soparnost in vročina sta se nadaljevala, prav tako dež, ta nama je malo zagodel, tako da nisva uspela videti jame Niah in netopirjev, ker je voda preplavila cesto do tja. Tako sva šla v mestece Miri, kjer sva sicer ostala dva dni, ker nama je bil všeč hostel in ker sva imela možnost oprati vsa oblačila. Potem sva odšla kar naprej proti Bruneju z glavnim mestom Bandar Seri Begawan.
Če hočeš opaziti razliko, da si v drugi državi, jo opaziš, drugače je zelo podobno
Sultanu nisva mogla ubežati, ker so njegovi plakati čez vse stavbe, tudi desetnadstropne. Že na poti sva kmalu zagledala ogromno železno konstrukcijo, ki črpa nafto. Včasih se nama je zdelo, da je tako črpališče sredi domačega travnika. V sultanatu Brunej sva ostala le dva dni, ogledala sva si vodne vasice, kjer imajo hiše na kolih, podobno kot so jih imeli naši mostiščarji. Če bi želeli na novo postaviti naša kolišča, gremo lahko tja pogledat, kako se to danes dela. Tukaj imajo na kolih tudi šole, bolnišnice, cerkve, … V Bandar Seri Begawanu sva si šla pogledat tudi mošejo.
Naslednji cilj je bila vožnja z vlakom iz mesta Bouffort do mesta Tenam v državici Sabah. Do tja sva šla kar s čolnom. Vožnja z vlakom je zanimiva, vlak je star, ropota in se trese, peljala sva se ob reki, kjer lahko tudi raftaš, vendar za nas, ki smo kdaj videli slovensko Sočo, raftanje na rjavih rekah drugih dežel ni prav nič posebnega.
Naprej sva želela iti pogledati največjo rožo na svetu, reflezijo, a nisva uspela priklicati parka, kjer jih imajo največ, da bi nama povedali, če trenutno kakšna cveti, ker cvetijo le na vsakih nekaj let, tako da sva pot nadaljevala kar do mesta Kota Kinabalu. Tam sva ostala nekaj dni, si ogledala mesto, nato pa šla naprej na otok Manukan, kjer so sanjske plaže, sonce in toplo morje.
Zavetišče za želve
Potem sva šla do mesta Sandakan. Vožnja do tja je bila res naporna, veliko ljudi vzame raje notranji let. Ovinki so se vili celih šest ur in samo vesela sva bila, ko je bilo te vožnje konec. Bilo je vredno, ker sva si v tem mestu privoščila eno redkih malo dražjih pustolovščin, izlet na otoček, kjer je rezervat za zelene želve. Tam so nam ponoči pokazali, kako samica izleže jajca na obalo in kar je bilo najlepše in zame res vredno denarja, ta večer izležene male želvice, ki smo jih potem mi pospremili v morje. Šle so same, nerodno so se kobacale in če je šla kakšna stran od morja, smo jo lahko obrnili. Ni lepšega. Seveda gre za pretirano zaračunavanje turistom, ampak se tolažim s tem, da gre vsaj del denarja dejansko za zavetišče za želve. Same zelene želve so zelo ogrožene in s takimi zavetišči pomagajo, da preživijo vsaj toliko, da se izležejo in pridejo do morja. Poleg drugih živali je velik plenilec na želvja jajca tudi človek, tukaj pa se želve izvalijo v kontroliranem okolju, v takem jih tudi izpustijo.
Šla sva še v živalski vrt, da bi videla še nekaj tukajšnjih živali. Tako sva videla malezijskega medveda (sun bear), malega primata tarsierja, ki je čisto majhen, oči pa ima ogomne in gleda kot da bi strmel, papige, vidre, malezijske tigre, noje, njihovo vrsto slonov, …
Iz Sandakana sva letela nazaj v Kuala Lumpur, saj sva si želela v tem ogromnem mestu celinske Malezije ogledati slavna 88 nadstropij visoka stolpa, Petronas. Brezplačne karte sva morala iti rezervirati že dopoldne, nato povedo, ob kateri uri prideš nazaj, in takrat po skupinah spuščajo gor. Na stolpih si ogledaš most med njima, po njem se sprehodiš med 41. in 42. nadstropjem stolpnic. Samega mesta Kuala Lumpur si nisva imela časa ogledati, zanimiv del, ki sva ga videla, je bil kitajski del, Chinatown, kjer sva večinoma jedla. Po cenah hrane se vidi, da je velemesto, saj je kosilo v kitajski restavraciji malo dražje kot pri nas. Pred odhodom domov sva si ogledala še jame Batu, pred njimi te pričaka ogromen zlat kip Bude. Same jame bi bile veliko bolj zanimive, če jih ne bi zabetonirali, postavili železnih drogov za luči in ograj.
Ljudje so prijazni, celo taksisti. Po vsem malezijskem delu Bornea so prevozi dobro organizirani in poceni. Kar nekajkrat sva potovala tudi s čolni. Vse tri državice, Sarawak, Sabah in Brunej, so se mi zdele tudi res varne. Cenejša soba se da dobiti že za 7 €, v večjih mestih malo več, obrok hrane stane okoli 4 €. Alkohol je malo dražji, ker je to muslimanska država. Na splošno je bilo to eno najlepših potovanj. Zelenje, narava, živali, zaradi vsega tega pozabiš tako na soparno vreme kot na mrzle klime.
