Pauk Kalkbrenner je kultni didžej, avtor hita ‘Sky & Sand' in obraz filma ‘Berlin Calling'. V Sloveniji bo prvič nastopil prav danes, 5. maja 2012, gostila pa ga bo prav tako kultna Ambasada Gavioli v Izoli.
Čeprav je zaslovel z vrhunsko upodobitvijo padlega zvezdniškega didžeja Ickarusa v zdaj že kultnem filmu ‘Berlin Calling', bi bilo lik in delo Paula Kalkbrennerja krivično omejiti na le eno uspešno epizodo v njegovi bogati karieri. Nenazadnje je za njim več kot 15 let garanja, v katerem se je kot didžej, live-act ter producent petih avtorskih albumov in kupa EP-jev močno profiliral skozi berlinski minimalizem. S svojimi izdajami je v začetku tisočletja prispeval k preboju založbe BPitch Control (Ellen Allien), zadnje albume pa je izdal na svoji lastni etiketi Paul Kalkbrenner Musik. Začetek svoje glasbene kariere je sfinanciral z delom na TV, režiser Hannes Stoehr pa je prav v njegovi glasbi dobil navdih za film, ki jima je spremenil življenje. Paula je kontaktiral v želji, da mu posname glasbo za film, a sta hitro ugotovila, da mu je glavna vloga pisana na kožo. Ostalo je zgodovina. Film je postal kulten. Prav tako pesem “Sky & Sand”, v kateri je zapel njegov brat Fritz, Paul pa po filmu in DVD-ju, na katerega je ujel svojo neskončno svetovno turnejo, z zadnjim albumom ‘Icke Wieder' še enkrat več pokazal, da je izjemen glasbenik.
Kakšen je bil Berlin v času tvojega odraščanja? Zdi se mi, da si nam tako blizu tudi zaradi po svoje podobnega okolja in kulture, v kateri smo zrasli vsi skupaj.
Takoj po padcu zidu v Berlinu pravzaprav ni bilo kaj dosti za početi. Naša zbirališča so bili takrat predvsem mladinski klubi, kjer smo se lahko zabavali popoldan in zvečer, tam pa nisi mogel kupiti niti alkohola. To si obiskovalci tehno klubov danes najbrž bolj težko predstavljajo. V zgodnjih 90. letih smo vrteli predvsem plošče nemških didžejev, veliko glasbe smo dobivali iz Belgije, v tistem času je bil popularen tudi Detroit, recimo kolektiv Underground Resistance.
Ti si se že veliko preden je to v zadnjih letih postala modna muha, odločil, da ne boš vrtel plošč drugih avtorjev, ampak raje nastopal kot live act.
V tistem času nisem imel občutka, da bi lahko živel od vrtenja plošč. Delal sem kot televizijskih montažer in s tisto službo dolgo financiral svoje glasbeno delo, ki me je sicer veselilo, a takrat je bil to bolj kot ne zabaven hobi oz. nekaj kar sem počel v prostem času. Pri 19. letih sem si kupil prvo studijsko opremo in začel ustvarjati glasbo. Potem pa je hitro steklo. Svojo prvo ploščo sem izdal leta 1999, pred trinajstimi leti in takrat se je začela moja resnejša glasbena kariera. In kmalu za tem sem se tudi odločil, da bom nastopal le s svojo avtorsko glasbo, s čimer sem se tudi uveljavil najprej v Berlinu, potem v Nemčiji, nekoliko kasneje pa še v tujini.
Čeprav je za tvoj meteorni vzpon kriv film Berlin kliče pa se je vseeno vse skupaj začelo z glasbo.
Režiserju Hannesu Stoehrju se je zdelo, da je moj album ‘Self' plošča s filmsko glasbo, kateri je manjkal le še film. K sodelovanju pri pisanju scenarija me je povabil, ker je želel posneti čim bolj avtentično berlinski film. Potem me je prosil, da mu za film posnamem en komad, ki je počasi postal cela plošča, na koncu pa mi je predlagal, da odigram še glavno vlogo, ker se mu je zdelo, da mi je pisana na kožo. Skratka, zvezda filma Berlin kliče sem postal naključno, po naravni poti, skozi trileten proces dela pri tem projektu, zgoba pa je še kako življenjska, saj sem jo pomagal pisati na podlagi lastnih izkušenj. Ko mi je Hannes predlagal, da upodobim Ickarusa, sem ponudbo sprejel brez obotavljanja, me je pa kakšen teden pred začetkom snemanja zagrabila totalna panika, saj sem bil povsem brez igralskih izkušenj. Res da smo snemali relativno poceni, a še vedno so ljudje v ta film vložili ogromno časa, energije in kakšna 2 milijona evrov, kar ni malo denarja. Na koncu smo se dogovorili, da se moram natančno držati zgodbe, lahko pa znotraj tega poljubno improviziram. In čeprav nisem skoraj nič povedal z besedami, ki so bile v scenariju, so bili na koncu z mojim delom zadovoljni. Konec koncev sem s to zgodbo živel tri leta in sem jo do takrat že zelo ponotranjil.
Kot producent si zelo pripomogel k vzponu v zadnjih letih zelo vplivne založbe BPitch Control. Kako sta se našla z Ellen Allien?
Poleti leta 1997 se je zaprl legendarni berlinski klub E Werk in sledilo je nekaj temnih let, saj smo izgubili enega najboljših prostorov za vrtenje glasbe, ki smo jo ustvarjali. Nekaj časa v Berlinu sploh nismo imeli spodobnega kluba, kamor bi lahko šli v petek zvečer na dober tehno žur. Ellen je leto kasneje začela organizirati zabave z imenom BPitch Control. Na eni od teh sva se tudi spoznala, kasneje, na afterju pri meni doma, sem ji predstavil glasbo, ki sem jo ustvarjal in bila ji je všeč. Predlagala mi je, da začnem komade snemati namesto na klasične kasete na DAT kasete in res je bil zvok boljši. To je bil čas, ko smo glasbo še delali na amigah in s klasičnimi samplerji. In ker nisem imel profesionalne snemalne opreme, sem vse skupaj snemal z uporabo mikserja v enem kosu, zelo podobno kot to še vedno počnem na svojih nastopih. Če sem hotel posneti komad dolg 5 minut in 40 sekund, sem moral vse skupaj posneti od prvega do zadnjega zvoka. Če nisem bil zadovoljen s posameznim delom, sem moral še enkrat posneti vse skupaj od začetka do konca. Dobra plat tega je, da sem se tako naučil izvajati svojo glasbo v živo. Če bi se naučil producirati glasbo z današnjo opremo, kjer lahko ustvarjaš glasbo kanal za kanalom, noto za noto, glasbe ne bi znal izvajati v živo, kot to počnem v svojem live actu, ker se tega sploh ne bi naučil.
In nikoli te ni zamikalo, da bi se vrnil za gramofone?
Ne. Nikoli. Itak sem pa že leta 1996 nehal resno spremljati, kaj ustvarjajo drugi producenti, tako da bi bil bolj slab didžej, saj ne poznam dovolj glasbe.
video “Sky & Sand”, iz filma “Berlin Calling”
