Festival Cvičkarija 2010 zaključuje svoje popotovanje po Sloveniji. Na tej poti je obiskal štiri slovenske kraje, Koper, Maribor, Ljubljano – študijska središča dolenjskih študentov in domačo prestolnico – Novo mesto.
Čeprav že tradicionalni, je bil letošnji festival nekaj posebnega. Skorajda povsem nova generacija organizatorjev Društva novomeških študentov je vse prireditve pripravila na visokem nivoju. Zopet je potekala promocija zaščitenih blagovnih znamk Cvičkarija in AlwaysCvičk!. Letos je bila osnovna ideja vračanje h koreninam festivala, k primarni ideji združitvi dolenjskih študentov v skupni zavesti. Zato sta prireditvi v Kopru in Mariboru potekali le v večerni izvedbi AlwaysCvičk! na intimnejših lokacijah, medtem ko sta prireditvi v Ljubljani in predvsem Novem mestu potrdili vse večjo priljubljenost in nujnost festivala. Prav tako pa je tudi letos potekal izbor za naziv Cviček Cvičkarije. Ta laskavi naziv je bil podeljen Vinogradništvu in vinarstvu Pirc.
Festival Cvičkarija 2010 je začel svojo pot s prireditvijo v Kopru. AlwaysCvičk! žur je potekal v torek, 13. aprila. Club TheCity so napolnili tako dolenjski kot tudi ostali študentje. Nastopili sta dolenjski zasedbi D’neeb in Kill Kenny, ki sta dodobra razgreli ozračje. Do zgodnjih jutranjih ur je obiskovalce držal pokonci DJ Simoni.
Takoj naslednji dan, v sredo, 14. aprila, se je prireditev preselila v slovensko prestolnico Ljubljano. V kraju z najdaljšo tradicijo festivala, potekal je že 17. zapored, se je odvil pravi sejem Dolenjstva. Na popoldanskem delu na Pogačarjevem trgu se je predstavilo 15 vinogradnikov, nastopili so člani Folklornega društva Kres, glasbena skupina Soddiha, Trebanjske mažoretke in Šentjernejska godba. Velja omeniti, da je bil to najbolj obiskan popoldanski del do sedaj. Na večernem delu v Križankah pa so za dobro vzdušje poskrbeli Kill Kenny, Sausages, Adi Smolar&Mestni postopači, Dalaj Eegol, Rok ‘n’ bend in Okrogli muzikantje. Dolenjci so dokazali, da imajo lahko tudi v Ljubljani glavno besedo.
Štajerska prestolnica Maribor je zasijala v cvičkovih barvah v torek, 20. aprila. Zabavni del festivala je potekal v Klubu KMŠ. Priložnost za nastop sta dobili domači zasedbi Kill Kenny ter Mama Manka in Rock Otočec fanti. Klub je bil napolnjen do zadnjega kotička. Tudi na štajerskem koncu so Dolenjci dokazali, da čutijo pripadnost domači regiji in se znajo združiti pod skupno streho.
Cvičkarija je svojo pot zaključila na domačem terenu v Novem mestu v soboto, 8. maja. Prireditev je potekala sočasno kot prireditev Teden Cvička. Na prizorišče sta obiskovalce povabili Kostanjeviška godba in članice Mažoretnega kluba Takt Novo mesto, ki sta odprli dogajanje na Novem trgu. Veliki oder je postregel z izborom slovenske glasbene scene. Na njem so nastopili D’neeb, Soddiha, Zmelkoow, Kingston in Novi spomini. Prireditev je zadostila apetitom organizatorjev, saj je privedla na prizorišče več kot šest tisoč glavo množico. Tudi varnostna služba je odlično opravila svoje delo, saj je prireditev minila brez poškodb in izgredov. Tako nastopajoči kot obiskovalci so poskrbeli za edinstven zaključek letošnjega festivala, kar predstavlja organizatorjem odlično spodbudo za naslednja leta.

Pot Festivala Cvičkarija 2010 so začrtali in uspešno pripeljali do konca člani Društva novomeških študentov. Klemen, Franci, Simon, Boštjan, Jure, Jaka, Jernej, Žiga, Slavko, Mitja, Matej, Marjan, Nina, Petja in Jasna sporočamo, da smo dosegli svoja pričakovanja in hkrati kličemo nasvidenje do prihodnjega leta.

Ste vedeli, da redna zmerna telesna dejavnost izboljša zdravje ljudi vseh starosti in da je zato potrebnih že samo 19 minut na dan – v obliki pospešene hoje, hoje po stopnicah ali vožnje s kolesom.

31. maja je svetovni dan športa, 23. maja bo v športnem parku Loka športna prireditev Mladi ZA mlade. Namen prireditve je zbrati čim več sredstev za obnovo igrišč. Tekmovali bomo v nogometu, košarki in odbojki na mivki.

Mi pa se bomo dotaknili Majskih iger 2010. Včeraj so se končale, zato bomo o vtisu govorili naslednjič, Tejči Britovšek nam je podala nekaj splošnih informacij.

Kdaj je nastala zamisel za Majske igre in zakaj? Majske igre so se prvič začele 25. maja 1983 z enodnevnimi igrami brez meja, katere so bile okronane s koncertom, danes pa predstavljajo tritedenski dogodek. Takratne generacije so razmišljale o organizaciji nekega dogodka,ki bi združil čimveč študentov iz študentskih domov.

Kaj vse se dogaja na igrah? Kakšen je program? Majske igre so razdeljene na tri glavne sklope:
– Šport, kjer se študentje pomerijo v različnih športnih panogah (ca. 30 različnih športnih tekmovanj)( http://majskeigre.si/sport.html)
– Kulturni otoček, kjer bomo gostili različne umetnike in strokovnjake z različnih področij in na ta način študentom približali drugačno vrsto zabave, kakršne smo je vajeni mladi (6 kultunih otočkov http://majskeigre.si/kulturni-otocek.html)
– Zabava, kjer se na 4 večjih koncertih sprostimo in zažuramo skupaj: Otvoritev Majskih iger, Pohod na Rožnik. Dan Mestnega loga, Zaključek Majskih iger (nastopajoči: http://majskeigre.si/zabava.html)

Komu so namenjene? Prvotno so Majske igre nastale kot združitev študentov, ki živijo v študentskih domovih v Ljubljani, skozi leta pa se vedno bolj odpirajo za širšo publiko, ne samo študentov v Ljubljani, ampak nas obiščejo tudi študentje iz drugih večjih študentskih mest pa tudi bivši študentje, ki predvsem na koncertih radi obujajo spomine.

Kakšna je udeležba? Na Majskih igrah obišče kulturne, zabavne in športne dogodke okrog 30 000 ljudi, oz recimo 25 000 aktivno sodelujočih.

Kakšen je prvotni namen iger? Cilj projekta je privabiti čim večje število študentov, da bi se pomerili v skoraj 30ih športnih disciplinah, družili ob kulturnih prireditvah ter sprostili odvečno energijo na zabavnih prireditvah. Poudarek je predvsem na druženju.

Mojca Buh

Ste se že kdaj spraševali o smislu življenja? Zdi se mi, da se je že skoraj vsako razmišljujoče bitje kdaj srečalo s tem vprašanjem. Če imamo preveč časa in premalo dela ali nam je težko ali pa ko nam preprosto zmanjka ostalih vprašanj, se začnemo sprašev
Nekateri smisel iščejo v občutenju zadovoljstva ob številnih materialnih dobrinah, ki jih kopičijo nekateri ob takšnem in drugačnem uspehu, uspešni karieri, širokem znanju ali pa morda duhovni izpolnitvi. Meni je nekoliko hedonistično najbližje mnenje, da sta, ker je človek nepopoln (kar sploh ni slabo, saj bi bilo sicer dolgočasno!), smisel življenja lahko le občutek osebne izpolnjenosti in pa dobri medčloveški odnosi. Za večino je oboje precej povezano.

Mislim, da je vsak (človek), ki ga srečamo v svojem življenju, na nek način naš učitelj (ki nam pomaga spoznati tudi sebe). Vsak namreč zna, ve nekaj, kar nam ni znano. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo, svoje izkušnje, svoja spoznanja, mnenja, poglede na svet in z izmenjavo oz. posredovanjem tega drugemu lahko razširja obzorja in ga bogati.

Najbolje širimo svoja obzorja s spoznavanjem novih ljudi, kar je (lahko) ena najprijetnejših stvari. No, zna tudi ne biti (odsev mnenja, da se ni moč ujeti z vsako osebo), vendar ni lepšega kot odkriti osebo, s katero si vsaj do določene mere deliš poglede na svet (morda kasneje tudi kaj drugega). Priložnost za to dobimo predvsem na potovanjih, ki so eno izmed najboljših doživetij spoznavanja in samospoznavanja.

Seveda ne mislim, da se lahko vsakdo ujame z vsako osebo in če se nam zdi, da se s kom ne ujamemo, se s tem ne gre pretirano obremenjevati in lahko z malce zlobe dopuščamo, da ta postane ‘učitelj’ koga drugega. Je pa na drugi strani res, da nas po navadi pri drugih motijo stvari, ki jih nosimo v sebi sami, pa si jih ne želimo priznati. V razmislek.

Da izboljša svoje odnose, mora posameznik po mojem mnenju težiti k temu, da postane vedno boljši kot človek. Prijazen do soljudi, velikodušen, zanesljiv, pripravljen pomagati, predvsem pa pripravljen dati sočloveku možnost, da ga spozna in ga ne že a priori popredalčkati. Dobro je razviti, kolikor se da, nepodcenjujoč odnos do vseh. Težavno pri tem je lahko mnenje, ki ga posamezniku o osebi vsilijo drugi ljudje, vendar sčasoma lastna izkušnja prevlada oz. mora prevladati, čeprav priokus vsiljenega mnenja lahko ostaja.

Kaj pa osebna izpolnjenost? To je že kar nekam oguljen pojem, za katerega ni dokončnega pravila, kaj naj bi zajemal in kako se ga doseže. Dosegli smo jo, ko življenje občutimo kot srečno, kakovostno in harmonično. Poti do tega so različne. Nekaterim ljudem je kot nekakšen eliksir šport. Individualni športi so na primer dobra šola samospoznavanja, kolektivni športi pa na drugi strani vključujejo druženje in spoznavanje soljudi; oboje seveda poleg splošnih koristi, ki jih prinaša vsak šport – to ponazarja rek Mens sana in corpore sano (lat. ‘zdrav duh v zdravem telesu’) – dodamo lahko še, da šport posamezniku prinaša nove zaloge energije, bolj umirjen um, zanesljivo pa tudi nove ideje, hkrati pa tudi fiziološki vidiki niso zanemarljivi.

Na ravni telesa naj bo cilj sproščenost posameznika. Tu ne gre za nek umeten koncept, ampak za naravno stanje, ki ga je moč ponovno doseči oz. se mu vsaj približati z določenimi tehnikami. Na ravni uma, pa tudi duše pa bogati branje knjig. Poleg ‘strokovne’ literature je zelo koristno branje leposlovja. Kakšne koristi nam prinaša? Nedvomno nove ideje, bogatejši besedni zaklad, prav tako pa prebuja včasih zatrto domišljijo … kar vsekakor ni nepomembno.

Odgovornost do sebe in drugih je vsekakor pomembna, pomembno je delati si načrte, vendar na drugi strani … Pluti s tokom, dovoliti si izjeme, ki bogatijo, prekršiti se, uživati, poskušati novosti, upati si! To je prava sol življenja.
Glede smisla življenja seveda rad slišim tudi drugačno mnenje in sem ga vesel, ker me bogati.

Blaž Božnar

V sredo, 14. aprila, se je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani že tretje leto zapored odvila fANfARA – študentska marketinška konferenca.
Namenjena je študentom, željnim marketinškega znanja, trendov in idej za nadaljnje razmišljanje, ki jim znanje pridobljeno v šolskih klopeh ni dovolj.

Organizatorji fANfARE so člani Študentske sekcije Društva za marketing Slovenije (ŠSDMS), ki združuje posameznike z željo poglobljenega in praktičnega znanja o marketingu.
Udeležence sta v uvodnem delu fANfARE nagovorili voditeljici Špela Ceglar in Ajda Ažman. Sledil je nagovor predsednice fANfARE, Špele Sedej. Maja Makovec Brenčič, predsednica Društva za marketing Slovenije, je pohvalila delo organizatorjev in se zahvalila ekipi. Udeležence je pozdravila tudi Brina Selan, predsednica Študentske sekcije Društva za marketing Slovenije.

Svoje znanje in izkušnje v obliki predavanj, delavnic in okroglih miz so obiskovalcem posredovali priznani strokovnjaki s področja trženja, oglaševanja, odnosov z javnostmi, brandinga itd.
Dogodek se je začel s predavanjem o trendih Saše Leben in Aljoše Gomilška iz Diggitala (član Publicis skupine), ki sta svoje predavanje popestrila z atraktivnimi video vsebinami. O interaktivni prihodnosti zunanjega oglaševanja je spregovoril Tomaž Žontar (Europlakat), sledilo pa je predavanje o marketinških odnosih z javnostmi Ule Spindler in Mateje Bizjak iz Pristopa. Janez Rakušček (LunaTBWA) in Miran Razoršek (Si.mobil) sta predstavila zgodbo o soustvarjanju ORTO branda. Sledil jima je Leon Magdalenc (Nastop Plus) s predavanjem z naslovom Prvega ne pozabiš nikoli in se osredotočil na vtise, ki jih oddajamo okolici. Digital Middle-Earth is causing disruptive changes – adopt or die je bil naziv predavanja Petra Pavića (General Manager at Europa Digital; EPH), ki je fANfARI dodal mednarodni pridih.
Miloš Čirič (Zavarovalnica Maribor) je razkril pomembnost mreženja in lobiranja. Svoje zgodbe o uspehu so nam predstavili Petar Vasić (Sosed), Borut Kumperščak (Uniki) in Tibor Klajnšček (ZootFly), sledila je okrogla miza z naslovom: Slovenski marketinški svet pričakuje! Kaj lahko narediš, da bo pričakoval ravno tebe?

Za dodatno popestritev dogajanja na fANfARI 2010 so poskrbele nagradne igre in bogata darila sponzorjev.
Po zaključku uradnega dela dogodka je sledila večerna zabava v KolovraTeater Baru, kjer so udeleženci z organizatorji plesali do poznih jutranij ur in nazdravljali uspešni konferenci.
Se vidimo na fANfARI 2011, kajne?

Zakaj Brazilci ne vozijo forda pinta in v Aziji ne marajo belih zob?

Kljub temu, da živimo v dobi globalizacije, ko se kulture približujejo druga drugi in smo priča oblikovanju vse enotnejšega svetovnega trga, se moramo, zlasti v kontekstu komuniciranja, dobro zavedati še vedno obstoječih medkulturnih razlik. Prav njihovo razumevanje in upoštevanje je pogosto odločilno za preživetje organizacije na tujem trgu.

Ko kot turisti odpotujemo v oddaljene dežele, dobro vemo, da moramo biti pozorni na drug jezik, drugačne simbole, navade, običaje itd., saj smo lahko le s prilagajanjem tuji kulturi uspešni v medosebnem komuniciranju. Podobno je tudi pri strokovnjakih za odnose z javnostmi in tržno komuniciranje, le da v njihovih rokah leži še mnogo več, včasih celo usoda celotnega podjetja.

Iz primera avtomobilskega podjetja Ford se lahko naučimo, da že samo nepoznavanje jezika ali nepazljivo prevajanje lahko bistveno vplivata na prodajo izdelka. Ameriški velikan je želel uvoziti svoj pinto na brazilski trg, vendar mu avtomobilov nikakor ni uspelo prodati. Presenečeni? Kaj kmalu so ugotovili, da »pinto« v tistih krajih pomeni nekaj, česar si noben kupec ne želi – majhnih moških genitalij namreč. Fordu je uspelo še kar nekaj lingvističnih spodrsljajev: v Mehiki so ga zopet polomili z imenom za model caliente (v mehiškem slengu »prostitutka«), v več špansko govorečih državah pa so doživeli slabo prodajo fiere, ki je slengovsko poimenovanje za »staro grdo žensko«.

Jezik ni edini, na katerega moramo biti pozorni; zelo pomembni so tudi različni pomeni drugih simbolov. Medtem ko v naši kulturi cenimo belo zobovje do te mere, da smo pripravljeni odšteti nekaj evrov več za zobno pasto, ki nam preko oglasov zagotavlja »sijoč nasmeh« in »bleščeče bele zobe«, pa je imela blagovna znamka Pepsodent v Jugovzhodni Aziji prav zaradi tovrstnih oglasov precejšnje težave s prodajo. Na svoje veliko presenečenje so kasneje ugotovili, da tamkajšnji domačini žvečijo betelove oreščke, da si počrnijo zobe, saj to smatrajo za privlačno.

Podobno napako je storilo neko drugo podjetje, ki je svoja sončna očala oglaševalo tako, da jih je nadelo na nosove majhnih živali. Brž kot ne bi to v naši kulturi delovalo prav simpatično, a ker podjetje ni upoštevalo medkulturnih razlik, so na Tajskem doživeli polom. V tistih koncih namreč živali pojmujejo kot manjvredna bitja, zato jim je pod častjo imeti na sebi nekaj, kar nosi tudi žival.

Takšnih in podobnih primerov podjetij, ki so se opekla zaradi nepoznavanja tuje kulture, je še mnogo. Njihove napake nas lahko naučijo, da moramo biti pri medkulturnem komuniciranju pozorni na prav vse: od samega imena blagovne znamke, slogana, logotipa, barv, vsebine oglasov in ostalega promocijskega ter novinarskega gradiva, do najmanjših napak v javnih nastopih, ki imajo lahko precej nezaželene posledice. Eden takšnih skoraj neopaznih spodrsljajev – a žal ne za občinstvo – se je zgodil Colinu Farringtonu, bivšemu generalnemu direktorju britanskega inštituta za odnose z javnostmi CIPR (Chartered Institute of Public Relations). V enem svojih govorov je Ukrajino imenoval The Ukraine (namesto samo Ukraine) in šele kasneje izvedel, da se predlog »The« nanaša na državo, ko je ta spadala še pod Sovjetsko zvezo.

Dober piarovec je torej tisti, ki natančno pozna svoje ciljno občinstvo. Seveda je to dosti težje, ko so medkulturne razlike velike. Pomembno pa je, da se zavedamo, kako zelo občutljivo zna biti področje medkulturnega komuniciranja. Kar je nam samoumevno, ne deluje nujno tudi v drugih kulturah.

Maja Burja, predstavnica za izobraževanje pri
Študentski sekciji Slovenskega društva za odnose z javnostmi (ŠS PRSS)

www.mojPiaR.net
PRidruži se nam!
Prav vsak [tudi če pavziraš ali ponavljaš letnik], ki ga zanima komuniciranje in se želi na tem področju izpopolniti, je dobrodošel, saj nove člane vpisujemo tekom celega leta. Predhodno znanje ni potrebno, ker boš najbolj pomembne stvari kmalu izvedel na PRedigrah, PRaksah in drugih srečanjih.
PReveri na www.mojPiaR.net!

Prvi vikend julija se bo v Trbovljah odvil drugi Šklabfest, ki je lansko leto v velikem slogu stopil na slovensko festivalsko sceno in opozoril nase z odličnim naborom nastopajočih in izpiljeno žanrsko usmeritvijo. Tudi letos bo festival potekal na dvorišču bivše rudniške strojnice, ki je lani fascinirala tako nastopajoče, kot tudi številne obiskovalce.

Letos je glavno ime festivala legendarni Jello Biafra, bivši frontman in vodja kultnih kalifornijskih punkerjev Dead Kennedys, ki se bo v Sloveniji predstavil s svojo zasedbo Guantanamo School of Medicine. Nenadkriljivi frontman, kandidat za župana San Francisca in umetnik „spoken worda” bo na festivalu poleg novih stvaritev fanom Dead Kennedys odpel vse njihove največje hite.

Poleg Jella Biafre in GSOM so svojo prisotnost na drugem Šklabfestu potrdili tudi Švedi Raised Fist, ki so pred kratkim zaradi odpovedi evropske turneje odpovedali tudi dolgo pričakovani koncert v Ljubljani. Raised Fist bodo oblizali dve rani, saj bodo na Šklabfestu zapolnili odpovedane DRI, ki so zaradi obveznosti članov skrajšali svojo turnejo in jih letos v Slovenijo žal ne bo. Poleg Raised Fist so udeležbo potrdili tudi Američani Down By Law, ki so pri nas na zadnje nastopili prav v Trbovljah in uprizorili enkraten punkrock šov v pokojnemu Domu svobode.

Med nosilce festivala štejejo še nemški ska velikani Skaos in slovenski povratniki Niet, poleg njih pa bomo uživali še v odličnih nastopih kanadskih folk-punkerjev irskega porekla The Mahones, švedskih hardcore punkerjev Misconduct, mehiških ska-core manijakov La Plebe iz San Francisca, hrvaških Fakofbolan, Debeli precjednik, Pasmaters in številnih slovenskih zasedb, ki bodo zaokrožile največji slovenski ska-punk-hardcore festival.

Poleg glasbe bo Šklabfest svojim obiskovalcem v soboto, 3. julija 2010, ponudil tudi nekaj adrenalina v ogledu motocrossa, snowmobila (motorne sani) in quad (štirikolesnik) freestyle-a na veliki skakalnici tik ob festivalskem prizorišču.

Več informacij je na voljo na http://www.sklab-fest.com/.

VABLJENI!