S prvim delovnim ponedeljkom (to leto je to bilo 8. januarja)  se po pravilih začnejo zimske sezonske razprodaje tekstilnega blaga in obutve.

Slovenski trgovci ponujajo oblačila in obutev iz jesenskih in zimskih kolekcij večinoma do 50 odstotkov ceneje, nekatere prodajalne pa so na prvi dan razprodaj svoja vrata za najbolj zagrete kupce odprle bolj zgodaj kot običajno in jih tudi zaprle kasneje. Datum začetka razprodaj in odstotek znižanja v posamezni prodajalni določi vsaka trgovina samostojno, razprodaja pa lahko traja največ tri tedne, kar pomeni, da bodo lahko v trgovinah, ki so z razprodajami začele v ponedeljek, blago po znižanih cenah ponujali do vključno ponedeljka, 29. januarja.
Prodajalci krivijo evro in toplo vreme
Odziv kupcev na razprodaje je letos, v primerjavi z minulimi leti, nekoliko slabši, so povedali prodajalci. Nekateri so mnenja, da je kupce prestrašil evro, drugi  krivijo nenavadno toplo vreme, ki ne vzpodbuja k nakupu zimske garderobe. Nekateri  ocenjujejo, da ljudje ne čakajo več na razprodaje, ampak raje izkoristijo druge popuste, kot so na primer praznični decembrski popusti, večina pa je mnenja, da je k slabšemu obisku prodajaln pripomogla kar mešanica vseh zgoraj naštetih razlogov.  No, kakršni koli so že pravi razlogi za manj nakupov, vsaj zaenkrat ni čutiti, da bi evro kupce odvrnil od nakupov. Po anketah sodeč, se jih je večina sprijaznila, da je to pač naša nova valuta, ki se je bomo morali v vsakem primeru prej ali slej navaditi. Podobno mnenje o evru so izrazili tudi tisti, ki se razprodaj ne nameravajo udeležiti. Uvedba evra pač ni v ničemer spremenila ravnanja ljudi na razprodajah, kvečjemu je na manjše povpraševanje, zlasti po smučeh, najverjetneje vplivala “pomladna” zima.
Odziv na razprodaje pa so kot dober ocenili v nekaterih trendovskih trgovinah, ki so bolj priljubljene predvsem med mladimi, in v večjih nakupovalnih središčih, kot je na primer Citypark v ljubljanskem BTC-ju. V dobro obiskanih trgovinah strahu pred evrom niso občutno opazili, prav tako pa nova valuta ni povzročala zapletov ali občutno daljših vrst na blagajnah, razen v nekaterih večjih trgovinah (H&M, MEGA OUTLET, ZARA). Trgovci ponavadi prodajo največ izdelkov prvi dan razprodaje. Drugi dan je prodaja približno 70 odstotkov prvega dne, tretji dan pa “le” 45 odstotkov prvega dne. V prodajo gredo slabo zimski plašči, šali, rokavice, puloverji, najbolje pa se prodajajo prehodna oblačila, kar je logično, glede na to, da je vreme že skoraj pomladno.

Kar se tiče zavajanja kupcev s strani trgovin, skuša take stvari preprečevati Tržni inšpektorat Republike Slovenije (TIRS), ki tako kot vsako leto opravlja nadzor zimskih posezonskih razprodaj, na terenu pa je ves čas razprodaj tudi zadostno število inšpektorjev, ki v zvezi z razprodajami iščejo nepravilnosti in kršitelje tudi ustrezno sankcionirajo. Hujše kršitve kaznujejo v skladu z zakonom, ob manjših kršitvah pa  kršitelje le opozorijo ali predlagajo postopek kaznovanja pri Častnem sodišču GZS, ki lahko izreče opozorilo, opomin in javni opomin. TIRS tudi  ugotavlja, da se število kršitev, na primer neoznačitev blaga s staro in novo znižano ceno, objava večjega odstotka znižanja, kot je to dejansko, zavajajoča objava razprodaje, iz leta v leto zmanjšuje. Inšpektorji v glavnem hitro prepoznavajo manjše kršitve, največ kršitev se pa nanaša na nepravilno oziroma pomanjkljivo objavo razprodaje. Prijav potrošnikov v zvezi z razprodajami v preteklosti je malo, pravzaprav jih je vsako leto manj.

No pogled na gneče, ki se vsako sezono z namenom nakupovati po nižjih cenah pojavijo v trgovinah, pričajo o tem, da je za mnoge kupovanje užitek, za prodajalce, ki se morajo na nakupovalno mrzlico posebej pripraviti, pa pač ne. Odprava zakonske prepovedi prodaje po znižanih cenah v tednu pred začetkom sezonskih razprodaj izpred dveh let je nedvomno umirila nakupe med razprodajami. Kupci so se pač navadili na popuste že pred razprodajami, sploh decembra, in tedaj tudi več kupujejo, kot so pretekla leta. Študentski žepi pa tudi niso kaj prida polni, saj večino denarja študentje porabijo za novo leto. V povprečju vsak študent za novoletne praznike zapravi okoli 20.000 SIT oz. 83.50 EUR. No, kakorkoli, če gre vse tako kot do zdaj, bomo konec marca že nosili kratke rokave, poleti pa lahko pričakujemo nad 40 stopinj, tako da pač ne potrebujemo zimskih oblačil, kajne?

Predrag Rajčič

Potem ko je sedlo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU) zasedla nova ekipa, smo preverili, kateri so njihovi prvi koraki k uresničitvi ciljev, ki so si jih zadali.

Novo vodstvo s predsednikom Tomažem Černetom na čelu zaseda prestol največje entitete Študentske organizacije Slovenije že dober poldrugi mesec. Černe, ki je na predsedniškem stolčku zamenjal Boruta Kozana, takole opisuje prve tedne vladanja: “Po izvolitvi je bilo najprej potrebno narediti primopredaje, prevzeti posle, nastaviti sistem dela in izbrati sodelavce, ki bodo delovali na posameznih področjih. Temu delu bi jaz rekel tehnični del.” Tehnični del je tako poskrbel za skoraj popolno prenovo kadra, ki se standardno spremeni ob menjavi študentske vlade.
Novi (stari) obrazi
Ožjo ekipo novega predsednika z ministri, ki jo je v začetku decembra lanskega leta potrdil Študentski zbor, sestavljajo še trije pomočniki, ki si jih je izbral Černe. To so Nina Gržinič, Matevž Caserman in Branko Kralj. Ministrov je pet. S Teološke fakultete prihajata dva, in sicer bo delo ministra za študijsko problematiko naslednji dve leti opravljal Primož Lukežič, na resorju za socialo in zdravstvo pa bo ministroval David Božič. Resor za obštudijske dejavnosti je v rokah Primoža Kadunca, študenta Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, medtem ko se bo z mednarodnim sodelovanjem ukvarjal Miha Veršnjak s Fakultete za matematiko in fiziko. Minister z največjo podporo Študentskega zbora, Dominik Zupančič (prejel je 40 glasov za in samo 3 proti), sicer študent Ekonomske fakultete, vodi resor za Študentske organizacije visokošolskih zavodov (ŠOVZ). Večina ministrov je že delovala na lastnih visokošolskih zavodih, Zupančič pa je bil pomočnik prejšnjega ministra za ŠOVZ. Prav tako ostajajo pri koritu študentske organiziranosti nekateri izkušeni obrazi. Borut Kozan, prejšnji predsednik ŠOU, bo tako odslej član četvorke svetovalcev predsednika, ki jo sestavljajo še Mark Boris Andrijanič (bivši predsednik študentske skupine SAS), Jernej Buzeti (zdajšnji predsednik SAS) in Neža Pristov. Predstavnik ŠOU v Ljubljani v predsedstvu ŠOS pa je odslej Urban Dejak, ki je v mandatnem obdobju prejšnjega predsedstva ŠOU ministroval resorju za obštudijske dejavnosti.
Elektronizacija poslovanja in Študentski tolar
Med številnimi poudarki programa dela novega predsedstva ŠOU v naslednjem dveletnem obdobju, kjer izstopajo izgradnja študijskega centra, ustanovitev fundacije Študentski tolar in elektronizacija poslovanja med resorjem za ŠOVZ ter posameznimi ŠOVZ-ji, naj bi slednja, kljub temu, da nekateri niso verjeli v njeno pripravo in izvedbo, začela delovati že januarja tega leta. “Pri vsebinskem delu smo pripravili in v Študentskem zboru sprejeli Pravilnik o elektronskem poslovanju ŠOVZ-jev, ki omogoča elektronizacijo poslovanja med ŠOVZ-ji in resorjem, ter tako že izpolnili del svojega programa o elektronizaciji in debirokratizaciji,” pojasnjuje Černe novo pridobitev, ki naj bi precej olajšala poslovanje ŠOVZ-jev in pomenila postopno odpravo birokracije. Še eno pomembno pridobitev naj bi predstavljala novoustanovljena fundacija Študentski tolar, pri kateri gre za nepovratno denarno pomoč študentom v socialni stiski. Na ŠOU se pripravljajo na razpis, ki bo predvidoma objavljen v začetku januarja. “To je zelo velika zadeva, ki nam je uspela,” zagotavlja novi predsednik, ki je z ekipo začel pripravljati tudi proračun za leto 2007, ki pa se kljub lanskim bojaznim o zmanjšanju denarnih sredstev študentskim organizacijam naj ne bi zmanjšal.

Tadej Buzeti

V februarju se iztekajo zadnji roki za prijavo na programe dela v tujini, ki jih pri nas ponuja STA. Letošnje poletje lahko preživite na poletnem delu v ZDA, poletnem kampu v ZDA, na delu v Španiji, Avstraliji, v kampih po Evropi ali v nam najbližjem poletnem kampu v Savudriji. Destinacijo si seveda lahko izberete gleda na svoje želje, možnosti, ki so še na voljo in pa tudi finančne zmožnosti.
Tudi tip dela si izbirate sami: ogromno študentov čez poletje dela v poletnih kampih v ZDA in Evropi, kjer skrbijo za otroke, ki se teh kampov udeležujejo. V kampu lahko delaš kot mentor otrokom in jih učiš določenih aktivnosti (športne, umetniške, prostočasne) ali pa delaš kot tako imenovan support staff in skrbiš za delo v kuhinji, pralnici, pisarni, vzdrževanje… Priljubljena so tudi dela kot au pair, kar pomeni, da določen čas preživiš pri družini, kjer skrbiš za otroke in manjša gospodinjska opravila. Velja pa poudariti, da za delo z otroci navadno potrebuješ izkušnje. Seveda so na razpolago tudi druga dela – možnosti so skoraj neomejene. Predvsem v ZDA in Španiji so na razpolago mnoga dela v turističnem sektorju, seveda pa se dobi tudi druga dela, le pravočasno se je treba prijaviti.
V mesecu februarju imate še zadnjo možnost, da se bolje spoznate z delom v tujini na eni izmed predstavitev, ki bodo potekale v torek, 20. februarja, ob 17. uri in v torek, 27. februarja, ob 17. uri, v STA Travel Cafe-ju. Več informacij vam je na voljo na http://sta-lj.com/delo-v-tujini, nikar pa ne pozabite na roke prijave: naslednji traja do 2.2.2007. Zadnji rok je 10.03.2007, če pa si boste delo in namestitev poiskali sami pa se lahko prijavite do 31.03.2007.

21. 12. 2006 se je g. Janez Podobnik v prostorih Študentske organizacije Slovenije sestal s Sašo Albreht in Damirjem Rakelo iz Študentske organizacije Slovenije, Ljiljano Petrovič iz Kluba študentskih in dijaških družin Maribor ter Nino Šoštarič iz Kluba študentskih družin Slovenije. Minister za okolje in prostor je bil navdušen nad vsemi predlogi, največje spremembe pa se obetajo v Študentskih domovih v Ljubljani. Zakaj? Študentski domovi v Ljubljani otrokom ne nudijo brezplačnega bivanja, ne dovolijo bivanja staršev, ki nimajo statusa študenta, niti proti plačilu, čeprav 43. člen Domskega reda to omogoča, ne dovolijo preselitve v drug dom ali sobo, čeprav imajo to možnost vsi študentje, tudi invalidi, na podlagi 14. člena Domskega reda. Svet zavoda je določil 2% vseh postelj za starše študente in za invalide, česar ne upoštevajo. V stanovanju, kjer biva tričlanska študentska družina, bi drugače bivali štirje študenti, zato moramo sami plačevati tri postelje, četrto pa plačuje Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Če bi nam Študentski domovi v Ljubljani dovolili preselitev v enoposteljne sobe v novih domovih, ki pa so dvakrat večje od sedanjih, bi torej plačevali samo za starše študente, tudi Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo bi prihranilo denar, ki ga plačuje za četrtega, ki ga ni. Vsak študent mora plačevati dežurstvo v bloku ali pa sam dežura. Ker je naše stanovanje namenjeno štirim študentom, v njem so tudi štiri postelje, plačujemo dežurstvo za štiri osebe, torej tudi za otroka in tistega, ki ga ni, kar znaša nekaj manj kot 7.000 SIT na mesec.

Praznično obdobje, ki je za nami, v nekaterih otroških spominih še nekaj časa ne bo pozabljeno. Zadnji teden pred božičem je na Fakulteti za socialno delo potekala zanimiva zabava, ki so jo pod okriljem Študentske organizacije FSD pripravili študentje omenjene fakultete. Zabava za otroke iz azila, romske otroke in otroke profesorjev fakultete je privabila množično maso radoživih otrok, ki so predpraznično vzdušje okušali z ustvarjanjem na tak ali drugačen način. Poleg lutkovne predstave dramske skupine Sociopatos in prihoda dedka Mraza so otroci imeli priložnost, da se izrazijo skozi glasbeno-plesne delavnice, družabne igre in likovne delavnice, kjer so ustvarjali okraske za jelke ter druge otroške umetnine. In kakšen je bil namen zabave, ki je združila otroke različnih porekel? “Namen zabave je bil pričarati prazničen večer otrokom, ki prihajajo iz različnih okolij. Otroci so se imeli priložnost družiti in spoznati  med seboj. Naš namen s tem je podirati stereotipe in predsodke tako med otroki kot med odraslimi ter okrepiti čut  po sprejemanju sočloveka, medsebojnem pomaganju in približati vsem življenje v sožitju,” nam je povedala organizatorka  zabave Maja Kukovec. Pri tem velja izpostaviti tudi sodelovanje vseh študentov, ki so prostovoljno priskočili na pomoč pri pripravah na prireditev in njeni izvedbi, radodarnost Mladinske knjige, ki je odstopila preko šestdeset knjig za otroke, ter poslovni sistem Mercator, ki je daroval bon v vrednosti deset tisoč, zdaj že nekdanjih, tolarjev. V skoraj dvournem rajanju, ki se je končalo s poplesavanjem vseh prisotnih, je še največ zanimanja tradicionalno požel dedek Mraz, v katerega se je za to priložnost transformiral dekan fakultete Vito Flaker. Otroška radoživost iz različnih okolij, ki se je v svoje tako ali manj prijetne domove vračala nasmejanih obrazov ter polnih rok daril, v srcih sodelujočih po zatrjevanjih organizatorjev bije še zdaj.

Pred nami je ukinitev tolarja ter uvedba EUR-a, ki prinaša tudi določene spremembe pri izplačilih preko študentskih napotnic, saj se bodo  1. 1. 2007 vsi računi izdajali le v EUR-ih (tudi v primeru, ko je bilo študentsko delo opravljeno v letu 2006). Zadnja izplačila v tolarjih bodo nakazana do petka, 29. 12. 2006 do 10. ure. Prva izplačila v letu 2007 pa bodo nakazana  v sredo, 3. 1. 2007,  in sicer v EUR-ih. Vsa nakazila, ki jih dijaki in študenti dobijo na osebni račun v letu 2006, se pri davčni napovedi uvrstijo med prejemke za leto 2006, nakazila v letu 2007 pa se uvrstijo med prejemke za leto 2007, zato je priporočljivo, da se podjetja z dijaki in študenti uskladijo glede datuma nakazila. V letu 2006 se akontacija dohodnine odvaja za vsa nakazila višja od 100.000 SIT, od 1. 1. 2007 pa se bo 22,5-odstotna akontacija dohodnine odvajala za vsa nakazila višja od 400 EUR (95,856 SIT). V primeru, da bo izplačilo dijaku ali študentu nakazano v letu 2007, znesek nakazila pa višji od 400 EUR (95.856 SIT), bo dijaku oz. študentu odvedena 22,5-odstotna akontacija dohodnine, zato je priporočljivo, da se na napotnicah že v decembru upošteva najvišji znesek 400 EUR oz. 95.856 SIT, za katerega se po 1. 1. 2007 ne odvaja 22,5-odstotna akontacija dohodnine.

Klub študentov Kranj ob koncu leta prireja zabavo za svoje clane. Vse, ki se radi zabavate in pojete, vabijo v sredo, 27. 12. 2006 ob 21. uri v Cafe Manano, kjer bodo plesali in prepevali skupaj z MATICEM & MARTINOM. Za dobro vzdušje pa bo skrbel tudi DJ Božo. Vstopnice za KŠK ŽUR lahko dobite na INFO TOCKI KŠK (Glavni trg 20 – pri vodnjaku) BREZPLACNO (velja le za ?lane Kluba študentov Kranj), ostali polnoletni pa ob vstopu pla?ajo 500 SIT / 2,09 EUR vstopnine.

Prazniki, ki so za marsikoga čas veselja in radosti, so lahko za nekatere čas žalosti in osamljenosti. “Praznična depresija” doleti veliko ljudi vsako leto in je zelo pogosta čustvena izkušnja. Ljudje so čustveno izčrpani zaradi napetosti, nerealnih prazničnih pričakovanj, zaradi finančnih omejitev ali pa zaradi pritiska, ker morajo biti z družino med prazničnim praznovanjem…

Mojca gre na počitnice. Šla bo v tople kraje. Nazadnje, ko je bila pri meni je rekla, da bo zbežala iz te temačne Ljubljane in praznične evforije daleč stran. Delovala je precej nerazpoloženo. Kaj jo teži, sem jo vprašala. Po nekaj trenutkih premora, z namrščenim čelom in stisnjenimi ustnicami je začela pripovedovati…

“Veš, pri nas doma prazniki niso bili nikoli tako bleščeči kot bi morali biti oziroma kot si predstavljamo, da so ponavadi v družinah. Pri meni doma se je za praznike dogajalo vse sorte grdih stvari. In veš kaj je najhujše? Ti spomini me spremljajo celo življenje. Vsako leto je konec leta zame pravo trpljenje. Začne se s prvimi okraski v izložbah že novembra in konča šele pozno januarja. Vrnejo se spomini, s katerimi se bojujem in jih poskušam pregnati, a ne ratuje mi vedno. A mi boš pomagala rešiti se teh groznih spominov?”

Še preden sem odgovorila je nadaljevala….

“Moji prvi spomini na prednovoletne praznike sežejo v obdobje, ko sem bila stara sedem let. S starejšo sestro sva okraševali dnevno sobo. Jaz sem ji bolj pomagala, kot kaj drugega. Na okna sva dali lučke različnih barv. Mah sva postavili v en kotiček sobe in postavili jasli. Pa jelko sva tudi okrasili. Prav dobro sva se zabavali in mama naju je pohvalila. A ko je prišel oče domov iz gostilne, je bilo veselja konec. Bil je spet pijan in nejevoljen. Spomnim se mojih takratnih občutkov, ki so bili mešanica strahu in jeze. Nisem vedela kaj bo sledilo, a hkrati sem bila jezna na očeta, da je tudi danes, na ta pomemben praznik pijan.

Takrat je potrgal vse lučke z oken in jih vrgel v smeti, češ on ne bo prenašal, da mu nekaj sveti celo noč v glavo. Kričal je na naju kot, da sva zgrešili zelo hud zločin. Podobno je bilo tudi na božični večer istega leta. Ni ga bilo na večerjo in ko ga je mama vprašala kje je bil, je znorel, kričal in pometal vso posodo s štedilnika.

Naslednje leto nama s sestro ni niti na pamet padlo, da obesiva lučke na okna, saj sva se bali, da ne bi bilo spet kaj narobe. In seveda je bilo tudi to leto nekaj narobe. Na božični večer nam se je doma pridružila policija, saj je oče dobro pretepel mamo, ker nam je kupila nove škornje. Očital ji je razsipništvo in nepremišljeno ravnanje z denarjem. Iz leta v leto je moja jeza in hkrati strah rasla. In iz leta v leto so se moji prednovoletni prazniki začenjali z mešanico vznemirjenja, strahu, pričakovanja kaj se bo groznega spet zgodilo in razočaranja. Za te praznike je bilo hajhuje. Ponavadi ni toliko pil, a takrat se mu je “odpulilo”. In takrat ponavadi nisem vedela kako naj se obnašam, čutila sem hudo stisko in prejokala cele dneve.

Veš kaj se mi je najbolj gnusilo? Ko smo šli vsi skupaj v cerkev na slavnostno božično mašo in se je moj oče kot največji hinavec obnašal, kot da se včeraj ni nič zgodilo. Takrat sem že kot otrok podvomila v obstoj Boga, pa čeprav so me starši vzgajali v verskem duhu. Jaz sem ga vedno prosila in molila, da vsaj enkrat imamo lep, umirjen vesel božični večer, on mi je pa namesto tega dal, da je moj oče prišel iz vsega popolnoma nekaznovan. Ja tako sem takrat kot otrok razmišljala, priznam.

Ko sem odraščala so se mi zdeli pri vseh drugih družinah prazniki bolj veseli kot pri naši doma. Tega me je bilo strašansko sram. Ko me je kdo vprašal, kaj sem dobila od dedka mraza sem se hitro kaj zlagala ali sem se “pohvalila” z vrečo sladkarij, ki sem jo dobila pri mamičinem sindikalnem božičku v službi.

Kasneje sem se za praznike in božični večer poskušala izogniti domu. K sreči so me starši velikokrat pustili, da sem šla k teti ali babici na obisk. Tam sem žalostna, da je vse tako kot je ponavadi uživala v prenajedanju s prazničnimi dobrotami in poležavanjem pred pocukranimi božičnimi filmi in se vsakič zjokala, ko sem pomislila, zakaj ni pri nas tako.

Ja to so moji spomini na prednovoletne praznike. Fajn, a ne? Me je vprašala Mojca in zalotila pri brisanju oči. Bilo mi je nerodno, a Mojca se ni ukvarjala z mano. Preveč je bila prevzeta s svojimi spomini in vidno vznemirjena je nadaljevala…

“Velikokrat  sem poskušala, da mi spomini na otroštvo ne bodo uničevali vsakega konca leta. A mi skoraj nikoli ne uspe. Toliko smo bombardirani s tem “veselim decembrom”, da se tudi ko želim ne morem izogniti spominom, ki so me vedno razžalostili. Zato sem se letos odločila zbežati iz te prazniče mrzlice daleč stran”

Tukaj se je ustavila in zazrla skozi okno. Bila je z mislimi nekje daleč in solze so ji polzele po obrazu ena za drugo. Bile so solze olajšanja.

Počakala sem, da se je nekoliko pomirila in jo vprašala: Kako dolgo boš lahko bežala Mojca? Včasih se nam zdi, da zapečatimo svojo usodo prav z napori, ki jih vlagamo, da bi ji zbežali. In bolj kot od nečesa bežimo, ustvarjamo natanko nasprotno od tistega kar si želimo. Poskušaj tisto kar je bilo pustiti za seboj in iti naprej. Spomini ostajajo, ne moreš jim ubežat. Ponavadi je tako, da ko sprejmemo preteklost tako kot je, nam neha delati senco v sedanjih dogodkih. Zavedati se moraš, da so tvoja pričakovanja od praznikov sedaj drugačna kot so bila takrat, ko si bila otrok. Probaj se ne obremenjevati s tem kako bi moralo biti. Izkušnje, ki jih imaš, kakršnekoli so bile, so pripomogle k temu, da si taka močna oseba kot si in če si dovoliš, da si lahko srečna ali vsaj neprizadeta tudi takrat, ko se lučke povsod prižgejo boš samo še močnejša.

“Bom razmislila o vsem” me je prekinila. “Hvala za ta pogovor. Si edina do zdaj, ki sem ji povedala kakšne spomine imam na praznike.”