Najino potovanje po Peruju se je začelo v glavnem mestu Limi, do koder sva priletela iz Venezuele. Takoj po check-outu sem ugotovil, da so mi iz stranskih žepov velikega nahrbtnika zmanjkali novi Nike sandali. Nič kaj lep začetek v novi državi. Ker je bila ob pristanku ura ena zjutraj in ker je Lima dokaj nevarno mesto, predvsem ponoči, sva iz varnostnih razlogov prespala zavita v spalnih vrečah kar na tleh v kotu letališča.

Zjutraj sva se takoj odpravila na avtobus, mestu Cuzco naproti. Ko se približuješ mestu, se cesta vije v višave, zrak postaja redkejši, bližalo se je staro kolonialno mestece na 3200 metrih nadmorske višine. Cuzco je odskočna deska za ogled Machu Piccha. Nanj se je možno odpraviti z vlakom, zelo priljubljen pa je tudi treking (Inka trail), ki ponavadi traja 2 do 4 dni. Midva na Inka trail žal nisva šla, ker je bila prva možna odprava komaj čez 5 dni; izgubila bi namreč preveč časa na najini že tako prenatrpani poti. Pogled na to pravljično mesto, kjer so nekoč živeli Inki, je res neverjeten. Stopnišča in svetišča so izklesana iz skal, druge zgradbe so postavili brez uporabe veziva, samo iz natančno prilegajočih se kamnov. Arhitektura prejšnjih civilizacij je vse prej kot minljiva, zato bo še  lep čas navduševala radovedne turiste. Brez dvoma je Machu Picchu prepoznavni znak Peruja, za večino turistov glavni razlog za odhod v to deželo. Vendar Peru še zdaleč ni samo to.
Puno je prikupno mestece ob jezeru Titicaca in leži na 3820 metrih nadmorske višine.  Na tej višini je zrak nenavadno čist. Barve so izrazite, modro nebo in snežno beli kopasti oblaki poudarjajo lepoto pokrajine. Jezero je na pogled veliko kot morje, razteza se tudi čez mejo v Bolivijo. Na jezeru, nedaleč stran od Puna, se nahajajo otočki Flotantes. Njihova posebnost je, da plavajo na vodi, saj so v celoti narejeni iz trstike. Zanimivo je, kako plavajo, občutek, ko hodiš po njih, je malo nenavaden. Tla se premikajo in ugrezajo, vmes pa se kje nabere voda. Na teh otočkih prebiva ljudstvo Uros. Že stoletja so odmaknjeni od civilizacije, še vedno se preživljajo z lovom ptic, ribištvom, danes tudi s turizmom. Zanimivo je, da se življenje na otokih kljub številnim turistom, ki dnevno obiskujejo otočke, normalno odvija dalje. Glavno sredstvo za njihov obstoj in preživetje pa predstavlja trstika totora, ki raste v jezeru. Iz te si zgradijo otočke, hiške, čolne, ki so kljub navidezni krhkosti neverjetno čvrsti, služi pa tudi kot hrana in zdravilo. V bližini teh otočkov se nahajata dva prava otoka, Amantani in Taquile. Taquile je poseljen že več tisoč let. Ljudje, ki tu prebivajo, še niso pod vplivom moderne civilizacije, prav zato je tako edinstven in zanimiv. Na vrh otočka vodi pot iz petsto stopnic. Najvišji vrh otočka dosega 4000 metrov, razgled je nepopisen. Videli smo lahko zasnežene gore Cordillera Real, ki se razprostirajo v sosednji državi Boliviji.
Arequipa je eno večjih mest v Peruju. Nad  mestom se v daljavi dvigata mogočna vulkana Misti in Chachani. Nasploh Peru premore veliko gora, zato je raj za alpiniste. Tudi sama sva se v Arequipi  lotila podviga, vzpona na Chachani, ki je visoka nič manj kot 6075 metrov. Kaj naju je gnalo tja gor, še danes ne vem, nihče od naju namreč nima pojma o alpinizmu. Še na Triglavu nisva bila, v Peruju pa se podava kar na Chachani. To je bila “modra” odločitev. V agenciji, kjer sva rezervirala turo, so nama priskrbeli vso opremo. Kar debelo sva gledala, kaj vse so zlagali na kup. Cepine in kline, težke pohodniške čevlje, ki so bili bolj podobni smučarskim čevljem, in druge neznane pripomočke. Takoj nama je postalo jasno, da bo pot vse prej kot lahka. Na dan odprave smo se zgodaj zjutraj zbrali pred agencijo. V skupini nas je bilo deset, večini gore niso bile tuje, vsi so bili bolj ali manj izkušeni pohodniki, poleg pa midva “alpinista”. Na jeepe smo nabasali opremo in se odpeljali do višine 4750 metrov, naprej pa smo se težko natovorjeni s hrano, gorilniki, spalnimi vrečami, šotori in drugo kramo odpravili peš.  Prvi dan smo se povzpeli do kampa na 5250 metrov. Gazili smo po snegu in si v snežnem metežu postavili šotore. Vsak korak, vsak gib je predstavljal neizmeren napor. Obema se je zaradi nizkega pritiska in pomanjkanja kisika vrtelo in tudi kadar si samo stal in miroval, si kar hlastal za zrakom. Naslednji dan, že ob drugi uri zjutraj, smo se podali na sedemurno pot proti vrhu. Po uri in pol mi je postalo slabo, sililo me je na bruhanje, mučila sta me glavobol in omotica. Pomagala ni ne tabletka proti višinski bolezni ne aspirin, tudi kokin čaj ne; preostalo mi ni nič drugega, kot da zmago prepustim gori in se obrnem. Sam v trdi temi z majhno lučko na glavi, ki je osvetljevala le meter poti pred menoj, sem se v snežnem metežu vrnil v kamp. Moj sopotnik, bratranec Tomaž, je tik pred vrhom omagal. Ker pa je bil že tako blizu, mu je eden od vodičev pomagal do vrha. Joj, kakšen se je vrnil v kamp, bil je najbolj izčrpan človek, kar sem jih v življenju videl. Njegove prve in pravzaprav edine besede, ki jih je bil zmožen izgovoriti, so bile: “Stari, moja prva in zadnja gora!” Vendarle pa je bila to nepozabna izkušnja, nedvomno so si alpinisti pri naju pridobili veliko spoštovanja.
V bližini Arequipe sva obiskala tudi najgloblji kanjon na svetu – kanjon reke Colca. Pokrajina je znana po kondorjih, ki radi preletavajo ta kanjon. Na vrhu kraja Cruz del Condor sva jih opazovala, kako krožijo nad najinimi glavami. Kakšna ptica! Tehta do 14 kilogramov, razpon kril meri 3 metre; je najstarejša in največja ptica na svetu. Ob pogledu nanjo smo vsi osupnili.
Sledila je Nazca s svojimi ugankami. Z majhnim letalom sva preletela to perujsko puščavo in si ogledala nepojasnjene, skrivnostne črte, pravo čudo sveta. Nekateri trdijo, da je to karta vesolja, drugi imajo drugačne razlage za linije, ki že 2000 let krasijo ta del Peruja. Zajede, ki jih je v puščavska tla izklesala neznana roka, so ena največjih arheoloških ugank Južne Amerike. Črte se raztezajo na 500 kvadratnih kilometrih površine. Nekatere zajede tečejo povsem naravnost, več kot 40 kilometrov ravno, kot bi jih narisal z ravnilom, druge oblikujejo velikanske vzorce. S tal se jih sploh ne vidi, šele iz letala opaziš, da gre v resnici za velikanske talne risbe. Oblike so neverjetne: kondor, pajek, astronavt, obrisi ljudi, opic, rib, kaktusov in drugih oblik. Za bolj poučene so to astronomske ilustracije, tisti z bujno domišljijo pa so zagovorniki teorije o znamenjih in pristajalnih stezah za Nezemljane.
Nedaleč stran od mesta Ica, ob pacifiški obali Peruja, leži laguna Huacachina. Zavita v sij skrivnosti je v preteklosti slovela zaradi zdravilnih značilnosti vode in blagodejnih učinkov peska v okoliški puščavi. Danes jo popotniki obiskujejo, ker je zaradi idiličnega videza idealna za počitek. Vendar adrenalinskih aktivnosti in zabave tudi tu ne manjka. Z bugiji smo divjali po puščavi, po strminah navzdol, po sipinah navzgor, pa skok, in spet naprej …  Ženske so na vso moč vreščale, prekipevali smo od adrenalina. Poizkusila sva tudi bordanje na sipinah, pa se s tem ne bom pohvalil, ker sva se bolj ali manj kotalila po hribu navzdol. Na koncu so nas za poslastico peljali na največjo sipino, kjer si se z bordom spustil tako, da si se s trebuhom ulegel nanj, noge dvignil v zrak, pa srečno. Dobil si neverjetno hitrost, če te seveda ni vmes “razmetalo” po pesku.
Zadnji dan sva preživela v Piscu. Dan sva izkoristila za obisk otočja Balestas, ki je skupaj z bližnjim polotokom Peninsula de Paracas eden najznamenitejših perujskih narodnih parkov. Na skalnatih otokih domuje na tisoče morskih levov, pingvinov, pelikanov in drugih ptic, ki v ogromnih jatah včasih skoraj dobesedno zatemnijo nebo.
Po ogledu sva se odpravila Limi naproti. Res je, šele doma se oblačna prevzetost v glavi razblini in vse postane jasno. Iz potovanja nastane dober film, ki se ti pred očmi odvija še kar nekaj časa. Izginejo temne plati in v vsej veličini zasijejo le dobre. In takrat postane popotovanje in nova izkušnja vir zelo prijetnih spominov.  

INFO

Uradno ime: REPUBLIKA PERU
državna ureditev: PREDSEDNIŠKA REPUBLIKA
površina: 1.285.215 KM?
št. prebivalstva: 27.219.264
glavno mesto: LIMA
uradni jezik: ŠPANSKI
denarna enota: NOVI SOL

Prenočišča: Sobe so na voljo že za 5 dolarjev, čeprav so te mračne in vlažne. Soba s kopalnico in televizijo vas bo stala okrog 20 dolarjev. Sobo si predhodno vedno oglejte, ker se pogosto zgodi, da sosednji hotel za isto ceno ponuja veliko lepšo namestitev. Običajno se splača pogledati vsaj tri sobe, preden se odločite za nastanitev, predvsem če imate namen v tistem kraju ostati več dni.

Hrana: Je okusna in zelo raznolika. Juhe, riž, krompir, veliko mesa; piščančje, goveje, svinjsko meso ter meso lame in alpake je zelo priljubljeno. Najpogosteje boste na jedilniku našli meso, pripravljeno na enega izmed mnogih načinov, kot prilogo riž. Krompir še vedno spominja na nižje vrednoteno prebivalstvo, Indijance, vendar se to spreminja s pomfrijem, ki ga je na jedilnikih čedalje več. Kosilo stane od 1,5 dolarja navzgor. Perujci imajo svojo kokakolo, imenuje se Inka cola, ki pa je seveda v lasti iste korporacije. Pisco sour je zelo dober nacionalen cocktail, v visokogorskih krajih pa vam bodo največkrat postregli s kokinim čajem.

Prevozi: Avtobusi so najuporabnejše prevozno sredstvo v tej deželi. Na relacijah med večjimi mesti so avtobusi pogosti in udobni, vožnje so relativno poceni. Dve največji prevozni podjetji sta Cruz del Sur in Ormeno.
Varnost: Peru je znan po žeparjih. Večinoma je popotnik tako navdušen nad okoljem, da pozabi biti pozoren na svoje stvari, kar je vzrok za pogoste tatvine. Žeparji iščejo lahke tarče, oboroženi ropi so redki. Z malo previdnosti se lahko temu izognete. Glavno mesto Lima je najnevarnejše. Kriminal zaradi razslojevanja ljudi in brezposelnosti narašča. Potrebno je upoštevati varnostne nasvete, predvsem ponoči v stranskih in mračnih predelih mest.

Viza: Ni potrebna.

Tekst in foto: Darin Geržina