Napovedano zmanjševanje študentskega dela v gospodarstvu in javni upravi kot posledica prvih ukrepov za blažitev gospodarske krize ter aktualna podražitev študentskih bonov negativno vplivata na socialni položaj študentov. Študentsko delo v takšni situaciji predstavlja študentom pomemben socialni korektiv za kritje stroškov študija, še posebej zaradi neustrezne in nezadostne štipendijske politike ter pred kratkim odvzetih zdravstvenih pravic študentov. Študentska organizacija Slovenije je zaskrbljena zaradi slabšanja socialnega položaja študentov. V zadnjih mesecih je namreč zabeležen splošen upad povpraševanja po študentskem delu, prav tako pa je Vlada RS napovedala, da bo število študentov, ki delajo v javni upravi, prepolovila. Napovedano zmanjševanje študentskega dela tako v gospodarstvu kot tudi v javni upravi kot posledica prvih ukrepov za blažitev gospodarske krize ter aktualna podražitev študentskih bonov, negativno vplivata na socialni položaj študentov, menijo.

6. januarja 2004 je bila Študentska organizacija Univerze na Primorskem vpisana v Register organizacijskih oblik Študentske organizacije Slovenije in s tem tudi uradno ustanovljena. V prvih petih letih delovanja ŠOUP-a so uspeli vzpostaviti vrsto obštudijskih projektov in aktivnosti za študente Univerze na Primorskem in ostalih visokošolskih zavodov na tem območju ter tako postali glavni nosilec obštudijskega udejstvovanja na območju Južne Primorske. Med pomembnejše projekte, ki so zaznamovali prvo petletje obstoja ŠOUP-a lahko uvrstimo mesečno izdajanje študentskega univerzitetnega časopisa Kažin, vzpostavitev Radia Kažin, vzpostavitev Centra za jezike in medkulturno komunikacijo, uspešno delovanje Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem, vzpostavitev Kariernega centra in Primorskega svetovalnega središča; med redne tedne aktivnosti pa lahko uvrstimo mednarodne in kulturne večere, potopisna predavanja, športne aktivnosti in tečaje različnih športov, razne delavnice, okrogle mize, literarne večere in druge dogodke, ki so pomembno pripomogli k popestritvi dogajanja, ne samo za študente, ampak tudi za ostalo občinstvo, ki se naših dogodkov redno udeležuje.

Popotniško združenje Slovenije je v petek, 9. in soboto, 10. januarja gostilo njeno ekscelenco veleposlanico Kube, Normo Giococheo Estenoz. Veleposlanica je v Sloveniji, predvsem v Mariboru in delu SV Slovenije, spoznala nekatere nevladne organizacije, s katerimi bi bilo možno sodelovanje med državama v prihodnosti. Tako je ob svojem obisku obiskala Študentsko organizacijo Univerze v Mariboru (ŠOUM), Univerzitetno športno zvezo Maribor, Zavod PIP, Skupnost občin Slovenije, Mladinski svet Slovenije in Občino Beltinci, kjer si je ogledala tudi njihovo tehnično in kulturno dediščino. Veleposlanica je spoznala delovanje Študentske organizacije Univerze v Mariboru, kjer je bila seznanjena tudi z delovanjem Študentske organizacije Slovenije. Predsednik Andrej KRČEK je predstavil aktivnosti ŠOUM in Skupine ŠOUM. Delovanje nekaterih si je tudi sama ogledala (Univerzitetna športna zveza Maribor, Zavod PIP in Stičišče nevladnih organizacij Podravja). Ob tej priložnosti se je srečala tudi z direktorjem ŠOUM in Državnim svetnikom Dragom ŽURO. Veleposlanica je izrazila veliko mero hvaležnosti predsedniku Popotniškega združenja Slovenije za organizacijo tega dvodnevnega programa, ki ji je omogočil boljše poznavanje Slovenije kot tudi jasno sliko možnosti gojiti boljše povezave med ljudmi na Kubi in v Sloveniji.

Nazadnje mi je prijatelj pripovedoval, kako ima zoprno sodelavko, saj ga konstantno “spravlja v red” in ga sploh ne posluša. Ne ve sicer, zakaj ima tako potrebo, da pomaga drugim, ampak ona resnično želi zanj narediti vse. Vedno mu je pripravljena pomagati, vedno mu “stoji ob strani” in kadarkoli on izpostavi kakšen problem, mu ona nemudoma strese iz rokava tri rešitve oz. bolje rečeno vsiljuje te rešitve. Poleg tega pa iz vsake “muhe naredi slona”, saj vsakič naredi cel projekt iz njunega pogovora. Nemalokrat on želi samo to, da ga nekdo posluša, a na njegovo žalost tega ne dobi in mu je na koncu žal, da je sploh pojamral.

Moram priznati, da mi situacija ni bila tuja. Neštetokrat sem se znašla ali v eni ali v drugi vlogi. Včasih so mi ljudje o nečem govorili, jaz sem pa v glavi že sestavljala možne rešitve in jim jih hitro poskušala predstaviti, saj sem bila prepričana, da si ljudje želijo mojo pomoč in da sem to dolžna nuditi. Ko mi oseba ni pokazala zadovoljstva ob tem, sem se velikokrat jezila, češ saj se sploh noče potruditi, da bi mu bilo bolje, a bila sem v veliki zablodi. Istočasno sem se tudi nemalokrat znašla v obratni vlogi, ko sem resnično morala določene stvari “spraviti iz sebe” in ob tem samo imeti dobrega poslušalca, pa mi je potem ta nudil ne vem kakšne nasvete in rešitve in sem se počutila tako nerazumljeno in po drugi strani zavrnjeno. Ko sem mu to poskušala povedati, je reagiral užaljeno v smislu, saj sem samo hotel pomagati, ti mi pa tako vračaš, z nehvaležnostjo. Kako torej vedeti, kdaj je prava mera? Kako vedeti, kdaj želimo pomagati, pa čeprav nas niti približno ni nekdo zato prosil, kdaj pa nas resnično prosi za pomoč?

Ljudje smo včasih zelo zapletena bitja. Življenje pa je tudi včasih precej zapleteno. Pa še ko bi lahko stvari malo poenostavili, jih zelo radi zakompliciramo. Nekako se mi zdi, da se delimo na dve vrsti. Prvi so tisti, ki jemljejo stvari enostavno, seveda temu bi mnogi zelo hitro rekli “po kmečk”. Na drugi strani so pa tisti, ki tudi iz najmanjšega problemčka naredijo veliki problem, tako imenovani “filozofski misleci”, ki vidijo svet nekoliko globlje. Ali res v vsem obstaja nek globlji pomen, ki ga je le treba izbezati in ga dojeti? Dokler ga ne dojamete, je pa vse brez smisla.

Sama pomoč drugim je lepo in hvalevredno dejanje, nujno je pa tudi vedeti, da je smiselno pomagati le tistim, ki so vas za pomoč prosili in so jo pripravljeni sprejeti. Na ta način se izognemo vsiljevanju neke svoje volje in marsikateri slabi volji ali celo konfliktu. Ko želimo na vsak način in pod vsako ceno pomagati, lahko s tem trošimo energijo in slabimo odnos. Ta oseba lahko začne svoje probleme držati zase in se izogibati govorjenju o njih, saj ima občutek, da jo tako ali tako ne razumete. Istočasno pa, ko takšnim ljudem “pomagate”, doživljate, da vam za pomoč niso hvaležni. “Saj mu hočem le dobro!”, reče marsikdo.
Namesto da smo vedno storilnostni, usmerjeni v učinkovito pomoč, se raje naučimo biti dobri poslušalci. Namreč, ko nekomu dajemo nasvete v stilu, da mu ponujamo rešitve, mu s tem sporočamo, da jih sam ni sposoben najti. S tem lahko nekdo doživlja situacijo, kot da smo v vlogi starša, ki mu naroča, kaj naj stori.
V takih situacijah gre velikokrat za to, da ne sprejemamo neprijetnih čustev kot normalnih, zaželenih. Neprijetna čustva nas opozarjajo na neko neravnovesje, ki je nastalo. Opozarjajo nas, da se nastali spremembi moramo prilagoditi. Torej so popolnoma koristna. Nemalokrat ljudje ne sprejemamo teh čustev in smo prepričani, da če ne pokamo od sreče, je z nami nekaj hudo narobe. Tako tisti, ki imajo problem in se ob tem ne počutijo prijetno, na nek način pričakujejo, da jim bo nekdo pomagal, ampak mogoče samo s poslušanjem in se bodo počutili bolj prijetno. Na drugi strani pa so tisti, ki tudi pričakujejo, da ne smete biti slabe volje in vam je treba nemudoma pomagati. Tako se zapletemo v krog svojih prepričanj in čustev in pozabimo drug drugega poslušati. Vsak iz svojega dobrega namena in želje po boljšem počutju posega v zasebnost drugega. Lahko pa, da oseba ne misli, da je z njo nujno nekaj narobe, ampak ima samo potrebo o tem govoriti. Kar potrebuje, je nekdo, ki jo bo poslušal. Ker pa smo tako obremenjeni s svojo potrebo pomagati drugim, ker se ne smejo počutiti slabo, jih ne slišimo, kaj želijo.

O tesnih vezeh med pravom in politiko se v javnosti pogosto razpravlja, a nikoli tako zagreto, kot v pred- in povolilnem času. Na Dnevih slovenskih pravnikov 2008, ki so potekali v Portorožu od 16. do 18. oktobra letos, se je okrogle mize z naslovom Pravo in politika udeležilo na stotine slušateljev. Politika namreč pomembno vpliva na sicer strokovno pripravljene predloge zakonov – tudi visokošolskega. Poglejmo, kako visokošolsko zakonodajo vidi Koalicijski sporazum o sodelovanju v Vladi RS za mandat 2008-2012 …

V pričakovanju sprememb visokošolske zakonodaje
Zakon o univerzi, nova zakon o visokem šolstvu in zakon o raziskovalni dejavnosti, resolucija o razvoju visokega šolstva do leta 2020 – pravnih novosti bo menda na pretek. Med drugim naj bi vzpodbudili vpis na naravoslovno-tehnične in druge deficitarne študije ter razvijali interdisciplinarnost in povezave med znanstveno in gospodarsko sfero.

Kakovost na prvem mestu
Pričakujemo lahko prizadevanja za “okrepitev in razvoj odličnih univerz in drugih visokošolskih ustanov”, in sicer s pomočjo podrobne analize bolonjskega sistema, zlasti pa uvedbe agencije za zagotavljanje kakovosti visokošolskega izobraževanja, ki bo vključena v evropsko mrežo (ENQA) ter evropski register tovrstnih agencij (EQAR). Nadomestila bo naloge sedanjega Sveta RS za visoko šolstvo in jih “izvajala na višji ravni”. K dvigu kakovosti študija pa naj bi pripomoglo tudi zmanjšanje števila študentov na visokošolskega učitelja.

Še naprej redni študij brez šolnin
Poleg avtonomije visokošolske, raziskovalne in znanstvene dejavnosti bo v ospredju tudi vprašanje financiranja visokega šolstva. Šolnin za redni študij ne bo, status izrednega študenta naj bi se izboljšal, v načrtu so tudi mehanizmi bonusov in malusov za redno in izredno šolanje, da bi študentje svoje študijske obveznosti opravljali v skladu s predpisanimi roki.

Jezikovna novost na obzorju?
Na konkurenčnost programov bi lahko pomembno vplivala možnost vzporedne uvedbe svetovnega, evropskega jezika na visokošolskih institucijah, ki jo ima koalicija namen proučiti. Tuji jezik naj bi se uporabljal kot predavateljski, študijski ter znanstveno-strokovni jezik.

Oživitev projekta NUK II
Obljublja pa se tudi pospešitev izgradnje nove univerzitetne knjižnice, NUK-a II, “vključno z izdelavo razpisa novega mednarodnega natečaja za izdelavo novih načrtov”. Ambiciozni načrti so seveda še – tako kot se spodobi!

Martina Srblin

Dr. Rado Bohinc: “Čim prej moramo sprejeti zakon o univerzi!”
Razprava za in proti ustanavljanju novih univerz, zlasti v luči problematike (pomanjkanja) kakovostnih meril, še nikoli ni bila tako goreča kot zadnje tedne, ko smo dobili peto slovensko univerzo. Toda Nova univerza nikakor ni doživela vsesplošne dobrodošlice …

Nasprotovali ste ustanovitvi Nove univerze. Zakaj? Ste se, kot napovedano, skupaj z rektorico in rektorjem Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru pritožili na odločitev senata za akreditacijo? Ste uspeli izkazati pravni interes za ugovor oziroma v kateri fazi je postopek sedaj?
Nasprotovali smo zato, ker menimo, da Nova univerza ne izpolnjuje pogojev iz Meril za akreditacijo in iz zakona ter zato, ker so bile storjene napake v postopkih. Pravni interes smo utemeljili v ugovoru, ki pa še ni bil obravnavan.

V zvezi z ustanavljanjem (novih) univerz se pri nas kritizirajo nedodelana merila in menda slabo definiran postopek v senatu za akreditacijo. Prav tako se opozarja na dejstvo, da o delitvi državnega denarja univerzam v veliki meri odločajo migracije študentske populacije. Vse to naj bi vodilo do množičnosti in regionalizacije visokega šolstva, a žal na račun kakovosti. Vaše mnenje?
Menim, da moramo čim prej sprejeti nov zakon o univerzi in v njem pregledno določiti postopek nastanka in visoke kakovostne pogoje za ustanovitev univerze ali za preoblikovanje vanjo. Zakon mora potegniti kakovostno ločnico med univerzitetnim in ostalim visokošolskim izobraževanjem. Status študenta pa mora biti v zakonu, ki ureja visoko šolstvo, še naprej urejen enotno.

Koliko univerz – in predvsem kakšnih – pa potrebuje Slovenija?
Slovenija potrebuje predvsem kakovostne univerze. Njihovega števila ni možno niti potrebno načrtovati. Odvisno naj bo od razvoja kakovostnih akademskih zmogljivosti v državi, kadrovskih in ostalih. Napačno je ustanavljati nove univerze za vsako ceno ali zato, ker si je nekdo omislil neko številko. Na število univerz naj država vpliva z dodatnimi vlaganji v vrhunske visokošolske kadre in raziskovalno opremo ne pa s postavljanjem številk v resolucije.

Katere ukrepe bi bilo torej potrebno sprejeti, če bi si želeli zagotoviti kakovostno visoko šolstvo?
Poleg že omenjenih dodatnih vlaganj – za uvedbo bolonjske reforme država ni zagotovila nikakršnih dodatnih vlaganj – je nujen neodvisen sistem zunanje evalvacije preko agencije za kakovost visokega šolstva, ki mora biti vključena v ustrezen evropski register in evropsko mrežo (ENQA).

Kako naj bi k rešitvi zgoraj omenjenih težav pripomogel Zakon o univerzi v pripravi in ali si končno lahko obetamo tudi neodvisno mednarodno priznano telo za merjenje kakovosti visokega šolstva?
V delovnem osnutku zakona o univerzi, ki je tik pred tem, da ga dokončamo, je neodvisna agencija za kakovost urejena kot neodvisna in samostojna, evropsko povsem primerljiva institucija, ki bo bdela nad kakovostjo vsega visokega šolstva. Člane njenega odločujočega organa ne bo imenovala vsakokratna vlada, kot je to sedaj in kar vpliva na neodvisnost te institucije, temveč organi akademskih in partnerskih institucij.

Martina Srblin