Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva že 8. leto organizira Festival prostovoljstva mladih ob mednarodnem dnevu prostovoljstva mladih. Festival sestavlja paleta dogodkov, ki se bodo odvili med 16. do 22. aprilom po vsej Sloveniji. Osrednjo prireditev organizira Slovenska filantropija. Potekala bo 19. aprila predvidoma na Prešernovem trgu. V okviru te prireditve se bo zvrstilo ve? dogodkov: predstavitev prostovoljskih organizacij na odru in stojnicah, ve?erni brezpla?ni koncert, delavnice za prostovoljke in prostovoljce ipd. Prireditve po Sloveniji pa organizirajo razli?ne prostovoljske organizacije na lokalni ali regionalni ravni. Letošnja rde?a nit festivala je Sadeži družbe, medgeneracijsko prostovoljsko sodelovanje, zato pripravljamo na lokalni ravni v sodelovanju z društvi upokojencev, vrtci, šolami in ob?inskimi komunalnimi podjetji ?istilne akcije javnih površin (okolica šol, vrtcev, igriš?a, parki). Seveda se ?istilnim akcijam lahko pridruži katera koli organizacija in tudi posamezniki.
SANJAM O…
Izgleda, da se res staram – ne razmišljam več o žurih in brezskrbnem pohajkovanju naokrog, temveč se vedno bolj ubadam z mislimi o moji prihodnosti. Ali bom do konca življenja počela le eno stvar ali bom morda morala zamenjati pet zaposlitev, preden bom našla ustrezno? Ali sem pripravljena do konca življenja živeti z enim človekom, z mojim trenutnim fantom? Kaj pa otroci? Ne vem! Cele dni mi po glavi rojijo samo takšne in podobne misli in nikakor se jih ne morem znebiti. S fantom sva se namreč nedavno odločila, da se kot podnajemnika vseliva v majhno dvosobno stanovanjce blizu moje fakultete. Malo naju skrbi najemnina, a bova že kako. On je tako ali tako redno zaposlen, jaz pa tudi občasno delam preko študentskega servisa. Seveda pa, kot pravimo, kolikor denarja, toliko glasbe. Stanovanje je že precej zdelano in bi nujno potrebovalo nekaj obnov. Ker pa sva z denarjem bolj na tankem, sva se odločila, da bova prenovila le kopalnico. Tistih nekaj dni je bilo prav napornih – dopoldan sem preživela na faksu, nato sem odhitela domov, da sem skuhala kosilo, potem pa v službo. Trenutno se moram potruditi, da bom kar največ delala, saj bodo stroški prenove precej veliki. Toda en dan pa sem si le vzela prosto – nisem šla na predavanje, pa tudi delat ne. Morala sem se spočiti od vsega tega tempa! Eden izmed delavcev je bil sicer prav seksi – simpatičen, prijazen, lepo grajenega telesa in star okoli šestindvajset let. Ne vem zakaj, ampak že od nekdaj so se mi zdeli seksi delavci v kombinezonih in z mišičastimi rokami. Žal pa sem ostala le pri sanjah, saj moj fant ni delavec. Škoda zame, ne? In tako sem tisti dan ostala doma, fant pa je šel v službo. Malo dlje sem spala, nato sem si skuhala kavo in pojedla zajtrk, dva delavca pa sta bila v kopalnici. Tisti mlajši je res prav vroč, nekaj časa sem kar stala na vratih in strmela vanj. Take hude ritke že lep čas nisem videla. Ko je na vrsto prišel čas malice, je šel njegov sodelaavec v bližnjo restavracijo, jaz pa sem mu rekla, da lahko ostane tukaj, če želi. Mislim, da sva oba vedela, da ne bova malicala. Vsaj ne hrane. Prav očitno je bilo, da sva oba začutila nekakšne vibracije z erotičnim nabojem, ki so bile med nama. Želela sem ga poseksati prav v tistem umazanem kombinezonu! Zalotila sem se, da sanjarim, kako bo le odpel zadrgo in ga celega porinil vame. Mojo muco so zalili sokovi naslade in takoj zatem sem se zbudila iz sanj. Halo, kaj mi pa je?! Saj si vendar s fantom urejava skupno stanovanje! Po drugi strani pa, glede na to, da itak ves čas razmišljam o svoji prihodnosti in ugotavljam, da bom življenje najverjetneje preživela z njim, imam prav sedaj zadnje šanse, da še kaj poizkusim. Kasneje bo tako ali tako prepozno. Pristavim vodo za kavo in se vsedem za mizo. Gledava se in le redko spregovoriva kakšno besedo. Oba namreč misliva le na to, kako bi se skupaj potešila. Predstavljam si, kako me poljublja po telesu, kako zagrize v moje prsi in jih obdeluje z jezikom. Počasi z njim polzi vzdolž mojega telesa, vedno nižje in nižje. Poljublja moja kolena, stegna in ritko, nato se ustavi pri mokri muci. Stisne ji ne nežen prijateljski poljubček in se dvigne. Komaj se zadržim, da se ne znesem nad njim, ker je prenehal. Toda prav to je bil njegov namen. Z vso silo strgam z njega majico in hlače in se nemudoma lotim velikega, mogočnega korenjaka, ki se razbohoti pred mano. Pobožam ga od korena do glavice, nato pa si ga vtaknem v usta skoraj celega, kolikor pač le lahko. Ne menim se za to, da komaj diham, trenutno mi je pomembno le to, da ga dobro obdelam. Prime me za glavo, nato pa sunkovito potegne za lase, da zaječim. Pospešim svoj tempo, ki ga narekuje z roko v mojih laseh. Ko začutim, da je že ves napet, tik preden eksplodira, ga le nežno po prijateljsko poljubim na glavico in se dvignem. Pa sem mu vrnila! Z vso močjo me zagrabi za rit, me obrne in nasloni na mizo. Totalno potrebna zakričim, ko ga dobim vase! Aaa! To je najboljše na svetu! Ščegetavček mi ne da miru, zato ga ves čas med njegovim nabijanjem dražim s prsti. Za trenutek se ustavi in ga potegne ven. Z jezikom se loti moje potrebnice kar od zadaj. Preden me zatrese, me obrne in ga še nekajkrat sunkovito porine vame. Zakričim, ko se iz mene ulije val naslade! Šit! To sem potrebovala! Samo to! Njegov ritem postaja vedno hitrejši in že čez nekaj trenutkov pride tudi njemu. Po prsih mi polzi njegova vroča sperma, ampak se sploh ne menim za to. Obležim totalno utrujena in potešena. Nato zaslišiva, da se je sodelavec že vrnil iz malice! Fak! Hitro se oblečeva in se delava, kot da se ni nič zgodilo. Nato se spomnim na kavo. Joj! Čisto sem pozabila! Nato se zbudim iz svojih mokrih sanj in ugotovim, da sva kavo pravzaprav že spila. Sedi nasproti mene in se mi smeji, najbrž je razmišljal o podobnih stvareh kot jaz. Vesela sem bila, ko sem ugotovila, da je bil vse to le plod moje domišljije. Saj sem vendar zvesta svojemu fantu! Sicer pa vsi, ki smo v nekajletni zvezi, kdaj pa kdaj razmišljamo tudi o seksu s kom drugim – in to, dokler je samo v glavi, ni prav nič škodljivo.
Emanuela
Banana državica – Honduras
Iz Belizeja sva poizkusila vstopiti v Gvatemalo, vendar zaman. Po več zavrnitvah nama je bilo jasno, da ne bova mogla nadaljevati po začrtani poti navzdol po Srednji Ameriki. Ni nama preostalo drugega, kot da jo ubereva mimo Gvatemale. Bilo nas je šest popotnikov, ki nas je združila enaka usoda – vsi smo morali v Honduras, kamor smo se s skrajnega juga Belizeja podali z ladjo.
Vožnja je bila zastrašujoča. Prva ura je bila mirna, ob odhodu je bila ura pet zjutraj. Nato pa se je začelo. Ni bilo lahko s petnajstmetrsko ladjo na šestmetrskih valovih. Pomočnik kapitana nam je zatrjeval, da je to normalno, ampak nam se ni zdelo tako. Nevajeni smo bili podobnih voženj, premetavalo nas je sem ter tja, prestrašeni in zaskrbljeni smo bili prav vsi. Spogledovali smo se in se spraševali, kako je pa takrat, kadar ni normalno? Po nekajurni adrenalinski vožnji smo po mednarodnih vodah obšli Gvatemalo in končno prispeli v Punta Gordo, v Honduras.
Honduras je ena najcenejših popotniških destinacij daleč naokoli. Cene avtobusnih prevozov, prenočišč, hrane in pijače so zelo nizke, dan lahko preživite z manj kot 10 USD na dan. Zelo dobro pa se živi že z 15 do 20 USD, kar pomeni obroke v gostilnah, pijače na pretek, večerne žure itd.
Honduras je ena najrevnejših in gospodarsko najslabše razvitih srednjeameriških držav, ki jo pestijo velike socialne razlike. Več kot polovica prebivalstva živi pod mejo revščine. Kmetijstvo je še vedno najpomembnejša gospodarska panoga, saj zaposluje skoraj 50% ljudi in predstavlja kar dve tretjini izvoza. Velik del izvoza predstavlja tudi kava; Honduras je na 15. mestu med največjimi izvoznicami kave. Večinski lastniki so tuje družbe, predvsem iz Amerike. Poznano podjetje Chiqita ima zakupljene bananine nasade po vsem svetu, Honduras je ena izmed teh držav. Izvoz sadja, predvsem banan, predstavlja večji del bruto družbenega proizvoda v tej deželi. Zato jo danes imenujejo banana državica.
Honduras je druga največja država v Srednji Ameriki. Po večini je hribovita dežela, ima le 80 kilometrov dolgo obalo ob Tihem oceanu in 650 kilometrov karibske obale. Ob karibski obali je razmeroma ozka, močvirna obalna ravnina z lagunami, ki je pretežno porasla z mangrovami. Večina obale je res na karibski strani, vendar ni videti nič kaj karibska. 50 kilometrov pred obalo pa leži otočje Isla la Bahia z otoki Roatan, Guanaja in Utila, ki je vredno obiska.
Dva od teh otočkov sva obiskala tudi sama. Že prvi dan sva se vkrcala na ladjo v La Ceibi in se odpeljala do Utile. Otok, ki je zelo neokrnjen in naraven, je pravi kraj za potapljače in tiste, ki bi to radi postali, saj tam ponujajo najcenejše tečaje na svetu. Potapljanje je prvovrstno. Zelo so priljubljeni nočni potopi, kjer lahko opazuješ prehranjevanje koral. Je kraj, kjer na potopu lahko vidite največ različnih vrst rib in največje jate morskih psov, ki jih za višjo ceno potopa vodiči tudi hranijo. Tisti, ki jih te stvari ne zanimajo, lahko uživajo v spokojni lepoti otoka, zvečer pa vas bodo navduševali živahni barčki ob morju.
Preko Tegucigalpe, ki je glavno mesto v osrednjem delu države, sva pot nadaljevala proti Copanu.
Copan je eno največjih majevskih mest na svetu. Veliki trgi s kamnitimi stebri, okrašenimi z reliefi, in igriščem za igro z žogo. Tam se nahaja stopnišče z več kot 2200 hieroglifi in več piramidnih svetišč. Velik del starih mest in ruševin je še neizkopanih, ve se, kje se nahajajo, vendar vlada nima ali ne nameni denarja za izkopavanja in raziskovanja. Tiste ruševine, ki so izkopane, pa so nedvomno vredne ogleda.
Iz Copana sva pot nadaljevala proti mestu Gracias in nato naprej proti La Esperanzi. Za te kraje pravijo, da če jih ne vidiš in doživiš, nisi videl pravega Hondurasa. So najbolj nerazviti, neokrnjeni predeli Hondurasa. Ceste so iluzija. Tam ljudje niso navajeni tujcev, zato domačini včasih kar strmijo vate. To pa ravno ne sproža prijetnih občutkov, še posebej takrat ne, kadar ima kdo za pasom pištolo. Čez nekaj časa se le navadiš, da so mačete, puške in pištole tam nekaj povsem običajnega. Ljudje v teh krajih so zelo prijazni, živijo pač še v časih kavbojev; v svojem malem svetu.
Te kraje sva si večinoma ogledala kar s konji. Sicer te nihče ne vpraša, če znaš jezditi, to se jim zdi povsem samoumevno, češ jezditi pa res zna vsak. Enostavno te posadijo na konja, tako, zdaj pa jahaj. V nekaj dnevih sva se naučila jezditi, za kar bi doma potrebovala verjetno dva meseca. Jezdili smo po plantažah kave, po hribih in dolinah, po rekah, da je bilo včasih tudi pol konja pod vodo. Lokalni vodič, ki sva ga spoznala pri starejši gospe, kjer sva bivala, nama je razkazoval pokrajino, bližnje slapove, druge odmaknjene vasice, kjer sva spoznavala njihov način življenja. Nekaj dni sva bivala v majhni vasici, kjer ni hotelov, niti restavracij, ničesar. Izvedela sva, da v te kraje zaide zelo malo popotnikov. Izkazalo se je, da teh malih vasi še na mednarodnih zemljevidih ni, vsekakor pa niso bile označene na zemljevidih v popotniškem vodniku, ki sva ga imela. Bivala sva pri 82-letni gospe, hranila pa naju je njena prijazna soseda. Katji so ob večerih vodo pogrevali na ognju, da se je srečnica lahko umivala s toplo vodo, medtem ko sem jaz bil deležen samo ledeno mrzle. Ljudje v teh krajih so res neizmerno prijazni in nepokvarjeni, za razliko od prebivalcev večjih mest, za katere včasih ne veš prav dobro, kaj imajo za bregom.
Po tednu dni sva nadaljevala pot v La Esperanzo. Tam sem zbolel in dobil 40 stopinj vročine. Ustrašila sva se, da gre za dengo ali malarijo, zato sem šel v bolnišnico. Ne vem, če bi ji sploh lahko tako rekli, bila je stara napol porušena zgradba, na prvi pogled je bila videti kot skladišče. Škatle so ležale po hodnikih, ljudje so posedali po tleh. Prihranil vam bom podrobnosti, a bodimo srečni, da živimo doma v boljših razmerah. Vzeli so mi vzorec krvi in po dveh dneh preiskav se je izkazalo, da gre za lažen preplah in da me je pestila samo nekakšna viroza. Zdravnik mi je predpisal antibiotike “made in El Salvador”, ki so učinkovito pomagali. Počutil sem se kot igralec v španski nadaljevanki, še posebej zato, ker sta me zdravila zdravnika po imenu dr. Emanuel in dr. Rodriguez. Razmere glede napredka in čistoče res niso ravno rožnate, vendar je bila prijaznost in zavzetost takšna, kot je pri zdravnikih doma nikoli ne občutiš. Brezplačno so me zdravili in predpisali zdravila. Ko sem omenil, da bi rad plačal, so dejali, da ni treba, in niso hoteli vzeti denarja. Še celo kartoteko so mi odprli, tako da imam danes daleč tam nekje v državici Honduras zagotovljeno zdravstveno pomoč. Po okrevanju sva nadaljevala najino pot. Sledil je Danli in kasneje El Paraiso, ki se nahaja v bližini meje z Nikaragvo. Tam sva se poslovila od te nepozabne dežele.
Ko boste naslednjič v trgovini kupovali banane in na njih opazili nalepko Chiqita, se boste morda spomnili na Honduras. Velika verjetnost je, da bodo banane, ki jih boste kupili, prav iz te dežele.
Info
Uradno ime: Republika Honduras
državna ureditev: predsedniška republika
površina: 112.492 km?
št. prebivalstva: 6.702.445
glavno mesto: Tegucigalpa
uradni jezik: španski
denarna enota: lempira
Prenočišča: Sobe so enostavne, kopalnice dovolj čiste in večinoma namenjene skupni uporabi. Cene osnovnih sob se gibljejo okoli 5-7 dolarjev. Če želite boljšo sobo s televizijo in lastno kopalnico, vas bo ta stala 20 dolarjev. Kampov ne poznajo. Možno je šotoriti v nekaterih nacionalnih parkih.
Hrana: “Plato tipico”, tipični krožnik v Hondurasu sestavljajo fižol, riž, tortilje, pečen piščanec ali drugo meso, na obali prevladujejo ribe, ocvrte banane, yucca ali krompir in solata, največkrat paradižnikova. Veliko restavracij ponuja comida corrida ali plato del día, ki ponavadi obsega vse prej našteto. Dobra, velika in poceni porcija.
Prevozi: Avtobuse je zelo enostavno uporabljati. Na dan v vse kraje odpelje po pet do deset avtobusov. Glavna prometna križišča, ki vozijo v vsa mesta, so: San Pedro Sula, La Ceiba, Tegucigalpa, El Progreso. Cena za chicken buse je približno 1 dolar za eno uro. Na relaciji La Ceiba, San Pedro Sula in Tegucigalpa pelje tudi avtobus prvega razreda, ki je malo dražji: 16 dolarjev za osem ur vožnje. Železniški promet za potnike povezuje večje kraje, vendar so vlaki zelo redki. Železnico uporabljajo v glavnem za prevoz banan do karibskih pristanišč. Na otočke je treba z ladjo, ki vozi vsak dan. Ladja za Utilo stane 14 dolarjev. Nimajo urejenih povezav med otoki (Utila-Roatan). Če želiš iz Utile na Roatan, se moraš vrniti v La Ceibo in se od tam vkrcati na ladjico za Roatan.
Varnost: Kriminal v Hondurasu je v porastu. Tegucigalpa in San Pedro Sula sta najnevarnejši mesti, kar se tiče uličnega kriminala. Po 21. uri se ni priporočljivo zadrževati v predelu Comayaguela v Tegucigalpi. Na plažah se lahko neprevidnežem zgodi, da ostanejo brez nahrbtnika ali denarnice. Z normalno mero previdnosti boste potovali brez vsakršnih problemov.
Viza: Viza do 90 dni ni potrebna.
Vredno ogleda: Copan Ruinas, Gracias in nacionalni parki, Tegus, Vasice okoli Tele, otočka Utila in Roatan, Tegucigalpa; predel Comayaguela, predvsem tržnica, vasice Garifuna …
Darin Geržina
Rugby brez steroidov in kreatina
Na intervju je pridrvel povsem športno, na rolerjih. Kot se za pravega športnika spodobi. Premočen, s slušalkami v ušesih, z izjemno veliko energije, dobre volje in z nasmehom do ušes. Rugby trenira že osmo leto. Star je dvaindvajset let in je študent visoke zdravstvene šole v Ljubljani.
Kakšna je tvoja vloga na igrišču?
Moja pozicija na igrišču je krilo 11 ali 14.
Kako vzdržuješ svoje telo?
Tukaj ni neke višje matematike. Jem, kar jem, ampak veliko treniram. Če s svojim telesom prideš čez določeno nedovoljeno mejo, pa je seveda potrebno na hrano paziti, mogoče vključiti v svoj prehranjevalni način tudi kakšno športno dieto. Vendar to športnik naredi zaradi samega sebe in zaradi športa.
Pri rugbyju je potrebno imeti veliko kondicije in moči. Na kakšen način ju pridobivaš ti?
(Smeh) Z delom. To pomeni, da se urim na fitnes napravah, veliko tečem, v prostem času pa veliko rolam, kolesarim, surfam. Izkoristim vsak šport, ki mi pride pod roko.
Kako je s prehrano pred tekmovanji?
Pred tekmo nam trener naroči, da moramo jesti makarone in nič drugega. Tako nimaš težkega želodca in lahko še vedno veliko tečeš ter imaš tudi veliko energije. Energijo dajo ogljikovi hidrati, ne meso.
Ali uživaš proteine?
Seveda uživam proteine. To je ceneje kot pojesti en kilogram mesa na dan. Proteine je potrebno nekako pridobiti, ker so gradbeni element celice. Ob rednih in pravih treningih organizem ne more funkcionirati brez beljakovin. Načeloma zaužijem proteine samo po treningu.
Ali uživaš poleg proteinov tudi steroide ali kreatin?
Nikakor ne. Kreatin praviloma vpliva samo na vzdržljivost, česar pa jaz ne potrebujem. Meni manjka gola moč. Tukaj pridejo v poštev samo steroidi, ki jih nimam namena jemati nikoli v življenju. Sem zdravstveni tehnik ter sem pri delu v bolnici videl, kakšne so posledice steroidov. Steroidi vplivajo na kardio-vaskularni sistem, na strjevanje žil, hitreje pride do infarkta. Če se že človek odloči zanje, jih mora jemati pod zdravniškim nadzorom. Hkrati je to mnogo dražji šport, kot si marsikdo predstavlja.
Rugby je surov šport. Ali ste igralci velikokrat poškodovani?
Rugby je na svetovni lestvici športov šele na štirinajstem mestu po malih poškodbah, po težjih pa je na prvem. Igralci smo fizično zelo dobro pripravljeni, tako da so majhne poškodbe resnično ničelne. Kadar se nekdo v ekipi poškoduje, so poškodbe resne in težke.
Kolikokrat na teden imate treninge in tekme?
Običajno imamo trikrat na teden timske treninge, se pravi kontaktne treninge. Individualno pa imamo treninge minimalno enkrat na dan, sam jih imam na primer pogosto dvakrat. Enkrat na teden imamo tekmo.
Kako je sestavljen tvoj zajtrk?
Zjutraj jem predvsem tisto, česar se mi zahoče. Če mi diši salama, jem salamo, če si zaželim jajc, si jih pripravim. Enako velja pri kosilu. Kosim tisto, kar si skuham sam ali kar skuha mama.
Ali poješ več belega ali rdečega mesa in zakaj?
Pojem več belega mesa, ker mi je bolj všeč. Drugače pa v prehrani ne ločujem mesa.
Ali obstaja vrsta hrane, ki si se ji moral zaradi športa odpovedati?
Ne, hvala bogu. (Smeh.) Največ pojem čokolade. Ta je vedno na mojem jedilniku.
Katera hrana in pijača sta ti najljubši?
Najraje pijem domač jabolčni sok in Cockto. Pojem pa najraje sirovo omako s katerokoli prilogo.
Maja Kanjc
Spomladanska utrujenost in njeno zdravilo
Prvi pomladni žarki so ponavadi razlog za veselje, hkrati z njimi pa se v naše življenje velikokrat prikrade tudi utrujenost. Saj veste, to je tisti občutek nekakšne lenobe, ki nas doleti, ko se zunaj prebuja sonce in narava končno pokaže živo-zeleno barvo. Počutimo se, kot bi delali vso noč, namesto radosti pa se v nas naselijo brezvoljnost, oslabelost in depresija.
Spomladanska utrujenost je reakcija organizma na spremembe vremena, ki so ravno spomladi najbolj pogoste. Pojav spomladanske utrujenosti je povsem naraven. Še posebej izrazit je pri tistih ljudeh, ki so občutljivi na spremembe vremena. Znanstveniki še vedno niso povsem natančno ugotovili, kako te spremembe vplivajo na človeško telo. Zagotovo pa vemo, da pride najprej do znižanja krvnega tlaka, ki spremeni naš vsakdanji bioritem, ta pa narekuje naše razpoloženje in sposobnost za delo. In prav to dejstvo je tako banalno. Po megleni in zatohli zimi, ko zunaj ptice s svojim žvrgolenjem oznanijo prebujanje pomladi, bi namreč popolnoma upravičeno pričakovali, da se bomo tudi ljudje zbudili iz “zimskega sna”, v katerem smo, vsaj večina med nami, naše telo grdo navadili na telesno nedejavnost in “težko” hrano.
Simptomi spomladanske utrujenosti so razdražljivost, pozabljivost, pomanjkanje volje, energije, brezvoljnost, nezbranost, moti nas nam neznana fizična nezmožnost. Naš spanec ni več tako sladek, kot smo vajeni. Nezadovoljni smo tako s sami s seboj kot z ljudmi okrog sebe. Za vse, kar se dogaja v naši bližini, nam je kratko malo vseeno. “Pika” nas v prsih, tesnoba je vse večja. Vsi ti simptomi kažejo na dejstvo, da nas je ujela “bolezen”, ki jo poznamo pod popularnim imenom pomladna utrujenost.
Univ. dipl. ing. živ. tehnologije Marija Merljak je razložila vzroke za utrujenost: “Razlog za utrujenost so porušeni razstrupljevalni mehanizmi v jetrih, ledvicah, možganih in celicah nasploh. Ko smo utrujeni, smo pravzaprav porušili sistem polnjenja in praznjenja naših celic.” Splošna zdravnica Darinka Šoln pa meni: “Spomladansko utrujenost lahko povzroči tudi pomanjkanje svetlobe.”
Pomladno – kemijske spremembe v telesu:
Ker je v spomladanskem času količina svetlobe večja, se zmanjša količina hormona melantonina v krvi in naše telo postane bolj aktivno. Melantonin je hormon, ki vpliva na zaspanost. Ponoči je njegova vrednost desetkrat višja kot podnevi. Več melantonina se izloča tudi pozimi, spomladi pa se njegova količina zmanjša. Ker se spomladi dogajajo velike spremembe v telesu, se nam navadno tudi zniža odpornost, zato je pomlad tudi čas prehladov, angin, senenega nahoda, kožnih bolezni, vnetij oči, poveča pa se tudi možnost srčne kapi. Kemijske spremembe v telesu pa vplivajo tudi na čustva. Svetle pomladne barve spodbudno vplivajo na naše razpoloženje, zato postajamo bolj odprti in pripravljeni za spremembe. Torej nobenega strahu pred svetlejšimi pomladanskimi oblačili! Različna dogajanja v našem telesu si sledijo v ritmičnih intervalih. Tako se v 24 urah ritmično zvišuje in znižuje hitrost srčnega utripa, krvni pritisk, telesna temperatura, delovanje črevesja in še več kot 40 različnih telesnih funkcij. Hkrati s prebujanjem življenja v naravi tudi v človeškem telesu pride do številnih sprememb. Metabolizem začne delovati hitreje, počutimo se bolj sproščeni. Poveča se tudi izločanje spolnih hormonov, zato je pomlad tradicionalno čas ljubezni. Daljši dnevi povečajo spolno slo, zato ni nič čudnega, da gresta sonce in ljubezen z roko v roki. Spomladi pa se poveča tudi izločanje feromona, hormona, ki vpliva na spolno privlačnost. Najboljše zdravilo proti spomladanski utrujenosti je torej – ljubezen!
In kako se poleg ljubezni še najlažje borimo proti pomladni utrujenosti?
” S prehrano. Sveža zelenjava, ki je polna vitaminov in mineralov, je pomladi nujno potrebna. Hrana naj bo pripravljena s čim manj kuhanja. Kuhanje zelenjave uniči marsikateri vitamin. Strokovnjaki priporočajo tudi čimvečje uživanje surove hrane.
” Pomembno je zmanjšati količino jutranje kave, ki naj bi nas zjutraj “osvežila”. V resnici je kava telesu neprijazna snov in organizem nam bo predvsem v pomladnem času zelo hvaležen, če bomo kavo zamenjali z litrom vode ali čaja.
” Zelo pomembno je tudi vsakodnevno gibanje, kar seveda ne vključuje gospodinjskih del. Verjamem, da je jutranje vstajanje iz tople postelje eno najbolj nadležnih opravil v našem vsakdanu, vendar le zberite dovolj poguma in “hop” iz tople postelje na topel sonček. Sonce nam vrača vso energijo, ki smo jo izgubili v zimskem času. Nihče vas ne sili, da morate maratonsko tekati okoli. Le malo “martinčkanja” na soncu ali srednje dolg sprehod nam bo vsem počasi, pa vendar vztrajno, vračal voljo do življenja, do novega zagona.
” Če ste ugotovili, da je vzrok za vašo pomladno utrujenost predvsem stres, je pomembno sproščanje telesa in uma ter meditacija. Lahko poskusite z osnovno jogo. Naučite se kontrolirati svoje dihanje. Vzpostavite nekakšno “duhovno” kontrolo nad svojim telesom. Zelo pomembno je, da se veliko smejite in da tu in tam pobegnete vsakodnevni rutini in se osvežite s čim novim. Pa naj bo to obisk ustanove, kamor nikoli niste zahajali, ali krajše potovanje na obalo, kjer vas bo morje bučno pozdravilo.
Maja Kranjc
Operacija celulit ali čudežni napitki in kreme
Živimo v svetu, kjer je predvsem za dekleta izjemno pomembna zelo, zelo vitka telesna linija. Reklamni panoji in televizijske reklame nam iz dneva v dan prikazujejo brhka telesca brez kančka maščobnega tkiva. Pomarančaste celulitne kože seveda vsem manekenkam in fotomodelom zretuširajo s posebnimi računalniškimi foto programi. In kaj je kruta resničnost?
Brez skrbi, moja draga dekleta. Vsake toliko časa paparazzi tudi nam razkrijejo skrivnosti svetovno znanih lastnic teles brez napake. Marsikatera ima več celulita kot 42 odstotkov Slovenk. In če ste opazile, da brez čudežnega modrčka prsi svetovnim zvezdam ne silijo več pod brado in da so razkrite zadnjice polne pomarančaste kože, potem že veste, da imamo vse ženske podobno postavo. Prav vsaka ženska na tem planetu vsak dan s seboj nosi nekaj maščobnega tkiva ali – po domače – celulita. Pa vendar je res, da je borba s to boleznijo težka.
Način življenja, ki je danes vse bolj nevzdržen, in vpliv družbe, ki nam govori, da je potrebno čim dlje ostati mlad, narekujeta marsikateri ženski, po kateri poti je potrebno stopiti. Seveda bi vsi bili radi večno mladi, imeli napeto in gladko kožo, imeli vitko in zapeljivo linijo ter tako ugajali tako ostalim kot samemu sebi. Celulit največkrat nastane kot posledica hormonskega neravnovesja in življenjskega sloga, ki ga zaznamujeta nezdrava prehrana in premalo gibanja. Pomembni dejavniki pri nastajanju celulita so kajenje, preveč sedenja s prekrižanimi nogami in pretesna oblačila. V nekaterih primerih gre tudi za gensko nagnjenost h kopičenju maščobnih celic. Prevelika telesna teža, otežena in neredna prebava, preveč sedenja in premalo telesne dejavnosti imajo za posledico slab krvni obtok. Ker je oskrba s krvjo na nekaterih mestih prekinjena, tkivo ne dobiva dovolj kisika in hranilnih snovi, koža pa izgublja naravno prožnost in postaja luknjičasta. K nastanku celulita prispevajo tudi kronično zaprtje, zmanjšana funkcija jeter, napetost, utrujenost, dehidracija in onesnažen zrak.
Prav zato nam na tržišču ponujajo raznovrstne shujševalne kure v obliki napitkov različnih okusov in barv, ki nadomestijo en dnevni obrok in med drugim vsebujejo vse potrebne minerale in vitamine, ki naj jih bi naše telo zaužilo z enim obrokom. Mnogo deklet in žensk vsaj enkrat v življenju poskusi shujševalne napitke, večina jih uporablja konstantno – recimo namesto malice na fakulteti ali večerje pred spanjem. Nihče pa se ne vpraša, kako taki napitki vplivajo na delovanje naših prebavnih in izločevalnih organov ali katere snovi v napitkih veselo zastrupljajo naše telo. Prav tako poznamo pregovor, ki pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. To velja tudi za našo linijo, za našo kožo, za naš zunanji in notranji videz telesa. Brez miganja ne bo pravilnega efekta in pomarančna, viseča in shujšana koža bo ostala, kjer je, za veke vekomaj.
Nekatera dekleta preizkušajo cele kolekcije proticelulitnih krem in na koncu žalostno ugotovijo, da imajo kožo seveda malce bolj gladko, bratec celulit pa je še vedno tam, kjer je bil. Draga dekleta, če uporabljate razne anticelulitne aparate, naj vam izdam, da se brez kombinacije vsakodnevnega vmasiranja kreme na prizadeta mesta ne boste poslovile od pomarančaste kože. S tem spodbujate cirkulacijo krvi, kar pa je tudi zdravilo za nadležno maščobno tkivo. Samo mazanje ne bo dalo nobenega efekta.
Ker gre za trdovratno nadlogo, celulit zelo težko popolnoma odpravimo, omiliti pa ga je mogoče na različne načine. Dejstvo je, da si je potrebno vzeti čas in vztrajati. Najučinkoviteje se ga lotimo s kombinacijo metod, ki spodbujajo prekrvitev in izločanje tekočine z odpadnimi snovmi iz telesa ter razbijajo trde maščobne nanose. Enako pomembno je koži povrniti izgubljeno napetost in gladkost. Najnaravnejši način odpravljanja celulita je ročna masaža. Prav tako so učinkovite tudi vse druge metode, ki pospešujejo krvni obtok, na primer ledeni obkladki, ki jih polagamo na prizadete dele telesa. Ledena masaža spodbuja kroženje krvi, pore se zožujejo, vezno tkivo pa postane čvrstejše in bolj napeto.
Če se bojujete proti temu največjemu sovražniku ženske kože, morate v svojo prehrano vsekakor uvrstiti ananas. Ta sočen tropski sadež vsebuje veliko encimov, ki spodbujajo prekrvavitev ter pospešujejo izločanje vode in odpadnih snovi iz telesa. Vsekakor pa je prvo pravilo, da gre pri odpravljanju celulita za nenehen boj, ki mora trajati več let in ne samo nekaj mesecev, preden smuknemo v izdajalski bikini.
Maja Kranjc
Gremo na pikado alias gremo na Hrvatiča
“Bogastvo mi pomeni uživati v svojem denarju. Verjamem v rek kolikor daš, toliko dobiš. Po liniji najmanjšega odpora človek v življenju ne pride daleč.”
Kje ste se rodili?
Rodil sem se v prelepem mestu Kopru, ki se prebuja zadnjih nekaj let, odkar imamo novega župana. Na svoje rojstno mesto sem zelo ponosen.
Kakšna je bila vaša študijska pot in kakšen ste bili kot študent oziroma dijak?
V osnovni šoli sem bil katastrofalen, bil sem poln energije. Zaradi družinskih razmer sem veliko manjkal pri pouku. Srednjo elektrotehniško šolo sem obiskoval v Ljubljani. Imel sem težave z vedenjem, ker sem vedno povedal, kar sem si mislil. Velikokrat sem se “potegnil” za svoje sošolce, kar me je nekajkrat tudi drago stalo. Drugače pa sem bil v šoli zelo dober, čeprav se za razliko od svojih sošolcev nisem veliko učil. Na srečo sem naravno inteligenten.
Katero področje vas je v študijskem času najbolj zanimalo?
V življenju sem se vedno odločil za tisto, kar me je zanimalo, to je bila smer elektro. Danes mi znanje iz srednje šole ne pomaga veliko. Je pa res, da se precej ljudi, ki se odločijo za nek poklic ali smer, ne zaveda, da se ta smer lahko velikokrat tudi spremeni. To pa seveda ne pomeni, da šola, ki si jo naredil, ni vredna nič ali malo. Iz pridobljenega znanja lahko za svoje življenje potegneš zelo veliko. Vendar so konec koncev izkušnje veliko bolj pomembne kot osnovna izobrazba.
Je res, da imate črn pas v karateju?
To drži, vendar se s karatejem ne ukvarjam več. Danes zelo rad tečem, vozim kolo in treniram svoje telo na fitnesu. Uživam beljakovine in proteine, saj so čisto naravna zadeva. Proteini so izvlečki iz sirotke in so popolnoma naravni. Nekateri ne ločijo med proteini in anaboliki! Športu dajem v življenju velik poudarek, daje mi veliko moči ter samodiscipline, kar se zelo pozna na poslovnem področju. Tudi kadar grem zvečer ven, ne pijem alkohola.
Vaša prva služba?
Moja prva služba je bila delo v skladišču, ko sem bil star petnajst let. Delati sem moral zato, ker so se starši ločevali in niso skrbeli zame. Mama je šla od hiše. Delal sem leto in pol ter nato šel v srednjo šolo v Ljubljano. Čeprav sem imel v mladosti bolj trnovo pot, ne rabim nikogaršnjega sočutja. Imam pa zaradi preteklih izkušenj danes zelo trdo kožo. Tudi to je bila moja življenjska šola, iz katere sem se precej naučil.
Kaj naredite, kadar imate težave?
Takrat ne jočem, ampak se takoj lotim reševanja težav. Vsak problem je treba rešiti sproti, ker se drugače ti nakopičijo. Pravijo, da mora v življenju človek najprej poskrbeti zase. Sam sem marsikomu poskušal pomagati pri reševanju težav, vendar sem nemalokrat dobil nazaj vse kaj drugega kot hvaležnost. Nekoč sem na tak način čez noč izgubil milijon evrov. Čez noč! In nikoli jih nisem dobil nazaj.
Kje se je začela vaša pot do uspeha?
Pot, ki me je vodila k uspehu, se je začela z nakupom prvega igralnega aparata. Zatem sva s partnerjem odprla podjetje za izdelavo igralnih aparatov. Svoj delež sem pred približno dvema letoma prodal partnerju. Z igralništvom kot proizvodnjo se torej ne ukvarjam več; en izmed razlogov je tudi ta, da v življenju vedno delam tisto, kar me veseli. V igralništvu me ni več veselila predvsem proizvodnja igralnih aparatov. Še vedno pa imam igralni salon ter načrtujem dograditev hotela z wellness centrom ter plastično kirurgijo v istem kompleksu. Ljudje mislijo, da je igralništvo med in mleko, vendar ga lahko primerjamo z borbo. Dajatve od prihodka so visoke (39 odstotkov), na koncu leta plačaš še davek na dobiček, tako da se dejanski izkupiček samo na račun dajatev zmanjša za več kot 50 odstotkov. Tega ni v nobeni drugi dejavnosti. Nato pa še neprestane investicije … Človek se včasih kar zamisli.
Kdo vam je pri vaših odločitvah v življenju najbolj stal ob strani in vas najbolj spodbujal? Kdo je najbolj verjel v vaše ideje zamisli?
Verjetno to osebo vsi poznate. To je Rajko Hrvatič (smeh). Poslušam samega sebe. Če se vrnem k mojemu življenju, kjer sem bil od malega vedno sam, sem že takrat sam odgovarjal za svoja dejanja. Nikogar nisem imel, da bi mi svetoval. Tako tudi danes sam odločam, kaj in kako. Posvetujem se le sam s seboj. Zaupam v svoj instinkt, svoje izkušnje.
Širša slovenska javnost vas je spoznala, ko ste s sodelavci postali vodilni proizvajalec elektronskih rulet na svetu. Je res, da odpirate svojo igralnico v Las Vegasu?
Ko sem bil solastnik podjetja, ki izdeluje igralne aparate, se nam je porodila zamisel prodreti na zahodne trge. Ti trgi so veliko bolj zahtevni kot naši. Prav tako so zahteve zahodnih držav o kvaliteti igralnih aparatov drugačne. Aplikacijo za licenco distribucije in izdelave igralnih aparatov smo podali ameriški državi Nevadi, kjer se nahaja slavni Las Vegas. Naj povem, da je ena izmed preiskav za pridobitev licence tudi obisk FBI-ja, ki o tebi poizveduje prav vse – od tega, kje si kupil uro, do bančnega računa. Seveda FBI opravi svoje delo na tvoj račun. Za to licenco se to podjetje bori že pet let. Tu pa je slovenska javnost pričela mešati dejstva. Mi smo zaprosili za licenco in ne za gradnjo casinoja. Seveda smo razmišljali o tem, da bi odprli casino v Vegasu, ampak kasneje. Vendar do tega nikoli ni prišlo. In ne verjamem, da bo katerokoli slovensko podjetje odprlo v Vegasu svoj casino. Razlog za to je preprost: Američani ne rabijo nas. Oni potrebujajejo same sebe. Ne marajo, da gre denar iz igralništva v tuje roke, ampak da ostane doma. Tako se vedno najde sto razlogov, da ti ne dajo licence oz. dovoljenja. To podjetje pa bi bilo prvo, ki bi pridobilo dovoljenje za prodajo oziroma distribucijo svojih proizvodov v Ameriki. V ta velik izziv je bilo vloženo veliko denarja. Kolikor se spomnim, je samo odvetniška ura stala 1.200 ameriških dolarjev, porabili pa smo jih na stotine.
Koliko dolarjev je potrebno odšteti za dober casino v Las Vegasu?
Dober manjši casino s hotelom stane v Vegasu milijardo dolarjev. Kot zanimivost naj povem, da je na primer Wynn hotel in casino stal lastnika Steva Wynna 2 milijardi 200 milijonov dolarjev. Poleg tega hotela stoji tudi hotel Venetian, ki ima 9000 sob in ga še vedno dograjujejo, tako da bo ob dokončanju štel kar 15.000 sob. To je daleč največji hotel na svetu. Vendar v Vegasu ne obstajajo samo veliki in prestižni casinoji, so tudi manjši in za manj denarja. Včasih so to prave luknje. Včasih pa imaš recimo casino kar v prodajalni, kjer je v enem delu razstavljena prodajna roba, v drugem pa so postavljeni igralni aparati, ki niso vredni praktično nič, in tam se prav tako igra. V Vegas grem vsaj enkrat letno in prinesem kako novo idejo v svoj salon.
Ali je res, da ste iz Nemčije v Slovenijo prvi pripeljali igro pikado? Kako ste prišli na to idejo?
To je zelo zanimiva zgodba. V stari Jugoslaviji sem se začel ukvarjati z igralništvom in sem prvi pripeljal poker aparat iz Italije v Slovenijo. Takrat zakon o igralništvu še ni bil tako natančno formuliran, kot je danes. Na tem področju je bila takrat res anarhija.Aparate za poker smo dali na primer v “kafič” na šank, tam so gostje igrali. Nato je prišla policija z davčno in je avtomate zaplenila. Tako sem bil ob tri ali štiri aparate. Dobil sem nalog za k sodniku za prekrške, ta pa mi je aparat zaradi zakona, ki ni prepovedoval aparatov, vrnil. Seveda šele takrat, ko si domov dobil odločbo, kar je trajalo okrog dve leti. Z odločbo si šel nato na policijo, kjer so imeli veliko skladišče, v njem pa je bilo lastništvo aparatov zelo zaznamovano. Prišel si tja in rekel: “Ta je moj!” Zaradi take anarhije takrat nisem videl prihodnosti v tem poslu.Vedel sem, da moram najti nekaj drugega. Tako sem odšel v München, kupil kamion rabljenih pikado aparatov ter jih pripreljal v Slovenijo.
Ali je bil posel s pikadi donosen?
Spomnim se, da sem za en rabljen pikado plačal 4.000 takratnih nemških mark. Ponekod mi je tak aparat prinesel približno 7.000 do 14.000 nemških mark dobitka mesečno in začel sem jih kupovati vse več. To je bil zelo dober posel z izjemno težkimi začetki, saj so takrat lastniki lokalov mešali poker aparate s pikadom. Pojma niso imeli, kaj je igralni aparat in kaj je aparat za igre na srečo.
Ste se sedaj lotili kakšnega novega poslovnega izziva?
Trenutno sem glavni distributer MB piva za Slovenijo. To je pivo srbskega proizvajalca, ki je v svojo pivovarno vložil 120 milijonov evrov. Pivovarna z 20.000 kvadratnimi metri je lahko za zgled vsem našim pivovarjem, kar se tiče kvalitete in čistoče. Ljudi tam sploh ne vidiš v tovarni. Videti je, kot bi vstopil v NASO. Ta posel je zelo težek, lotil pa sem se ga predvsem zaradi izziva. Prav tako pa imam tudi novo podjetje za dostavo pošiljk v 24 urah po imenu Door to door, ki zelo dobro dela in se z njim prav tako širim na srbski trg.
Pravijo, da ste najbogatejši Slovenec; verjetno prav zato marsikdo pričakuje, da boste veliko denarja podarili v dobrodelne namene. Kdaj in komu je bila namenjena vaša zadnja donacija?
Vedno se nasmejim, kadar slišim, da sem najbogatejši Slovenec. Sem premožen Slovenec, vendar daleč od tega, da bi bil najbogatejši. Je pa to lepo slišati, tako mi zavistneži še bolj zavidajo (smeh). Zagotavljam vam, da so v Sloveniji ljudje, ki so izjemno bogati, bogatejši od mene, skrivajo pa tako sami sebe kot svoj denar iz več razlogov. Ti so verjetno sužnji svojega denarja. Na koncu bodo končali tam kot mi vsi, samo denarja ne bodo mogli odnesti s seboj. Vendar bodo verjetno prikrajšani za užitke. Jaz svojega premoženja ne pokažem zato, da bi se bahal, ampak se mi ga zdi neumno skrivati, če si ga pošteno zaslužil. Ni ga sicer potrebno obešati na najvišji zvon, ne vem pa, zakaj bi skrival dosežke pred drugimi. Naj tudi oni vidijo, da se pride do uspeha z delom in odrekanjem. Ne uživam v štetju denarja, ampak ob tem, kar si lahko privoščim s prisluženim denarjem. Sam sem zelo zadovoljen, da so ljudje uspešnejši in bogatejši od mene. Bogastvo mi pomeni uživati v svojem denarju in privoščim si marsikaj, česar si drugi ne. Tega tudi ne skrivam. Če se vrnem k donacijam: nazadnje sem podaril denar za raka na dojki, plačal sem preko položnice. V dobrodelne namene darujem kar dosti, vendar pa imam letos malo slabo vest, ker sem lansko leto doniral več. Vsekakor se bom bolj potrudil. Dobim pa tudi veliko pisem. Prvi dve tretjini pisem je tarnanje in jokanje, zadnja tretjina pa je žiro račun z zgodbo in zneskom denarja. Na taka pisma se žal ne odzovem, ker je preko pisma težko vedeti, kdo si je vzel deset minut časa, da bi zaslužil 1.000 ali 5.000 evrov, in kdo je res te pomoči potreben.
Imate partnerko ali ste trenutno samski?
Punce nimam. Prekinil sem zvezo, ki mi ni bila za zgled; z dekletom sva in nisva bila skupaj. Trenutno sem sam in nisem popolnoma nič nesrečen. Kandidatk mi res ne manjka, vendar sem jaz tisti, ki izbiram, in idealno partnerko, ki bi ti stala ob strani vse življenje, je res težko najti. Ni problem najti punce, problem je najti “ta pravo”!
Kakšen ste v zvezi?
Vedno sem odkrit. Ne težim, nisem ljubosumen. Ko začutim, da partnerka želi še malo “pogledati naokoli”, rečem samo nasvidenje. Nimam ji kaj razlagati, saj potem v zagovor poslušam samo laži, tega pa ne maram slišati. In potem je seveda jok in stok. Ne da se mi poslušati laži in jamranja, to me ne zanima. V življenju imam rad odkrite karte, tako v poslu kot v ljubezni.
Kaj vam pomenijo prijatelji?
Prijatelji mi v življenju pomenijo vse. Zakaj? Zato, ker nimam družine. Z očetom in mamo nimam stikov, ker sta me v rani mladosti pustila praktično na ulici. Ni bilo lepo. Prav zato sem na svojih pet prijateljev zelo navezan in ponosen. Prijateljstvo ni seštevek interesov, ampak moraš prijatelja začutiti in spoznati njegove dobre in slabe strani. Ko me vprašate po mojem prijatelju Janu, vam lahko povem, da Jan Plestenjak ni samo moj prijatelj. On je moj brat in prav tako čuti tudi sam. Mene je mati zapustila pri 15 letih in sedaj imam za svojo mamo Janovo mamo. Tudi kličem jo mama. Tudi Janov brat Domen je izreden človek. Družina Plestenjak je res lahko Slovencem za zgled. Vendar imam poleg njih tudi druge prijatelje, ki pa širši javnosti niso tako poznani.
Katero zvrst glasbe najraje poslušate?
Rad imam različne glasbene zvrsti, od evergreenov do dobrega housa. Kadar grem v Beograd, si zavrtim njihovo narodno glasbo, pri nas našo. Seveda poslušam tudi Jana Plestenjaka, saj je naš daleč najboljši pevec, kar je s svojim trdim delom tudi pokazal. Zvrst glasbe izbiram glede na trenutno počutje.
Zadnji film, ki ste si ga pogledali?
Apokalipsa. Film je bil za moj okus malo preveč razpotegnjen in s preveliko mero nasilja. Raje imam življenjske drame ali kak dober poučen film.
Zadnja knjiga, ki ste jo prebrali, in komentar na knjigo?
Nazadnje sem prebral knjigo z naslovom Da Vincijeva šifra. V knjigi je napisanih veliko stvari, nad katerimi se človek lahko zamisli. Za vsako stvar lahko najdeš več razlag in protirazlag. Jezus Kristus je najstarejša zgodba v zgodovini. In za nekatere stvari, ki so se zgodile pred več kot 2000 leti, ne moremo imeti vseh dokazov za in vseh za proti. Tako na koncu vse ostane pri besedah.
Katere tri stvari so za vas najpomembnejše na svetu?
Na prvem mestu je prijateljstvo – za razliko večine ljudi ga nikoli nisem in ga tudi ne bom prodal za denar. Druga stvar je delo in ustvarjalnost. Tretja pa seveda šport, ki mi daje zagon in moč.
Kakšno je vaše sporočilo slovenskim študentom?
Verjemite sami vase in ne obupajte pred težavami na poti. Bodite vztrajni in verjemite v svoje cilje. Končajte študij, ki je v življenju ena stopnica več do balkona, od koder je pogled boljši, ter je hkrati pomemben osebni uspeh. Po liniji najmanjšega odpora človek v življenju ne pride daleč.
Maja Kranjc
Mali otroci [Little Children]
Žanr: drama
Režija: Todd Field
Scenarij: Todd Field in Tom Perrotta
Igrajo: Kate Winslet, Patrick Wilson, Jennifer Connelly, Gregg Edelman, Sadie Goldstein, Ty Simpkins, Noah Emmerich idr.
Dolžina: 130 min
Marčevska uspešnica slovenskih kinodvoran bo prav gotovo drama Mali otroci. Čeprav kljub nominacijam ni osvojil nobenega oskarja, pa gre za film, ki gledalcu/ki da misliti. Zgodba se namreč vrti okoli peščice posameznikov, katerih življenja se prekrižajo na otroških igriščih, bazenih in ulicah v majhnem mestu, nova poznanstva pa pripeljejo do presenetljivih in nevarnih zasukov. Tako se nekega dne usodno prepleteta poti dveh ljudi, ki na prvi videz živita povsem idilični življenji. Toda Sarah (igra jo Kate Winslet) ni več zadovoljna zgolj z vlogo gospodinje, razočarana je nad svojim odtujenim možem, medtem ko postavni Brad (Patrick Wilson) pri vedno zaposleni ženi Kathy (upodobila jo je Jennifer Connelly) že dolgo več ne najde prave ljubezni. Sarah in Brad se počasi, a neustavljivo zbližata, kar pa ima kmalu velike posledice za celotno skupnost. Tistim, ki poleg filmov poznajo tudi knjige, se bo drama Mali otroci zdela kot parafraza knjižne uspešnice Gospa Bovary, prenesene v 21. stoletje.
Sanjske punce [Dreamgirls]
Žanr: mjuzikl
Režija: Bill Condon
Scenarij: Bill Condon po knjigi Toma Eyena
Igrajo: Jamie Foxx, Beyoncé Knowles, Eddie Murphy, Danny Glover, Anika Noni Rose, Keith Robinson, Jennifer Hudson idr.
Dolžina: 131 min
Ljubitelji glasbe, pozor. Ako želite izvedeti, kako pestra je bila ameriška glasbena scena v 60- in 70-ih letih, potem si vsekakor oglejte Sanjske punce. Gre za filmsko predelavo slavnega mjuzikla, v katerem spoznamo trio zabavnih pevk Effie, Deene in Lorrell. Ambiciozni menedžer Curtis jim ponudi, da bi bile spremljevalne pevke slavnega Jamesa Earlyja, kar je šele začetek velikih sprememb, s katerimi Curtis vodi in spreminja pevke po lastnem okusu. Trio sicer kmalu žanje velike uspehe, toda cena slave je (kot ponavadi) zelo visoka, prava življenjska sreča pa vse bolj oddaljena. Petja in glasbe polni dve uri. Da igralska zasedba ni od muh in da je film odličen, pa priča tudi letošnji oskar, ki ga je prejela Jennifer Hudson za najboljšo stransko žensko vlogo.
Norbit
Žanr: komedija
Režija: Brian Robbins
Scenarij: Jay Scherick in David Ronn po zgodbi Eddieja Murphyja in Charlesa Q. Murphyja
Igrajo: Eddie Murphy, Thandie Newton, Terry Crews, Clifton Powell, Mighty Rasta, Coba Gooding Jr., Eddie Griffin idr.
Dolžina: 110 min
Kralj situacijske komike Eddie Murphy je nazaj. Tokrat ga bomo deležni v kar trojni porciji, saj bo naše smejalne mišice razgibaval v vlogah Norbita, Rasputie in Wonga. Komedija ima sicer malce samosvojo zgodbo, kar je za ta žanr kakopak samoumevno. Gre pa takole. Po odraščanju v sirotišnici odrezavega Wonga se nesamozavestni Norbit po čudnih naključjih poroči z obilno Rasputio. Zaradi kronične naivnosti Norbit šele ob srečanju z mladostno simpatijo Kate uvidi, kako nesrečen je v zakonu, toda da bi se znebil nesramne žene, njenih nasilnih bratov in dvoličnega Katinega prijatelja, poleg obilice poguma potrebuje tudi veliko sreče in pomoči pravih prijateljev. Mu bo uspelo? Odgovor vaš čaka v kinu.
»Marca bo zelo pestro«
Tradicionalni študentski mesec kulture, poimenovan Skulturaj se, ki poteka v okviru ŠOU v Ljubljani, je zaživel s prvim dnem v marcu in tudi letos ponuja pestro paleto kulturno-umetniških dogodkov. Večina je brezplačnih, vrhunec meseca pa bo predstavljal koncert mladih neuveljavljenih rock skupin, izbranih na natečaju. O dogajanju v okviru meseca kulture smo se pogovarjali z ministrom za obštudijske dejavnosti na ŠOU v Ljubljani, Primožem Kaduncem.
Doza za vse kulture željne bo ta mesec precej bogata. S čim se bodo študenti lahko napolnili?
Študentski mesec kulture ŠOU v Ljubljani, ki smo ga letos poimenovali Skulturaj se, smo začeli s prireditvijo v Hostlu Celica. Sočasno smo v hostlu otvorili tudi razstavo portretov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter Visoke šole za risanje in slikanje IZ.obrazi.SE, ki bo v na ogled do 22. marca. V tem mesecu imajo študentje priložnost obiskati dogodke, kot so letni koncert AFS France Marolt ŠOU v Ljubljani Zdaj sva pa oženjena, koncert komornih zasedb in solistov Akademije za glasbo, gledališka predstava KUD Cerkno Cislu mliku, tradicionalna revija študentskih pevskih zborov, kulturno-umetniške delavnice, med njimi je tudi otroška glasbena delavnica za otroke študentskih družin, potopisna predavanja in medfakultetne impro lige, koncert mladih rock skupin, projekt Spoznaj svojo deželo, kjer bomo spoznali Belo Krajino. Marca bo torej zelo pestro.
Poudarek ste dali ustvarjanju dveh ljubljanskih akademij, likovne in glasbene. Gre zgolj za pridobivanje izkušenj teh študentov ali tudi za potencialno odskočno desko za sicer težaven prodor na trg?
Mladim ustvarjalcem želimo nuditi priložnost, da se predstavijo širši javnosti. Še posebej pa smo veseli, če prav ti dogodki pomenijo začetek njihove prepoznavnosti. Naše prireditve namreč vsako leto obiščejo tudi priznani slovenski kulturniki.
Mesec kulture je namenjen predvsem študentom, udeležijo se ga lahko tudi ostali. Večina dogodkov je brezplačnih. Je ugodnost ponujena samo študentom?
Ugodnost je v prvi vrsti namenjena študentom in dijakom, seveda pa se prireditev lahko udeleži tudi širša javnost.
Velja izpostaviti kakšen dogodek?
Neke vrste veliki zaključek meseca študentske kulture bo koncert mladih neuveljavljenih rock skupin v Klubu K4 28. marca. Na koncertu se bo predstavilo pet najobetavnejših skupin, ki jih bo strokovna komisija izbrala preko natečaja. Nato bo komisija določila zmagovalno skupino in ji podelila privlačno nagrado, nastop na prireditvi Bruc 2007 in podpis predpogodbe z založbo Nika Records. Strokovna komisija je sestavljena iz ljudi, prepoznavnih na slovenski glasbeni sceni. Zanimivi so tudi drugi dogodki; več si lahko preberete na www.sou-lj.si.
Dogodki bodo nudili možnost študentskim ustvarjalcem, ki želijo pokazati svoje kvalitete. Misliš, da imajo študentje dovolj priložnosti, da izkazujejo svoje potenciale na kulturno-umetniškem področju?
Menim, da se morajo študentje kar precej potruditi, da si ustvarijo priložnost za predstavitev svojega talenta. Študentski mesec kulture jim to priložnost ponuja. Vsekakor pa bi bilo dobro, da bi jih bilo več.
Pa je zanimanje študentov za kulturne dejavnosti na zadovoljivi ravni?
Dogodki meseca študentske kulture ŠOU v Ljubljani so vsako leto dobro obiskani, kar dokazuje, da študente kultura zanima.
ŠOU v Ljubljani kot organizacija, ki se nenazadnje financira iz koncesijskih dajatev del študentov, lahko pri promociji kulturne dejavnosti študentov prispeva pomemben delež. Je mesec kulture dovolj za promocijo kulturnega udejstvovanja študentov?
Na ŠOU v Ljubljani prav zato organiziramo tako imenovane tematske mesece, ki so zaradi številnosti in raznovrstnosti dogodkov zanimivi tako za ustvarjalce kot za obiskovalce. Sicer pa ŠOU v Ljubljani ter zavodi ŠOU v Ljubljani K6/4, Študentska založba, Radio Študent in Hostel Celica skrbijo za pestro kulturno dogajanje vse leto.
Mesec kulture se bo končal zadnji četrtek v marcu. Kaj bo ekipo, ki je pripravljala dogodke, zadovoljilo ob koncu?
Zadovoljni bomo, če bodo dogodki meseca študentske kulture dobro obiskani in bodo obiskovalci s prireditev in delavnic odhajali zadovoljni, dogodki pa bodo mladim ustvarjalcem ponudili nove priložnosti.
Tadej Buzeti
PripRavljeni na akcijo?
Ravno ste končali z izpiti, pa že s polno paro pišete seminarske naloge, projekte, se dobivate na zmenkih s sošolci, razpravljate in pametujete. Pa vendar pride kak dan, ko se sprašujete, zakaj morate cel projekt napisati sami, medtem ko se drugi sošolci brezskrbno zabavajo in počitnikujejo po izpitih. Zdi se vam, da jih ne morete pripraviti do tega, da bi napisali dober projekt, ker jim manjka volje, pa še tista sošolka hoče biti glavna in ne posluša ostalih v skupini. Kako torej do dobre izvedbe projekta, kjer bodo vsi v skupini delovali kot dobro naoljen stroj? Kako si razdeliti naloge znotraj skupine in kako pripraviti sošolko, da bo tudi ona opravila svoj del obveznosti?
Seveda, niste samo vi tisti, ki imate takšne probleme, takih študentov je veliko tudi drugod po svetu. Rešitev je v motivaciji posameznikov in v tem, da projektna skupina postane tim. V projektni skupini je od dela celotne skupine odvisen končni rezultat, seveda pa vsi stremite k čim najboljšemu izidu. Vsak tim je skupina, vsaka skupina pa ni tim in timsko delo je uspešno le takrat, kadar je seštevek vseh učinkov članov tima večji, kot bi bil seštevek posameznih članov, ki bi delovali individualno. In prav to je namen projektov, za katere vedno nergamo, da jih je preveč.
Pa vendar, v teoriji se sliši lahko, kako pa naj besede postanejo resničnost? Vse odgovore na vprašanja o tem, kako motivirati sebe in druge ter o timskem delu, bomo našli na evropskem kongresu PRIME. Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi (SS PRSS) namreč med 12. in 17. marcem v Ljubljani organizira kongres Evropske organizacije študentov PR in komuniciranja PRIME na temo motivacije, grajenja skupin in socialnega mreženja za vse študente, ki jih zanimajo odnosi z javnostmi in komuniciranje. V okviru kongresa bodo štiri dni potekala predavanja in delavnice, ki se jih bo udeležilo 40 tujih in 30 slovenskih udeležencev, en dan pa bodo posvetili raziskovanju skritih kotičkov po Sloveniji.
Predavanja kongresa so zasnovana na način, da udeleženca peljejo skozi tri faze. Prva faza bo namenjena motivaciji na ravni posameznika, prepoznavanju samega sebe, svojega značaja in samo-motiviranju. V drugi fazi se bomo osredotočili na motivacijo in delo v skupini. V zadnji fazi pa bomo prikazali vpliv timskega dela in motivacije na kakovostno in učinkovito predstavitev skupin navzven. Povezovalni člen med temi tremi fazami bo mreženje ter njegova pomembnost za akterje pri njihovem razvoju kariere.
Kongres pa je poleg izobraževanja namenjen predvsem druženju, spoznavanju ter izmenjavi znanja in izkušenj med evropskimi študenti odnosov z javnostmi in komuniciranja. Več o tem najdete na www.get-into-the-net.com in www.prime-students.eu.
Če pa ste kongres zamudili, vas kljub temu vabimo, da se udeležite rednih brezplačnih izobraževalnih srečanj PRediger, ki potekajo vsak torek ob 18. uri na Fakulteti za družbene vede (predavalnica 1).
Spored rednega dogajanja najdete na www.mojPiaR.net, lahko pa se naročite na e-novičke Študentske sekcije PRSS (barbara_petovar@yahoo.com) in boste poleg sprotnih aktivnosti izvedeli še za kakšno odprto delovno mesto, se morda pridružili organizaciji različnih projektov itd. Dobrodošel je prav vsak [tudi če pavzira ali ponavlja letnik], ki ga zanima komuniciranje in se želi na tem področju izpopolniti.
PRidruži se nam!
Mihaela Hočevar
članica Študentske sekcije
Slovenskega društva za odnose z javnostmi