Galerijo “S” na Ljubljanskem gradu, ki ponavadi sameva, so od 5. do 30. oktobra zapolnili absolventi Akademije za likovno umetnost. Sicer temačnemu in hladnemu grajskemu prostoru je vdahnilo življenje 16 slikarskih del, katerih avtorji so: Sarah Dolinšek, Andreja Eržen, Milanka Fabjančič, Peter Gaber, Judita Kavčnik, Nina Kočar, Luiza Margan, Tanja Nataša Moškrič, Miha Polanec, Uroš Potočnik, Marko Požlep, Tomaž Primožič, Žiga Razboršek, Jurij Selan, Nina Slejko in Sara Šavelj, pod mentorstvom prof. Hermana Gvardjančiča.
Avtorji se oprijemljejo različnih tehnik in formatov, čeprav še vedno ostajajo v okvirih klasičnega slikarstva. O organizaciji, problematiki in načinih razstavljanja umetniških del sva se pogovarjali z eno izmed ustvarjalcev.
Tanja Nataša Moškrič. Letošnja absolventka Akademije za likovno umetnosti, smer slikarstvo. Del razreda z vizijo. Sami so organizirali razstavo na Ljubljanskem gradu: razstavni prostor jim je odstopila Mestna občina Ljubljana, uvodni sprejem so financirali sami, prav tako so sami obesili slike in svoj prosti čas žrtvovali za varovanje slik v Galeriji “S”.
Galerija “S” je nekako skriti del galerijske ponudbe Ljubljanskega gradu. Kakšen je obisk in kakšen namen te razstave?
V povprečju je razstavo obiskalo sto ljudi na dan, prihajajo pa predvsem starejši turisti. Naš cilj je pokazati svoja dela in narediti zaključno razstavo letnika. Sedaj smo še skupaj, potem pa, ko bomo absolventi, ne bomo več. Dodatni udarec pa je še ta, da je Akademija proti razstavljanju v roku študija, z namenom, da bi preprečili, da bi študent “zrasel”, če bi ga gledalci razstave hvalili in ga s tem povzdignili.
Bi v primeru ponovne razstave medse sprejeli še koga drugega poleg slikarjev?
Seveda, potem bi bilo še bolj zanimivo, bolj pestro, kar bi privabilo tudi različen krog ljudi. Osebno bi dodala še fotografije in kipe.
Opazili sva, da ste pod sliko poleg avtorja in opisa dela dodali še svoj kontakt? Ste to storili z namenom samopromocije in kakšen je bil odziv?
Kontakte smo dali izključno zaradi nas samih in obiskovalcev, ki bi morda želeli kupiti kakšno delo.
Je torej namen razstave tudi prodaja del?
Seveda, res pa je, da vsi nismo dodali naslovov. Tisti, ki želijo prodajati, so kontakt dodali.
Se je kakšen kupec že javil?
Ravno danes sta se oglasila dva mlada Angleža, ki sta se zanimala za sliko. Cene so odvisne od formata, okvirno od 30.000 SIT do 150.000 SIT, lahko tudi več. En slika je namreč tudi od našega profesorja in mentorja, Hermana Gvardjančiča.
Ali imate namen to razstavo še kam preseliti ali je to neponovljiva razstava?
Te razstave žal ne bomo ponovili. Morda pa bomo še kdaj organizirali kakšno novo. Če je avtorjev več, je lažje priti do prostora, kar je v galerijah zelo težko. Če prideš po vezah, je prostor lahko dobiti, sicer pa lahko čakaš tudi celo življenje.
Ampak vi ste še mladi, šele na začetku svoje poklicne poti. Se vam zdi pot za neuveljavljene umetnike v Sloveniji težka?
Da, začetek je zelo težek, če nimaš vez z galeristi ali poznanstev uglednih ljudi, ki si lahko privoščijo višje cene. Mene to izredno skrbi. Trenutno sicer imam srečo, da imam naročnika za sliko, ampak to je eden. Kaj pa bom potem?
To se verjetno sprašuje vsak mladi neuveljavljeni umetnik. Čeprav v Sloveniji morda prevladuje rahlo pasivno pesimistično prepričanje, da so za uspeh potrebna poznanstva, pa se zdi, da mladi vse prevečkrat pozabljajo, da je za preboj v svet nujna tudi lastna angažiranost, kar so dokazali tudi ALU- jevci. Sicer pa, saj veste, vsak začetek je težek. Tudi v slabših pogojih lahko dosežemo veliko, pa čeprav nam kdaj tudi kakšna luč “crkne”. Galerija “S” je bila namreč kamnito hladna, odpovedal je reflektor, a gledalci so jo zapuščali zadovoljni.
Tekst: Tonja Zadnik, Periklea. Foto: Miha Bratina