ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Za 420 so se pred Bradenburškimi vrati v Berlinu zbrali in za slovesni prižig. To je že drugi “kadilski” shod od prvoaprilske proslave ob legalizaciji. Vse več govora o odpravi prepovedi rastline, ki po mnenju mnogih ni dovolj nevarna, da bi bila nezakonita, je tudi v Sloveniji.

Skoraj mesec dni od delne legalizacije

V Nemčiji je 1. aprila 2024 začel veljati zakon o delni legalizaciji konoplje za osebno rabo, kar so proslavili s slovesnim prižigom pred znamenitimi Brandenburškimi vrati. Nemci lahko že skoraj mesec dni v javnosti posedujejo do 25 gramov konoplje in doma gojijo do tri rastline. Prodaja in nakup še nista dovoljena.

Neuradni praznik konoplje

Navdušenci nad konopljo in aktivisti za njeno legalizacijo se po vsem svetu, tudi pri nas, 20. aprila zbirajo, da proslavijo in stopijo kontroverzni rastlini v bran. Datum izvira iz kalifornijske anekdote o skupini srednješolcev v sedemdestih, ki so se zbirali ob 4:20 popoldne, da bi našli zapuščen nasad konoplje. 420 (four-twenty) je tako postal sleng za uživanje marihuane.

Oblak dima nad Brandenburškimi vrati

Po poročanjih berlinske policije se je pred Brandenburškimi vrati v soboto, 20. aprila, zbralo okoli 4000 ljudi. Skupaj so obeležili 420 in hkrati znova proslavili nedavno legalizacijo. Aktivist Andreas Müller je zbrane nagovoril: »Dragi nič več kriminalizirani uporabniki konoplje.«

Dogajanje so povezovali koncerti in nagovori aktivistov, marsikdo je prišel tudi s plakatom v podporo novemu zakonu.

Deutsche Bahn napovedal, da kajenje na železniških postajah ne bo dovoljeno

Čeprav ima prevoznik na postajah določena območja za kadilce, uživanje hašiša in marihuane tam ne bo dovoljeno. Med razlogi navajajo, da bodo nova pravila ščitila tako mladostnike kot ostale mimoidoče. V bližini šol in igrišč ter v pešconah je namreč kajenje konoplje čez dan prepovedano.

Na kaj pomisliš, ko slišiš za novodobno suženjstvo? Danes se bomo posvetili zgodbi gospodinjskega suženjstva, ki je žal še vedno pogost primer prisilnega dela v »razvitem svetu«.

V državah perzijskega zaliva sta približno dva milijona gospodinjskih delavk. Dobrodelna organizacija za pomoč migrantom Do Bold je lani izvedla raziskavo v kateri so od vključenih 400 žensk skoraj vse bile žrtve trgovine z ljudmi. Skoraj tretjino so njihovi delodajalci tudi spolno zlorabljali, diskriminirali in nad njimi izvajali fizično nasilje. To se je zgodilo tudi Georgini, 32-letni ženski iz Malavija.

Agent jo je prepričal, da je dobila delo voznice v Dubaju, nato pa je pristala v Omanu, kjer je bila prisiljena v delo kot služkinja. Za sabo je pustila majhno podjetje, saj je bila prepričana, da si bo s to priložnostjo lahko omogočila boljše življenje.

Georgina je kmalu postala družinska sužnja. Delala je vsak dan v tednu do točke izmučenosti. Včasih je spala le dve uri na dan. Kmalu jo je njen šef začel spolno zlorabljati in siliti v prostitucijo.

Kdo je Georgini rešil življenje?

Po več tednih trpljenja v hišnem priporu in prenašanja izživljanja nad njo, je Georgina prosila za pomoč z objavo na Facebooku. Pritegnila je pozornost Pililani Mombe Nyoni, aktivistke iz Malavija, ki je začela raziskovati njeno zgodbo.

Vstopila je v kontakt z Georgino in ji dala svojo telefonsko številko. Slednja je kmalu začela krožiti med ženskami v Omanu, ki so se znašle v podobni situaciji. Pililani je zato ustvarila Whatsapp skupino, kamor je več kot 50 žensk začelo pošiljati pričevanja in dokaze o njihovem suženjskem položaju. Videe in fotografije, ki so prikazovali njihove delovne pogoje so pošiljale na skrivaj v upanju, da jim bo lahko aktivistka pomagala.

Slednja je za pomoč kontaktirala dobrodelne organizacije za migrante v Malaviju in se povezala z ustanoviteljico Do Bold organizacije iz Grčije, Ekaterino Porras Sivolobovo. Do Bold sodeluje z migrantsko skupnostjo v državah perzijskega zaliva. Njihov cilj je identifikacija žrtev trgovine z ljudmi in izvajanje pogajanj za njihovo svobodo z njihovimi delodajalci.

Praksa je, da delodajalci plačajo agentu, da jim poišče delavko. Ponavadi zahtevajo v zameno za njeno svobodo ta denar povrnjen. Zakon v Omanu ni na strani delavk, saj jim prepoveduje odhod od delodajalca. Prav tako ne sme zamenjati službe ali zapustiti države. Dobesedno je ujeta, ne glede na to, kako se obnašajo do nje.

Po treh mesecih v Muscatu, prestolnici Omana, se je Georgini s pomočjo Nyoni in nekoga v Omanu uspelo vrniti domov. Njen primer je sprožil alarm v Malaviju in začel se je večati pritisk na vlado, da ukrepa. Malavijski Center za demokracijo in iniciative ekonomskega razvoja je začel reševalno kampanjo, ki je pritiskala na oblasti, da rešijo ženske in jih pripeljejo domov.

Gre za večji problem

Na papirju se lahko delavke pritožijo na državni omanski organizaciji za preprečevanje trgovine z ljudmi. Kljub temu omanske oblasti trdijo, da so v lanskem letu prejeli eno samo pritožbo, ki je bila uspešno razrešena, v letu 2022 pa celo niso prejeli nobene. Večini so delodajalci takoj po prihodu odvzeli potne liste, da niso mogle zbežati. »Počutim se, kot da sem v zaporu. Nikoli ne moremo oditi. Moje življenje je resnično ogroženo…« je zapisala ena izmed njih. Nekatere se domov vračajo v krstah brez pojasnil in odgovorov.

Malavijska vlada je namenila 160 000 dolarjev, da so rešili in domov iz Omana pripeljali 54 žensk. »Večina žensk je bila izpuščenih, ker smo delodajalcem plačali med 1000 in 2000 dolarjev. Njihovo svobodo smo dobesedno kupili. In to me moti. Kako lahko kupiš svobodo človeka?« je povedala Sivolobova.

Malavijska vlada se trudi z vzpostavljanjem pravil, ki bi zagotovila varno migracijo, ki bi pomagala migrantom in njihovim družinam. Nyoni je povedala, da gre za večji problem: »Če bi mlade ženske imele dobre službene priložnosti v Malaviju, ne bi bile ujete. Popraviti moramo ta problem, da mladi ljudje ne bodo tako ujeti.«

Če se ti zdi Oman oddaljen, te bo morda šokiralo, da se isto dogaja v Barceloni, izjemno popularni evropski turistični destinaciji. Tam bogatejše družine vozijo revnejše ženske iz Latinske Amerike pod pretvezo visoke plače in boljšega življenja, ki ga lahko zagotovijo tudi svojim otrokom. Po prihodu v Evropo jim rečejo, da morajo najprej odplačati svoj let in zato eno leto delati brezplačno. V družini je tovrstna služkinja smatrana kot kos pohištva, ne kot človek, ki mu pritičejo delavske in osnovne življenjske pravice.

Mesec maj je v katoliškem izročilu tradicionalno posvečen Mariji. Zato si tokrat oglejmo morda eno izmed najbolj kontroverznih romarskih središč, kjer se domnevna Marijina prikazovanja dogajajo že več kot štirideset let, niti Cerkev pa nima uradnega in jasnega odgovora nanje. Podali se bomo v (dokaj) bližnje Medžugorje v Bosni in Hercegovini, kjer so se junija 1981 začela domnevna Marijina prikazovanja, ki naj bi trajala še danes, ta kraj pa vsako leto privablja na tisoče romarjev s celega sveta. 

Kaj so Marijina prikazovanja? 

Najprej moramo razjasniti, kaj je pojav, ki ga Cerkev smatra za uradno prikazovanje Božje matere Marije. Marijino prikazovanje je poročanje o nadnaravnem pojavu Marije, Jezusove matere, ali niz povezanih takih prikazovanj v določenem časovnem obdobju. Ključno pri tem je, da očividci Marijo vidijo vizualno v svojem okolju.

 Katoliška cerkev verjame, da je možno, da pride do resnično nadnaravnih marijanskih prikazovanj, vendar verjame tudi, da so mnoga domnevna prikazovanja izmišljena s strani vidca ali pa so posledica česa drugega kot Božjega posredovanja. Iz tega razloga ima Katoliška cerkev vzpostavljen uradni postopek ocenjevanja za ocenjevanje prijavljenih prikazovanj, ki se ga bomo dotaknili v nadaljevanju pri oceni resničnosti prikazovanj v Medžugorju. 

Usodni junij 1981

24. junija 1981 je šest otrok v mestu Medžugorje v Bosni in Hercegovini staršem in župniku povedalo, da so videli prikazovanje Blažene Device Marije in da se ta prikazovanja nadaljujejo. Vas je začela počasi privabljati romarje, kljub pritiskom in nasprotovanjem oblasti.

Zelo pomembno dejstvo, ki nekako oriše ozadje tudi kasnejših kontroverz glede teh prikazovanj je predvsem aktivno prevzemanje frančiškanskih župnij v mostarski škofiji v sedemdesetih letih, ki ga je izvajala mostarska škofija. Temu so frančiškani seveda ostro nasprotovali. Marija pa naj bi otrokom jasno izrazila svojo podporo do dveh frančiškanskih patrov, ki sta bila takrat kaplana v Mostarju in jima je bil škof Pavao Žanić nekoliko nenaklonjen, kar je že v začetku privedlo do negativnega odnosa do prikazovanj v vrhu Cerkve v Bosni in Hercegovini.   

Žanićev naslednik, Ratko Perić, mostarski ordinarij od leta 1993, je svoje stališče prav tako opredelil kot negativno. Med tistimi, ki pa so prikazovanjem naklonjeni, je priznani francoski mariolog René Laurentin ter tudi nekdanji papež sv. Janez Pavel II.  

Odziv jugoslovanskih škofov 

Leta 1984 se je škof Žanić odločil razširiti prvo komisijo za preučevanje prikazovanj in njeno članstvo razširil na petnajst: 12 duhovnikov in 3 medicinske strokovnjake. Vsega skupaj so imeli sedem srečanj. Ta, druga komisija, je svoje delo zaključila maja 1986. Enajst članov je odločilo, da so bili dogodki v Medžugorju Non constat de supernaturalitate (tj. prikazovanja niso niti odobrena niti ovržena, vendar je potrebna nadaljnja študija, da se ugotovi, ali je prisoten nadnaravni značaj). Škof je ustrezno obvestil škofovsko konferenco in Sveti sedež. 

Ker so medžugorski dogodki presegli okvire lokalnega dogajanja, sta januarja 1987 kardinal Kuharić in škof Žanić na predlog Kongregacije za nauk vere izdala skupno sporočilo, v katerem sta napovedala ustanovitev tretje komisije pod po navodilih škofovske konference.

Konferenca je naročila, da se romanja v Medžugorje ne smejo organizirati. Julija je škof Žanić v njegovi škofiji prepovedal obhajanje maše vsem duhovnikom, ki so organizirali romanja ali tja prihajali in dogodkom pripisovali nadnaravni značaj, dokler komisija škofovske konference ne zaključi svoje preiskave.

Jugoslovanska škofovska konferenca je dne 10. aprila 1991 izdala tako imenovano Zadarsko izjavo, ki je od tedaj veljala za uradno izjavo najvišje Cerkvene avtoritete in velja še danes, do nadaljnjih raziskav s strani jugoslovanske škofovske pa ni prišlo zaradi izbruha vojne v Jugoslaviji, zaradi katere je razpadla tudi jugoslovanska škofovska konferenca. 

Uradno stališče Cerkve 

Dokler Kongregacija za nauk vere ne objavi svojih ugotovitev, še vedno velja določitev jugoslovanske škofovske konference non constat de supernaturalitate (ni določeno, ali je nadnaravnega izvora). Sveti sedež prav tako meni, da je ta odločitev še vedno veljavna in primerna.  

Tradicionalno obstajajo tri možnosti glede odločitev o prikazovanjih: 

• Constat de supernaturalitate (gotovo gre za nadnaravni pojav): ugotovljeno je pristno čudežno posredovanje.   
• Constat de non supernaturalitate (gotovo ne gre za nadnaravni pojav): ugotovljena je nepristnost pojava, vsled pomanjkanja dokazov o čudežu oziroma doktrinalnih nesoglasij; lahko gre tudi za delovanje demona 
• Non constat de non supernaturalitate (ni gotovo, če gre za nadnaravni pojav): ni ugotovljeno, ali gre ali ne gre za nadnaravni pojav; izjava se ne izreka z »da« ali »ne«, pač pa z »ne vem«; tak rezultat je odprt za nadaljnja preiskovanja. 

Jasnega odgovora še vedno ni

Komisija za Medžugorje, ki jo je leta 2010 ustanovil papež Benedikt XVI. in ji je predsedoval kardinal Camillo Ruini, naj bi glasovala s 13 proti 1 za potrditev nadnaravnega izvora le prvih sedmih prikazovanj. Poleg tega so člani komisije izglasovali tudi priporočilo za odpravo prepovedi Svetega sedeža uradnih škofijskih in župnijskih romanj v Medžugorje ter za spremembo mestne župnijske cerkve svetega Jakoba v papeško svetišče pod nadzorom Svetega sedeža. Ta poteza, kot je navedla komisija, ne bi pomenila priznanja prikazovanj, ampak bi priznala vero in pastoralne potrebe romarjev, hkrati pa zagotovila ustrezno obračunavanje donacij. 

Sveti sedež je nato 12. maja 2019 dovolil češčenje v Medžugorju in odobril romanja, ki jih odslej lahko uradno organizirajo tudi duhovniki in škofje. Gian Franco Svidercoschi, ki je skupaj s papežem Janezom Pavlom II. in drugimi napisal knjigo Dar in skrivnost, nakazuje, da je Cerkev razlikovala med »prikazovanji« in Medžugorjem kot mestom molitve. Prav tako pa je glede na trenutno stališče papeža Frančiška mogoče razbrati pozitiven odnos do Medžugorja kot mesta, ki dobro vpliva na duhovno dobrobit vernikov.  

V svetu muzejev, ki jih običajno povezujemo z umetniškimi mojstrovinami, zgodovinskimi artefakti in znanstvenimi odkritji, obstajajo tudi tisti, ki pokrivajo teme nekoliko nenavadnejše narave. Odvisno od tega, kaj štejemo kot nenavadno ali bizarno, ti muzeji privabljajo obiskovalce, ki iščejo edinstveno in drugačno muzejsko izkušnjo. Predstavljamo vam seznam desetih najbolj nenavadnih muzejev na svetu, ki vsak na svoj način raziskujejo nenavadne, zabavne ali celo šokantne tematike.

Islandski falološki muzej, Islandija

Islandski falološki muzej, ki se nahaja v središču Reykjavika, predstavlja znanstveno vedenje o penisih vseh vrst živali, vključno z ljudmi. Z več kot 280 različnimi primerki, od najmanjših glodalcev do ogromnih kitov, muzej zagotavlja izobraževalni vpogled v to nenavadno temo. Poleg bioloških eksponatov, muzej razstavlja tudi umetniška dela in različne predmete, ki so tematsko povezani s falologijo, s čimer želi obiskovalcem ponuditi celovito razumevanje te nenavadne znanstvene discipline.

Muzej slabih umetnosti, ZDA

Muzej slabih umetnosti (MOBA) je nenavadna ustanova, ki slavi umetnost, ki je »tako slaba, da je dobra«. Z več kot 600 deli, ki so tako estetsko vprašljiva, da postanejo fascinantna, MOBA prav zato izziva tradicionalne koncepte umetniškega merila. Razstavljeni so likovni »neuspehi«, ki se kljub svoji vprašljivi estetski vrednosti proslavljajo zaradi svoje edinstvenosti in originalnosti. Muzej ponuja humorističen, a spoštljiv pogled na umetnost, ki ni dosegla svojega namena.

Mednarodni muzej stranišč Sulabh, Indija

V New Delhiju najdemo Mednarodni muzej stranišč Sulabh, ki obiskovalcem ponuja zgodovinski pregled sanitarnih naprav in metod skozi stoletja. Od zlatih stranišč starih Indijskih cesarjev do sodobnih ekoloških rešitev, muzej prikazuje, kako so se sanitarije razvijale in kako pomemben je bil njihov vpliv na družbo in kulturo. S svojimi interaktivnimi in izobraževalnimi razstavami muzej poudarja pomen higiene in sanitarij v človeški zgodovini.

Muzej kondomov, Tajska

Muzej kondomov na Tajskem se osredotoča na izobraževanje javnosti o pomembnosti varnega spolnega vedenja. Z obsežno zbirko kondomov iz različnih obdobij in kultur, muzej ponuja vpogled v zgodovino te pomembne metode kontracepcije in zaščite pred spolno prenosljivimi boleznimi. Razstave vključujejo inovativne in nenavadne dizajne, ki prikazujejo razvoj kondomov skozi čas in njihov vpliv na globalno zdravje.

Podvodni muzej Cancun, Mehika

Podvodni muzej Cancun (MUSA) je inovativen projekt, ki združuje umetnost z ekologijo, in je namenjen zaščiti podvodnega ekosistema. Z več kot 500 skulpturami, ki so postale del morskega dna, muzej ponuja edinstveno izkušnjo potapljanja med umetniškimi deli, ki spodbujajo rast koral in prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Ta ekološko obzirna atrakcija pritegne potapljače in ekoturiste, ki želijo doživeti nekaj edinstvenega.

Muzej večne lepote, Malezija

V Kuala Lumpurju se nahaja Muzej večne lepote, ki obiskovalcem prikazuje, kako so se človeška telesa skozi čas spreminjala in prilagajala različnim lepotnim idealom. Razstave vključujejo bizarno paleto pripomočkov in tehnik, od korzetov, ki spreminjajo obliko telesa, do bolj radikalnih metod, kot je podaljševanje vratu. Muzej raziskuje, kako so se te prakse skozi čas spreminjale in kako so vplivale na pojmovanje lepote v različnih kulturah.

Muzej matematike, ZDA

Muzej matematike ali MoMath, ki se nahaja v New Yorku, ponuja obiskovalcem možnost, da na interaktiven način raziskujejo matematične koncepte. Z zanimivimi in interaktivnimi razstavami muzej prikazuje matematiko kot dinamično in vznemirljivo znanstveno disciplino. Namenjen je predvsem mladim, s ciljem vzpodbuditi zanimanje za matematiko z zanimivimi in poučnimi aktivnostmi, ki matematiko predstavijo kot zabavno in dostopno.

Galerija mini stekleničk, Norveška

Galerija mini stekleničk v Oslu je edinstven muzej, ki hrani eno največjih zbirk mini steklenic na svetu. Z več kot 53.000 eksponati ta galerija prikazuje neverjetno raznolikost oblik, velikosti in vsebin stekleničk. Obiskovalci lahko občudujejo vse od miniatur likerjev do ekscentričnih umetniških kreacij, ki odražajo kulturno raznolikost in ustvarjalnost, ujeto v majhnih razsežnostih.

Dvorana slavnih ščurkov, Teksas

Dvorana slavnih ščurkov v Plano, Teksas, je nenavadna atrakcija, ki ščurke predstavlja v zabavnih in poučnih prizorih. Ta »muzej« je zasnovan kot marketinška poteza lokalnega podjetja za uničevanje škodljivcev, ki želi pokazati ščurke v drugačni luči. Razstave vključujejo ščurke, oblečene v kostume znanih osebnosti ali filmskih likov, kar obiskovalcem ponuja humorističen vpogled v svet teh pogosto nepriljubljenih bitij.

Muzej mačk Kuching, Malezija

Muzej mačk v Kuchingu je posvečen raziskovanju vloge mačk v družbi skozi zgodovino. Razstavljeni so različni predmeti, ki prikazujejo pomen mačk v različnih kulturah, od umetnin do igrač in mitoloških figur. Ta muzej je prava paša za oči za vse ljubitelje mačk, saj ponuja vpogled v zgodovinsko in kulturno vrednost teh elegantnih in skrivnostnih živali.