Zadnje čase dobivamo vse več inovativnih alternativ živilom živalskega izvora, kar je v luči etičnih in okoljskih posledic industrijske agrikulture lahko le dobro. Del znanosti se je usmeril v iskanje trajnostno pridelanih virov beljakovin, s katerimi bi zmanjšali potrebo po pridelavi mesa. Po laboratorijskem piščancu in proteinih iz čričkov znanstveniki razvijajo nov hibridni tip hrane: riž z laboratorijskim mesom.
Do hibridne hrane z gojenjem živalskih celic v riževih zrnih
Riž z umetno govedino je iznajdba korejskih znanstvenikov, ki so metodo februarja predstavili v znanstveni reviji Matter. Avtorji menijo, da hibridni riž zagotavlja okusen in hranilen vir beljakovin. Verjamejo, da bi se na trgu izkazal za cenovno dostopno alternativo mesu, z manjšim ogljičnim odtisom.
»Predstavljajte si, da dobite vsa nujna hranila iz labortorijsko vzgojenega beljakovinskega riža,« pravi prvi avtor Sohyeon Park, ki je raziskavo opravil pod vodstvom Jinkeeja Honga z Univerze Yonsei v Južni Koreji. »Riž že ima visoko vsebnost hranil, a z dodajanjem živalskih celic ga lahko nadgradimo.«
Mesni riž v slabih dveh tednih
Riž se je izkazal kot primerno okolje za gojenje celičnih kultur, ker ima porozna zrna z organizirano strukturo, v kateri je dovolj prostora za živalske celice. Najprej so riž premazali z ribjo želatino, povsem varno in užitno sestavino, ki se celicam pomaga bolje oprijeti na podlago. Nato so rižu dodali goveje mišične in maščobne matične celice in jih devet do dvanajst dni pustili v petrijevki. Končni izdelek je goveji riž iz celičnih kultur, ki ustreza predpisanim regulacijam za varnost hrane, tveganje, da bo izzval alergično reakcijo, pa je nizko.
Riž so skuhali na sopari in opravili analizo
Kot je značilno za analize prehrambene industrije, so znanstveniki ocenjevali hranilno vrednost, vonj in teksturo. Rezultati so pokazali, da ima hibridni riž osem odstotkov več beljakovin in sedem odstotkov več maščob od navadnega. V primerjavi s tipično lepljivo in mehko teksturo navadnega riža je bil hibridni bolj čvrst in lomljiv. Pri rižu z višjo vsebnostjo mišičnih celic je bilo v vonju zaznati komponente govedine in mandljev, medtem ko je riž z višjo vsebnostjo maščobe imel bolj kremen, maslen vonj, z noto kokosovega olja.
»Beljakovine, ki jih potrebujemo, ponavadi dobimo iz živalskih izdelkov, a živinoreja porabi veliko vode in drugih virov ter prispeva k izpustom toplogrednih plinov,« pojasni Park. Njihov izdelek ima znatno nižji ogljični odtis in stane precej manj. Za vsakih sto gramov proteinov iz hibridnega riža so naračunali 6,27 kilogramov izpustov CO2, kar je bistveno manj kot pri živinoreji. Pridelava sto gramov govejih proteinov nas namreč »stane« 49,89 kilogramov izpustov CO2. Na trgu bi se hibridni riž po ocenah ekipe lahko prodajal za 2,23 ameriških dolarjev na kilogram – kilogram govedine stane 14,88 dolarjev.
Ekipi se zdi, da bi se lahko hibridni riž kmalu znašel na trgu
Ker je hibridni riž relativno enostavno pridelan in varen za uživanje, je ekipa, kar se tiče njegove prodaje, optimistična. A najprej bodo ustvarili boljše pogoje v riževem zrnu, s čimer bi izboljšali hranilno vrednost končnega izdelka.
»Nisem pričakoval, da bodo celice tako dobro rasle v rižu,« pravi Park. »Zdaj vidim cel svet priložnosti za to hibridno hrano na osnovi zrn. Nekega dne bi lahko služila kot rešitev za lakoto ali kot obrok na vojaški, celo vesoljski misiji.«
Šejla Kamerić spada v generacijo umetnikov, ki so odraščali v Sarajevu v treh letih in pol vojnega obleganja. To je močno zaznamovalo odnos te umetnice, pa tudi njeno razumevanje in prakticiranje umetnosti.Umetnica je najbolj znana po delu Bosnian girl.
Obraz umetnice in grafit, ki ga je pustil neznani vojak nizozemskih modrih čelad v bazi ZN v Srebrenici: No teeth, a mustache, smell like shit. Bosnian girl. Grafit je fotografiral Tarik Samarah. Šejla Kamerić je kasneje z njim sodelovala, ko je združila grafit in sliko sebe. Tako je ustvarila eno pomembnejših del: Bosnian girl.
Delo, nastalo leta 2003, je povzelo bistvo bosanske tragedije. Srebrenica je dobesedno nadrealistična neprimernost mednarodne skupnosti. Ta fotografija gledalca neposredno sooči z grafiti, katerih vulgarnost razkriva lokalno zgodovino nasilja nad ženskami in ljudmi med vojno ter obleganjem Srebrenice.
Grafit v kombinaciji lepega dekleta na nek način poudarja mizoginijo. Dekle na naslovnici, ko bolje pogledamo, ni privlačno, temveč je predmet zlorabe. Kot gledalci se soočamo z nihajočim gibanjem privlačnosti in gnusa.
Ker je na fotografiji umetnica sama, zamenjuje vse ženske v Bosni in prevzema telo dokaza.
Šejla Kamerić, 2003. No teeth, a mustache, smell like shit. Bosnian girl! Foto: zivazava on wiki
Marina Abramović, Rhytm 0 in druga dela
Med najbolj znana dela Marine Abramović uvrščamo Rhythm 0, iz serije “Rhythms”, kjer je umetnica svoje brezvoljno telo ponudila gledalcem, ki so lahko na njej uporabili 72 predmetov, posebej postavljenih na mizo. Abramovič se je postavila v vlogo objekta.
Med predmeti, ki so bili na voljo, so bila orodja za užitek, kot so perje, rože, voda, pa tudi potencialno smrtonosni predmeti, kot so pištole, noži, britvice.
Začet z občutljivim, zmedenim pristopom, je performans kmalu postal nasilen in nenadzorovan, do te mere, da je umetnici eden od gledalcev dal v roke napolnjeno pištolo, usmerjeno vanjo.
Kaj je razlog za takšen performans, v katerem je Marina ogrozila celo lastno življenje? Njen cilj je bil predvsem pokazati, kako se nasilje lahko po hitrem postopku poveča, da v kratkem času preide od nič do sto, ko so okoliščine ugodne.
Marina Abramovic on performing "Rhythm 0" (1974)
Skupinsko posilstvo, ustrahovanje in nasilje na podlagi spola vedno predpostavljajo, da se tisti, ki delajo škodo, počutijo v položaju moči glede na tistega, ki trpi, kar se je pokazalo v Marinini nepremičnosti in tudi v fotografiji Šejle z gnusnim napisom.
Oba dela združujeta položaj ženskega telesa, ki je podvržen kritiki gledalcev. Obe umetnici se direktno izpostavljata, da bi dopovedali, da je nasilje in posilstvo nekaj, kar se dogaja zaradi občutka moči, ne pa preživetja. Šejla se seveda osredotoča na pogled, ki ga ima svet na Bosanske ženske, Marina pa na pogled, ki ga ima svet na manj močne, vendar je žensko telo v današnji patriarhalni družbi postavljeno na nižji položaj.
Knjiga Postaja Enajst je izšla leta 2014 in počasi postajala vse večji hit. Kanadska avtorica Emily St. John Mandel je ustvarila perfektno in nadvse svežo postapokaliptično zgodbo o pomenu kulture in človeških odnosov, ko skuša človeštvo znova zgraditi civilizacijo. V prevodu Igorja Harba je izšla pri Založbi Sanje, tokrat pa bo recenzijo nadomestil seznam razlogov, zakaj moraš prebrati Postajo Enajst.
Znana, a edinstvena premisa s svežim pripovednim pristopom
V literarni pokrajini, polni postapokaliptičnih zgodb, Postaja Enajst izstopa po svoji osvežujoči premisi. Namesto osredotočanja na surovo preživetje ali neposredne posledice katastrofe – zombiji, grozljiva bitja, vesoljci in podobno – se knjiga poglobi v človeško stanje skozi lečo umetnosti in kulture. Skozi večje število časovnic, ki ne odvzemajo ničesar tekočemu branju, se vseskozi vrtimo med postapokaliptično pokrajino in svetom pred prihodom pandemije. Tu je vredno dodati, da je knjiga v izvirniku nastala pred obdobjem koronavirusa. Poleg tega in tudi zaradi tega pa je za bralca ustvarjeno niansirano razumevanje, kako civilizacija propade in se znova gradi. In to na ramenih kulture.
Kompleksni in večplastni liki
Kolikokrat se med branjem znajdemo pred dejstvom, da nam eden od glavnih likov ni všeč? No, eden najbolj očarljivih vidikov Postaje Enajst je raznolika zasedba likov, pri katerih ima vsak svojo zgodbo in motivacijo. Čeprav se zdi to kot nekaj obveznega, bralci vemo, da ni vedno tako. Od Kirsten Raymonde, mlade igralke, ki pozna samo svet po pandemiji, do Arthurja Leanderja, slavnega igralca, čigar življenje se na nepričakovane načine križa s številnimi drugimi, Avtorica je oblikovala like, ki se zdijo resnični in tridimenzionalni. Njihovi boji in medsebojni odnosi poganjajo pripoved naprej in bralca dobesedno vabijo, da se vživi v njihova potovanja in preko njih razmišlja o kompleksnosti človeške narave.
Dih jemajoča, bi lahko rekli, kajne? Knjiga Emily St. Johna Mandela ni prav nič drugega kot dih jemajoča, enako je s prevodom Igorja Harba, ki je pri založbi Sanje poskrbel za prevod v slovenščino. Šele ko preberemo izvirnik lahko primerjamo in jasno je, da knjiga več kot ohrani svojo elegantno, opisljivo, pretresljivo in s podobami bogato zasnovo. Omenil sem že vabilo v postapokaliptični svet, a je treba to prav tu znova poudariti. Ne glede na to, ali opisuje ostro lepoto zasnežene pokrajine ali zajema tihe trenutke intimnosti med liki, je besedilo noro berljivo, kar povzdigne roman v literarno umetniško delo.
John Mandel: Postaja Enajst, prevedel Igor Harb, založba Sanje, 400 strani.
Raziskovanje odpornosti in upanja
Kljub mračnemu svetu v katerega je postavljena zgodba, je Postaja Enajst vseskozi zgodba o odpornosti, upanju in trajni moči človeške povezanosti. Skozi boj likov za preživetje in iskanje smisla v svetu, ki je brez udobja in gotovosti, avtorica poudarja odpornost človeškega duha in slika dvome in skrbi, ki ga pestijo. Knjiga nas opominja, da je tudi v najtemnejših časih lepota v umetnosti, ljubezni in vezeh, ki nas povezujejo kot vrsto.
Tematike, ki spodbujajo razmišljanje
Postaja Enajst se spopada z množico tematik, ki spodbujajo razmišljanje pri bralcu. O naravi umetnosti, spominu, civilizaciji in krhkosti človeškega obstoja. Kakšen pomen ima pri oblikovanju našega razumevanja pripovedovanje zgodb? Zakaj je nujno spoznavati cikličnost narave, če želimo vzpostaviti razumevanje sveta? Skozi knjigo smo postavljeni pred globoka vprašanja o tem, kaj pomeni biti človek v samem bistvu te besede. Tudi ko je zadnja stran prebrana, bo Postaja Enajst ostala z nami.
Roman Postaja Enajst je že kmalu po izidu leta 2014 postal uspešnica, predvsem zaradi odlične proze kanadsko-ameriške pisateljice Emily St. John Mandel, ki stke kompleksno podobo pandemičnega propada družbe in porajanja vzpona nove civilizacije dvajset let kasneje. Ključni čar zgodbe – in tisto, kar jo razlikuje od praktično vseh podobnih pripovedi – je v tem, da ni osredotočena na akcijo, tehnologijo ali podroben prikaz bede propada, temveč na umetnost.
Prav ustvarjalnost je tista lastnost, ki združuje raznolike, bežno povezane protagoniste zgodbe, ki se razteza skozi več desetletij in prek raznoterih okolij, od izoliranega otoka v arhipelagu zahodne Kanade do urbanega zimskega Toronta, s kontinentalnim podnebjem obremenjenega območja okrog ameriških Velikih jezer, bleščečega Los Angelesa in v temačnem vesolju izgubljene naslovne Postaje Enajst, prizorišča zgodbe risoromana, ki ga ustvarja Miranda Carroll, ena od osrednjih junakinj.
Ljubezen do ustvarjanja je tisto, kar v zgodbi že več kot desetletje žene Potujočo simfonijo, skupino glasbenikov in igralcev, na turnejo skozi pusto deželo, kjer s koncerti in predstavami prebivalcem redko posejanih na novo vzpostavljenih mestec v obalnem pasu Velikih jezer prinašajo navdušenje in veselje do življenja.
Postaja Enajst tudi kot serija
Sicer to ni povezano z branjem, a je knjiga zaživela tudi kot serija, ki jo najdeš na HBO Max oziroma Max. Lahko bi se reklo, da zelo dobro prestavi tematiko in zgodbe iz papirja na mali ekran. Zagotovo ena boljših serij zadnjih let, a za tiste s koncentracijo za gledanje počasnejših epizod. Ko boš prebral knjigo, ti bo jasno. In ja, ponovno, Postaja Enajst, je še kako vredna branja.
Presnete kasete so pravi old-school rokerji. Gregor, Peter, Tomaž, Luka in Zvezdan so stari mački slovenske glasbene scene, ki so se odločili pomagati slovenski glasbeni sceni – s pravim, surovim in čistim rockom. Včasih se njihove pesmi dotikajo nostalgičnih trenutkov, drugič imajo ljubezensko tematiko, spet tretjič pa zaidejo v družbeno kritiko, vse s posebnim pridihom Presnetih kaset. Na podstrešju stare kmečke hiše, kjer imajo vaje smo se pogovarjali o načrtih, prihodnosti, koncertih in bolečem pomanjkanju dobrega starega rocka okoli nas.
Kako ste se zbrali oziroma kako je nastal vaš bend?
Peter: V bistvu je tako, da smo Grega, Luka in jaz prej že bili v enem bendu. The real things, bolj garage rock'n'roll. In smo se začeli razhajat s pevcem, kitaristom, frontmanom, ta glavnim skratka.
Gregor: Saj smo se razumeli, edino v glasbi smo imeli druge poglede.
Peter: Ja, drugače smo mislili. Kadar smo bili sami, smo malo mi po svoje že začeli delat neke komade, malo improvizirali. In smo imeli že prej par osnutkov preden smo začeli Presnete kasete.
Gregor: Potem smo začeli iskat pevca. Najprej smo našli enega mojega kolega in je dobro šlo prve pol leta, potem pa je začelo postajati nekako neresno. Nakar smo po drugem poskusu dobili Zvezdana – Vikija.
Peter: Viki je kar poklical in kar je povedal, mi je bilo všeč.
Gregor: Prvo vajo smo imeli en dan pred zaprtjem občin. In smo odigrali pa rekli, da se še dobimo. In je bilo malo vakuuma, ker nismo smel prehajat med občinami. No ampak smo pozneje začeli zares.
Peter: Tako kot veliko drugih bendov, nas je korona kar zajebala. Nismo iz istega kraja in itak smo upoštevali zakone. Tukaj se tudi daleč sliši, nismo mogli, niti želeli ga kaj preveč srat.
Peter: Začutili smo to energijo. Pol smo pa neki drgnili, pa je Viki že imel ideje, nekaj osnutkov, tekstov, malo je sproti zapisoval in je kar hitro nastajalo.
Gregor: Material je zelo hitro nastajal. Vmes smo naredili še nekaj priredb, potem pa je padla ideja, da dodamo še eno kitaro, da nismo samo kvartet. Viki sicer igra kitaro, ampak je raje samo vokalist. Pa smo se spomnili na Tomaža, ki je prej igral pri Thunderbabies
Peter: Smo se spoznali, ko smo še igrali v sosednjih studiih. No in smo kontaktirali Tomaža, ki je ravno imel pestro v službi in otroke doma.
Luka: Ampak smo rekli, ali njega ali pa nobenega.
Od leve proti desni: Tomaž, Gregor, Zvezdan, Luka, Peter. Foto: Presnete kasete
Kako nastajajo pesmi?
Peter: Avtor vseh besedil je Viki. Komadi pa nastanejo tako, da jaz naredim en riff. Največkrat se to zgodi kar tukaj na vajah.
Gregor: Ja, večinoma je tako, da je najprej riff in potem se igramo z njim. Kaj prilagodimo, naredimo strukturo in potem še besedilo.
Peter: Po navadi se besedila dodaja na koncu.
Grega: Lansko leto smo uspeli napisati 13 avtorskih komadov in posneti. Tako da je stvar pripravljena, čeprav še ni uradne izdaje. Je pa vse pripravljeno.
Torej že razmišljate o izdaji albuma?
Peter: Glede na to, kako se zadeve odvijajo smo si rekli, da se nam nikamor ne mudi. Material je pripravljen, ampak smo si rekli, da bi raje kakšen komad dali ven kot singel. Na začetku prejšnjega leta smo dali ven prvi singel Sledi svojim sanjam. Naslov albuma pa bo V enem momentu.
Luka: Vse smo snemali sami. Pri Gregi doma. Snemanje, mixanje smo vse sami. Samo mastering je naredil priznani Žiga Rezar.
Peter: Nameravamo izdati v fizični obliki, plošček. In seveda na kasetah (smeh). Skratka, vse retro scene. Na vsemu bo, seveda tudi na pretočnih platformah ampak najprej bi radi izdali plošček. Imamo že 90 % oblikovano, je vse pripravljeno. Poleti smo imeli 3 mesece pavze zaradi dopustov.
Gregor: Pa pri teh letih so že razne bolezni in nevšečnosti (smeh). Tako da zdaj počasi aktivno začenjamo nazaj.
Peter: Potem smo imeli še par koncertkov. Ravnokar pa jaz pripravljam za nov singel Spomine nazaj nek kolaž slik za videospot. Smo si rekli, da bomo kar sami.
Ali boste kar vse objavili kot single?
Gregor: Ni nujno. Vseh zagotovo ne, vendar še kakšnega definitivno.
Peter: Pravzaprav nismo niti še začeli objavljati naših najljubših komadov. Tako da imamo še vsaj dva ali tri, ki so potencialni singli.
Gregor: Ja, pravzaprav nam je trenutno prioriteta nastopanje v živo, tega bi čim več.
Peter: Ja, nikamor se nam ne mudi. Naj nas še kdo spozna na živih koncertih.
Luka: Lotili smo se obratno kot prej. Po navadi najprej posnameš album, izdaš in potem igraš predstavitvene koncerte. Imaš par koncertov, ampak potem ti zmanjka in je treba spet novo plato. Pa te kličejo, če imaš kaj novega, sicer pa ne igraš.
Peter: Načrtujemo tudi promocijski koncert ob izidu plošče.
Zvezdan: Ki pa bo v petek 13. septembra v kultnem rockerskem Orto Baru.
Kje ste že nastopali?
Gregor: Imeli smo 4 špile. Recimo v Ormožu kakšno leto nazaj. Žal tam ni bilo veliko obiska, organizatorji so vse zastavili na veliko, velik oder, ozvočenje in vse, ljudi pa zelo malo. Ampak nič ne de, za nas je bila fajn izkušnja. Da smo šli prvič na oder kot Presnete kasete.
Luka: Organizatorji so pričakovali, da bodo ljudje kar sami prišli in vidimo, da je bil samo en majhen plakatek tam v bližini. In ljudje sploh niso vedeli, da se kaj dogaja.
Peter: No ampak je bilo čisto luštno. Potem smo igrali še na Metelkovi, moto zborih, v klubih. Pravzaprav smo jih igrali več kot samo 4.
Zvezdan: Ja, saj smo primerni za različne lokacije. Zanimajo nas kakšni festivali, kjer je širše rock usmerjeno. Ne pa kakšni natečaji, tekmovanja, bitke bendov. Tega ne maramo.
Peter: Smo si rekli, da gremo zdaj v te male zadeve, klubsko sceno. Pozneje bi pa tudi kaj večjega, da smo predskupina komu. Karkoli bo pač možno. Ampak trenutno nismo zelo aktivno iskali, ker smo se ukvarjali s posnetki. Tudi ti koncerti, ki smo jih imeli, so nas drugi povabili.
Gregor: Je pa tudi realnost, da se mi težko ujamemo in se pripravljamo za koncerte ali snemanja. Imamo službe, družine, obveznosti. Poskušamo nekako enkrat na teden, pa nam večinoma uspeva.
Peter: Vedno pa delamo plane. Se usedemo in si rečemo: »okej, zdaj smo koncertirali, zdaj se posvetimo pisanju avtorske glasbe itd.«
Ali igrate samo avtorsko glasbo?
Peter: Ja. Čeprav vidimo, da so ljudem včasih bolj všeč priredbe. Samo nam to ni. Malo smo se vdali in imamo kake tri, štiri priredbe. In verjetno bo treba še kakšno.
Gregor: Ja, tako. Da jih imamo kakšnih 10 na »lagerju«. Ampak vedno stremimo k temu, da smo avtorski bend.
Peter: Nikjer ne bomo igrali samo priredb.
Zvezdan: Trenutno prirejamo samo tuje pesmi, mogoče pa bomo enkrat v prihodnosti tudi kašno slovensko.
Grega: Po eni strani nujno zlo. Ampak saj ni res tako grozno.
Luka: Malo razbiješ. Kake tri svoje pa eno priredbo. In pridejo ljudje malo bližje kadar poznajo, potem pa spet svoje.
Peter: Saj tudi priredbe smo kar po svoje naredili, niso čisto coverji.
Tomaž: Važno, da je tisti filing, ki ga ima komad.
Zvezdan: Vedno dodamo en pridih Presnetih kaset.
Peter: Naredimo, da deluje. Ni pa, da se bom šel učit solaže od note do note. Naredimo po svoje.
Tomaž: Sicer so nam pa tako ali tako priredbe malo za na stran. Smo imeli koncert in ni bilo veliko komadov na izbiro. Tako, da smo takrat igrali samo avtorsko, ker to je pač prioriteta. Priredbe so bolj za zapolnit čas če imaš daljši špil par bombic vržeš ljudem. Včasih je to treba. Tudi veliki bendi to delajo. Eni to zelo cenijo. Recimo jaz prihajam z Obale in tam se skoraj samo priredbe igrajo.
Luka: Recimo tudi na zadnjem koncertu smo bili štirje bendi in trije so igrali priredbe. In smo prišli na oder pred čisto ogreto publiko, saj so pred nami igrali te žur komade, Mi2, Kreslin, Big Foot Mama. In pridemo mi z avtorsko in odigramo 8 svojih in je bil odziv presenetljivo dober. So ljudje kar ostali in uživali.
Peter: In pohvalili so nas, da mamo jajca, ker igramo avtorsko (smeh).
Foto: Presnete kasete
Kaj si mislite o slovenski glasbeni sceni?
Zvezdan: Radi jo imamo, zato tudi pišemo samo in izključno v slovenščini. Podpiramo in hočemo doprinest k sceni.
Peter: Že od začetka Presnetih kaset je bil cilj ustvarjati v Slovenščini. S prejšnjimi bendi smo pisali v angleščini. In še Vikiju je kul, da piše v Slovenščini. Priredbe so pa pač kakršne so.
Kakšna je vaša publika?
Luka: Predvsem žene in otroci. (smeh)
Peter: Pridejo naše družine seveda. Do zdaj smo igrali na različnih prizoriščih in je posledično tudi različna publika. Zdi se mi, da smo itak primerni za na različna prizorišča, kar s kakšnim drugim bendom, ki je bolj na hard ne bi bili. Zadnjič na Dobrovi je bila na začetku kulturna prireditev, potem še bendi… tako da vse sorte. Vsak je dobrodošel v našo publiko 😉.
Gregor: Sicer pa mislim, da bomo najbolj uspeli v neki publiki srednjih let. Ljudi ki so odraščali s tako glasbo.
Zvezdan: No ampak tudi rock glasba je primerna za vse. Ne bi poudarjal, da smo primerni za ljudi srednjih let.
Peter: Absolutno. Samo zdi se mi, da mlajše generacije nekako bolj instantno poslušajo. Pa Spotify pa vse in greš hitro čez vse. Ni več tega, da bi se bolj zanimal za nek bend, moramo mi glasbeniki kar bombardirat ljudi.
Zvezdan: Tudi študentska publika je kar interesantna in bi se predstavili tudi njim na študentskih žurih pa to. Skratka, tisti ki ima rad rock glasbo, bo definitivno užival.
Kako in koliko se oglašujete?
Peter: Premalo. Sicer se zavedamo pomembnosti tega in že pred časom smo šli v to, da smo nekaj več naredili, ampak še vedno premalo. Imamo Facebook, Instagram je pa že premoderen za nas. Vemo pa, da brez tega žal leta 2024 ne gre. Zaenkrat sta naša kanala Facebook in Youtube.
Luka: ostalo pa še pride. Magari ko dobimo menedžerja. (smeh)
Gregor: Definitivno se zavedamo pomena tega. Ampak nismo še tam.
Peter: Sej ko smo naredili videospot, je bil zelo soliden odziv. Ima relativno veliko ogledov za tak neznan bend. In ljudje so ga hvalili, smo dobili kar nekaj sporočil.
Lahko bi šli na kakšen radijski natečaj?
Zvezdan: Smo že razmišljali o natečajih in razpisih in podobnem. Ampak še ni bilo res pravega časa za nas.
Peter: Pa malo nam grejo na živce ta tekmovanja. Glasba ni šport. Ni mi simpatično no.. Gre za bolj subjektivna mnenja, občutke in to. Saj smo odprti za marsikaj, ampak hkrati bomo vztrajali pri glasbi kot jo delamo. Ne bi šli v neko komercialo za to, da postanemo slavni. Tudi če bi nek mendžer hotel komandirati. (smeh)
Gregor: Pameten nasvet bomo vedno poslušali, ampak ostajamo mi mi.
Peter: Saj smo že vsi dolgo časa v glasbi in vemo, kako se dela. Vemo, da so Presnete kasete nek dober izdelek.
Gregor: In stojimo za tem. Bend se seveda razvija skozi čas, ampak to pustimo za prihodnost.
Tomaž: Edina omejitev je, da je nam všeč.
Peter: Naumo se prodal. (smeh)
Foto: Presnete kasete
Imate zelo pristen rockerski, skoraj že vintage sound.
Peter: Ja, ljudje cenijo, da imamo tak pristen rock sound. Jaz imam ojačevalec bolj starinski…
Gregor: …in nasploh imamo čisto rock'n'roll zvok. Ni nekih samplerjev, efektov itd.
Peter: Saj s tem ni nič narobe, ampak mi se držimo svojega in to marsikdo pohvali. Smo že dobili sporočila: »ej to je pa pravi rock sound.«
Zvezdan, iz kje črpaš inspiracijo za besedila?
Zvezdan: Zelo odvisno. Inspiracijo dobim v nekem trenutku, se mi kej dogaja, lahko iz izkušenj, kakšnih razmišljanj. Zelo različno. Recimo pesem Bajker je nastala ko sta Peter in Luka razlagala zgodbe iz otroštva. Da sta bila soseda in sta hodila v en lokal kjer je bil džuboks. In potem igramo in imamo nov riff in jaz uporabim točno ta dogodek da naredim pesem: »Vržem kovanec v džuboks mašin«. Lahko je trenutni navdih ali pa po drugi strani imamo pesem Skrivalnice, ki govori o vojaku, ki je v vojni. Ta je pa malo bolj globoka tema. Ali pa Pohlep malo bolj družbenokritična. Zadnjič nekaj razmišljam pa sem naredil tekst, ki bo prišel kmalu (pomežikne svojim sočlanom).
Foto: Presnete kasete
Bi imeli kakšne zaključne misli?
Gregor: Jaz bi samo rekel, da je važna ljubezen do glasbe. Osebno si lahko samo želim, da bom s to ekipo še dolgo časa igral. In da gremo naprej, naprej, naprej.
Zvezdan: Jaz si želim, da bo rokerska scena še naprej živela, saj je v poplavi razne glasbe mogoče malo v zatonu. Bil bi zelo vesel še več takih bendov kot smo mi in da lahko skupaj ustvarjamo.
Tomaž: Ma ja, saj kitarska glasba vedno tli nekje zadaj. Rabi samo en dogodek da eksplodira.
Zvezdan: In seveda, da bo publika za to.
Peter: Jaz bi si želel, da tudi mediji pomagajo. Tudi ko gledam te tamlade pa so kao rokerji, za vikend grejo pa na veselico. Zato ker to je in dogaja, ampak v resnici bi raje šli kam drugam, če bi bila opcija. Definitivno pa je treba tudi manj birokracije, ker zaradi tega marsikdo več ne organizira koncertov.
Luka: Konec koncev tudi nekaj klubov in društev se je zaprlo zaradi tega ker se ljudem ne da več ukvarjati z birokracijo. In ostanejo samo še veliki dogodki, kakšne obletnice že uveljavljenih itd. Za majhne bende je pa težko priti na sceno.
Tomaž: Cela scena je prej delovala na entuziazmu, si hotel in si organiziral. Zdaj pa birokracija ubija entuziazem. Enkrat te mine.
Mesto Rock'n'Rolla, piva in kulture je že v preteklosti privlačilo številne slavne glasbenike. Tu so se odvili nekateri izmed prvih in odmevnih koncertov Beatlov v 60-ih letih. Danes ima mesto 1,9 milijona prebivalcev in še vedno velja za okno v svet. Še vedno se požvižga na tradicijo, kar danes lahko opaziš v inovativni prehrani, številnih muzejih, galerijah in gledališčih. Če se tja odpravljaš zaradi evropskega prvenstva v nogometu, EURO 2024, ali pa zgolj na izlet, si poglej, kaj vse te čaka v mestu.
St. Pauli Fischmarkt
Ne skrbi, na tem kraju ne pridejo na račun le ljubitelji rib in morske hrane. Čeprav je ponudba svežih rib in morskih sadežev res široka, gre predvsem za kraj, kjer za mizami sedi, je, pije in se pogovarja velika množica ljudi. V trgovinicah boš našel tudi oblačila, nakit, cvetje, sadje, zelenjavo in najrazličnejše spominke. Ribja tržnica je v Hamburgu središče dogajanja že od leta 1703, odprta pa je le v nedeljah dopoldan. Gneča na tržnici je kar pravilo, a vzdušje na tržnici je prijetno. V neposredni bližini si privošči še brunch in lepo dopoldne je zagotovljeno. Namesto egg's benedict in acai bowl poskusi tradicionalne nemške jedi, kot so Fischbrötchen (ribji sendviči), Wurst (klobasa) in preste.
St. Pauli & Reeperbahn
Hamburg Nightlife 4K Walking Tour Red Light District l Reeperbahn 🇩🇪
Svetovno znano prizorišče neskončne zabave, kjer nikoli ni dolgčas. Tu najdeš najboljše nočne klube poleg najbolj znanih barov, restavracij in bordelov. Erotične trgovine, erotična gledališča in celo muzeji seksa … Poleg hrane, pijače in žive glasbe, je za ta del mesta značilna tudi prostitucija. Ulice so osvetljene z neonskimi lučmi, fotografiranje pa je tu prepovedano. Reererbahn je znan tudi kot prizorišče, kjer so nastopali in ustvarili prvi posnetek Beatli v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Oboževalce Beatlov bodo navdušili bari Top Ten Club, Indra Club in Kaiserkeller. V prazničnem času se v tem predelu mesta odvija tudi neobičajna božična tržnica – primerna le za odrasle.
Pristanišče Hamburg je tretje največje pristanišče v Evropi in glavna točka za nemški uvoz in izvoz. Lahko se odločiš za voden ogled s čolnom – a pri tem ne pričakuj lepe naravne pokrajine. Boš pa izvedel kaj novega o ladjah, ki preko oceanov tovorijo kontejnerje najrazličnejših dobrin. Če te ta gospodarski vidik dolgočasi, se raje vkrcaj na Love Boat, kjer te čaka techno party na ladji. Za ljubitelje hitrosti pa je najboljša izbira RIB-Piraten, ki bodo poskrbeli, da se ti bo ob obisku pristanišča pospešil srčni utrip.
Poleg Portugalske je ta četrt sredi Hamburga ena redkih destinacij na svetu, kjer lahko začutiš življenjski slog te južnoevropske države. Španski in portugalski priseljenci prebivajo na področju ob ulici Ditmar-Koel-Strasse v okrožju Neustadt že od 60-ih in 70-ih let. Tu strežejo galão (espresso s parjenim mlekom) skupaj s pastel de nata, pecivom z jajčno kremo. Po ogledu pristanišča se lahko sem odpraviš na odličen morski obrok. Restavracij z mediteransko kulinariko v tem delu mesta namreč ne manjka.
Flohschanze: bolšji trg sredi Hamburga
Po zanimive retro in vintage spominke se odpravi na Flohschanze v četrti Schanzenviertel, ki velja za najboljši bolšji trg v mestu. Vsako soboto se tam zbere stotine uličnih prodajalcev, ki prodajajo pohištvo, rabljena kolesa, oblačila, medeninaste svečnike, in celo avtomobilske baterije. Ne boš pa našel novih izdelkov – gre za pravi bolšji trg. Kar pomeni, da se pripravi tudi na barantanje 😊!
Miniatur Wunderland
Miniatur Wunderland Hamburg *** offizielles Video *** Modelleisenbahn Speicherstadt
Miniatur Wunderland ni primeren le za družine z otroki, ampak za vse, ki so vsaj nekoliko otroci po duši. Maketa prikazuje nekatera najbolj znana mesta, železnico, pristanišča in letališča. Za ogled si vzemi vsaj tri ure, pripravi se tudi na možnost gneče. Najbolje je, da karto kupiš že pred obiskom in se tako izogneš vrstam na vhodu. Ta pomanjšana podoba sveta vključuje tudi največji model železnice (v dolžini 15.400 metrov) na svetu, ki poteka skozi več območij makete: Hamburg, Združene države Amerike, Skandinavijo, letališče Knuffingen in Benetke. Maketa vključuje številne podrobnosti in prikazuje zgodbe iz vsakdanjega življenja. Že zgolj replika Hamburga ima tako 50.000 človeških figuric in nekatere znane hamburške atrakcije: živalski vrt Hagenbeck Zoo, Centralno postajo Hamburg in cerkev sv. Michaelisa. Maketo si lahko ogledaš vsak dan med deveto uro zjutraj in šesto uro zvečer.
Blizu Miniatur Wunderland-a te čaka destinacija, kjer lahko preživiš čudovit romantičen večer. Speicherstadt je del UNESCO-ve svetovne dediščine in vključuje labirint opečnatih skladišč in ozkih kanalov iz 19. stoletja. Številne zgradbe so spremenili v muzeje, kavarne in resetavracije. Sprehodi se po lepo osvetljenih ulicah ob kanalih ali pa se odloči kar za plovbo po ozkih kanalih ob plimi. Pri tem boš lahko občudoval dovršene arhitekturne detajle, pravljična opečnata pročelja stavb in jeklene mostove, ki se odsevajo v vodni gladini. Transport in plovba po kanalih sta neposredno odvisna od plime in oseke, ki izmenično polnita in praznita kanale.
Burg Coffee Museum
V skladišču iz 19. stoletja v Speicherstadt-u se skriva muzej, kavarna in pražarna kave. V muzeju si lahko ogledaš bogato zbirko nostalgičnih spominkov na temo kave: skodelice, pločevinke, kavne mlinčkein podobno. Lahko se odločiš tudi za 50-minutni voden ogled (cena je okrog 10 evrov), ki vključuje vzorček pražene kave za domov. Ob doplačilu se lahko odločiš tudi za degustacijo kave. Sicer pa si po ogledu muzeja vzemi nekaj časa za sprostitev v kavarni, kjer si poleg skodelice tega toplega napitka lahko naročiš tudi tortico ali pecivo.
Literaturhauscafé
Stara zgradba iz leta 1839 je včasih služila plesni šoli, nato pa je dolga leta propadala. Na srečo jo je leta 1985 rešil pred dokončnim propadom anonimni filantrop. Danes se v notranjosti lesketajo čudoviti lestenci, za mizami pa strežejo jedi iz svežih, sezonskih in regionalnih sestavin. Obrok zagotovo ne bo poceni, a ob posebni priložnosti je Literaturhauscafé lahko prava izbira.
Park Planten um Blomen
Za oddih od urbane industrijske pokrajine Hamburga si privošči sprehod po parku, ki raste že od leta 1821. Danes obsega približno 47 hektarov zelenih površin. V parku lahko opazuješ rdeče veverice, ki plezajo po drevesih, park pa vsebuje tudi nekaj tematskih vrtov: japonski rožni vrt, angleški vrt, Loki Schmidt Garten in Dahliengarten. Poleg tega park gosti tudi nekatere znane glasbene in gledališke nastope. Idealen je tudi za otroke, saj vsebuje igrišče in drsališče.
V mestnem vrvežu se odpirajo vrata številnim priložnostim, vendar se ob tem srečujemo tudi z izzivi. Prometno gnečo, hitrim tempom življenja in predvsem hrupom, ki seže v višave.
Neželeni zvoki so postali neločljiv del sodobnega življenja. Posebej v natrpanih urbanih središčih. Ne pustijo nam spati, povzročajo glavobol, motijo počitek, preprečujejo koncentracijo in slabo vplivajo na naše zdravje. Vas zanima, kateri zvoki, s katerimi se srečujemo praktično vsak dan, so najbolj nevarni?
Nadležno oglašanje alarmov
Zvok alarmov v avtomobilih, ki prežene tatove, je postal dvorezni meč. Čeprav lahko odvrne morebitne nepridiprave, je hkrati postal tudi naša največja nadloga. To še posebej drži, ker se vse prepogosto sprožijo lažni alarmi, na primer zaradi bližajočega se grmenja ali drugih nenadnih zvokov.
Nepričakovane jutranje budnice
Ko zvoki gradbišča postanejo zgodnja ponedeljkova jutranja budnica, se zaveste, kako zelo si želite čim prej priti v pisarno. Vendar pa je še hujše, ko se sosed odloči za hrupno preurejanje svojega stanovanja.
Z jokom nam želi nekaj povedati
Zelo cenimo otroški jok in razumemo, da je to njihov način komuniciranja s svetom okoli sebe. Spodbudi nas, da se osredotočimo na njihovo potrebo in storimo vse, kar je v naši moči, da bi otroka pomirili in ga spravili v udobno stanje. A jok je lahko tudi moteč.
Tuljenje motorjev in škripanje zavor
Gneča na ulicah je neizogiben del vsakega mesta. Poleg izgubljenega časa v prometnih zastojih se srečujemo tudi z večjim hrupom. Glasni motorji niso redkost, poleg tega pa se pogosto slišita stalno speljevanje in zaviranje, občasno pa tudi nepotrebno hupanje.
Hrup iz tisočerih grl
En sam človek ne ustvari veliko hrupa, razen če kriči. Toda ko imamo na stotine ljudi, ki hodijo, govorijo in opravljajo svoje vsakodnevne dejavnosti, je to povsem druga zgodba. Hrup postane tako glasen, da se komajda lahko normalno pogovarjamo!
Napredno odpravljanje hrupa
Odpravljanje hrupa je zaradi tega vse bolj pomembna funkcija sodobnih brezžičnih slušalk. Vendar ne odpravljajo vse nadležnih zvokov enako učinkovito. V tem po zaslugi treh visoko občutljivih mikrofonov in algoritmov umetne inteligence izstopajo slušalke Huawei FreeBuds Pro 2, saj so sposobne nadležne zvoke zmanjšati za kar 47 decibelov.
Nova tehnologija za odpravljanje hrupov pri klicih temelji na sistemu s 4 mikrofoni in edinstvenih algoritmih Huaweieve globoke nevronske mreže (DNN). To pomeni, da lahko slušalke natančno zaznajo človeške glasove, hkrati pa izboljšajo odpravljanje hrupa, tako da izkusite čisto kakovost zvoka pri glasovnih ali video klicih, ne glede na to, kje ste. Z novo, proti vetru odporno zasnovo, slušalke poskrbijo za učinkovito zmanjšanje hrupa vetra. V kombinaciji z inteligentnimi algoritmi tako omogočajo odlično kakovost klicev tudi ob močnem bučanju vetra.
V raziskavi, ki so jo nedavno izvedli na Univerzi v Arkansasu, se je 151 udeležencev pomerilo s ChatGPT-4 v treh testih, zasnovanih za merjenje divergentnega razmišljanja, ki služi kot indikator kreativnega mišljenja.
Umetna inteligenca je na standardiziranem testu ustvarjalnosti prekosila ljudi
Divergentno mišljenje je povezano z zmožnostjo tvorjenja edinstvenega odgovora na vprašanje, ki nima ene pričakovane rešitve. Primer takega vprašanja je: »Kako se izogniti pogovoru o politiki s starši?« V raziskavi je GPT-4 podal bolj izvirne in izčrpne odgovore od človeških udeležencev.
Študija z naslovom Trenutno stanje generativnih jezikovnih modelov umetne inteligence je bolj ustvarjalno od ljudi pri nalogah divergentnega mišljenja je bila objavljena v Scientific Reports. Avtorja sta doktorska študenta psihološke znanosti na Univerzi v Arkansasu, Kent F. Hubert in Kim N. Awa, skupaj s profesorico Daryo L. Zabelina, asistentko na oddelku in vodjo laboratorija za Mehanizme kreativne kognicije in pozornost.
Ustvarjalni potencial so pri udeležencih ocenili s tremi testi
V sklopu prvega testa so iskali alternativne načine uporabe vsakdanjih predmetov, kot je vrv ali vilica. Drugi test se je osredotočal na posledice. Udeleženci so morali podati možne izide hipotetičnih situacij, na primer: »Kaj, če ljudje več ne bi potrebovali spanca?« Pri tretjem testu so se morali udeleženci spomniti desetih samostalnikov, ki so med seboj čim bolj semantično oddaljeni – pri besedah mačka in pes je ta distanca manjša kot pri besedah mačka in ontologija.
Teste so ocenjevali glede na število besed, dolžino odgovorov in semantično različnost med besedami. Avtorji so prišli do spoznanja, da je GPT-4 v primerjavi z ljudmi pri posameznih nalogah odgovarjal bolj izvirno in izčrpno. Bolje se je izkazal tudi, ko so preverjali spretnost pri oblikovanju odgovora. »Z drugimi besedami, GPT-4 je demonstriral večji ustvarjalni potencial pri kopici testov iz divergentnega mišljenja.«
Avtorji ugotovitvam dodajajo opomin
»Pomembno je, da spomnimo, da so metode v raziskavi resda namenjene merjenju kreativnega potenciala, a udejstvovanje v ustvarjalnih aktivnostih (ali ustvarjalni dosežki) predstavlja drug aspekt preučevanja ustvarjalnosti osebe.« Namen študije je bil preučiti človeški kreativni potencial, a ne nujno pri ljudeh, ki imajo na ustvarjalnem področju že kakšne zasluge ali relevantne izkušnje.
Raziskovalci prav tako niso pretehtali primernosti oziroma izvedljivosti odgovorov GPT-4. Čeprav je AI podal več izvirnih odgovorov, je možno, da so imeli človeški udeleženci občutek, da so odgovori bolj omejeni, in so odgovore izbirali z ozirom na realnost.
Ne vemo, kako motivirani so bili človeški udeleženci pri podajanju odgovorov
Awa dodaja, da ljudje morda niso bili dovolj motivirani pri pisanju izčrpnih odgovorov. »Vprašati se je potrebno še, kako operacionalizirati ustvarjalnost. Lahko uporabnost teh testov res posplošimo na vse ljudi? A z njimi preučujemo širok spekter ustvarjalnega mišljenja? Mislim, da zaradi tega kritično pregledujemo najvažnejše kazalce ustvarjalnega mišljenja.«
Ali so testi popolno merilo človeškega kreativnega potenciala, ni res bistveno. Bistveno je, da veliki jezikovni modeli hitro napredujejo in prekašajo ljudi, kot jih prej še niso. Ali grozi, da bodo nadomestili človeško ustvarjalnost, bomo še videli. Za zdaj se bodo avtorji osredotočili na načine, kako bi AI lahko deloval kot orodje za navdih, pomočnik pri kreativnem procesu posameznika ali pri preseganju fiksnosti.
Izbira najboljše pisave ali vrste črk je subjektivna in odvisna od več dejavnikov, vključno z namenom uporabe, slogom, berljivostjo ter osebnimi preferencami.
Nekatere pisave so bolj primerne zatiskanje in znanstvena besedila, druge pa za spletne strani in logotipe. Poleg tega se lahko izbira pisave razlikuje glede na estetske preference in občutke, ki jih želimo doseči. Med priljubljenimi in široko uporabljanimi pisavami so Times New Roman, Arial, Helvetica, Calibri in Verdana.
Kaj naredi pisavo berljivo?
Velikost, razmik in slog. To so merila za berljivost. Večja pisava, širši razmik med črkami in jasen slog omogočajo gladko navigacijo med besedami.
Črke ne smejo biti ovira na bralčevi poti, temveč brezhibno vodilo, ki ga vodi skozi vsebino. Slog pisave ne sme zahtevati pozornosti, temveč mora zagotavljati gladko in neovirano pot. Krepke pisave dodajo poudarek, vendar lahko preobremenijo oči. Običajne ali srednje krepke pisave so običajno vstopnica za berljivo besedilo.
Uravnovešenost je vse za gladko branje. Krepkosti črk in znakov ne smemo podcenjevati. Res je, da lažje pisave ponujajo eterično estetiko, vendar izgubijo bitko berljivosti na različnih ozadjih. V nasprotni skrajnosti so lahko krepke pisave premočne, prevladujejo na strani in posledično utrujajo oči.
Pravilna nastavitev krepkosti znakov je igra ravnotežja: je rdeča nit med vizualno privlačnostjo in optimalno berljivostjo. Pri izbiri najbolj berljive pisave je tudi razlikovanje med znaki skrivno orožje. Vsaka črka mora biti samostojna. Izogibaj se podobnim črkam 1, I in l ali 0 in O, saj lahko bralca frustrirajo.
Jasno razlikovanje med znaki poveča berljivost. Pisava, v kateri je vsak znak samostojen, spodbuja hitrejše prepoznavanje in razumevanje, kar je glavni cilj berljive tipografije.
Serif ali sans serif? Oba imata svoje prednosti
Pisave serif usmerjajo tok branja s svojimi »nogami«. S svojimi subtilnimi nogami pomagajo pri poteku branja, zlasti v tisku. Pisave sans serif pa se ponašajo z minimalističnim in čistim videzom, ki uspeva na digitalnih zaslonih. Sans serif ponuja sodoben in čist videz.
Pravilo? Za tiskano gradivo izberite pisave serif, za besedilo na zaslonu pa sans serif. Izbira je odvisna od nosilca vsebine. Pisave, ki jih je lažje brati, so odvisne od konteksta in kontrasta. Serif za dolgotrajno branje, sans za digitalno jasnost. Pisave Serif uporabljajte za dolga besedila in tiskane medije, kjer njihove vodilne »noge« pomagajo usmerjati oko in ohranjati tok branja. Če je tvoja platforma digitalna, se odloči za sans serif. S svojimi čistimi linijami omogočajo lažje branje na zaslonu.
Najlažje berljive pisave niso pisave serif ali serif sans. Pisavo je treba prilagoditi opravljeni nalogi. Ključnega pomena je kontekst.
Disleksija je na učenju temelječa jezikovna motnja, ki lahko prizadene skoraj milijardo ljudi po vsem svetu. Vedno znova se je izkazalo, da so vizualni primanjkljaji, ki jih opazimo pri osebah z disleksijo, stranski učinek in ne vzrok te motnje. Disleksija vpliva predvsem na sposobnost branja in pisanja.
Katera je najboljša pisava za osebe z disleksijo? Odgovor te bo morda presenetil. Ljudje pogosto navajajo značilne oblike znakov v Comic Sans kot razlog za njeno boljšo berljivost. Natančneje, skoraj vse črke v tej pisavi so edinstvene: le črki b in d sta zrcalni. Zaradi te velike neenakomernosti se ljudje morda lažje osredotočijo na posamezne dele besed.
Pisava Comic Sans je široko dostopna in ima med osebami z disleksijo veliko oboževalcev. Kaj pa, če ne želiš uporabljati Comic Sans? Katere pisave niso samo lepe, ampak tudi znanstveno dokazano izboljšujejo berljivost?
Najboljše pisave za osebe z učnimi težavami so verjetno že zdaj v tvojem računalniku. Na voljo so v operacijskih sistemih Windows, macOS in aplikacijah Adobe Creative Cloud. Pisave so Helvetica, Courier, Arial in Verdana.
V klasični študiji o tem, katere pisave so lažje berljive za osebe z disleksijo, so raziskovalci ugotovili, da te pisave bistveno izboljšajo berljivost.
»Patentni sistem doda gorivo zanimanja na ogenj genialnosti.«, je rekel Abraham Lincoln. Pa veš, kaj pomeni izraz patent in nekaj patentirati? Patent ni le sopomenka za kakršenkoli izum in ima celo omejen rok trajanja. Gre za eno izmed pravic industrijske intelektualne lastnine, kamor sodijo še model, znamka, geografske označbe, žlahtniteljska pravica in topografija polprevodniških vezij. Da lahko izum postane patent, mora izpolnjevati določene kriterije, nosilcu pa daje nekatere pomembne pravice.
Katere pogoje mora izpolnjevati patent?
Za podelitev pravic patenta mora biti izum s področja tehnike, mora biti nov, na inventivni ravni in industrijsko uporabljiv. To pomeni, da pred datumom vložitve patente prijave vsebina izuma ni bila dostopna javnosti z ustnim ali pisnim opisom, z uporabo ali na drug način. Da je industrijsko uporabljiv, pa pomeni, da se lahko proizvede ali uporabi v gospodarski dejavnosti oziroma v kmetijstvu.
Odkritja, znanstvene teorije, matematične metode in druga pravila, načrti ter metode in postopki za duhovno aktivnost sami pod sebi ne veljajo kot izum, zato tudi ne morejo postati patent. Poleg tega ni mogoče patentirati izuma, katerega uporaba nasprotuje javnemu redu in morali. S patentno pravico tudi ni mogoče zaščititi izum kirurškega ali diagnostičnega postopka oziroma postopka zdravljenja, ki se uporablja neposredno na človeškem ali živalskem telesu. Tudi za to namreč obstajajo moralni razlogi.
Koliko časa je patent veljaven?
Ob izpolnjevanju vseh zakonsko določenih pogojev je patent veljaven 20 let od datuma vložitve patentne prijave. Obstaja pa tudi patent s skrajšanim trajanjem, ki se podeli za izum, dosežen z ustvarjalnim delom, ki ni nujno na inventivni ravni.
Komu se patent podeli?
Tistemu, ki je nekaj izumil – a ne vedno! Izumitelj in nosilec patenta namreč nista vedno ista oseba. Izumitelj je oseba, ki je ustvarila izum. Kot prijavitelj oziroma imetnik ali nosilec patenta pa velja, kdor je naveden v patentni prijavi in ob uspešni registraciji patenta postane imetnik patenta. Predvsem pri službenih izumih sta izumitelj in nosilec patenta lahko različni osebi. V takšnih primerih imetništvo pravic na izumu ureja posebna pogodba.
Med najbolj priljubljene dinozavrske najdbe spadajo na prvem mestu kosti, ki si prislužijo tudi največ pozornosti (strokovne) javnosti. Tu se še tiste nore najdbe preteklosti, kot so ohranjeni oklepi, gnezda jajc in podobno. Kaj pa tiste najdbe, ki samo nakazujejo na obstoj dinozavrov na tistem območju brez ostankov samih bitij?
Ko so na Aljaski tavali dinozavri, je bila ta bolj podobna Miamiju
Velika najdba dinozavrskih sledi ter fosiliziranih rastlin in drevesnih štorov na skrajnem severozahodu Aljaske ponuja nove informacije o podnebju in gibanju živali blizu časa, ko so začele potovati med azijsko in severnoameriško celino pred približno 100 milijoni let.
Ugotovitve mednarodne skupine znanstvenikov pod vodstvom paleontologa Anthonyja Fiorilla so plod raziskovanja na Aljaski. Njegov dolgoletni sodelavec je profesor geologije na Univerzi Alaska Paul McCarthy.
»Na Aljaski smo imeli zadnjih 20 let projekte, ki so poskušali integrirati sedimentologijo, paleontologijo dinozavrov in paleoklimatske indikatorje,« je dejal McCarthy. »Delo smo opravili v treh drugih formacijah – v Denaliju, na severnem pobočju in na jugozahodni Aljaski – in stare so približno 70 milijonov let.«
Sledi teropodov, ki so jih našli na Aljaski Foto: on alaska
»Pri opazovanju kamnin te starosti nas je zanimalo to, da je to približno čas, ki ga ljudje smatrajo za začetek Beringovega kopenskega mostu – povezave med Azijo in Severno Ameriko,« je dejal. Raziskave paleoklime lahko znanstvenikom pomagajo razumeti segrevanje današnjega sveta, pišejo avtorji.
»Srednji del krede je bil najbolj vroča točka v kredi,« je dejal McCarthy. »Formacija Nanushuk nam daje vpogled v to, kako je izgledal ekosistem na visoki zemljepisni širini na toplejši Zemlji.«
Najdba dinozavrskih sledi
Formacija Nanushuk je razgaljena plast sedimentne kamnine, debela od 250 do 1500 metrov na osrednjem in zahodnem pobočju. Datira v obdobje pred približno 94 milijoni do 113 milijoni let v srednjem obdobju krede in približno takrat, ko se je začel Beringov kopenski most.
Na območju Coke Basin sta Fiorillo in McCarthy našla približno 75 fosilnih sledi in drugih indikatorjev, ki jih pripisujejo dinozavrom, ki živijo v okolju reke ali delte.
»Ta kraj je noro bogat z dinozavrovimi stopinjami,« je dejal Fiorillo. Pojasnil je, da je eno mesto izstopa. »Bili smo na mestu, kjer smo sčasoma spoznali, da hodimo po starodavni pokrajini,« se je spominjal. »Na tej pokrajini smo našli velika pokončna drevesa z majhnimi drevesi in listi na tleh. Našli smo sledi in fosilizirane iztrebke.«
Našli so številne fosilizirane drevesne štore, premera približno 2 metra. »Bilo je tako, kot da bi hodili po gozdu pred milijoni let,« je dejal.
Formacija Nanushuk, ki so jo preučevali več let, je razkrila zanimivo preteklost Foto: on alaska
Formacija Nanushuk obsega kamnine z morskimi in nemorskimi značilnostmi in sestavo, vendar se avtorjeve raziskave osredotočajo predvsem na nemorske sedimente, izpostavljene vzdolž zgornjega toka reke Kukpowruk.
»Zanimivo za nas je bilo to, da je bilo dvonožnih rastlinojedcev očitno največ.« Dvonožni rastlinojedci predstavljajo 59 % vseh odkritih sledi. Štirinožnih rastlinojedcev je bilo 17 %, ptic 15 % in neptičjih, večinoma mesojedih, dvonožnih dinozavrov pa 9 %.
Mokro in toplo mesto
Analiza izotopov ogljika vzorcev lesa je privedla do ugotovitve, da je regija prejela približno 180 centimetrov padavin letno. Ta zapis povečanih padavin v srednji kredi zagotavlja nove podatke, ki podpirajo globalne vzorce padavin, povezane s termalnim maksimumom v kredi.
»Temperatura je bila veliko višja kot je danes, in kar je morda bolj zanimivo, je, da je veliko deževalo,« je dejal Fiorillo. »Vzorci, ki smo jih analizirali, kažejo, da je bil približno enakovreden sodobnemu Miamiju. To je precej.«
Opozoriti je treba, da je bilo mesto na Aljaski, ki sta ga raziskovala Fiorillo in McCarthy, približno 10 do 15 stopinj zemljepisne širine severneje v srednji kredi, kot je danes.
»Lahko rečemo, da je tukaj rečni kanal, tukaj je poplavni nanos, tukaj je nasip, tukaj je poplavna ravnica, tukaj je močvirje,« je dejal. »Če torej lahko najdemo sledi v tem delu, potem lahko včasih rečete, da se zdi, da je skupini dinozavrov zelo všeč biti tukaj in ne tam.«
Avtorji študije so dodali, da jim bo to pomagalo dobiti bolj podrobno sliko o tem, kakšno je bilo življenje na visokih zemljepisnih širinah v času dinozavrov.
