Se ti je že kdaj zgodilo, da si se pogledal v sprednji kameri telefona in izgledal super? Nato pa videl slike, ki jih je posnel prijatelj in opazil, da na teh izgledaš drugače? Če se ti je to že kdaj zgodilo, nisi edini, obstaja pa precej enostavna razlaga za to.
Prezrcaljena podoba
Gre za podobo sebe, kot smo jo navajeni. Po navadi sebe gledamo v ogledalu ali pa sprednji kameri telefona, ki našo sliko prezrcali. Ker naš obraz ni popolnoma simetričen, prezrcaljena slika izgleda drugače, kot izgledamo. Morda imamo obrv na eni strani višje, ali pa imamo na eni strani obraza piko, na drugi pa ne. Večino časa gledamo prezrcaljeno sliko sebe, kjer so tudi poteze našega obraza prezrcaljene. Ta podoba nam je bolj znana, zato nam je bolj všeč. Manj znano nam je, kako izgledamo skozi oči drugih. Ko torej vidimo, kako izgledamo na sliki, ki jo je posnel prijatelj, smo morda presenečeni, saj naš obraz izgleda precej drugače. Glede tega so opravili tudi številne raziskave in ugotovili, da ima večina ljudi raje prezrcaljeno podobo samega sebe.
Tudi če si na slikah iz drugega zornega kota nismo najbolj všeč, pa to ne velja za naše prijatelje, družino in ostale ljudi, ki jih pogosto srečujemo. Oni so namreč navajeni naše podobe, kakršno vidijo, ko stojijo nasproti nas in nas gledajo, ne skozi ogledalo, zato se jim bo naš obraz na slikah zdel povsem običajen.
Navada je železna srajca
Dejstvo, da so nam bolj všeč stvari, ki smo se jih privadili, pa velja tudi drugje, ne le pri selfijih. Podobno se dogaja tudi pri besedah, ki jih najraje uporabljamo. Ljudem se po večini pogosteje uporabljene besede slišijo bolje in jih zato raje uporabljajo. Isti princip velja še pri mnogih stvareh, spretno pa ga uporabljajo tudi oglaševalci. Večkrat kot ljudje vidijo določen oglas, bolj se nanj navadijo in oglaševan produkt jim postane všeč. Podobno delujejo tudi predvolilne kampanje, saj mnogo ljudi podzavestno glasuje za kandidata, ki so ga na plakatu videli na poti v službo in se navadili na njegov obraz.
Če torej na slikah, na katerih si taggan naslednji dan, izgledaš drugače, kot na selfijih istega dne, brez panike. Poleg drugačnega kota slike so za to zaslužni tvoji možgani, ki niso navajeni tvojega obraza iz drugačne perspektive.
Svojo (po)koronsko izvedbo bo dočakal tudi osrednji filmski festival v Ljubljani, 32. Liffe (Ljubljanski mednarodni filmski festival) se po lanski selitvi na splet letos skoraj v celoti vrača v svoje naravno okolje – na filmska platna.
Obiskovalcem bodo omogočili vpogled v najboljše in najbolj sveže, kar so v tem zahtevnem času pripravili filmski ustvarjalci. Festival bo potekal med 10. in 21. novembrom na več prizoriščih v Ljubljani (Cankarjev dom, Kinoteka, Kino Bežigrad, Kino Komuna, Kinodvor) del programa pa si bo mogoče ogledati tudi v Mariboru (Maribox), Celju (Kino Metropol Celje) in Novem Mestu (ATP Novo mesto). Letos bo festival potekal v hibridnem sistemu kina in spletnega pretakanja, ki je lani doživel izjemen odziv gledalcev, ki so lahko festivalsko dogajanje spremljali iz celotne Slovenije. Kar okrog 45 filmov iz izbora si bo mogoče ogledati prek platforme VOD (videa na zahtevo) celoten čas trajanja festivala. Vsak bo imel unikatno kodo, s katero si ga bo mogoče ogledati v roku štirih ur.
Na ogled bo približno 100 filmov v 10 programskih sklopih (Perspektive, Predpremiere, Kralji in kraljice, Panorama svetovnega filma, Ekstravaganca, Kinobalon, Fokus: Novi gruzijski film, Retrospektiva: Prepovedane ženske, Posvečeno: Belmondo in Evropa na kratko). Podelili bodo več festivalskih nagrad, 10 filmov iz sklopa Perspektive pa se poteguje za glavno nagrado festivala – vodomec. O nagrajencu bo odločala tričlanska žirija v sestavi scenaristke Zsófie Ruttkaye, režiserke Leyle Yılmaze ter igralca Sebastiana Cavazze.
Festival bo otvoril film Pravi moški (Ich bin dein Mensch / I'm Your Man; Nemčija, 2021), režiserke Marie Schrader. Tragikomična zgodba, ki raziskuje človekovo dojemanje ljubezni in hrepenenja ter se poglobi v vprašanje, kaj nas dela ljudi.
Novi vladni ukrepi za zajezitev epidemije so že nekoliko spremenili prvotno začrtan potek festivala. Zasedenih bo lahko le polovica prej načrtovanih sedišč v kinodvoranah, organizatorji pa so že napovedali morebitne dodatne projekcije filmov, če bo to potrebno, tudi še po uradnem zaprtju festivalskega dogajanja.
Na Liffu upajo na obuditev skupinske gledalske izkušnje. Kot pravi programski direktor festivala Simon Popek »Naredili bomo vse, da bo festival v živo, želimo si, da se gledalci vrnejo v dvorane.« So se pa že, v luči aktualnih razmer producenti odločili, da odpovejo premiero prvega slovenskega božičnega filma Kapa, v režiji Slobodana Maksimovića. Ta bo na ogled na Liffu prihodnje leto.
Vsi poznamo težavo, s katero se borimo proti koncu oktobra in to je Halloween oziroma Noč čarovnic. Da pa boš lahko letos to težavo z lahkoto premagal, smo ti pripravili vodič po ustvarjanju najbolj grozljive maske na najbolj grozno noč v letu. Klovn Pennywise iz filma in knjige Tisto (IT op. p.) ti bo pomagal, da boš dobil nagrado za najboljšo masko večera. Vse kar potrebuješ je volja, make up in malo spretnosti.
Glava brez las
Lase si spni, tako da ustvariš res gladke lase, ki jih lahko še bolj pogladiš z gelom. Če pa želiš za to masko uporabiti kar svoje lase, potem lahko vse te korake preprosto preskočiš. V trgovini kupi plešasto glavo in jo malo napolni z vato, ker ima Pennywise veliko bučo. Robove pleše namaži z lepilom, ki ti ne bo škodilo in tako boš dajal vtis, da nimaš las. Dobro preveri vse kotičke, da ne bo kaj bingljalo. S pomočjo gobice na vse robove pleše nanesi tekoči lateks. Temeljito preveri, da si pokril vse kotičke in tako se bo pleša spojila s tvojo glavo. Nekaj belih prtičkov raztrgaj na manjše koščke in jih malo nad svojim čelom dodaj na plešasto glavo s tekočim lateksom. Tako boš še bolj prepričljiv Pennywise.
Klovn Pennywise
Oranžna lasulja
Najboljša izbira je lasulja z ravnimi lasmi, saj jo boš lažje uredil. Lasje naj bodo dolgi do ramen in nič dlje. Lasuljo si namesti tako, da boš v ogledalu videl veliko svoje nove plešaste glave. Lase s pomočjo spreja oblikuj točno tako, kot je videti Pennywise na sliki. Na vsake nekaj centimetrov pristriži nekaj las in jih daj na sprednjo stran s pomočjo lateksa in lepila. Tako boš ustvaril tako imenovani vdovski vrh oziroma widow's peak. Res uporabi veliko spreja, saj mora lasulja še kar nekaj časa zdržati.
Klovnski obraz
Prvi korak je prikritje tvojih obrvi, ki jih tokrat ne boš potreboval. To lahko storiš z »lepilom«, ki ga kupiš v skoraj vsaki trgovini. V isti trgovini pa kupi tudi belo barvo za obraz, s katero boš postal pravi klovn. Barvo nanesi na vrat, obraz in ušesa. Nič naj ti ne uide, saj boš drugače označen za prevaranta. Barve so načeloma zelo obstojne, vseeno pa lahko njihovo obstojnost še podaljšaš. Tu za nasvet vprašaj svojo prijateljico, ki uporablja make up. Okoli oči nanesi maskaro in začni s senčenjem ličnic, ust in gub na čelu, ki si jih ustvaril s pomočjo prtičkov. S pomočjo senčila nariši obrvi, kot jih ima Pennywise. Dele obraza, za katere misliš, da bi potrebovali senčenje, preprosto zasenči in že lahko nadaljuješ. Edino, kar ti še preostane, je zaključevanje videza. Rdečo šminko nanesi na konec nosu in okoli ustnic. Iz kotičkov ustnic pa moraš na vsaki strani obraza potegniti še rdečo črto na sredino čela. Tudi tu za pomoč poglej sliko grozljivega klovna.
Facebook je napovedal, da bo v Evropi zaposlil 10.000 ljudi, ki bodo razvijali tako imenovan metaverse. O tem konceptu nekateri govorijo kot o prihodnosti interneta. Toda kaj točno to je?
Kaj je metaverse?
Zunanjim uporabnikom se morda zdi kot nadgrajena različica virtualne resničnosti, vendar nekateri menijo, da bi metaverse lahko bil prihodnost interneta. Menijo namreč, da bi lahko bil za VR (virtualna realnost) to, kar je sodobni pametni telefon za prve okorne mobilne telefone iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Namesto na računalniku lahko v metaversu z uporabo slušalk vstopiš v virtualni svet, ki povezuje vse vrste digitalnih okolij. Za razliko od sedanje VR, ki se večinoma uporablja za igre, bi lahko ta virtualni svet uporabljali za praktično vse – delo, zabavo, koncerte, izlete v kino – ali samo za druženje.
Večina ljudi si predstavlja, da bi imeli pri uporabi 3D avatar – predstavo o sebi. Ker pa je to še vedno le zamisel, ni enotne dogovorjene opredelitve metaverse.
Metaverse svet. vir: Flickr
Zakaj je to nenadoma postala velika stvar?
Navdušenje nad digitalnimi svetovi in obogateno resničnostjo se pojavi vsakih nekaj let, vendar običajno zamre. Ampak bogati vlagatelji in velika tehnološka podjetja so zelo navdušeni nad metaversom in nihče ne želi ostati zadaj, če se izkaže, da je to prihodnost interneta. Poleg tega se zdi, da je tehnologija prvič že skoraj na voljo.
Zakaj je vpleten Facebook?
Družba Facebook je izgradnjo metaversa postavila za eno svojih glavnih prednostnih nalog. Veliko je vložil v virtualno resničnost s svojimi naglavnimi slušalkami Oculus, ki so cenejše od konkurenčnih – po mnenju nekaterih analitikov morda celo z izgubo. Poleg tega ustvarja tudi aplikacije za navidezno resničnost za družabna srečanja in delovna mesta, vključno s tistimi, ki se povezujejo z resničnim svetom.
Kljub temu, da je Facebook v preteklosti že kupoval tekmece, trdi, da metaversa »eno podjetje ne bo zgradilo čez noč«, in obljublja, da bo sodeloval. Nedavno je vložil 50 milijonov dolarjev v financiranje neprofitnih skupin, ki bodo pomagale »odgovorno graditi metaverse«. Meni pa tudi, da bo za pravo idejo metaversa potrebnih še 10 do 15 let.
Koga še zanima metaverse?
Sweeney, vodja podjetja Epic Games (ki ustvarja igro Fortnite), že dolgo govori o svojih željah glede metaversa. Spletne igre za več igralcev imajo skupne interaktivne svetove že desetletja. Ti svetovi niso metaverse, vendar imajo nekaj skupnih idej. V zadnjih letih je Fortnite razširil svoj izdelek in znotraj svojega digitalnega sveta gostil koncerte, dogodke blagovnih znamk in drugo. To je na mnoge naredilo vtis, kaj vse je mogoče, in v središče pozornosti potisnilo vizijo metaversa gospoda Sweeneyja.
Tudi druge igre se približujejo ideji metaversa. Roblox je na primer platforma za več tisoč posameznih iger, povezanih z večjim ekosistemom. Medtem Unity, platforma za razvoj 3D, vlaga v digitalne dvojčke – digitalne kopije resničnega sveta, grafično podjetje Nvidia pa gradi svoj Omniverse, ki ga opisuje kot platformo za povezovanje 3D virtualnih svetov.
Ali gre torej samo za igre?
Ne. Čeprav obstaja veliko idej o tem, kaj bi metaverse lahko bil, je po večini vizij jedro družabna interakcija med ljudmi. Facebook na primer eksperimentira z aplikacijo za sestanke v navidezni resničnosti, imenovano Workplace, in družabnim prostorom, imenovanim Horizons, ki uporabljata njegove sisteme virtualnih avatarjev. Druga aplikacija za navidezno resničnost, VRChat, je v celoti osredotočena na spletno druženje in klepetanje – brez drugega cilja ali namena kot raziskovanje okolice in spoznavanje ljudi.
Sweeney je nedavno za Washington Post povedal, da si predstavlja svet, v katerem bo proizvajalec avtomobilov, ki bo želel oglaševati nov model, »spustil svoj avtomobil v svet v realnem času, vi pa ga boste lahko vozili naokoli«.
Morda bomo pri spletnem nakupovanju najprej pomerili digitalna oblačila in jih nato naročili, da bodo prispela v resnični svet.
Bomo oblačila pomerjali virtualno? vir: Flickr
Ali ta tehnologija že obstaja?
VR je v zadnjih letih dosegel velik napredek, saj so na voljo vrhunske naglavne slušalke, ki lahko človeško oko prelisičijo, da vidi v 3D, medtem ko se igralec premika po virtualnem svetu. Postala je tudi bolj razširjena – igralne slušalke Oculus Quest 2 VR so bile leta 2020 priljubljeno božično darilo.
Razmah zanimanja za NFT, ki bi lahko zagotovili način za zanesljivo sledenje lastništvu digitalnega blaga, bi lahko pokazal, kako bi delovalo virtualno gospodarstvo.
Naprednejši digitalni svetovi pa bodo potrebovali boljšo, doslednejšo in bolj mobilno povezljivost, kar bi lahko rešili z uvedbo omrežja 5G.
Za zdaj je še vse v začetni fazi. Za razvoj metaversa – če se bo sploh zgodil – se bodo tehnološki velikani borili naslednje desetletje ali morda še dlje.
Pripravili smo enostaven priročnik za vsakega, ki je prvič na svojem in se bo pranja perila lotil sam.
1. Naberi dovolj velik kup
Perilo zbiraj v posebni košari, za pranje se odloči, ko nabereš dovolj velik kup. Ali pa preprosto, ko ti zmanjka čistih spodnjih hlač.
Pralni stroj ne sme biti preveč napolnjen, ker se oblačila ne bodo dobro oprala. Preveri, ali na stroju piše, koliko kilogramov perila lahko naložiš naenkrat.
2. Loči perilo po barvah in materialu
Perilo loči po barvah, zato da se svetlejše obleke ne bodo obarvale. Loči jih tudi po materialu, da se delikatne obleke ne bodo skrčile, druge pa ne slabo oprale.
Barvno ločevanje se deli na dve večji kategoriji: belo in ostalo. Belo perilo peremo posebej, saj ga že delček barvnega oblačila v stroju pobarva. Pisane obleke pa lahko operemo skupaj.
Ločevanje po materialu se tudi deli na dve večji kategoriji: neobčutljivi materiali (večina) in delikatno. Najbolje je, da oblačila razporediš glede na to, na koliko stopinj se lahko perejo – ta podatek najdeš na etiketi.
Oznake za pranje, sušenje in likanje na etiketah perila
3. Nastavi prave nastavitve na stroju
Za vsak kup, ki ga opereš, moraš na stroju nastaviti drugačne pogoje pranja. Označiti moraš na primer material oziroma način pranja glede na material: bombaž, sintetični materiali, delikatno perilo, svila itd.
Najpomembnejše je, kakšno temperaturo pranja izbereš. Bolj delikatna oblačila peremo na nižjih temperaturah, bolj trdoživa pa na višjih.
Belo bombažno perilo, brisače in posteljnino peremo na 90 °C, da se prekuha.
Večino pisanega bombažnega perila peremo na 60 °C.
Oblačila iz sintetičnega materiala peremo na 30 ali 40 °C.
Svilene in volnene obleke največ na 30 °C.
Nastaviš lahko tudi število vrtljajev na minuto. Večje kot je število, manj vode naj bi ostalo v perilu in hitreje se bo posušilo, a bolj bo grobo pranje. Predlagamo, da izbiraš med 400 in 1200 vrtljaji, odvisno od občutljivosti materiala perila.
4. Dodaj pralni prašek
V trgovini najdeš različne pralne praške za različne kupe perila, razlikujejo se npr. za belo, pisano in delikatno perilo. Zagotovo najdeš tudi takšnega, ki je primeren za vse.
Več perila, kot je v stroju, več praška dodaš. Za točno količino preveri embalažo. Po želji lahko dodaš tudi mehčalec.
Zdaj pa pritisni »start«.
5. Sušenje
Po tem, ko te stroj obvesti, da je pranje končano, perilo čimprej vzemi ven. Če imaš sušilni stroj, pri posameznih kosih oblačil preveri, ali se lahko sušijo v stroju. Načeloma lahko v stroj vedno vržeš bombažne majice, nogavice, spodnje hlače in brisače.
Česar ne moreš posušiti v stroju oziroma če stroja nimaš, obesi perilo na sušilnostojalo. Stojalo postavi v prostor, ki ni vlažen, ali ven. Če se perilo suši prepočasi, lahko namreč dobi neprijeten vonj.
6. Končni korak
Večji del opravila je že za tabo. Zdaj obleke, brisače in posteljnino le še zložiš in pospraviš nazaj v omaro. Po potrebi jih pred tem še zlikaš.
4. oktobra se je zgodilo nekaj nepredstavljivega. Največje družbeno omrežje je doživelo popoln komunikacijski kolaps med njihovimi podatkovnimi centri. Vzrok naj bi bil v spremembi konfiguracije ruterjev, ki povezujejo in upravljajo s prometom, ki teče skozi podatkovne centre. V našem vsepovezanem svetu je padec storitev povzročil gromozanski val novic, medtem ko so uporabniki Facebooka in Instagrama nervozno osveževali svoje news feede.
Zgolj začetek
Vendar to še ni najbolj sramotna stvar, ki se je zgodila tehnološkemu gigantu tisti teden, saj je že naslednji dan potekalo zaslišanje bivše zaposlene, žvižgačice Francis Haugen. V svoji izjavi za ameriški kongres je Facebook obtožila neetičnega obravnavanja uporabnikovih podatkov, spodbujanja političnega nemira in škodljivega vpliva na mlajšo populacijo.
Vpliv družbenega omrežja na politiko je jasen. Raziskovalci iz kalifornijske univerze so že leta 2010 izvedli eksperiment, kjer so plačali za oglase, ki so Američane spodbujali k udeležbi na volitvah. Oglasi so se prikazali 60 milijonom uporabnikom, raziskovalci pa so zabeležili dodatnih 340 tisoč glasov. Si lahko predstavljate, kako bi bilo videti, če bi se Facebook odločil podpreti tega ali onega političnega kandidata? Na (ne)srečo to ni potrebno.
Haugenova je v svoji izjavi podala, da je podjetje v času januarske invazije na ameriški Kapitol pravzaprav izklopilo varovala, narejena za preprečevanje širjenja dezinformacij, kar naj bi pripomoglo k sami invaziji. A to je le še ena črna pika v dolgi vrsti škandalov, kot je na primer Cambridge Analytica.
Škodljiv vpliv na duševno zdravje
Po drugi strani pa njihove platforme škodljivo delujejo tudi na duševno zdravje uporabnikov, posebej mladih ljudi. S tem ko skušajo aplikacije svoje uporabnike zadržati čim dlje, rušijo njihovo samozavest in identiteto, kar je še posebej kritična točka za mlade. To dejstvo je tudi dobro dokumentirano v samem sedežu podjetja, a se za to ne zmenijo.
Facebook se spretno izmika kakršnikoli odgovornosti za vplive svojih platform. Brisanje računov raziskovalcev, da sploh ne omenjam dejstva, da so postali največji korporativni lobisti v Washingtonu, kjer stojijo z ramo ob rami z Amazonom.
Razlog za vsa ta sporna dejanja je kristalno jasen. Gre se, seveda, za dobiček, in ne izrecno moralno hibo vseh zaposlenih. Haugenova prav tako priča, da pri podjetju nihče ni zloben in škodoželjen, vendar njihova interna struktura spodbuja čim večjo interakcijo uporabnikov. Meritve pa kažejo, da se ta najbolje doseže s čustvenim odzivom na vsebino, ki sta najpogosteje jeza in žalost. Več čustvenih polen, kot vržejo na ogenj, večji dobiček imajo.
Nepredstavljivi dobički
V tej točki je nujno tudi poudariti, da je Facebook danes vreden skoraj bilijon dolarjev. Ne, ne milijardo, temveč bilijon, ki se v angleško govorečem svetu imenuje trilijon. Ali poenostavljeno tisoč milijard dolarjev.
Kljub temu se Facebookova platforma spopada z največjim upadom uporabnikov od svoje ustanovitve. Pravzaprav gre za 45 % upad mladih uporabnikov, saj se nove generacije odločajo za druge platforme, kot je TikTok. Četudi obdržijo starajočo se uporabniško bazo, je sloves podjetja v zadnjih nekaj letih doživel hud udarec.
Ali lahko sploh še zaupamo Facebooku? Je to začetek konca tehnološkega giganta? Ali se jim bo uspelo rešiti iz te potapljajoče ladje, z antipatičnim kapitanom Markom Zuckerbergom na čelu?
Priložnost za mlade raziskovalce in raziskovalke – na voljo so podoktorske štipendije za študijsko leto 2021/2022. Univerza v Ljubljani skupaj s petimi univerzami zveze EUTOPIA vabi k prijavi na drugi razpis projekta MSCA COFUND EUTOPIA-SIF. Izbrane raziskovalke in raziskovalci bodo imeli možnost zaposlitve na eni izmed univerz zveze, ki jih sestavljajo Vrije Universiteit Brussel, CY Cergy Paris Université, Univerza v Göteborgu, Univerza v Ljubljani, Univerza Pompeu Fabra in Univerza Warwick.
Raziskovalci Univerze v Ljubljani se bodo lahko za dve leti zaposlili na drugi univerzi EUTOPIE, mentorji Univerze v Ljubljani pa lahko k prijavi povabijo dobre podoktorske raziskovalce z drugih univerz EUTOPIE. Projekt nudi:
odlične pogoje za dvig tvoje raziskovalne odličnost in možnost kariernega razvoja
dvoletno pogodbo o zaposlitvi kot Marie Shlodowska-Curie COFUND raziskovalec na eni izmed univerz EUTOPIE
popolno akademsko svobodo pri izvedbi raziskovalnega projekta
mednarodno in medsektorsko mobilnost z gostovanji
program usposabljanja in razvoja kariere (PCDP)
Univerza v Ljubljani bo sprejela 2 raziskovalca od razpisanih 21 mest v drugem razpisu. Rok prijave je 10. januar 2022. Za več informacij poglej na spletno stran projekta Eutopia ali piši na elektronski naslov polona.juvancic@uni-lj.si.
V soboto, 16. novembra, je NASA izstrelila vesoljsko sondo Lucy, ki bo raziskovala prve kamnine v našem sončnem sistemu.
Jupitrova orbita poleg planeta gosti tudi dve jati asteroidov, imenovani Jupitrovi Trojanci (ang. Trojans). Znanstveniki predvidevajo, da ta telesa skrivajo skrivnosti najzgodnejših časov našega osončja. So ostanki tvorjenja planetov, ujeti v gravitacijsko polje med Jupitrom in Soncem, ki so povečini ohranili svojo prvotno sestavo – zato so jih poimenovali kar vesoljski fosili. Po teoriji bilijardnih krogel so Trojanci prešli v Jupitrovo orbito iz Kuiperovega pasu, ki se nahaja na obrobju osončja. To teorijo in druge bo preverila sonda Lucy, ki bo v prihodnjih letih od blizu opazovala Trojanske asteroide, pišejo v BBC.
Ilustracija Trojancev. (vir: NASA)
Lucy
Med potjo bo Lucy obiskala tudi znan asteroid Donaldjohanson, ki je poimenovan po najditelju okostja Lucy v Etiopiji. Predhodniki Lucy so se napajali z nuklearnimi baterijami, ta sonda pa bo dobila energijo preko ogromnih sončnih celic. Njena »krila« imajo premer 7 metrov in lahko proizvedejo do 18.000 W energije, vendar bo z oddaljevanjem od Sonca ta številka padla na okoli 500 W. Na srečo za delovanje sistemov potrebuje le 82 W.
Pot
Lucy bo uporabila Zemljino gravitacijo, da se bo izstrelila proti prvi jati Trojancev. Na poti nazaj bo spet obkrožila Zemljo in potovala proti drugi ter srečala asteroid Donaldjohnoson. Ko doseže drugo jato asteroidov, se bo drugič obrnila, obkrožila Zemljo in tako ponovila svojo pot vsakih 6 let.
Lucy se bo s pomočjo Zemlje izstrelila proti skupini asteroidov pred Jupitrom. (vir: NASA)
Trojanci
Jupitrovi Trojanci potujejo po Jupitrovi orbiti v dveh skupinah – pred njim in za njim. Predvidevamo, da so prišli tja iz Kuiprovega pasu. Druga možnost bi bila, da so ostanek nastajanja Jupitrovih lun. Ta dilema je ena izmed prvih, ki jih bo Lucy razrešila. V prvem delu poti bo opazovala asteroide Eurybates, Polymele, Leucus in Orus. Pri drugi jati, ki potuje za Jupitrom, bo preučila Patroclus in Menoetius.
Jupitrovi Trojanci (vir: NASA)
Prve asteroide bo Lucy dosegla avgusta 2027, po prvem obhodu pa nameravajo raziskovalci zaprositi za nadaljevanje misije.
V nedeljo, dan po izstrelu, so zaposleni pri NASI opazili, da je del sončnih celic slabo pripet na sondo. Stvar bodo raziskali, trenutno pa prevladuje mnenje, da napaka ni tako huda in Lucy lahko nadaljuje svojo misijo.
Dune: Peščeni planet je eden najbolj pričakovanih filmov tega leta, ki je končno prispel v slovenske kinodvorane. Režiser Denis Vileneuve se je lotil predelave za mnoge največjega znanstvenofantastičnega knjižnega dela Franka Herberta. Naloga je bila težka, spodrsnilo pa je že mnogim ustvarjalcem. Pri ustvarjanju te megalomanske vesoljske epopeje se mu je pridružila množica talenta, pred in za kamero. Govorili so, da Gospodar prstanov ne more postati film, enako se je govorilo za Pijevo življenje. Še bolj je to veljalo za Herbertov prvi del serije o Arrakisu, peščenem planetu in vprašanje je še vedno na mestu. Ali je Dennisu Villeneuvu uspelo ustvariti pravi Dune: Peščeni planet ali ne?
Dune: Peščeni planet kot gigant knjižnega sveta
Dune Franka Herberta sem prebral še kot otrok, samo zato, ker ga je bral moj starejši brat. Enako je bilo z Gospodarjem prstanov in drugimi knjigami. Predolgo ga nisem v celoti dojemal, saj nisem bil na pravem nivoju poznavanja angleškega jezika. Ko sem ga osvojil, sem Dune ponovno prijel v roke, še zadnjič v angleščini, preden je prispel slovenski prevod. Izgubiti se v izmišljeni zgodbi, ki se zdi tako blizu, je občutek, ki ga poznajo samo bralci. Prišel je slovenski prevod Igorja Harba in izjemen je. Zgodba, ki te vrže v dogajanje, je bila za mnoge nemogoč predmet prenosa na filmsko platno.
Počasi se je okoli napovedanega filma vrstilo talenta. Dennis Villeneuve je imel za sabo pet izjemnih filmov (Prisoners, Enemy, Sicario, Arrival in Blade Runner2049). Vsak izmed njih večji, lepši in boljši. Bil je prava izbira za predelavo ene največjih knjig vseh časov. Kmalu se je izvedelo, da bo film sledil le prvi polovici prve knjige. Kje je še druga polovica in nadaljevanja? Zdaj vemo, da precej daleč. A ta razdelitev je bila edini način, da se zgodba o družini Atreides in planetu Arrakis pove tako, kot si knjiga zasluži. Tam, kjer je zgrešil Hobit Petra Jacksona mora Dune zadeti, mar ne?
Timothee Chalamet kot Paul Atreides v filmu Dune Foto: on tmdb
Dune kot filmska napoved nečesa velikega
»Zgodba spremlja Paula Atreidesa iz hiše Atreides, sijajnega in nadarjenega mladeniča, rojenega za velike stvari, ki mora odpotovati na najnevarnejši planet v vesolju, da bi zagotovil prihodnost svoji družini in narodu. Znajde se sredi boja za ekskluzivno oskrbo najbolj dragocenega vira, ki obstaja, najdražjim elementom galaksije, ki se nahaja samo na Arrakisu in ki lahko odklene največji potencial človeštva, v katerem bodo preživeli samo tisti, ki zmorejo premagati svoj strah,« je opis, ki ga najdemo pri slovenskih kino verigah. In tu se je pojavil moj zadnji dvom. Ali bo gledalec, ki ni bral knjig in z dogodki, osebami in imeni ni seznanjen, sploh lahko sledil skoraj triurnemu filmu? Ne vem in na to lahko odgovorijo le tisti, ki niso brali knjig.
Prebral sem nekaj prvih odzivov iz tujine in Slovenije. Dolgočasen, brezvezen, premalo humorja in tako naprej. Je to res trenutno stanje gledalcev, ki se napotijo v kino? Si vsi samo želijo »marvelizmov«, humorja in akcije? Kaj se je zgodilo z umetnostjo filma, njegovo lepoto in gracioznostjo? Je kam odšla, se je kam skrilo iskanje večjega pomena, brez da nam ga film položi na krožniku? Če je filmska umetnost slučajno res kam odšla, se je vrnila v filmu Dune: Peščeni planet Dennisa Villeneuva. Prepričan pa sem, da pravi ljubitelji filma vedo, da je bila vedno tu, vedno v kinodvoranah, le najti jo je bilo treba.
Čakal sem predelavo Smrtonosni stroji (ang. Mortal Engines) in Razcepljeni (ang. Divergent) ter bil globoko razočaran, dočakal Igre lakote in se z vsakim nadaljevanjem spuščal v brezno obupa. Hobita sem želel imeti rad, a se mi vedno bolj zdi kot izgubljena priložnost, v kateri lahko uživam, če je le ne primerjam. Kljub neposrečenim predelavam knjig, ni bila nobena na ravni Herbertovega Duna, knjige, ki je bila navdih za Vojno zvezd. Tako obsežnega, podrobnega, pomembnega in kvalitetnega dela ne gre kar tako površno predelati kot prej omenjene izdelke. Da ne bi predolgo balinal z dvomi, upanjem in drugimi norostmi, je najbolje, če se lotim recenzije filma Dune: Peščeni planet.
Dune: Peščeni planet je eden največjih filmov vseh časov
Dune: Peščeni planet je vizualni spektakel, dovršen v vseh aspektih filma. Če je imel Blade Runner 2049 prednost najširšega barvnega spektra, ki ga je Roger Deakins še kako izkoristil, je imel Dune na voljo le nekaj barv. Greig Fraser je kot direktor fotografije poskrbel za vizualni orgazem, ki ne bi deloval brez idej Dennisa Villeneuva. Te so oživele v scenografiji, kostumih, igri in glasbi. Pri slednji je bil seveda capo di banda legendarni Hans Zimmer. Soundtrack filma v celoti deluje le v povezavi z vizualnim spektaklom in svetom, ki ga spremljamo na velikem platnu. Zimmer je sestavil skoraj dvajset ur glasbe za film, najboljše skladbe pa uvrstil v neuradno uradni soundtrack, ki ga najdeš povsod in je namenjen poslušanju brez filma. Težko je ponovno pojasniti pomembnost vloge glasbe Hansa Zimmra v filmu, a gre za film, kjer bi dobesedno lahko mižal in še vedno čutil vse dogodke in čustva.
Planeti, predvsem Arakkis, oživijo na velikem platnu in z njimi tudi stroji ter pripomočki, esencialni za predstavitev te zgodbe. Stroji, ki žanjejo Začimbo, ornitopterji, ščiti in obleke so izjemni. Ob vseh scenah, ki so fantastične, me je presenetilo dejstvo, da ima Dune »le« 165 milijonov proračuna. Veliko prizorov in krajev je praktičnih in posnetih na pravih lokacijah, a vse čarobnosti doda računalniška animacija. In če jo zna kdo uporabiti prav, je to Villeneuve. Ponovno lahko to vidimo v tem filmu, kjer tudi najboljši učinki niso nepoznani ali vesoljski, ampak pristni in domači. Zdi se nam, kot da smo na Arakkisu tudi mi in to videvamo praktično vsak dan. Opazovati prve sledi peščenega črva in njegovo veličastnost, ko ga končno zagledamo v celoti, je prelep trenutek.
Ansambelska zasedba Duna ni razočarala. V ospredju sta, enako kot v knjigi, TimothéeChalamet (Paul Atreides) in Rebecca Ferguson (Lady Jessica) kot stebra zgodbe. Film sicer ne dopušča prikaza igralske širine v vsakem prizoru, a ko je to potrebno, se izkažeta. Oscar Isaac, Josh Brolin in Javier Bardem so majhne vloge, primerne filmu in nikakor ne gre pričakovati, da bo to njihova najboljša vloga v karieri. Zendaya je uporabljena kot promocijski material, kar je glede na njeno zvezdništvo in vlogo Chani v prvi polovici knjige tudi razumljivo.
Pozitivno me je presenetil Jason Momoa kot Duncan Idaho, ki mi je po koncu filma postal logična izbira za to vlogo. Karizma, priljubljenost in njegova persona so že sami po sebi dovolj jasni argumenti, da bo igral najboljšega prijatelja in vzornika glavnega junaka. Stellan Skarsgård pa je tisti, ki v vlogi barona in vodje družine Harkanen ukrade sceno. Resda je nima krasti skoraj nikomur, a njegova hudobija strelja iz platna. Celotna zasedba deluje kot ansambel filma, kot koherentna celota in ne kot posamezniki. Prihodnost franšize bo s tem talentom na varnem mestu.
Dune je ljubezensko pismo filmu, knjigi in umetnosti
Dune: Peščeni planet je najbolj spektakularen film zadnjih let in rečem lahko le to, da je režiserju uspelo. Iz nemogočega je ustvaril mogoče in resnično. Dune je tukaj, Arrakis in mesija sta med nami. Gre za film, katerega naloga je vrniti ljudi na sedeže v kinodvoranah. Ogled filma take obsežnosti je nujen na velikem platnu in vsekakor ne na računalniku, televiziji in bognedaj v slabi kvaliteti posnetka. Dune je izjemen izdelek od A do Ž, vrnitev starih epov na velika platna in v naša srca. Ne gre opisati veličastnosti tega, kar je ustvaril Dennis Villeneuve s filmom Dune: Peščeni planet. Če bi želel izginiti med naslonjaloma sedeža in se potopiti v nov in čaroben filmski svet, odidi v bližnji kino. Dune: Peščeni planet je ljubezensko pismo filmu, knjigi in umetnosti, ki se čuti do zadnjega prizora in z vsem bitjem. Dune je umetnost.
Rudarjenje kriptovalut je iz energijske perspektive izredno potratno. Računalniki, ki se v ta namen uporabljajo, morajo biti zmožni izvajati veliko število kompleksnih komputacij, katerih cilj je ustvariti nov člen, nov block, v dolgi verigi, sestavljeni iz prejšnjih členov ali blockov. Zato se principu, po katerem delujejo, tudi reče blockchain.
Blockchaini delujejo kot virtualni, javni zapisnik prodaj, ki vsebuje sledi vsake prodaje. Ta se hrani v vsakem členu/blocku, zato je nanje težko vplivati, kar preprečuje ponarejanje in podobne sleparije.
Kot sem že omenil, take komputacije porabijo ogromno električne energije, ki pa se v veliki večini pretvori v toploto. Kanadsko podjetje MintGreen je spoznalo, da je hlajenje takih računalnikov ne le predrago in neodgovorno, ampak tudi zapravljen potencial. Zato so s kanadskim mestom Vancouver sklenili pogodboza implementacijo njihovih digitalnih grelnikov.
Kaj so digitalni grelniki, se sprašujete? To so računalniki, ki bodo 365 dni na leto rudarili kriptovalute: toploto, ki jo oddajajo, pa bodo preusmerili v sto stanovanjskih in komercialnih stavb. S tem naj bi v obliki gretja povrnili kar 96 % elektrike, ki je bila porabljena za rudarjenje.
Pogodba je posledica vancouvrske zelene odločbe, ki si prizadeva za izničevanje učinka tople grede do leta 2050, ter drastično zmanjšanje emisij do leta 2040. Vpeljevanje grelnikov načrtujejo že za leto 2022.
V podjetju se zavedajo problema onesnaženja in klimatskih sprememb ter verjamejo, da so njihovi digitalni grelniki prvi korak do energijsko odgovornega in čistega Vancouvra. Danes Kanada, jutri svet.
