ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Stari Egipčani so svoje mrtve mumificirali že 1000 let prej, kot so mislili doslej. To kažejo novi dokazi, ki bi lahko privedli do ponovnega pisanja zgodovinskih knjig, piše The Guardian.

Ohranjeno telo visokega plemiča, imenovanega Khuwy, ki so ga odkrili leta 2019, je veliko starejše, kot so domnevali. To pa je dejansko ena najstarejših egipčanskih mumij, kar so jih kdaj koli odkrili. Mumija je bila datirana v obdobje Starega kraljestva, kar dokazuje, da so bile tehnike mumifikacije pred približno 4000 leti zelo napredne.

Izpopolnjeni postopek mumifikacije telesa in uporabljeni materiali – vključno z izjemno fino platneno oblogo in visokokakovostno smolo – naj bi bili doseženi šele 1000 let pozneje.

Profesorica Salima Ikram, vodja egiptologije na Ameriški univerzi v Kairu in vodilna strokovnjakinja za zgodovino mumifikacije, je za Observer povedala: »Če je to res mumija iz Starega kraljestva, bo treba pregledati vse knjige o mumifikaciji in zgodovini Starega kraljestva.«

Dodala je: »To bi popolnoma spremenilo naše razumevanje razvoja mumifikacije. Uporabljeni materiali, njihov izvor in z njimi povezane trgovske poti bodo dramatično vplivali na naše razumevanje starega kraljestva Egipta.«

»Doslej smo menili, da je bila mumifikacija v starem kraljestvu razmeroma preprosta, z osnovnim izsuševanjem, ki ni bilo vedno uspešno, brez odstranitve možganov in le občasno z odstranitvijo notranjih organov. Dejansko je bilo več pozornosti namenjene zunanjemu videzu pokojnika kot notranjosti. Tudi uporaba smol je pri doslej zabeleženih mumijah iz Starega kraljestva veliko bolj omejena. Ta mumija je preplavljena s smolami in tekstilom ter daje povsem drugačen vtis o mumifikaciji. Pravzaprav je bolj podobna mumijam, ki so jih našli 1000 let pozneje.«

Izgubljeni zakladi Egipta

Mumija je med pomembnimi odkritji, ki bodo razkrita v dokumentarni seriji National Geographica, Izgubljeni zakladi Egipta, ki se bo premierno začela predvajati 7. novembra. Producira jo podjetje Windfall Films, kamere pa spremljajo mednarodne arheologe med sezono izkopavanj v Egiptu. Odkritje mumifikacije bo predstavljeno v četrti epizodi z naslovom Rise of the Mummies, 28. novembra.

Ikram v tej epizodi nastopa skupaj s kolegom arheologom Dr. Mohamedom Megahedom, ki o najnovejšem odkritju pravi: »Če je to res Khuwy, je to preboj v staroegipčanski zgodovini.«

Odkritje mumije v razkošni grobnici v nekropoli v Sakkari je bilo posneto v prejšnji sezoni National Geographica. V novi seriji se bo začela preiskava o njenem datiranju in analizi. Hieroglifi so razkrili, da je mumija pripadala Khuwyju, sorodniku kraljeve družine, ki je živel pred več kot 4000 leti.

Mumija je bila preveč dobro ohranjena

Tom Cook, producent serije za Windfall Films, je povedal: »Vedeli so, da je keramika v grobnici iz Starega kraljestva, vendar [Ikram] ni mislila, da je mumija iz tega obdobja, ker je bila preveč dobro ohranjena. Mislili so, da postopek mumifikacije [takrat] ni bil tako napreden. Njen prvi odziv je bil: to zagotovo ni Staro kraljestvo. Toda med preiskavo se je začela strinjati s to idejo.«

Starodavni balzamatorji so telesa kopali v dragih smolah iz drevesnih sokov in tako ohranili meso, preden so truplo zavili. Ta mumija je prepojena z visokokakovostnimi smolami in zavita v povoje najvišje kakovosti.

Ikram v oddaji pravi: »To je izjemno. Toliko tovrstnega kakovostnega perila sem videla le v 21. dinastiji«. 21. dinastija egipčanskih faraonov je vladala več kot 1000 let po življenju Khuwyja.

Carolyn Payne, urednica National Geographica, je dejala, da je ta serija tako nenavadna zato, ker spremlja celotno skupino različnih arheologov v eni sezoni: »Videli smo nekaj neverjetnih najdb.«

V dokumentarcu je zapisano: »Z vsakim novim truplom, ki ga arheologi odkrijejo, je zgodba o egipčanskih mumijah jasnejša.«

Pol tisočletja preden je Krištof Kolumb prečkal Atlantik, so Vikingi dosegli Novi svet, o čemer pričajo ostanki lesenih stavb v L'Anse aux Meadows na severnem koncu kanadske Nove Fundlandije, piše The Guardian. Islandske sage govorijo o voditelju Leifu Eriksonu in naselbini z imenom Vinland, ki naj bi bila obala Severne Amerike. Čeprav je znano, da so Norvežani pristali v Kanadi, pa je točno določen čas, ko so postavili tabor in postali prvi Evropejci, ki so prečkali Atlantik, ostal nenatančen.

Vikingi prispeli leta 1021

Znanstveniki so zdaj z novo vrsto tehnike datiranja in na podlagi dolgoletne sončne nevihte ugotovili, da je bila naselbina naseljena leta 1021 našega štetja in sicer s pregledom drevesnih letnic. Tri brinova in jelkova debla, ki so bila odrezana iz naselbine na Novi Fundlandiji, so datirana v obdobje pred natanko tisočletjem, 471 let pred prvim Kolumbovim potovanjem.

Domnevali so, da je naselbina L'Anse aux Meadows uspevala nekje med letoma 990 in 1050. To je temeljilo na stilistični analizi arhitekturnih ostankov in peščici artefaktov, ki so jih preučili po odkritju naselbine pred 60 leti. Datumi se ujemajo tudi z razlagami islandskih sag, ki so bile zapisane leta 1200.

Študija, objavljena v reviji Nature, temelji na povečanju koncentracije radioaktivnega ogljika v ozračju zaradi kozmičnih žarkov med znano sončno nevihto leta 993 našega štetja, ki je sprostila ogromen pulz sevanja, ki so ga takrat absorbirala drevesa.

Debla s še vedno pritrjenim lubjem so bila iz dreves, ki so bila živa med to sončno nevihto in so bila izkopana na najdišču. Takšne sončne nevihte se odražajo v letnih obročih rasti dreves. V vseh treh vzorcih je 28 rastnih prstanov nastalo po tistem, na katerem so bili vidni dokazi o nevihti, kar pomeni, da so bila drevesa posekana leta 1021 našega štetja.

Običajno radiokarbonsko datiranje – določanje starosti organskih materialov z merjenjem vsebnosti določenega radioaktivnega izotopa ogljika – se je ob odkritju najdišča leta 1960 izkazalo za premalo natančno za datiranje L'Anse aux Meadows, čeprav je veljalo splošno prepričanje, da je najdišče iz 11. stoletja.

Dokaz, da so drevesa posekali Vikingi, je bil tudi, da so »vsa bila spremenjena s kovinskimi orodji, kar je razvidno iz njihovih značilnih čistih rezov pod nizkim kotom. Takšnega orodja takratni avtohtoni prebivalci tega območja niso izdelovali,« je zapisano v študiji znanstvenikov z Univerze v Groningenu na Nizozemskem.

Zakaj so se Skandinavci podali na pot?

»Zagotavljamo dokaze, da so bili Norvežani dejavni na severnoameriški celini v letu 1021 našega štetja. Ta datum predstavlja varno točko za pozno vikinško kronologijo. Še pomembneje pa je, da predstavlja novo referenčno točko za evropsko spoznavanje obeh Amerik in najzgodnejše znano leto, do katerega je človeška migracija obkrožila planet.«

Vikingi so imeli izjemne sposobnosti gradnje plovil in navigacije ter so ustanovili naselbine na Islandiji in Grenlandiji. »Ti severni Evropejci so bili prva človeška družba, ki je prečkala Atlantik,« je za Reuters povedal Michael Dee, geolog in eden od vodij študije.

Datum potrjujeta dve islandski sagi – Saga o Grenlandcih in Saga o Eriku Rdečem –, v katerih so zapisani poskusi naselitve na Vinlandiji, ki jo je poskušal ustanoviti vodja po imenu Leif Erikson. Znan tudi kot Leif Srečni, je bil sin Erika Rdečega, ustanovitelja prvih nordijskih naselij na Grenlandiji. Po Sagi o Islandcih je Leif ustanovil norveško naselbino v Vinlandiji, ki se običajno razlaga kot obala Severne Amerike, čeprav se še vedno ugiba, ali gre za naselbino L'Anse aux Meadows.

»Mislim, da je pošteno opisati potovanje kot odkritje in iskanje novih virov surovin,« je dejal Dee. »Mnogi arheologi menijo, da je bil glavni motiv za iskanje teh novih ozemelj predvsem odkrivanje novih virov lesa. Na splošno se domneva, da so odšli z Grenlandije, kjer je les, primeren za gradnjo, izjemno redek.«

Datum 1021 se približno ujema z opisi v sagah, je dejal Dee in dodal: »Zato se postavlja vprašanje, koliko od preostalih dogodivščin v sagi je resničnih?«

Ljudje smo najbolj smrtonosna bitja na planetu. Samo umori predstavljajo 400.000 žrtev na leto, kar je pol toliko, kot je smrti zaradi pikov komarjev. In komarji veljajo za najbolj smrtonosno žival. Skozi tisočletja smo se zverzirali v pobijanju živali in drug drugega. Zadnji dve stoletji načrtno posegamo celo v svet mikrobov, bakterij in virusov, ki se jih poskušamo znebiti. Prvo pravilo večine laboratorijev je, da mora biti delovna površina sterilna. Kljub vsem našim sredstvom pa obstaja bakterija, ki se ne dá.

Bakterija iz sterilne sobe

Leta 2007 so med rutinskim jemanjem brisa v sterilni sobi v Nasinem vesoljskem centru našli bakterijo, ki je v naravi ni. Njen DNK se je skladal z le enim drugim primerkom. Ta je bil pred dvema letoma (2005) najden v neki drugi sterilni sobi Evropske vesoljske agencije v Južni Ameriki. Bakterija Tersicoccus Phoenicis se je tam namnožila kljub rednemu steriliziranju z vsemi mogočimi metodami.

Nič ne sme zapustiti Zemlje

V sterilnih sobah vesoljske agencije spravljajo rakete, sonde, roverje in vse, kar čaka na izstrelitev iz zemeljske orbite. Pri NASI je bil v sterilni sobi marsovski rover Phoenix, druga sterilna soba, kjer so našli bakterijo, je bila namenjena Herschelovemu vesoljskemu teleskopu. Pred pošiljanjem stvari v vesolje se vedno poskrbi, da s sabo ne vozijo slepih potnikov, beri virusov in bakterij. Prvi razlog je, da si ne želimo okužb na Mednarodni vesoljski postaji. Drugi, da ne vemo dovolj o obnašanju mikrobov v vesolju in človekovem odzivu na njih. Tretji, da med iskanjem življenja v vesolju vanj ni najbolj pametno  prinašati življenje z Zemlje.

Sterilizacija ne pomaga

Pri sterilizaciji se uporablja visoke temperature, svetlobo, razkužila, mila in druge kemijske pripravke. Večina laboratorijev ne uporablja vseh naenkrat, pri vesoljskih centrih pa se ne varčuje. Kljub temu Tersicoccus Phoenicis živi.

Avtor ene izmed poznejših (2013) raziskav Parag Vaishampayan je povedal, da so te bakterije izredno nekompetitivne. Sterilne sobe so torej idealno okolje za njih, saj nimajo nobene konkurence. Neverjetno je tudi, kako lahko preživijo skoraj brez hranil (ki jih prav tako naj ne bi bilo v sterilnih sobah). Sklepa, da bi jih verjetno našli tudi v puščavi ali globoko v jamah, kjer so razmere prehude za večino življenja.

Bakterija za v vesolje

Odpornost T. Phoenicisa preseneča znanstvenike in postavlja se vprašanje, ali bi lahko preživel na Marsu, Luni, v širnem vesolju. Lansko leto je v vesolje potovala kolonija E.Coli (ena najbolj raziskanih bakterij, sicer odgovorna za prebavne težave) z namenom, da se naučimo več o obnašanju bakterij v vesolju. Našli bi radi še nove metode za spopadanje s superodpornimi bakterijami. Bakterijami kot je T. Phoenicis. Morda bodo odkritja pomagala tudi pri pripravi na bakterije in viruse iz arktičnega ledu, pred katerimi svarijo ekologi.