ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Kisikova maska lahko reši življenje obolelim s koronavirusom, a marsikje jih primanjkuje

Z epidemijo koronavirusa se je tudi širša publika zavedla pomembnosti kisikovih mask v bolnišnicah. Vse tiste ljudi, ki imajo hujše in potencialno smrtonosne simptome lahko reši le dovajanje kisika. Na žalost pa je epidemija razkrila, da mnogo bolnišnic kisikovih mask nima dovolj. Hospitalizirani porabi tudi do 43 kubičnih metrov kisika na dan, kar je velik zalogaj celo za najboljše bolnišnice, kaj šele tiste v bolj ruralnih predelih in tretjem svetu. Pomanjkanje kisika je glavni razlog za trenutno koronakrizo v Indiji, a tudi v Italiji so se že srečali s podobnimi težavami. Kisik pa ni nepogrešljiv le za obolele s Covid-19, temveč je univerzalno sredstvo za kupovanje časa pacientu. Ko tako zagotovimo, da človek ne umre zaradi premalo kisika v možganih, imamo en problem manj. Kako pa dobimo tega reševalca življenj?

Bolnišnice uporabljajo tri vire kisika, izmed katerih ima vsak svoje prednosti in slabosti.

Tekoči kisik in kriogenska metoda

Postopek se imenuje frakcionirna destilacija, deluje pa tako, da z ohlajanjem zraka ločimo pline (predvsem dušik od kisika). Dušik postane tekočina pri približno -195 °C, kisik pa pri -183 °C, kar pomeni, da lahko med ohlajanjem ločimo tekoči kisik od še vedno plinastega dušika. Kisik se nato spravi v bombe in prepelje v bolnišnice. Nekatere take destilarne pa so tudi povezane z bolnišnico in jim kisik dovajajo kar po cevi. Ta sistem prevladuje v razvitem svetu, saj je postavitev destilarn draga, transport kisika pa tudi. Morda je zanimiv podatek, da je večina takih poslopij v lasti naftnih in plinskih družb.

Kisik brez ohlajanja zraka

Druga opcija, ki se v tem trenutku močno razvija v Indiji, je filtriranje zraka skozi zeolitsko molekularno sito. V tem postopku dobimo plinast kisik pri sobni temperaturi, ki ga je potrebno le še dostaviti bolnišnicam. Postavljanje objekta za takšno pridobivanje kisika je zelo drago, potrebuje dobro izobražene delavce in porabi veliko elektrike. Prednost je hitro pridobivanje kisika brez ekstremno nizkih temperatur. Še vedno pa je dostavljanje kisika do bolnišnic drago, kar pomeni, da tiste v ruralnejših predelih težko zagotovijo dovolj kisikovih mask za vse paciente.

Kisikovi koncentratorji

Najcenejša, a hkrati najbolj nezanesljiva metoda so kisikovi koncentratorji. To so naprave velikosti kovčka, ki iz atmosfere prečrpajo kisik in ga dovajajo pacientu. Ker so poceni in prenosni, se jih največ uporablja v ruralnih predelih in manjših bolnišnicah. Po drugi strani je njihovo delovanje odvisno od elektrike in znani so primeri, ko so zaradi električnih izpadov pacienti umirali. Nadalje bolnišnice poročajo o pogostem kvarjenju teh naprav in o celih skladiščih nedelujočih kisikovih koncentratorjev.

Kisika je dovolj za vse, a vsi si ga ne morejo privoščiti

Organizacije kot so WHO, Unicef, Svetovna banka in cel kup nevladnih organizacij pošiljajo tisoče kisikovih koncentratorjev v najbolj kritična območja, a to ni dovolj, saj mnogo bolnišnic poroča o nedelujočih delih oz. pomanjkanju rezervnih delov. A to še ni vse. Zaradi pomanjkanja aparatov imenovanih oksimetri, s katerimi preverjajo raven kisika v krvi pacientov, mnogi sploh ne dobijo kisikove maske, kljub temu, da bi jo lahko. Ta težava se prav tako dogaja v slabše financiranih bolnišnicah manj razvitih držav.

Kot je bilo že mnogokrat povedano, je epidemija na večih ravneh pokazala bolečo neenakopravnost sveta in razliko med bolj in manj razvitimi. Pokazala je meje meddržavne solidarnosti in na kakšno milost in nemilost so prepuščeni manj razviti. Medtem ko je na zahodu smrtnost zaradi virusa razmeroma majhna, v drugih državah tisoči umirajo. Celo v Ameriki.

Viri:

https://www.thebureauinvestigates.com/stories/2021-05-25/how-medical-oxygen-is-made

https://en.wikipedia.org/wiki/Pressure_swing_adsorption

HG Wells si je v poznem devetnajstem stoletju zamislil »izgubljeno Atlantido« pod Severnim morjem, ki bi Britanijo po kopnem povezovala s celinsko Evropo. Dokazi o človeškem bivanju v tem pozabljenem svetu so bili odkriti leta 1931, ko je vlečnica Colinda izkopala kepo šote, v kateri so odkrili konico kopja. 

Desetletja dela in najdb

Šele po desetletjih pionirskih raziskav in izrednih najdb vojske amaterskih arheologov, ki po nizozemski obali iščejo artefakte in fosila, lahko razstava ponudi vpogled v Doggerland. Gre za ogromno ozemlje, potopljeno po cunamiju pred 8000 leti, ki je britanske otoke odrezal od sodobne Belgije, Nizozemske in južne Skandinavije. 

Razstava z naslovom Doggerland: Lost World in the North Sea je postavljena v Rijksmuseum van Oudheden v Leidenu na južnem Nizozemskem. Razstava vključuje več kot 200 objektov, vse od jelenove kosti s puščico, do koščka lobanje majhnega moškega Neandertalca. Študije čelnice, ki je bila leta 2001 odkrita blizu obale Zeelanda, predpostavlja, da je pojedel veliko mesa. Majhna votlina za obrvjo naj bi bila brazgotina iz neškodljivega podkožnega tumorja, ki bi bila vidna kot gruda nad očesom, poroča the Guardian. 

Pomembnost ljubiteljskih arheologov

V zadnjem desetletju se je število dragih znanstvenih študij povečalo, vključno z nedavno raziskavo na univerzah v Bradfordu in Gentu, ki ponuja dodatne namige o vzroku uničenja te pokrajine. Kljub temu je največja odkritja prispevalo delo amaterskih znanstvenikov. Ravno njihovo delo je prispevalo k temu, da lahko povemo celotno zgodbo, meni dr Sasja van der Vaart-Verschoof, pomočnica kustosa muzejskega prazgodovinskega oddelka. 

Umetne plaže so razkrile množico nekoč nedostopnih zakladov iz sveta, ki so ga milijon let naseljevali sodobni ljudje, neandertalci in celo starejši znani hominidi Homo antecessor. »Čudovita skupina amaterskih arheologov skoraj dnevno hodi po teh plažah in išče fosile in artefakte. Z njimi sodelujemo pri analizi in preučevanju najdb,« pravi Van der Vaart-Verschoofova. »Vsak se lahko pridruži in vsak bi lahko našel ročno sekiro, na primer. Skoraj vsa zbirka orodja, ki so ga uporabljali, je bila odkrita s strani amaterskih arheologov.«

Zanimive najdbe

Med te najdbe spada 50 000 let staro kremenčevo orodje z ročajem iz brezovega katrana. Orodje je pomagalo dopolniti razumevanje neandertalcev, za katere smo nekoč mislili, da so surovi in preprosti. Ta najdba pa je dokazala, da so bili sposobni natančnih in kompleksnih nalog. Risba na razstavi prikazuje primer uporabe tega orodja kot rezilo za striženje las. 

Druge najdbe vključujejo ostanke človeških lobanj z znaki rezov, ki bi jih lahko povzročilo odstranjevanje mesa s kosti, za kar domnevajo, da je bilo del pogrebnega rituala. Našli so tudi ostanke čeljusti hijene, ki je bila nekega dne preprosto naplavljena na plaži blizu Rotterdama. Široke prostrane travnate ravnice Doggerlanda so bile idealno pašno mesto za velike črede živali, kot so severni jeleni. Ti so bili med drugim plen jamskih levov, sabljastih mačk, jamskih hijen in volkov. 

Izvor imena

Ime Doggerland si je v devetdesetih letih izmislil arheolog Univerze v Exeterju Bryony Coles. Ime izvira iz besed Dogger Bank, gre za odsek morskega dna v Severnem morju, ki je poimenovan po ribiških čolnih »Dogger« iz sedemnajstega stoletja. Ta predel naj bi bil potopljen pred približno 8200 leti, in sicer zaradi velikega cunamija. Morska gladina je bila med zadnjo ledeno dobo veliko nižja kot danes. Katastrofalen val je nastal zaradi podmorskega plazu ob obali Norveške. 

»Doggerland je bil neko obdobje suh in neverjetno bogat, čudovit kraj za lovce nabiralce,« pravi Van der Vaart-Verschoofova. »To ni bil nek rob zemlje ali kopenski most do Združenega kraljestva. To je bilo resnično srce Evrope. Iz tega se lahko nekaj naučimo. Zgodba o Doggerlandu kaže, kako uničujoče so lahko podnebne spremembe. Podnebne spremembe, ki jih vidimo danes, povzroča človek, njihove posledice pa so lahko prav tako uničujoče kot spremembe pred tisočimi leti.«