ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Oktobra bo novi rektorski mandat na Univerzi v Ljubljani prevzel Gregor Majdič, redni profesor na veterinarski fakulteti, ki delno predava tudi na mariborski medicinski fakulteti. Majdič je obenem soustanovitelj podjetja Animacel, kjer z uporabo matičnih celic zdravijo domače živali.

Bogatijo ga tudi izkušnje iz tujine. V devetdesetih letih je doktoriral na Medicinski fakulteti Univerze v Edinburgu na Škotskem, na prelomu tisočletja pa delal kot postdoktorand na univerzi v Dallasu v Teksasu.

Pri svojem raziskovanju se ukvarja z razlikami v možganih med spoloma, letos je izšla tudi njegova knjiga Soul Mate Biology, ki išče odgovor na vprašanje, kaj se dogaja v naših možganih med zaljubljenostjo.

Plod Majdičevega zanimanja za zgodovino, predvsem zgodovino medicine, sta dva zgodovinska romana – Gabrijelov pasijon in Beli Saracen. Napisal je tudi knjigo Skrivnost življenja, s katero se lahko mlajši naučijo o začetku življenja.

Majdič pa ni le akademik, znanstvenik in pisatelj. Je ljubitelj aktivnosti v naravi, navdušenec nad potovanjem in svetovno kulinariko. Je mož in oče dvema najstnikoma.

Ste zelo uspešni na svojem področju, doktorirali ste na Škotskem, delovali v ZDA. Kaj vas je pritegnilo nazaj v Slovenijo?

Eno je enostavno: da sem tukaj doma, rad živim v Sloveniji. Sicer pa je bilo teh šest let, ki sem jih preživel v tujini, zelo koristnih. Vsak Slovenec bi moral za kakšno leto v tujino, saj tako dobiš malo drugačno perspektivo, ugotoviš, da nismo center sveta, kakor si včasih mislimo. Slovenija je vsekakor zelo lepa. Imamo blizu gore, morje za vse stvari, ki jih rad počnem ob službi: plezanje, smučanje, gorsko kolesarjenje, potapljanje. Zagotovo so razmere za raziskovalno delo nekoliko slabše, treba je narediti kompromis.

Drugi razlog je pa, da sem imel nek čut, da želim priti nazaj in v Sloveniji delati, kar sem se naučil. Navsezadnje mi je Slovenija omogočila, da sem dosegel, kar sem. V Edinburgu sem imel slovensko štipendijo, država me je sofinancirala in čutil sem neko potrebo, da moram to vračati, da ne morem kar pozabiti na to.

Poleg tega ste se v tujino odpravili tudi kot gostujoči profesor – že nekaj časa nazaj ste bili v Tokiu, pa na Medicinski fakulteti Univerze v Zagrebu. Črpate v tujini navdih za ideje za to, kar pri nas pogrešate?

Zagotovo. Sicer so bila to krajša gostovanja, kjer sem deloval na svojem strokovnem področju. Prav stikov z vodstvi univerz v tujini do sedaj nisem imel. Ko potuješ po svetu, pa vsekakor vidiš, kako delujejo druge univerze, na kakšen način bi morali delovati. Opazil sem ravno to povezanost, ki je bila ena od mojih osrednjih točk v programu – da bi se morali bolj povezati znotraj univerze. Po svetu je zelo malo ločevanja na fakultete, vsi govorijo o univerzi, čutijo to pripadnost.

Študenti so me opozorili tudi na majice, hoodije in podobno z napisom univerze, česar do zdaj nisem opazil, pa je zelo pomembno. Tudi raziskave so pokazale, da je več pripadnosti posameznim fakultetam, želel bi vse povezati, da bi se čutili, da smo del Univerze v Ljubljani.

Ste sicer radi profesor?

Zelo rad opravljam to delo. Rad delam v manjših skupinah, skušam predavati na bolj interaktiven način, študente med predavanji sprašujem, se z njimi pogovarjam, kar je vedno lažje izvedljivo v manjših skupinah. To se je pokazalo sploh zdaj, ko smo delali na daljavo. Majhne skupine do deset študentov lahko zaktiviraš tudi preko Zooma.

Ste uspešen znanstvenik, tudi sami raziskujete, imate svoje podjetje, poleg tega ste zelo aktivni, se zanimate za veliko stvari. Kako to, da ste se odločili podati v bolj politični del akademskega sveta?

Razlog, da sem začel sploh razmišljati o tem, je, da mi je pred kakšnim letom kar nekaj osebnih znancev iz različnih fakultet predlagalo, da bi lahko kandidiral za rektorja. In sem začel razmišljati, zakaj pa ne. Nekako glavno vodilo pri tem, ki je tudi eno izmed mojih življenjskih vodil, pa je, da ne smeš samo kritizirati. Če stvari kritiziraš, jih moraš sam tudi aktivno skušati spremeniti. Sam na univerzi vidim stvari, ki niso v redu in zato se mi zdi prav, da poskusim to spremeniti. Upam, da mi bo uspelo. Sem optimist, da mi bo.

Pred nekaj meseci se je govorilo o prestrukturiranju programov na univerzi. Glede tega ste že dejali, da je treba narediti strategijo in razmisliti, kaj si kot država želimo v prihodnosti, ne pa iz danes na jutri spreminjati programa. Se bo to, da izhajate iz naravoslovnih znanosti, poznalo pri vašem pogledu na načrte?

Zagotovo ne bom gledal ozko. Gledam široko, imam posluh tudi za družboslovje in humanistiko, nenazadnje sem avtor dveh zgodovinskih romanov. Sodeloval sem v dveh umetniških projektih z umetnico Majo Smrekar. V svoji ekipi bom imel tudi kolege z družboslovja in humanistike, tako da mislim, da ni nobene nevarnosti.

Povedali ste že, da je treba gledati na prihodnost Slovenije. Torej prihodnost ni le v naravoslovju in tehnologiji?

Absolutno ne. Sploh danes vidimo, da se stvari spreminjajo in tu imata izjemno pomembno vlogo družboslovje in humanistika. To vidimo tudi na primeru covida-19, ki je v osnovi medicinski problem. Je pa zagotovo tudi družboslovni problem, ki ga bomo lahko veliko boljše rešili, če bomo različne stroke stopile skupaj in sodelovale. V Sloveniji smo imeli probleme, da vsi ukrepi niso bili najbolj premišljeni, ni se vedno upoštevala stroka. Ravno pri tem razkoraku med čisto strokovnostjo, tem, kaj dela politika in kaj potem družba sprejme, ima ogromno vlogo družboslovje.

Zelo lep primer je umetnost – marsikdo bo rekel, kaj ima covid-19 z umetnostjo. Ampak v Italiji so naredili krasne cepilne paviljone v obliki cvetlic, ki ljudi privabljajo, dajo tak občutek upanja v prihodnost.

Pomemben del mojega programa je tudi skrb za okolje. Ni dovolj, da samo govorimo, da bomo imeli električne avtomobile, ki dejansko niso rešitev, dokler elektrika prihaja iz termoelektrarn. Družboslovje ima pri tem ogromno vlogo. Ugotoviti mora, kateri so tisti ukrepi, ki jih bo družba sprejemala. Na kakšen način te stvari predstaviti družbi, da jih bo sprejemala.

Želite si sodelovanja z mestom oziroma mestno občino Ljubljana. V oddaji Študentsko oko ste povedali, da ima Ljubljana »zagotovo od univerze veliko, univerza pa od nje ne kaj dosti«. Ste s tem mislili le finančni vidik ali si želite tudi drugega sodelovanja?

Želel bi si sodelovanja na vseh nivojih. Lahko bi začeli s skupnimi projekti, da bi na ta način vzpostavili zaupanje. Vsekakor bi bilo prav tudi finančno sodelovanje. Kot rečeno, univerza prinese ogromno mestu. Približno 40.000 študentov živi v Ljubljani, kar ni zanemarljiva številka, to je deset odstotkov prebivalstva Ljubljane. Vsekakor ima mesto od tega veliko, tudi župan se večkrat pohvali, da je najlepše univerzitetno mesto. Morali bi najti skupne točke sodelovanja, da bi imela tudi univerza kaj od tega.

Ko ste že omenili študente. Univerza v Ljubljani je velik faktor pri centralizaciji Slovenije. Je dolgoročno dobro, da prihajamo vsi v prestolnico ali bi bilo bolj učinkovito, če bi imeli kampus izven centra mesta?

Ni enostavnega odgovora na to vprašanje. Zagotovo bi bilo super, če bi imeli kampus, vendar je to zaenkrat utopija. Dobro bi bilo, ker bi se lahko študentje združevali, pa tudi profesorji, raziskovalci bi lahko uporabljali skupno opremo. Zagotovo je ogromno prednosti, verjetno pa to zdaj ni realno.

Ima pa tudi to, da so fakultete v mestu, svoje prednosti. Univerza v Edinburgu, na kateri sem opravljal doktorat, je podobno kot ljubljanska univerza razseljena po celotnem mestu. To daje dodaten utrip, študenti so ves čas v centru mesta, niso umaknjeni na obrobje. Nenazadnje študentje hodite tudi zvečer ven v mesto. Tako da ni enoznačnega odgovora, so prednosti in slabosti.

Študentje se velikokrat ukvarjamo s temi slabostmi, recimo s stanovanjsko politiko.

To pa zagotovo. Čeprav se tudi to verjetno da urediti. Problem je, da se na tem področju nič ni urejalo 10, 15 let. Moram priznati, pred kampanjo nisem vedel, da so študentski domovi popolnoma nepovezani z univerzo. Presenetilo me je, da univerza nima popolnoma nobenega vpliva in povezava s študentskimi domovi je ena od prvih stvari, ki bi se jih rad lotil.

To ste tudi že večkrat poudarili. Sami verjetno niste živeli v študentskem domu, glede na to da ste iz Ljubljane?

Tako je, sem Ljubljančan. Po eni strani je to v redu, ker ne potrebuješ toliko sredstev za življenje. Po drugi strani pa je kar fino, če se osamosvojiš že pri 18 letih. Če se moraš preseliti, je to lahko ekonomsko problem, čisto z družbenega, sociološkega vidika pa je to dobro.

Kateri so pa vaši najlepši spomini iz časov, ko ste bili študent?

Veliko časa za potovanja. Lahko se pohvalim, da sem bil kar priden študent, ne ker bi se mi šlo toliko za ocene, ampak ker sem želel vedno končati vse izpite že junija, da sem imel potem dolge počitnice. Te so mi bile vedno vrednota. Na fakulteti sem začel potovati tudi izven Evrope, kar takrat še ni bilo tako razširjeno kot danes. To mi je ogromno dalo.

Na fakulteti smo imeli nekaj zelo zelo dobrih profesorjev, ki so ostali v spominu. Kar nekaj jih je žal že pokojnih. Drugače pa celotno študentsko življenje, tudi zabave, ki gredo s tem. Ko smo včasih ostali do jutra na zabavi in potem šli neposredno na predavanja in tam težko držali oči odprte.

Zelo pomemben del je bil tudi moj študentski aktivizem. Bil sem aktiven v ekološki skupini, celo en izmed ustanoviteljev. To je tudi tak pomemben del, na katerega sem precej ponosen. Bili smo nekako prvi v Sloveniji oziroma Jugoslaviji, ki smo začeli opozarjati na onesnažen zrak, sicer takrat še nismo govorili o podnebnih spremembah.

Kaj si želite, da bi študentje odnesli od vašega mandata?

Da bi se počutili bolj vključene, da bi skupaj urejali stvari, ki vas zadevajo, da bi se čutili, da lahko vedno pridete do mene s svojimi predlogi. Največ komunikacije gre zagotovo prek študentskih svetov, bi si pa želel, da bi našli poti, da bi lahko vsi komunicirali. Imam idejo, da bi naredili spletne platforme, na katerih bi lahko razpravljali in se slišali, ker seveda sestanka za 40.000 študentov ne moremo narediti.

Želim si, da bi čutili, da je univerza del vašega življenja, da sem kot rektor tukaj zaradi vas, ne zaradi funkcije in da bi na vsa za vprašanja, ki se vas zadevajo, našli prave rešitve. Želel bi si občutek, da smo odločitve vedno sprejemali v nekem konsenzu, da smo iskali pot, ki je najboljša za večino.

Kako si predstavljate interno platformo, ki ste jo omenili? Imate načrte za nov »Facebook«, ki je nastal za študente Harvarda?

Recimo, ja. Nisem še tako konkretno razmišljal o tem, ker nisem strokovnjak za digitalne platforme. Morali bi izkoristiti digitalna orodja, ki že obstajajo. Ne samo za komunikacijo s študenti, tudi glede aktualnih družbenih problemov, npr. zakon o vodah, ki je trenutno aktualen. V razpravo v živo bomo težko vključili vse zaposlene, lahko pa prek takega spletnega foruma, kjer se lahko vsi oglasijo, izluščimo skupne zaključke, kaj bi morala univerza zastopati.

Omenili ste že, da ste radi potovali v študentskih letih. Varčevali ste, da ste lahko potem šli po svetu. Se vam to zdi pomemben del življenja za študente, da ni vse samo v knjigah in predavanjih?

Zagotovo, študentsko življenje ni samo to, da se učiš za izpite, ampak vse, kar sodi zraven – zabava, druženje, socializacija in tudi potovanja, ki dajo človeku širino, mu odprejo oči. Seveda je pomembno, na kakšen način potujemo. Sam skušam čim bolj sprejemati tuje kulture. Ko grem na potovanje, mi je glaven stik z drugimi ljudmi in kulturami. Vedno skušam gledati nanje z njihovimi očmi, ne skozi našo evropsko superiornost. Nekje je seveda velik problem revščina, ogromno ljudi pa ni tako revnih, kot se nam včasih zdi.

Nekaj, kar nas včasih preseneti v drugih krajih, je kulinarika. Glede na to, da radi kuhate, prinesete domov tudi kakšne recepte?

Seveda, kuham zelo različne stvari. Tega smo navadili tudi otroke, zelo rada jesta vse mogoče. Kakšno leto nazaj smo za hec naredili en teden, ko smo vsak dan kuhali eno jed z vsake celine. Če bi že moral izpostaviti, mi je ena ljubših kreolska kuhinja – New Orleans in okolica. Gambo, jambalaya – to so res fantastični okusi.

Če se za konec vrneva nazaj na potovanja. Podpirate tudi razne projekte izmenjav pri študentih, kot je Erasmus+?

Absolutno, ja. To je nujno potrebno. Vem, da poteka dokaj gladko, ampak so še možne izboljšave. Na naši fakulteti se z nekaterimi dogovarjamo, da bi skupaj naredili nabor predmetov, ki jih študentje lahko vpišejo. Tako ne bo vprašanj glede priznavanja izpitov. Zanimivo bi se bilo na ravni Evrope pogovarjati, da bi imeli res primerljive programe.

Kam se boste odpravili, ko bo to varno z vidika pandemije?

V Afriko. Vedno me vleče tja. V Afriki sem bil že petkrat – dvakrat v Namibiji, Zimbabve, Bocvana, Južna Afrika. Tudi otroka smo že zastrupili s potovanji. Hčerka, ki je stara 12 let, me ves čas sprašuje, kdaj gremo spet v Afriko. To je vsekakor cilj za prvo potovanje izven Evrope.

Ko sem bil študent, sem si celo želel postati ranger ali veterinar v kakšnem afriškem narodnem parku. Enkrat proti koncu študija sem celo pisal pisma v južnoafriške nacionalne parke, ampak je zelo težko priti do tega dela, če nisi domačin. To je bila taka študentska želja oziroma ideja.