Mogoče hitreje, kot smo sprva mislili, vendar bi bil podvig prava logistična nočna mora.
Z našega vidika na Zemlji je luna videti majhna. Če pa bi skočili v vesoljsko ladjo, si oblekli vesoljsko obleko in se odpravili na epski Lunin pohod, koliko časa bi trajalo, da bi se sprehodili po njej?
Odgovor je odvisen od nešteto dejavnikov, vključno s tem, kako hitro lahko greš, koliko časa vsak dan lahko hodiš in kakšen obvoz boste moraš napraviti, da se izogneš nevarni topografiji. Takšno potovanje okoli Lune bi lahko trajalo dlje kot eno leto, ker je treba premagati veliko izzivov.
Po podatkih Nase je na lunino površino stopilo skupno 12 ljudi, vsi so bili del misij Apollo med letoma 1969 in 1972. Posnetki so pokazali, kako zahtevno (in očitno tudi zabavno) je bilo hoditi – ali natančneje, poskakovati – okoli Lunine nizke gravitacije, ki predstavlja šestino Zemljine gravitacije.
Vendar pa raziskave Nase od takrat kažejo, da lahko ljudje na Luni manevrirajo veliko hitreje kot astronavti Apolla. Teoretično bi bilo mogoče hoditi po obsegu lune hitreje, kot je bilo predvideno prej.
Pospeševanje tempa
Po podatkih Nase so astronavti med misijami Apollo poskakovali po površini s hitrostjo 2,2 km/h. Ta počasna hitrost je bila predvsem posledica njihovih okornih vesoljskih oblek pod pritiskom, ki niso bile zasnovane z mislijo na mobilnost. Če bi imeli športne elegantne obleke, bi se morda lažje gibali in posledično pospešili tempo.
Leta 2014 je Nasina študija, objavljena v Journal of Experimental Biology, preizkusila, kako hitro lahko ljudje hodijo in tečejo v simulirani Lunini gravitaciji. V ta namen je ekipa dobila osem udeležencev (od tega trije astronavti), ki so uporabili tekalno stezo na letalu DC-9, ki je simuliral Lunino gravitacijo.
Ta eksperiment je razkril, da so lahko udeleženci hodili do 5 km/h, preden so začeli teči. Po mnenju raziskovalcev to ni le več kot dvojna hitrost hoje astronavtov Apolla, ampak tudi dokaj blizu 7,2 km/h povprečne največje hitrosti hoje na Zemlji.
Pri tej novi hipotetični največji hitrosti bi potreboval približno 91 dni, da bi prehodili 10.921 km obsega Lune. Na primer, trajalo bi približno 334 dni, da bi neprekinjeno hodili (torej se ne ustavili, da bi spali ali jedli) po obodu Zemlje s to hitrostjo 40.075 km, čeprav je to zaradi oceanov nemogoče.
Očitno 91 dni ni mogoče hoditi neprekinjeno, zato bi dejanski sprehod okoli Lune trajal veliko dlje.
Načrtovanje poti
Sprehod okoli lune predstavlja tudi številne različne izzive. Eden največjih izzivov bi bil transport zalog, kot so voda, hrana in kisik. Zato bi morali imeti s seboj podporno vozilo. To vozilo bi lahko služilo tudi kot zavetje.
Lunarni pustolovci bi potrebovali tudi vesoljsko obleko z zasnovo, ki omogoča optimalno gibanje. Trenutne vesoljske obleke še vedno niso ustvarjene z mislijo na prekomerno gibanje, nekatere agencije pa razvijajo obleke, ki bodo oblikovane tako, da bodo omogočile nihaj z roko, ki je potreben za pravilno hojo po Luni.
Zaradi ostre lunine lune bi bilo iskanje zapletene poti okoli nje tudi precej zapleteno, zlasti z meteornimi kraterji, ki so lahko globoki tudi nekaj kilometrov.
Pri načrtovanju poti bi morali upoštevati tudi svetlobo in temperaturo. Ekvator lune podnevi doseže 100 stopinj Celzija, ponoči pa pade na minus 180 °C
Lunin ciklus pomeni tudi, da obstajajo dnevi, ko je sončne svetlobe malo ali nič in vsaj polovico poti bi bilo treba opraviti v temi. Zagotavljanje zaščite pred temi ekstremnimi temperaturami bi lahko omogočili s posebej zasnovanimi oblekami in roverjem za zaščito, lahko pa temperature spremenijo tudi stanje regolita – fine sive zemlje, ki prekriva trdno podlago lune in vpliva na to, kako hitro lahko hodiš po njej.
Sevanje pa bi predstavljalo še večjo nevarnost
Za razliko od Zemlje, Luna nima magnetnega polja, ki bi ga pomagalo odbiti, preden doseže površino.
Če pa pride do sončnega ali koronalnega izbruha in vas prizadene visoka raven sevanja, bi to lahko postalo zelo zelo slabo. (Sončni izbruhi in izlivi koronske mase sproščajo velike količine energije in namagnetenih delcev, razlikujejo pa se glede na vrsto delcev, ki jih oddajajo, trajanje dogodka in način, kako sevanje, ki ga proizvajajo, potuje po vesolju.)
Ta vrsta misije bi prav tako zahtevala veliko treninga vzdržljivosti. To pa zaradi delovanja mišic in kardiovaskularnega sistema v nizki gravitaciji. Za to bi morali poslati astronavta s kondicijo na ravni ultramaratonca.
Tudi takrat, ko bi bila hoja z največjo hitrostjo mogoča, bi lahko opravili le približno tri do štiri ure na dan. Torej, če bi oseba 4 ure na dan hodila s hitrostjo 5 km/h, bi trajalo približno 547 dni ali skoraj 1,5 leta, da bi prehodila obseg Lune, ob predpostavki, da kraterji ne motijo preveč in se lahko spopadamo s temperaturnimi spremembami in sevanjem.
Vendar ljudje ne bodo imeli tehnologije ali opreme, da bi dosegli takšen podvig vsaj do poznih 30-ih ali zgodnjih 40-ih let.
