ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Wonder Woman 1984 oziroma Čudežna ženska 1984 je nadaljevanje uspešnice iz leta 2017, ki je dobesedno prerodila filmski DC univerzum. Režiserko Patty Jenkins je film postavil zelo blizu vrha najboljših režiserk. Gal Gadot je kot Wonder Woman postala utelešenje mogočne Amazonke. DC filmi so končno dobili vir upanja. Po nadaljevanju, ki to ni, pa so dobili še en porazen film, ki je tako preluknjan, da komaj še obstaja.

Film vreden leta 2020

V ogled WW1984 sem šel z nekoliko povišanim pričakovanjem, saj sem bil mnenja, da bo ista ekipa znala narediti enako dober film. Moja pričakovanja so bila upravičena, potešena pa očitno ne bodo nikoli. Da začnemo s pozitivnimi stvarmi, ki jih ni tako veliko. Gal Gadot je fantastična v vlogi Diane Prince oziroma Wonder Woman. Film je na trenutke videti fantastično. Chris Pine in Gal Gadot imata kemije za izvoz. Hans Zimmer je ustvaril še eno fantastično glasbeno podlago. Tukaj se dobre stvari zaključijo. Morda se nekje v 151 minutah najde še kaj zanimivega, a to bi bila le malenkost. Pravo nasprotje od tega pa so slabosti, ki kar tečejo iz ekrana. Pa začnimo.

Zgodba v sami osnovi predstavlja nekaj zanimivega. Podjetnik najde način, da komur koli izpolni eno željo. Do zdaj vse dobro. Težava se pojavi pri sami logiki te moči. Nekje do sredine filma je pravilo, da ima vsak lahko le eno željo, kar pa ni prav v primeru glavne antagonistke, ki dobi dve. Da se odrečeš želji, to preprosto poveš na glas in je zadeva zaključena. Ali med milijoni ljudmi, ki so si nekaj zaželeli ni ene nore osebe, ki bi si zaželela, da so vsi nagi, vsi mrtvi ali da svet propade? Ah ja, verjetno preveč razmišljam o tem, ali pa so ustvarjalci razmišljali bistveno premalo.

Tudi vrnitev Steva Trevorja je bizarna in popolnoma brez smisla. Eden izmed čarov prvega dela je bilo prav njegovo žrtvovanje, ki je nosilo čustvenost filma. To je zdaj splavalo po vodi, ker je nazaj in ne počne čisto nič. Z izjemo vožnje novega letala, ki je 50 let novejše kot tista, ki jih je vozil nekoč. Obenem pa ima muzejsko letalo dovolj goriva za pot iz Washingtona v Egipt. Ah ja.

Začetek filma predstavlja skoraj petnajstminutna sekvenca nekakšnih olimpijskih iger na Temiskiri, ki se jih udeleži desetletna Diana. Kljub temu, da so v prvem delu povedali, da ni nikoli nič trenirala, zdaj tekmuje na teh igrah. Sam del filma pa nima niti enega vpliva na zgodbo in je brez pomena. Veliko premalo pomena pa ima tudi sledeči prizor v šoping centru, ki Diano prikaže kot odrešiteljico, a je narejen preslabo, da bi deloval resnično.

Zgodba s toliko luknjami, da ne obstaja več

Glavni negativec naj bi bil prej omenjeni podjetnik, ki ga igra Pedro Pascal. Ker pa v filmu o super junakih očitno mora biti tudi pretep, le ta ne bi bil pravičen. Pascal igra »negativca«, ki je le navaden človek. Tako so v zgodbo stisnili tudi Barbaro Minervo, ki jo igra Kristen Wiig. Kljub temu da je zaposlena v najbolj znanem muzeju na svetu, si želi le eno stvar. Da je opažena oziroma popularna. Tak (ženski) lik sploh ne bi smel več obstajati, ker je že močno prežvečen. Spoprijatelji se z Diano, a ker kljub izpolnitvi želje, da bi bila kot ona (samozavestna, lepa, močna), ne doseže popolnosti, postane njena sovražnica. Postane Cheetah, ki je v stripih najhujša sovražnica Diane. Tu v filmu ima slabo zgodbo, obupno izpeljan namen in v svoji polni obliki je videti hudo preslabo za film z 200 milijoni proračuna.

Tu pa se pojavi še nekaj drugih težav, ki bi jim filmom z majhnim proračunom odpustili. Računalniški učinki so nedodelani, gibanje ljudi je proti zakonom fizike, v več prizorih se v odsevu očal vidi zeleno platno (green screen) in da je vse še huje, se tega ne trudijo prikriti, ampak celo uporabijo slow-motion, da to opazi tudi nekdo, ki na to ni pozoren.

Ker ni filma brez nuklearnih raket, so izstrelitve le teh želje vodilnih oseb na svetu (težava glede želj). Da se propad sveta prekine, se morajo vsi odreči svojim željam. Vsi, ki so si nekaj zaželeli. Tudi če je to ozdravitev rakavih bolnikov ali prenehanje požarov in podobno. Po letih filmskih ogledov mi ne more biti jasno, kako lahko naredijo tako veliko luknjo v zgodbi. In kako končati film s tako zgodbo? Ena rešitev je ta, da vsi pozabijo kaj se je zgodilo v stilu možeh v črnem, a to bi bila najhujša izvedba. Vsi bi pozabili na dogodke iz celotnega filma in film bi bil popolnoma brez smisla. Tako so izbrali drugo pot, to je veselje, da sveta ni konec. Tega dne se v zgodovini nihče ne spomni, čeprav je bil konec sveta sekunde stran.

»To je smetnjak«

Naša Wonder Woman je bila v prvem delu oseba, ki se je učila kaj sploh pomeni biti človek, a je na koncu prav ona naučila ljudi, kako bi človek ravnal. V drugem delu je »samostojna« ženska, ki ne more nič brez moškega in ne daje možnosti drugim ljudem. Kar pa se tiče njenih zmožnosti, se v tem delu nauči leteti, predmete lahko naredi nevidne, njen laso lahko prikazuje stvari in verjetno še kaj. Vse to je seveda v kronološko sledečih filmih (Liga pravičnih in Batman v Superman) očitno pozabila.

Kot mi je zelo prav prišel citat iz filma Tenet, da naj ne razumemo, ampak čutimo, je tudi v tem filmu primeren citat. Steve Trevor v filmu gleda smetnjak, jaz pa si bom besede izposodil, ko se spominjam filma: »It's a trash can«.