December je čas, ko se običajno odenemo v praznično vzdušje: domove okrasimo z novoletnimi okraski, prav tako mestne ulice in trge poživijo praznične luči in okrašena drevesca. Je pa december tudi mesec obdarovanj, čarobni mesec ali mesec darežljivosti, ki se ga še zlasti veselijo otroci. V decembrskih dneh jih bodo namreč obiskali kar trije »dobri možje« in prvi med njim bo sveti Miklavž. Ta je bil včasih, ko še ni bilo Božička in Dedka mraza, sploh edini, ki je obdaroval otroke.
Kdo pravzaprav je sveti Miklavž
Sveti Miklavž kot ga poznamo danes je mož z dolgo belo brado, oblečen v zlata škofovska oblačila, v rokah nosi dolgo škofovsko palico, ta pa je pogosto obarvana z zlatom. S svojimi spremljevalci, angeli in parklji, na predvečer godu svetega Miklavža, ki ga praznujemo 6. decembra, obišče otroke, pridnim razdeli dobrote, porednim pa šibo. Njegov lik pa sloni na pravi zgodovinski osebnosti.
Tako nas zgodovina uči, da se je sveti Miklavž oz. Nikolaj rodil v tretjem stoletju v vasi Patara na južni obali Turčije. Premožni starši so ga vzgojili v pobožnega kristjana. A žal se je njegovo otroštvo nenadno in nesrečno zaključilo: epidemija kuge je zahtevala življenji Nikolajevih staršev, deček pa je svoje ravnokar podedovano premoženje razdelil med revne in se odpravil na romanje. Po vrnitvi z romanja je postal škof mesta Mire, po vsej deželi znan po svoji velikodušnosti in ljubezni do otrok. In čeprav se je njegova življenjska pot zaključila 6. decembra leta 343, ko se je iz izgnanstva in jetništva – v tistih letih so bili namreč kristjani še preganjani – ves obnemogel vrnil v Miro, njegova legenda živi še danes.
Kako smo miklavževali na Slovenskem
Po določenih krajih v Sloveniji so zametke miklavževanja praznovali že v 18. stoletju. Osrednji dogodek praznovanja so predstavljale Miklavževe povorke. Miklavž je skupaj s svojimi spremljevalci, angeli in parklji, hodil po vasi, od hiše do hiše in obiskoval otroke. Njegov obisk si je večina otrok zapomnila predvsem po njegovih najbolj glasnih spremljevalcih, hudičih ali parkljih, ki so utelešenje zla, so grozljivega videza in v otrocih vzbujajo predvsem strah. Prav to je tudi njihova naloga – prestrašiti poredne otroke, da bi bili ti v prihodnjem letu čim bolj pridni. Otroci so se na obisk Miklavža pogosto pripravljali tako, da so molili ali pa se naučili kakšno pesmico. Ko jih je Miklavž obiskal, jih je navadno vprašal, ali so bili pridni in ali so molili ter jih prosil, naj mu zapojejo pesmico. Nato je Miklavž pridnim otrokom razdelil darila. Največkrat je šlo za skromna darila v obliki dobrot, npr. jabolk, hrušk, orehov, sladkih smokev, suhega sadja, rožičev, kasneje pa tudi mandarin in pomaranč. Otroci iz premožnejših družin in mest pa so pogosto dobili tudi kakšno igračo, npr. punčko iz cunj, žogo iz nogavic, ali pa nogavice ali rokavice. Poredni otroci pa so od »dobrega moža« dobili zgolj šibo. V krajih, kjer Miklavževih povork niso izvajali, so Miklavža, kot še danes, nadomestili starši. Otroci so na predvečer godu sv. Miklavža, preden so se odpravili spat, na okenske police ali mize nastavili krožnike ali peharje. Naslednje jutro pa so radovedno pokukali, kaj jim je dobri mož prinesel.
Smisel ni v obdarovanju, marveč v ohranjanju pristnih družinskih stikov
Danes, v časih pretiranega konzumerizma, prepogosto pozabimo, da je bil sv. Miklavž skromen mož, ki je svoje premoženje razdal revnim, sam pa daleč naokoli slovel po svoji dobroti in pomoči ljudem v stiski. Zato velja v skladu z izvorno tradicijo bližajoči se praznik izkoristiti predvsem za to, da svojim najdražjim izkažemo ljubezen, jih razveselimo in jim pokažemo, koliko nam pomenijo. Tudi z darilci, a naj ta ostanejo skromna, v obliki jabolk, orehovih jedrc, suhih fig, medenega Miklavža, doma spletenih nogavic in podobnih drobnih, a iz srca izhajajočih malenkosti. Otroci bodo najverjetneje še najbolj veseli, če bomo starši ta čarobni večer posvetili njim, jih morda seznanili s pripovedko ali dvema o sv. Miklavžu, jim pomagali nastaviti krožnike ter jih v pričakovanju darilc pospremili spat. Ko pa bodo naši najmlajši z radovednostjo in radostjo ob pričakovanju jutranjega presenečenja enkrat zatisnili oči, mi pa nastavili pripravljene dobrote, pa lahko odrasli obdarujemo tudi sami sebe in drug drugega. Ob kozarcu svetlikajočih se mehurčkov ene izmed treh vrhunskih penin iz vinske kleti Zlati grič lahko v duhu prazničnega meseca nazdravimo sebi, drug drugemu, ljubezni, družini, pristnim odnosom in življenju samemu. Ki je, navsezadnje, samo po sebi največji dar.
