ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Če življenje na Veneri obstaja, ga je NASA morda prvič zaznala že leta 1978. Toda ugotovitev je 42 let ostala neopažena. Življenje na Veneri je še vedno malo verjetno, vendar obstaja razlog, da to idejo jemljemo resno. 14. septembra je skupina znanstvenikov objavila bombo v reviji Nature Astronomy, o kateri smo pisali tudi mi: S pomočjo teleskopov so v zgornjem delu debele atmosfere planeta zaznali fosfin, strupen plin, ki so ga dolgo predlagali kot možen znak mikrobnega življenja.

Odkritje je bilo mejnik v dolgem lovu za življenjem v osončju

Pozornost je bila do sedaj usmerjena predvsem na Mars in nekaj lun, ki krožijo okoli Jupitra in Saturna. Medtem je Venera, vroča in strupena, dolgo veljala za preveč negostoljubno, da bi lahko kar koli preživelo. Zdaj pa je Rakesh Mogul, biokemik iz Cal Poly Pomona v Kaliforniji, ko je prebrskal arhivske podatke Nase, s sodelavci našel kanček fosfina, ki ga je pobral Pioneer 13 – sonda, ki je Venero dosegla decembra 1978.

»Ko je izšla študija, sem takoj pomislil na stare zapuščene masne spektre,« je Mogul povedal za Live Science.

Mogul in njegovi soavtorji so bili na splošno seznanjeni s podatki misij, je dejal. »Torej je bil za nas naravni naslednji korak, da smo podatke pregledali še enkrat. Tako smo po posvetovanju z mojimi soavtorji identificirali prvotne znanstvene članke in nemudoma začeli iskati fosforjeve spojine.«

Odkritje, ki je bilo naloženo v bazo podatkov arXiv 22. septembra in še ni strokovno pregledano, raziskovalcem ne pove veliko več, kot je bilo objavljeno v Nature Astronomy. Čeprav prisotnost fosfina (sestavljenega iz atoma fosforja in treh vodikov) na Veneri pokaže še kot bolj verjetnega.

Podatke je na Zemljo poslala že sonda Pioneer 13. Le odkrili jih nismo.

Podatki iz leta 1978 prihajajo iz nevtralnega masnega spektrometra z velikimi sondami (LNMS), enega od številnih instrumentov, ki so se spustili v Venerino atmosfero v okviru misije Pioneer 13.

Pioneer 13 je spustil sondo (LNMS) v Venerine oblake; Spuščena s padala je sonda zbirala podatke in jih pošiljala nazaj na Zemljo, ko je strmo padala proti svoji robotski smrti. (Tri manjše sonde so prav tako padle s Pioneerja 13 brez padala.)

LNMS je vzorčil atmosfero in te vzorce analiziral z masno spektrometrijo, standardno laboratorijsko tehniko, ki se uporablja za identifikacijo neznanih kemikalij. Ko so znanstveniki v sedemdesetih letih prvič opisali rezultate LNMS, niso razpravljali o spojinah na osnovi fosforja, kot je fosfin, temveč so se osredotočili na druge kemikalije.

Ko je Mogulova ekipa ponovno preučila podatke LNMS iz spodnjega in srednjega oblaka Venere (potencialno bivalno območje na planetu), so našli signale, ki so zelo podobni fosfinu, so zapisali raziskovalci. Znanstveniki so našli tudi dokončne dokaze za atome fosforja v ozračju, ki je verjetno prišel iz težjega plina, kot je fosfin.

LNMS ni bil zasnovan za lov fosfinu podobnih spojin in bi težko razlikoval plin od drugih molekul s podobno maso. Toda vzorec Pioneerja 13 je vseboval dokaze o prisotnosti molekule v plinu z enako maso kot fosfin – v količinah, ki ustrezajo nivojem, opisanim v prispevku Nature Astronomy.

»Verjamem, da so bili dokazi o kemikalijah v sledovih, ki bi lahko bili podpisi življenja, v zapuščenih podatkih nekako znižani, ker se je mislilo, da v ozračju ne morejo obstajati,« je dejal Mogul.

Spremenjen pogled na Venero

»Mislim, da mnogi ljudje zdaj zapuščajo idejo, da Venero sestavlja popolnoma oksidacijsko okolje.« (Popolnoma oksidirajoče okolje ne bi vključevalo fosfina ali večine drugih kemikalij, ki so znaki življenja.)

Mogul in njegovi sodelavci so našli tudi namige o drugih kemikalijah, ki ne bi smele naraščati v Venerinih oblakih. Snovi, kot so klor, kisik in vodikov peroksid.

»Menimo, da je to znak še neznanih kemikalij,« so zapisali, »in / ali kemikalij, ki bi lahko bile ugodne za življenje.«

Kot so zapisali, je potrebno nadaljnje, trajno raziskovanje Venere. »Za raziskovanje, potrebujemo bolj trajnosten pristop, kot ga uporabljamo za Mars,« je dejal Mogul.

NASA ter evropske, indijske in ruske vesoljske agencije že načrtujejo nove sonde za Venero, ki bi lahko bile koristne, je dejal.

»Vendar bi pri obravnavi pretekle, sedanje in prihodnje potencialne naselitve Venere potrebovali dolgoročnejše kemijske in geološke študije, da bi razumeli vire morebitnih kemičnih nepravilnosti v oblakih,« je dejal. »To bi lahko bile orbitalne sonde, balonsko obešene sonde v oblakih in / ali toplotno stabilne sonde za pristanek.«

Izraz »toplotno stabilen« je pomemben glede na navado planeta, da ubije vsakega robota, ki pristane na njegovi vroči površini.