Donald Trump z ukinitvijo TikToka nad kitajske vohune

0

Donald Trump je napovedal prepoved popularne aplikacije TikTok v ZDA. Zakaj? Ker je proizvajalec aplikacije Kitajska in jih sumi vohunstva nad ameriškim ljudstvom. Že nekaj ur po temu pa so pravzaprav vsi, ki se jih ta prepoved tiče, zatrdili, da ta izjava ni resnična. Trump dodaja svojemu svežnju lažnih novic, TikTok pa še vedno napreduje po seznamu najbolj priljubljenih vohunov aplikacij.

»Kar se tiče TikToka, ga bomo izgnali iz ZDA.«

To je povedal Trump pred začetkom tega vikenda in tako napovedal nov boj proti »dnevnemu« sovražniku. Izjavo je nekako upravičil z nadaljevanjem le-te in potrdil, da on to pač lahko naredi. Nekaj ur kasneje pa so se že oglasili odgovorni pri aplikaciji TikTok in povedali: »Govoric in špekulacij ne bomo komentirali, povemo lahko le to, da smo prepričani o dolgoročnem obstoju TikToka. Nismo politično podjetje. Ne sprejemamo političnih oglasov in nimamo nobenih skritih namenov. Naš edini cilj je ostati živahna, dinamična platforma, v kateri lahko vsi uživajo. TikTok je postal zadnja ameriška tarča, a mi nismo sovražnik.«

Tišina

Zakaj bi ga prepovedal?

Prepir ZDA in Kitajske iz dneva v dan dobiva na razsežnosti in tako se je v ta nesporazum vpletel tudi TikTok. Točen razlog prepovedi še ni znan, a pojavljajo se govorice, da Američani menijo, da bodo poskušali Kitajci z aplikacijo vohuniti za njimi.

To za samo aplikacijo ne pomeni ničesar dobrega, saj je bila po aferi v Indiji tam že prepovedana. O prepovedi pa razmišlja tudi Avstralija, ki je sicer že onemogočila delovanje podjetij Huawei in ZTE.

Pomemben vidik vsega tega pa je zaostrovanje na relaciji Kitajska, ZDA in cel svet. Večinoma gre za načenjanje trgovinskih odnosov in tehnoloških vprašanj. Tako lahko zadnje dni veliko slišimo o prepovedi Huaweia v EU. Videli bomo, kako se bo vse skupaj razpletlo, vsekakor pa upamo na miren zaključek.

Lažne novice

Stripi, s katerimi lahko začneš

0

Strip je verbalno-vizualni medij, ki ga lahko vidimo na vsakem koraku. V časopisu, otroških revijah, na oglasih in na TV-ju. Ampak tisti pravi stripi oziroma »comic-booki« pa so pravo doživetje. In za nekoga, ki stripov nikoli ni bral, bi bilo težko začeti kar z nečim novim. Seveda lahko izbereš tistega, ki ti je najlepši ali pa z zanimivo zgodbo. Vseeno pa sem ti pripravil seznam najboljših stripov, s katerimi lahko začneš svojo pot v svet komikbukov.

Ne podcenjuj malčkov stripovskega sveta

Stripovski junaki ala Snoopy, Miki Miška, Tin Tin, Racman Jaka, Ninja Želve in Archie so fantastični liki in vsekakor niso mišljeni le za otroke. So čudoviti stripi, s katerimi lahko prav vsak začne (ne glede na starost) svojo zgodbo v svetu branja stripov.

Manga je nekaj neverjetnega

Japonski stripi so velika zanimivost v svetu stripov, saj se bere drugače in tudi tematika se razlikuje. Seveda odvisno od tega, kako močno poznaš japonsko kulturo.

Slovenski strip

Je sploh možna omemba stripa in da ne pomisliš na Miki Musterja? Ne. Je najbolj znan slovenski stripar, saj je s svojimi junaki Zvitorepcem, Lakotnikom in Trdonjo navdušil vse mogoče generacije. Vse to in še več lahko najdeš v Strip.art.nica Buch, ki ima največji izbor stripov pri nas.

Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja
Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja

The Killing Joke

Avtor Alan Moore je eden največjih avtorjev stripa vseh časov. S svojimi originalnimi stripi V for Vendetta in Watchen je ustvaril neverjetna dela. A včasih je pokukal tudi drugam in mogoče ustvaril celo najboljši strip vseh časov. Ena najbolj intenzivnih zgodb na področju superjunakov. Odnos med Batmanom in Jokerjem je znan že toliko kot Adam in Eva. Fantastičen strip, ki je vedno pri vrhu seznamov najboljših.

The Killing Joke

V for Vendetta

Skupaj z Davidom Lloydom je Alan Moore ustvaril strip, ki je prešel v dejansko gibanje. Prikaz stanja v državi kjer vlada nadzoruje čisto vsak trenutek tvojega življenja. Pojavi se naš lik V, ki se skriva za zdaj že ikonično masko Guya Fawkesa. Samo dogajanje, čeprav o državnem udaru, ne temelji toliko na samih dogodkih kot na likih in sami zgodbi.

V for Vendetta

Watchmen

Obstaja film in obstaja serija, a nič ni tako dobrega (še vedno pa je oboje odlično) kot original. Alan Moore in Dave Gibbons sta vzela preproste zgodbe o superjunakih in jih spremenila v navadne ljudi z običajnimi težavami, a še vedno s super močmi. Odlično razviti in napisani liki, umetnost samega stripa in ena najbolj zanimivih zgodb v svetu junaštva.

Watchmen

300

Frank Miller je prevzel zgodbo iz grške zgodovine in jo postavil na veliki oder. Bitka pri Termopilah še nikoli ni bila tako zanimiva in razvita. Veliko je izmišljenega in dodanega, ampak kaj pa v teh časih ni. V petih delih dobimo dogodke, ki so pripeljali do bitke, samo bitko in kaj se zgodi po njej. Čudovito delo čudovitega avtorja, ki je ustvaril tudi Sin City, Ronin in Daredevil.300

5 stereotipov o metalcih in metal glasbi

0

Vsi vemo, kdo so metalci. Glasni, dolgolasi, v črno oblečeni in okičeni s verigami, prstani in zapestnicami. Tej glasbi in subkulturi splošna populacija pripisuje temačnost, grozljivost, nasilje in celo čaščenje hudiča. A to ne bi moglo biti dlje od resnice. Metalci so kakor vsi ljudje: različni in vsak po svoje posebni. Pa si poglejmo 5 stereotipov o metalcih in jih ovržimo.

Metalci so satanisti

Začnimo z najhujšim stereotipom. Večina metalcev se ne zbira v temačnih kleteh v kapucah in ne žrtvujejo devic hudiču. Če se je med metalci pojavila kakršna koli verzija satanizma, je to LeVeyov satanizem, ki pa nima nič opraviti s čaščenjem hudiča.

 

Posplošeno povedano, gre za ateistično verovanje v racionalizem in nagon preživetja, ki uporablja Satana samo kot nek simbol­izem upora proti neracionalnem (upor Satana proti Bogu) in ne verjame v resničen obstoj Satana. Seveda niso vsi metalci LeVeyovi satanisti.

Metalci so jezni in napadalni

Mogoče so za ta stereotip kriva črna oblačila in bulerji, rožljanje verig ali pa »jezna« glasba. Nekateri ljudje se metalcev naravnost bojijo. Normalno je, da starejše generacije občutijo nelagodje, a ta strah je pogost tudi med mlajšo populacijo.

Razen med »moshpitom« in »wall of death« se med metalci redko zgodi kakršen koli fizični obračun, niti ni večjih poročanj o spravljanju na drugače misleče. Tudi sama »moshpit« in »wall of death« sta le zabaven obračun moči, pri katerem se ekstremno pazi, da ne pride do resnih poškodb in v njiju sodelujejo le tisti, ki želijo.

 

Lastne izkušnje z metalci so bile vedno nadvse prijetne, vključujoče in zabavne. Veliko število metalcev je pravzaprav zelo introvertiranih in sramežljivih.

Metal glasba je samo hrup in kričanje

Seveda metal glasba ne bo všeč vsem. Za nekatere bo logično preglasna, prečudna ali pa moteča. A obstaja več zvrsti metal glasbe, nekatere od teh sploh niso tipično kaotične, kakor si ljudje predstavljajo. Mnogo metalskih pesmi ima globoko sporočilo ali pa izzivajo k filozofski diskusiji.

Lahko si pogledaš posnetek, ki prikazuje različne zvrsti metal glasbe:

15 STYLES OF METAL (w/ guests)

Metal glasba poziva k nasilju

Iskreno verjamem, da nekaterim ljudem zveni metal glasba jezno. A pravzaprav je za nekatere zvrsti metal glasbe to res in je celo to njihov namen. Raziskovalka Leah Sharman je ugotovila, da takšna glasba pravzaprav čisti um melanholije in jeze samo s poslušanjem.

 

Drugi krivec za ta stereotip pa so mediji, ki so poskusili mladostniško nasilje v devetdesetih prejšnjega stoletja povezati z metal, rap in rock glasbo. Tako so za najstniško nasilje okrivili glasbo, namesto realnih in znanstveno dokazanih motivov.

Biti metalec je le faza ali vsi metalci nosijo črno barvo in imajo dolge lase.

Res je, ljudje odrastejo. In tudi metalci ne ostanejo večno najstniki. A to še ne pomeni, da nehajo poslušati metal glasbo. Obstaja mnogo metalcev, ki čez teden nosijo poslovne obleke, doktorske halje ali pa uniforme, v prostem času pa uživajo ob mrzlem pivu in njihovi najljubši metal skupini.

Na vrhuncu poletja Huawei poskrbel za osvežitev s prenosniki MateBook

0

Pa smo jih dočakali! Prenosni računalniki Huawei MateBook so se danes, na vrhuncu poletja, prvič uradno predstavili slovenski javnosti. S tem je Huawei tudi v Sloveniji zaokrožil ekosistem svojih naprav in z vrhunsko integracijo z drugimi pametnimi napravami Huawei ter tehnologijo Huawei Share uporabnikom ponudil še boljšo uporabniško izkušnjo. Prenosniki MateBook X Pro, MateBook 13, MateBook D14 in MateBook D15 bodo slovenskim uporabnikom na voljo od ponedeljka dalje, prvi kupci pa bodo prejeli tudi prav posebna darila.

»S prenosniki se tudi v Sloveniji podajamo v nov segment. Naši prenosniki so dovršeni v vseh pogledih in z različnimi modeli lahko vsak uporabnik najde primernega zase. Najbolj zahtevnim je na kožo pisan MateBook Pro X, MateBook 13 je vsestranski in se odlično znajde tako pri profesionalnih nalogah kot zabavnih vsebinah, oba predstavnika serije D pa sta super izbira za družinski računalnik, ki ga lahko koristijo vsi člani gospodinjstva. Z raznovrstnostjo in naprednimi funkcijami prenosnikov verjamemo, da bomo uspešni tudi na tem področju,« je predstavitev pospremil direktor slovenske podružnice Huaweia, Matjaž Kermelj.

Norman Mueller, direktor marketinga za Hrvaško in Slovenijo pa je k temu dodal: »Našim uporabnikom želimo ponuditi najboljše. S prenosniki smo postavili še zadnji košček sestavljanke napredne povezljivosti med napravami Huawei, na kar smo izjemno ponosni. Prenosniki MateBook tako skupaj s telefoni serije P in Mate, tablicami MatePad in pametnimi urami Watch GT tvorijo celosten ekosistem, ki nudi neprimerljivo uporabniško izkušnjo.«

Matjaž Kermelj

Brezšivna povezljivost med napravami

Zahvaljujoč že dobro znani funkciji Huawei Share je na prenosnih računalnikih mogoče sodelovanje na več zaslonih hkrati, ob tem pa se lahko zunanje naprave, kot so tipkovnica, kamera, mikrofon in miška, uporabljajo tudi na telefonu. Na ta način lahko prenosni računalniki delijo aplikacije s telefonom in s tem pripomorejo k še boljši učinkoviti uporabi naprave, zlasti pri poslovnih opravilih.

Huawei, ki vedno stremi k oblikovni skladnosti in brezhibnemu dizajnu, se je pri snovanju prenosnih računalnikov naslonil na dolgoletno strokovno znanje s področja razvoja tehnologije pametnih telefonov in sistemske integracije. Na ta način so uspeli implementirati velik zaslon FullView v tanko in majhno ohišje. S tem uporabnik pridobi na funkcionalnosti same naprave, sama uporabniška izkušnja pa ostane na vrhunski ravni.

MateBook X Pro ponuja najboljše in ne sklepa kompromisov

Vodilni v seriji novih prenosnikov je MateBook X Pro, ki izstopa z najnovejšim Intelovim procesorjem, zmogljivo grafično kartico NVIDIA GeForce MX250 ter izjemno kakovostjo izdelave. Uporabniki imajo na voljo 16 gigabajtov RAM-a in kar 1 terabajt notranjega pomnilnika, ki ga spremlja še pogon SSD na vodilu PCIe.  Njegova visoka zmogljivost in trpežna baterija uporabnikom omogočata nemoteno delo kjer koli in kadar koli.

MateBook Pro X 2020 je izdelan iz kovinskega ohišja z vrhunsko končno obdelavo. Zaslon Ultra FullView se ponaša z zelo tankimi robovi in pokriva kar 91 odstotkov površine prednje ploskve. MateBook X ima tudi nestandardno razmerje stranic 3 proti 2, kar pripomore k boljši produktivnosti in olajša delo z različnimi oblikami ustvarjanja vsebine. Diagonala zaslona Ultra FullView znaša 35,3 centimetra oziroma 13,9 palca, medtem ko matrika LTPS pri ločljivosti 3K (3000 x 2000) podpira 100-odstotni barvni spekter sRGB.

Huawei MateBook

Huawei MateBook Pro X 2020 se lahko pohvali tudi z naprednim ventilatorjem Huawei Shark Fin 2.0 v obliki črke S, ki še bolj dinamično optimizira pretok zraka za boljše hlajenje, baterija s kapaciteto 56 Wh poskrbi za brezskrbno dolgotrajno delovanje,

MateBook 13 navdušuje s svojo vsestranskostjo

S 33-centimetrskim (13-palčnim) zaslonom ločljivosti 2K (2160 x 1440 pik) prenosnik MateBook 13 prinaša neverjetno razmerje med ceno in zmogljivostjo. Z majhnimi merami, vrhunskimi procesorji Intel in vzdržljivim kovinskim ohišjem nudi estetsko zasnovo, inovativne tehnologije in pametno izkušnjo rabe. Prenosnik tehta le 1,3 kilograma, zaradi česar je izjemno prenosljiv, s svojo sodobno in elegantno aluminijasto konstrukcijo pa hkrati tudi robusten.

Deseta generacija Intelovih procesorjev je v navezi z naprednim grafičnim čipom zadolžena za zagotavljanje vrhunske igralne izkušnje, za nemoteno delovanje naprave pri vseh opravilih pa je na voljo 16 gigabajtov RAM-a in 512 gigabajtov notranjega spomina pogona SSD. Zahvaljujoč zmogljivim komponentam je mogoče hitro in gladko poganjati zahtevne aplikacije in obdelovati velike datoteke, prenosnik pa se ne ustraši niti večopravilnosti.

Zmogljivi in dostopni prenosniki MateBook D

Prenosnik MateBook D s 14-palčnim (35,56 cm) ali 15-palčnim (39,62 cm) zaslonom FullView in procesorji AMD odlikujejo zmogljivosti po dostopni ceni. Zasnovan je za mlade uporabnike, saj uvaja revolucionarno izkušnjo uporabe več različnih naprav na enem zaslonu. Poleg lahkega, elegantnega in kakovostno narejenega ohišja, neprekosljivi zmogljivosti in odličnega zaslona prinaša tudi vrsto novih funkcij, ki jih bodo uporabniki znali ceniti.

Huawei MateBook

Huawei MateBook D14 in D15 imata zaslon IPS z ločljivostjo Full HD (1920 x 1080 slikovnih pik) in razmerjem stranic 16 proti 9. Zasloni so prilagojeni raznovrstnim vsebinam, od urejanja slik visoke ločljivosti do gledanja filmov kakovosti Blu-Ray. Serija MateBook D ima tudi certifikat TÜV Rheinland, ki potrjuje nizke emisije škodljive modre svetlobe z namenom zaščite uporabnikovih oči.

Pod ohišjem MateBook D poganja štirijedrni procesor AMD Ryzen 5 3500U v sodelovanju z grafičnim čipom Radeon Vega 8. Ko k tej konfiguraciji dodate še 8 oziroma 16 gigabajtov RAM-a DDR4 in pogon SSD na vodilu PCIe, pa dobite zagotovilo za gladko delovanje katere koli aplikacije.

Baterija s kapaciteto 56 Wh baterije zagotavlja kar 13,2 ure neprekinjenega predvajanja videoposnetkov 1080p z enim polnjenjem, s takšno avtonomijo pa uporabnikom ni treba skrbeti, da bi jih prenosnik pustil na cedilu tudi, ko so cel dan na poti.  Prenosniki MateBook D imajo priložen večnamenski polnilnik s 65 W s priključkom USB-C, polnilnik pa podpira tudi polnjenje vseh pametnih telefonov in tabličnih računalnikov Huawei z ustreznim vhodom USB-C.

Huawei MateBook

Ugodnosti za prve kupce

Huaweievi prenosniki bodo v Sloveniji na voljo od 27. julija, kupci, ki bodo z nakupom pohiteli, pa bodo poleg odličnega prenosnika dobili še zelo uporabna darila.

  • Ob nakupu prenosnega računalnika MateBook X Pro prejmete pametni telefon Huawei P40, nahrbtnik in brezžično miško.
  • Ob nakupu prenosnega računalnika MateBook 13 prejmete pametni telefon Huawei P40 lite, nahrbtnik in brezžično miško.
  • Ob nakupu prenosnega računalnika MateBook D 14 ali D 15 prejmete pametni telefon Huawei P40 lite E, nahrbtnik in brezžično miško.

Ponudba velja do 9. avgusta 2020 oziroma do razprodaje zalog.

Tehnične karakteristike in cene

Model Tehnični podatki MPC
MateBook X Pro Intel i7, 16 GB RAM, pomnilnik 1 TB, grafična kartica Geforce MX250, zaslon na dotik, Windows 10 Pro. 2099 €
MateBook D 14 AMD Ryzen 5, 8 GB RAM, pomnilnik 512 GB, Windows 10 Home 699 €
MateBook D 15 AMD Ryzen 5, 8 GB RAM, pomnilnik 256 GB, Windows 10 Home 649 €
MateBook 13 Intel i7, 16 GB RAM, pomnilnik 512 GB, grafična kartica Geforce MX250, zaslon na dotik, Windows 10 Home. 1499 €
MateBook 13 Intel i5, 8 GB RAM, pomnilnik 512 GB, grafična kartica Intel UHD 620, Windows 10 Home. 999 €

 

Fotograf ujel popoln trenutek dveh velikih mačk

0

Samica leoparda in samec črnega panterja sta par že štiri leta. Fotograf Mithun H, ki je fotografijo posnel, ju je opazoval veliko dalj časa.

Mithun samico po imenu Cleopatra spremlja že 12 let – ko je bila ta še mladič. Panterja Saaya je opazil leta 2014, ko je poskušal vzpostaviti teritorij. Po dveh letih mu je uspelo potrditi prevlado in od takrat sta s Cleopatro skupaj.

Leopard in panter na drevesu
vir: My Modern Met

Mithun ju je skupaj fotografiral že večkrat. Zdaj pa je čakal šest dni na isti lokaciji, ko je nenadoma slišal ljubezenski par v debeli podrasti nekaj sto mestrov stran. Ravnokar sta vplenila žival in jo na mestu pojedla. Mithun je potrpežljivo čakal in bil za to nagrajen. Ko sta Cleopatra in Saaya šla mimo, sta se hkrati obrnila in pogledala v Mithunov objektiv.

Leopard in panter
Na fotografiji vidimo samico leoparda; senco ji dela črni panter.
vir: My Modern Met

»Še vedno lahko zaprem oči in podoživim ta trenutek vsak dan mojega življenja. Ne vidiš tega tako pogosto. Verjetno enkratna življenjska priložnost. Tu sta prišla prav znanje in leta izkušenj sledenja. Moral sem samo čakati na eni izmed njunih najljubših poti. Pot je bila na robu Saayavega teritorija,« je povedal za My Modern Met in dodal, da bi lahko na ta trenutek čakal šest let in ne le šest dni.

Maturantski izleti: govorice, miti in realnost

0

Vroča polemika je letošnji maturantski izlet, ki je bil izveden kljub koronavirusu. Maturantski izleti so namenjeni temu, da se (bodoči) maturantje še zadnjič skupaj poveselijo, malo odtrgajo od domače oskrbe in da um spočijejo od šolskih preglavic. O teh izletih kroži ogromno govoric, o razuzdanosti, pitju, drogah, ropih, pretepih. Kako pa zares izgleda maturantski izlet? Je verjeti promocijam in govoricam? Vprašali smo mlade, ki so na maturantski izlet v preteklosti odšli na različne lokacije, ki so nam zaupali, kakšno je bilo njihovo doživetje in koliko resnice je v teh govoricah.

Vprašali smo jih sledeče:
-Kam ste šli in kako ste izbrali ponudnika?
– Kakšna je bila cena in se ti zdi, da je ta cena bila vredna izkušnje?
– Kaj ste počeli na izletu?
– Se ti zdi, da je bilo zate dobro poskrbljeno?
– Ali se je na tem izletu zgodila kakšna nezgoda, nesreča?
– Kako je bilo s seksom in alkoholom ter drogami? Ali miti o razuzdanosti držijo?
– Najlepša izkušnja, ki se ti je zgodila na izletu in najslabša?
– Kakšen nasvet za maturante, ki odhajajo na izlet?

Španija

»Šli smo v Španijo, Lloret de mar, vse je organizirala šola, tako da mislim, da je šlo samo za ceno, ker smo leteli z avionom in so hoteli čim nižjo ceno dobit. Bilo je sicer dokaj ugodno, glede na to, da smo leteli, ampak hotel je bil bolj bogi in hrana je bila obupna. Prvi dan smo leteli dopoldne in popoldne smo se samo nastanili v hotelu, leteli smo do Barcelone in je itak še trajalo, da smo prišli do Lloret de Mar. Zvečer smo šli žurat, valda. Naslednja dva dneva smo si ogledali Barcelono, muzej od Dalija, nek nasad kaktusov, ostalo se iskreno ne spomnim, je bilo že nekaj let. Fino je bilo, ker ga nismo samo žural, ampak smo dejansko tudi malo videl Barcelono. Smo pa žurali vedno v istem diskotu in na vsako uro so profesorji v hotel pospremili tiste, ki so hoteli it spat. Smo bili skorajda sami v tistem diskaču, samo par tujcev/domačinov je bilo. Bilo je kar dobro poskrbljeno, pač sem se počutila varno, zdravnika smo imeli sabo, edino hrana je bila res obupna v hotelu, sem večinoma jedla potem v lokalih s hitro hrano, ker je bilo pač najceneje in poznano. Nismo imeli nobene nesreče, nada. Hm, miti definitivno držijo, ker vem, da je folk na polno varal svoje boljše polovice, ki so ostale doma.

Vem iz prve roke. ker je bila cela štala, ko smo se vrnili in pač se je nekaj zgodil z enim tipom in ko smo se vrnili domov, me njegova punca ni prenesla (in my defence I did not know he had a girlfriend and things didn't go that far). Ampak so me kar malo zafrkavali potem, ko smo se vrnili. Najlepši spomini so pač žuri in povezanost s sošolci, ker smo se res imeli super, smo se držali skupaj, vsaj tisti, ki smo se pač družili med sabo in smo res pazili drug na drugega. Najslabša pač tista štala s tipom in pa obupna hrana v hotelu. Drugače je bilo pa super. Uživaj, pazi na varnost v prvi vrsti, ker tam je res veliko ljudi in miti o tatvinah, da ne govorim še o hujših stvareh, držijo. Pač ko si tam, dojameš, da folk preži na ranljive in pijane in te strašljive zgodbice so deloma resnične. Mislim, da ravno na naši šoli se je nekdo ful poškodoval, ker so ga oropali ali nekaj takega. Tako da ja, pazi nase, res zmerno, pa držite se skupaj, predvsem punce – meni se je samo enkrat zgodilo, da sem sama ostala na plesišču in sta takoj dva domačina prišla do mene in sem se res neprijetno počutila pa sem takoj pobegnila stran do sošolk. Pa ne pričakuj, da boš dejansko tudi kaj videl od države, pač tja greš žurat in pit in ne pričakuj ravno kaj drugega. Še to sem se spomnila, najbolj bedna stvar je ta, da smo nazaj prišli v četrtek in v petek so profesorji od nas pričakovali, da gremo v šolo. Pač wtf bili smo tako zmačkani, da nas itak pol niti ni prišlo k pouku.«
– (Anonimno)

Najstniško romantično življenje

»Sama izbira ponudnika je bila skupna odločitev prijateljev. Temeljila pa je na ceni, destinaciji in sami ponudbi. Tja smo šli z ladjo, peljali smo se z avtobusi in nazaj spet z ladjo. Vmes je veliko sivega področja. Samih nezgod ni bilo, krožila je le zgodba o metanju nekega pepelnika, ampak tega sam nisem videl. Ostalo je bila pač klasično najstniško “romantično” življenje. Temu dodajmo še vplive alkohola in drugih substanc, pa dobimo zanimivih nekaj dni. Ko se spomnim za nazaj so bile tudi slabe izkušnje bolj dobre kot slabe Najboljša pa je bila brez dvoma ta, da sem prvo noč sploh našel svoj hotel in svojo sobo. Nasvet je pa klasičen, uživaj ampak po pameti!«
– Ž.

Krf

»Šli smo na Krf, kar je blo ful najs, ker smo se začeli družit že na trajektu. Ponudnika pa smo zbrali bi lahko rekli tradicionalno, ker gre naša šola večinoma vsako leto z istim. Cena je bila okoli 500 evrov in se mi je najprej zdela malo visoka, ampak je bila vredna izkušnje – ful boljše porabljen denar kot za npr. turistične agencije. Na izlet smo startali z avtobusom. Peljali smo se na eno italjansko pristanišče, kjer smo šli na trajekt za ene 20 ur. Na Krfu smo imeli potem vsak dan dnevne aktivnosti (plaža, tekmovanja itd. na različnih koncih otoka), zvečer pa različne žurke. Všeč mi je bilo, da smo imeli tudi čas za se družit v apartmajih, kjer smo skupinsko kuhali, poslušali muziko, se družli z random ljudmi… Nazaj pa smo šli obratno kot naprej. Tam sem spoznala ful dobre ljudi, s katerimi smo ustvarli družbo in se potem družili še celo poletje. Drugače se mi je zdelo, da je za nas kr dobro poskrbljeno, je pa res, da sem zelo samostojna oseba in ne rabim dosti od organizatorjev. Enemu fantu se je zgodila nesreča v aparmatju. Ne bi šla v podrobnosti, ampak je moral v bolnico, ker se je resno porezal na steklu od okna. Spomnem se, da je bilo neki govora o drogah, ampak sama nisem nič vidla. Verjetno dobiš, če kej iščeš, ampak ni se mi zdelo, da bi se na veliko drogirali.

Je pa kr neki pitja. To je odvisno od tebe, ampak moreš zdržat en teden… Glede seksa bi rekla enako kot za droge – verjetno če iščeš, kej najdeš. Vseeno bi rekla, da mit ne drži. Vsaj pri nas. Rekla bi, da je bil celoten izlet lepa izkušnja, dejansko dopust s prijatli in še ni ti treba skrbet za organizacijo. Za vedno si bom zapomnila tudi naš avtobus številka 3 in njegovo “himno” ter vodiča. Na maturantskem je bilo zabavno, nekaj drugačnega, zbližanje s prijatelji, spoznavanje novih, prelepi kraji, nove izkušnje… Pomoje je zelo odvisno, kakšen greš tja – ali greš z družbo ali sam, kako odprt si po naravi itd. Po treh letih mi v glavi ni ostalo slabih izkušenj, razen nesreča tistega fanta, ki je moral v bolnico. Vsem bi svetovala, naj grejo na maturantski izlet čim bolj odprti, open-minded in hkrati odgovorni. Izlet jih ne bo razočaral, če bojo pripravljeni sprejet nove izkušnje in ljudi. Vseeno pa morajo poskrbeti za to, da bojo prišli domov živi in zdravi ne le oni, ampak tudi vsi okoli njih. Aja, pa naj se kdaj postavijo pred fotografa, da bojo imeli tudi kak spomim v visoki ločljivosti.«
– (Anonimno)

Krf 2

»Šli smo na Krf. Kar nekaj ponudnikov se nam je predstavilo in mislim da smo šli z *********, ker so imeli 10 dni, drugi pa ne. Če se prav spomnim, je bla osnova cena nekje 500, potem pa se je doplačalo še 100 al 200 za uno zapestnico za vstopnino v klube. Pot se je začela s busom do Ancone, potem je sledil trajekt do Krfa, nazaj pa smo šli s trajektom do Benetk. Mislim, da je bilo kar dobro poskrbljeno za nas. Sicer smo imeli eno nesrečo. Šli smo na tisto blazino, ki jo vleče gliser in smo se v enem trenutku kar dobro ruknili z glavami. Jaz sem videla zvezdice še eno uro po tistem. Glede razuzdanosti je pa tako. Bilo je vsega, ampak gotovo največ alkohola.

Nekateri so se na veliko dajali gor, drugi drogirali, mislim pa, da je večina predvsem pila, se družila in flirtala. Najlepše je bilo, da sem bila tam s sošolci, s katerimi smo bili (in smo z mnogimi še danes) dobri prijatelji. Najbolj zabavne so bile priprave v sobah, pitje v sobah, rihtanje za tematske žurke in potem te razne neumnosti zunaj. Ples in petje sta bila zabavna, glasba nam je bila prilagojena, pena party je bil kul, semaforji tudi. Sicer so vodiči, animatorji, varnostniki, študenti medicine …. ampak to ne pomeni, da se ti ne more nič zgodit. Ne skakat z balkonov in če se da, se ne drogirat. Pa poskušaj se ne napit lih do mrtvega. Še ta komentar: pitje je bilo seveda zelo zabavno (toliko kot v tistih 10 dneh nisem spila nikoli prej in nikoli kasneje in gotovo nikoli več ne bom. Dejstvo pa je, da je Krf zelo lep otok, od katerega smo mi imeli bolj malo, ker smo bilo na dnevnih izletih tako zmačkani, da je bilo težko uživat v lepih plažah in ostalemu, vsaj meni. Zvečer si se moral spet napit že samo zato, da si pozabil, kako neprespan in utrujen si. In seveda, ker je večina pila, čudno bi bilo biti trezen.«
– Nika

Bivše republike Jugoslavije

»Na maturantsko ekskurzijo smo šli po nekaterih državah nekdanje Jugoslavije – na Hrvaško, v Srbijo, v Bosno, v Črno goro. Ponudnika je predlagala gimnazija, saj že nekaj let hodijo na izlet z istim in je veljal za preverjenega, nismo se torej nič ubadali s tem, ampak smo se le prijavili. Vem pa, da nekaterim ta ponudnik ni bil všeč in so določene skupine pač šle po svoje, s tistimi, ki ponujajo maturantske izlete, ki so zdaj bolj in – Grčija, Španija, plaže, ladjice … Cena izleta je bila, če se prav spomnim, blizu 500 evrov (400 plus 100 doplačila na avtobusu). Zdela se mi je fer in mi ni bilo škoda tega denarja, saj smo dejansko veliko dobili. Na izletu smo bili celih 8 dni, prepotovali 4 različne države, spali večinoma kar fensi, imeli ogromno ogledov, vodenja po mestih, zvečer smo si pa žurke večinoma naredili sami, nismo meli rezerviranih nekih klubov, razen v Beogradu smo šli na neko proper organizirano žurko in je bilo prav fajn. Celotnega poteka maturanca se sicer ne spomnim povsem natančno, šli smo na Hrvaško (Plitvička jezera in Dubrovnik), v Srbijo v Beograd, v Bosni v Sarajevo in v Jajce, v Črno goro v Neum in še nekam bolj v gore, pa verjetno še kam. Veliko novih držav, veliko mest – vsako ima prav posebno atmosfero – lokalna hrana, domačini, lepa narava … V glavnem super maturanc z izjemnimi izkušnjami. Najlepša izkušnja?

Vsekakor kopanje na Hrvaškem in v Črni gori z najboljšimi sošolci, pa potem večeri v odlični družbi, kakšne smešne fore, ki se jih še danes spomnimo, tudi dolge vožnje z avtobusom, polne smeha, zabave, stkana nova prijateljstva in utrjena stara. Slabe izkušnje pravzaprav nimam, le nekateri ogledi me osebno niso preveč zanimali, sploh če smo bili prejšnji večer kar dolgo zunaj in smo bili že utrujeni, pa smo potem se spomnim da šli še v nek muzej – ampak večinoma so bili ostali ogledi res zanimivi. Za nas je bilo definitivno dobro poskrbljeno, kakšnih nesreč ali nezgod ni bilo, alkohola je pa itak kar nekaj bilo, saj je to pač maturanc, ampak se mi zdi, da še vedno vse v mejah neke normale. Tudi kakšne droge so najverjetneje bile, ampak ne vredno omembe. Je pa nastalo tudi kar nekaj parčkov. V bistvu to ni bil tisti tipičen maturantski izlet, mnogim bi bil verjetno bolj všeč kakšen na plaži v Španiji ali Grčiji z veliko žurkami (tudi mene je takrat zelo mikal tak izlet), ampak smo na našem res veliko doživeli, imeli smo se super, si sami naredili žurke, zvečer imeli vse mesto zase, ne le natrpan klub (za katerega bi prej pošteno plačali), postali smo res še boljši prijatelji. Maturantom, ki odhajajo na izlet, predlagam, naj samo uživajo – pa naj bo to tipičen maturantski na španski plaži v nabitem klubu ali pa takale ekskurzija kot je bila naša. Kjerkoli si, si lahko narediš res res fajn doživetje, samo moraš biti s pravimi ljudmi. Mi smo se reees zabavali in še enkrat bi šla.«
– (Anonimno)

Črna gora

»Šli smo v Črno goro, s tem da smo prvi dan spali v Sarajevu. Glede ponudnikov smo imeli kar štalo, ker nam je vodstvo šole na vsak način poskušalo vsilit enega ponudnika, čeprav smo se vsi dijaki strinjali, da ga ne želimo, in smo našo odločitev tudi zelo dobro argumentirali. Na koncu smo sklenili “kompromis” in šli s tretjim ponudnikom. Cena je bila okrog 350€, ker smo se v obe smeri peljali z avtobusom. Za to destinacijo in način prevoza smo se odločili, ker je nekatere skrbelo, da bo izlet z letalom itd. predrag. Bi rekla, da je bila cena vredna izkušnje, glede na to, da je vključevala 4 nočitve plus številne (sicer zelo nepotrebne) oglede plus prevoz. Sicer svetujem, da se izbere drugo prevozno sredstvo, ker so vožnje z avtobusom res (pre)dolge in grozljivo vroče. Je bilo pa vsaj vzdušje na avtobusu super (smo poskrbeli, da smo se kar precej zabavali). Smo morali pa vstopnino za klube v Budvi naknadno plačevati (kar je glavni razlog, zakaj smo hoteli specifičnega ponudnika in ne teh ostalih; ker v Budvi ima bolj ali manj en ponudnik vse čez). Poleg teh nejasnosti je bilo za nas kar dobro poskrbljeno; spomnim se samo, da smo imeli zelo zamorjeno vodičko, ki je bila povrhu še prav nesramna in nam je nekoliko uničila izkušnjo (primer: bila je zelo netolerantna do vegetarijancev in veganov in jih sploh ni upoštevala/poslušala/poskrbela za njih).

Poleg tega je na vsak način želela izpeljati pohode, oglede muzejev itd., ki si jih res nismo želeli. Priporočam, če je le možno, da se izbere ponudnik in program s čim manj obiski in čim več zabavnimi aktivnostmi na plaži. Smo imeli kar nekaj nezgod. Prvo noč so v klubu kar dvema sošolkama ukradli denarnici z osebnimi dokumenti (nasvet: osebnih dokumentov – če ni potrebno – ne nositi ves čas s seboj, če pa že, je pa zelo pametno investirati v pasnico, ki jo imaš pod hlačami oz. pred seboj, tako, da se možnost kraje zmanjša). Naslednji dan smo porabili kar nekaj ur, da so jima uredili začasne dokumente; v Budvo smo prispeli s peturno zamudo, izpustili smo tudi nekaj ogledov, tako da od drugega dne nismo imeli kaj veliko. Mislim, da so alkohol, droge in seks na maturantskih izletih nekoliko preveč opevani. Seveda se ves teden pije, seveda se kadi trava, kakšnih trdih drog mi nismo imeli. Vem za nekoga, ki so ga dobili s travo na meji in je moral plačati gromozanske vsote denarja. Tudi lizanja je kar veliko, itak, vsi mladi in pijani. Seksali pa nismo kaj preveč. Najboljši del izleta je definitivno druženje s prijatelji in spoznavanje novih ljudi, spomnim se večera, ki smo ga preživeli na plaži, se pogovarjali in zbliževali. Najslabši del je bila verjetno vodička, ki nas je čez dan priganjala, tudi vožnja z avtobusom proti koncu izleta je bila naporna. V Sarajevu je bil en super klub, ne vem, kako se mu je reklo, ampak je bila pomojem najboljša zabava celega izleta. V Budvi je najboljši (tudi najbolj opevan) klub Paris, ki se je zaprl že ob 1h, tako da smo potem vsako noč odšli v Trocadero (top klub, odprt do 5h zjutraj). Bolj ali manj smo se gibali v teh dveh, spomnim se še Miami club Budva, čisto zraven Parisa, če se ti je zahotelo malo drugačnega vzdušja (malenkost bolj alternativna glasba, manj ljudi). Spomnim se grafit partya, ko smo si pisali po majicah. Bil je še semafor party, ko si lahko oblekel rdečo, rumeno ali zeleno majico (odvisno od tvojega ljubezenskega statusa). Ostalo sta bila pa še welcome party pa bye-bye party, nič posebnega.«
– (Anonimno)

Preberite še: Poročno potovanje: Povprečne cene, ideje in trendi | Omisli.si/poroko

Komentar: Vsi vidiki »poslovno-družinske« poti Aleksandre Pivec

0

Vsak dan se ujamemo v pravi cunami aktualnih novic in če za primer vzamemo le zadnje dni, se ne bi veliko zmotili, če bi poskusili uganiti nekaj tematik na slepo. Koronavirus in protesti so brez dvoma med našimi odgovori, dodajmo začetek lige NBA, napoved (obveznega) cepljenja in bližajoče se volitve v ZDA. Zadnje dni pa Slovenijo »zabava« afera Aleksandre Pivec, ministrice za kmetijstvo in predsednice stranke Desus.

Primer Vinakras in obala

Najprej se je gospa ministrica pojavila v promo videu podjetja Vinakras. To seveda ni težava, ker je Janez Janša rekel, da morajo politiki promovirati Slovenijo. S tem se strinja marsikdo, ne pa, ko gre za izlete na račun države. No, naj se popravim. Ko gre za zasebne izlete na račun države. Stroške nastanitve na Krasu in kasneje v Izoli ji je plačala občina. Ne samo zanjo, ampak tudi za njena sinova. In tu se zadeva začne zapletati.

Vsekakor je imela službene obveznosti, o tem ne dvomim, a tja ne bi smela vzeti svojih sinov, ki bi lahko bila doma sama. Ali pa bi izkoristila mamin vavčer? Pa ne zdaj o vavčerjih, posvetimo se nazaj »službeni« obveznosti. Ta se je nekje na polovici obeh izletov prelomila v zasebni izlet. Še najhujše pa je to, da je z objavo na Facebooku zatrdila, da je vse plačala sama. Potem pa na sceno »uleti« novinarka ugledne hiše in vse splava po izolski vodi. Na celotno zadevo lahko gledamo zelo resno, a imamo pri tem možnost poslabšanega dneva. Zato sem se zadeve oziroma vidikov pogleda na situacijo lotil iz klasično humornega vidika.

Prodajalna Vinakras (vir: Vinakras)
Prodajalna Vinakras (vir: Vinakras)

Prvi vidik: Najboljše za svoja sinova

Kot vsaka mama, si tudi gospa Pivec želi najboljše za svoja sinova. Ker ji težak položaj političarke v Sloveniji ne omogoča dovolj sredstev za počitnice svojih sinov in časa za preživljanje z njima, si je sama našla rešitev. Združila bo prijetno s koristnim in na poslovno pot vzela svoja otroka. In to je čudovito, tudi jaz sem velikokrat pomagal svojim staršem v njihovi službi in tako je vse skupaj tudi videti v slovenski politiki zadnjih 30 let. Da namesto staršev večino dela opravijo kar otroci, ki jih spremljajo na poslovnih poteh.

Drugi vidik: V to je bila prisiljena

»Postali boste vplivneži,« je rekel slovenski premier in ves prostor se je z njim lahko le tiho strinjal. Po dolgem času je povedal nekaj prijetnega in prisrčnega. »Če gre predsedniku, bo šlo tudi vam,« je končal in so se odpravili. Prvi v Prlekijo, drugi do Metlike, tretja do Izole in tako naprej, dokler ni bila hiša na Šubičevi popolnoma prazna. Plačale pa so občine, država in davkoplačevalci.

Tretji vidik: Ni vedela, da se to ne sme

Prespali so trije ali štirje, verjetno že večkrat na tak način. Pridno so spakirali svoje stvari in odšli domov, a glej ga zlomka. Pojavijo se prvi članki, ki plačilo tega potovanja postavljajo pod vprašaj. Pojavi pa se tudi prva bleda faca v hiši, ko se izve, da se bo morala zagovarjati pred javnostjo. Bi lagala? Prikrivala? Povedala po resnici? Podtaknila komu drugemu? Lučka se prižge in utrne se ji misel: »Nisem vedela, da se to ne sme«.

Četrti vidik: Vse je bilo po »reglcih«

Poslovna pot z nekaj nočitvami v Izoli in na Krasu, plačajo pa davkoplačevalci. Bo že nekdo dvignil preprogo in pometel pod njo. Polni penzion, ampak kosila ne izkoristimo, saj nam je država plačala odličen večhodni meni pri Vinakrasu. Dobra hrana in pijača sta tisto, kar si ob sebi želi vsaka oseba. Če pa je ob tebi še družina, preprosto živiš svoje sanje. Ob tebi so še varnostniki, ki te nazaj domov pospremijo v službenem avtu na bencin z višjo trošarino.

Peti vidik: Nekdo ji je podtaknil

Kot vsi večji primeri korupcije in teorije zarote v samostojni Sloveniji, je tudi dopust družine Pivec lahko detektivski primer za najboljše kriminaliste. Kdo pa bi ji to lahko podtaknil? Lahko bi bili politični nasprotniki, standarden slovenski sosed, »prijateljica« ali pa morda sinova, ki si želita, da bi bila mama več z njima? Vse to in še več v naslednjem delu CSI: Slovenski parlament.

V prihodnjih dneh bomo videli, kako se bo stvar zapletla. A ne prekmalu! Gospa Pivec je šla na dopust in bo to malenkost pokomentirala takrat. Vse dni njenega dopusta pa se lahko bralec sprašuje ali je ta dopust sponzoriral on ali kateri drug davkoplačevalec.

*Prikazna slika je zgolj golo naključje in nima globljega pomena.
*Mnenje pisca ne predstavlja mnenja celotnega Študenta, niti ne pisca, ker je to šala.

Kontracepcija nista samo kondom in tabletke: katera oblika ustreza tebi?

Še posebej v študentskih letih se veliko mladih (prvič) sreča s spolnimi odnosi in s tem tudi z raznimi metodami kontracepcije. Ker pa nam je v osnovnošolskih in srednješolskih klopeh v večinoma predstavljen samo kondom (in morda kontracepcijske tablete), se veliko mladih znajde v poplavi dezinformacij, ko gre za iskanje ustrezne zaščite pred neželeno nosečnostjo.

Kontracepcijske metode se delijo na hormonske, znotrajmaternične, pregradne metode in druge (pod slednje na primer spadata prekinjen spolni odnos in naravno načrtovanje družine). Pomembno je, da se zavedaš, da ni vsaka oblika kontracepcije primerna za vsakega. Večina kontracepcijskih metod se sicer nanaša na žensko, a najpopularnejša – kondom – se nanaša na moškega. Kondom je tudi edina kontracepcijska metoda, ki ščiti pred spolno prenosljivimi okužbami, zato je najprimernejša za tiste, ki nimajo stalnega spolnega partnerja ali jih pogosto menjajo.

Med pregradne kontracepcijske metode sodi tudi diafragma, ki ženski omogoča, da sama nadzoruje, kdaj bo zaščitena.

Čeprav zgodovina diafragme sega že v konec 19. stoletja, je znatnejšo in širšo uporabo zaznati šele v 70. letih prejšnjega stoletja. Takrat se je razmahnila tudi uporaba kontracepcijskih tablet, ki so vsebovale relativno visoke doze hormonov in so zato določenemu deležu žensk povzročale zdravstvene težave.

Za ženske in dekleta, ki si želijo kontracepcijske zaščite brez hormonov, je diafragma lahko ustrezna izbira.

Diafragma Caya je ergonomsko oblikovana, velikostno ustreza večini žensk, zato ni potrebno umerjanje (določitev ustrezne velikosti) pri ginekologu, kot je veljalo to za diafragme pred izumom Caye. Izdelana je iz silikona, brez drugih primesi, ki bi lahko povzročale alergije. Enostavna je za uporabo, lahko jo vstaviš že do dve uri pred spolnim odnosom.

Diafragma CAYA

Ne moti spolnega odnosa, po njem pa mora biti vstavljena še vsaj šest ur. Z diafragmo CAYA je nujna tudi uporaba gela CAYA, ki zaradi vsebnosti mlečne kisline zniža kislost nožnice, kar onesposobi delovanje semenčic. gel CAYA

Diafragmo CAYA lahko dobiš brez recepta v lekarnah ali celo preko spleta, primerna pa je za ženske in dekleta, ki si ne želijo hormonske kontracepcije, ne morejo uporabljati materničnega vložka, za ženske, ki dojijo (če je od poroda minilo 6 tednov ali več) ter za tiste, ki želijo kontracepcijo samo takrat, ko je potrebno.

»Skrivnost dobre fotografije je v detajlih – tistih, ki jih želimo in tistih, ki jih ne želimo«

0

Po poklicu sem modni fotograf. S fotografijo se ukvarjam že zadnjih 10 let. Ko sem začel ustvarjati modne fotografije, si nikoli nisem predstavljal, da bom lahko nekoč ustvariti prav tako odlično fotografijo z uporabo pametnega telefona. Živimo s svetu, ko je pametni telefon velik del našega slehernega trenutka v življenju. Vsi vemo, da so Kitajci daleč najbolj napredni, ko pride do razvoja v tehnologiji. Kar so tudi dokazali pri serijah telefonov Huawei. Z vsako naslednjo serijo so naredili izjemne napredke.

Svojo fotografsko pot sem začel kot samouk. Nisem vedel kaj delam. Vse kar sem imel je le želja po lepi fotografiji. Pri čemer me je najbolj reševal okus po estetiki. Vse znanje, ki ga imam danes, sem dobil skozi ogromno narejenih napak. Te so me naučile česa ne smem delat. Želja po dobri fotografiji me je pripeljala do tega, da sem znova in znova imel željo po napredku. Ta želja po kvaliteti me je pripeljala do točke na kateri sem danes. Še vedno se učim, še vedno delam napake. Še vedno sem vajenec v profesionalnem svetu fotografije.

Vsekakor lahko rečem, da mi je kvalitetna kamere Huawei P40 Pro omogočila hitrejši dostop zajemanja vseh spominov. Živimo v svetu, ko je zelo pomembno, da imamo dostop do enostavne uporabe kamere.  Kjerkoli smo. Ali doma, ali na dopustu. Huawei P40 Pro nam s 4 kamerami omogoča izjemno fotografijo. Leče so tako zelo vrhunske, da se lahko hitro primerjajo z zrcalno-refleksnim fotoaparatom.

Izjemen nočni način

Že pri testiranju kamere ponoči lahko vidimo, kako daleč nas je s tehnologijo dejansko pripeljal Huawei. V čisti temi je kamera zmožna narediti čudovito fotografijo. Naše oko bo na primer videlo luno, okoli pa samo črnino. Kamera pa ima tako dobro razvite senzorje, da nam prikaže luno skupaj s celotno okolico. Vidimo podrobnosti, ki jih naše oko ne zazna.

Sam najbolj uživam v portretni fotografiji. Všeč mi je, da imam več možnosti, kako ujeti človeka v svoj objektiv. P40 Pro nam daje možnost fotografiranja v profesionalnem načinu, ki nam omogoča RAW fotografijo. Tam si lahko ročno nastavimo ISO, zaklopni čas, white balance itd. Sam sicer zelo redko fotografiram v tem načinu, saj je že sam telefon zelo pameten in že pri navadnem načinu omogoča izjemno dobro kvaliteto. S pravilno osvetlitvijo človeka ali ozadja. Sem velik ljubitelj načina HDR. S tem dobim popoln kontrast med objektom v ospredju ter samim ozadjem. Še toliko bolj, če je objekt v senci skupaj s čudovito modrino ozadja. Telefon je opremljen tudi z umetno inteligenco. Ta samodejno zazna, kaj želimo fotografirati in dejansko izbere najboljše nastavitve za trenutno stanje. Vse pa je odvisno od posameznika, če mu je to všeč ali ne. Huawei je znan po čudovitih barvah. Kot modni fotograf sem največji oboževalec toplih in lepih barv. Zato je definitivno Huawei pravi telefon zame. V kolikor vam nastavitve umetne inteligence ne ustrezajo, lahko to nastavitev tudi brez problema izklopite.

Ni vse v kvaliteti kamere

Seveda dobra fotografija ni odvisna samo od dobre kamere. Potrebno je biti pozoren na vse podrobnosti, ki jih želimo na fotografiji, ali celo na tiste, ki jih ne želimo. Sama fotografija ima veliko pravil. Sam sem bil vedno mnenja, da sledim svojemu okusu in svojemu vidu. Velikokrat opazim, kako zelo radi ljudje odrežejo spodnji del noge. Nad človekom pa pustijo ogromno prostora. Če fotografiramo celotno postavo človeka, je treba imeti dovolj prostora pod njegovimi nogami, kakor tudi dovolj prostora nad njegovo glavo.  Kadar želimo fotografirati bližje, je portretni način najboljša opcija. Kamera sama zazna objekt v ospredju in samodejno zamegli ozadje. Super je, če v tem načinu fotografiramo človeka od kolen navzgor. Ali od pasu navzgor. Ponovno pa je treba paziti pri kompoziciji, da ne pustimo preveč prostora nad glavo človeka. Ugotovil sem tudi, da je način zaslone odličen za fotografiranje čudovitih fotografij v okolici. V tem načinu zelo enostavno nastavite stopnjo zameglitve ozadja, to pa že močno spomni na zrcalno-refleksne fotoaparate. In tako dobimo tisto čudovito globino.

Huawei Next Image

Pot do dobre fotografije je lahko tudi pravilno retuširanje. Spet je vse odvisno od okusa posameznika! Sam sem ljubitelj lepih in živih barv. Huawei P40 Pro omogoča urejanje fotografije brez dodatnih programov, vse se da že z vdelanim urejevalnikom. Ključ pa je vedno v poudarkih (highlights) in senčenju (shadows). Kadar je fotografija pretemna, jo lahko enostavno odpremo tako, da temne točke na fotografiji uravnovešamo z urejanjem senčenja. Prav tako, če so svetle točke nekoliko presvetle, jih lahko potemnimo z drugačnimi poudarki in osvetlitvijo. Zelo enostaven trik, ki naredi veliko spremembo na sami fotografiji. V urejanju fotografij najdemo še ogromno drugih zadev. Od različnih filtrov, ostrine, zameglitve itd. Telefon nam tudi omogoča, da zajamemo 10, 20 ali več fotografij naenkrat. Potem pa v urejanju telefon sam izbriše ljudi iz ozadja ali na primer sijaj v odsevu. In vse to brez dodatnih programov za urejanje fotografij.

Majhen trik z velikim učinkom

Preden zaključim, bi se rad dotaknil še širokokotnega načina. Od trenutka, ko sem se prvič spoznal z njim, sem takoj postal number one fan. Če fotografiramo s širokokotno nastavitvijo, lahko dosežemo odličen učinek, če pridemo s kamero telefona nekoliko bližje samemu subjektu. S tem naredimo človeka večjega in vitkejšega. Seveda je treba paziti na to, da nismo preblizu, ker lahko človeka hitro popačimo. Imeti moramo pravilno razdaljo med kamero in človekom. Širokokotna leča ima veliko različnih načinov uporabe. Samo igrati se je treba z njo, le tako lahko odkrijemo vse možnosti, ki nam jih ponuja.

V zadnjih letih sem postal največji oboževalec Huaweievih telefonov in njihovih kamer. Verjamem v ideologijo, ki nam jo ponuja Huawei. S kamero so naredili velik korak naprej. Sedaj pa Huaweiu sledijo še vsi ostali. Zato sem z vsakim novim njihovim izdelkom še toliko bolj navdušen. In ponosen, da sem del te družine.

Pokažite svojo fotografijo svetu

Če si tudi vi lastite Huaweiev telefon in se navdušujete nad fotografijo, pa vas vabim, da se pridružite velikemu fotografskemu natečaju Next Image. Natečaj poteka na dveh ravneh, lokalni in globalni, na obeh pa najbolj navdihujoče fotografe čakajo bogate nagrade. Rok za prijave je 31. julij, prijavite pa se lahko na povezavi https://bit.ly/huawei-next-image-slovenija, oziroma povezavi https://bit.ly/huawei-next-image-global za sodelovanje na globalni ravni.

Tibor Golob

Če iščete navdih za vašo naslednjo fotografijo, pa vas vabim tudi na ogled fotografske razstave »Trenutek«, v sklopu katere poleg drugih izjemnih fotografov tudi sam razstavljam svoje fotografije. Pri tem pa morate vedeti, da so bile prav vse fotografije narejene s telefonom Huawei.

Razstava se trenutno nahaja na Reki, potem se seli v Zagreb in Split, nato pa septembra pot zaključuje v ljubljanskem Cityparku.

Kraji in datumi razstave:

  • Celje – Citycenter: 15. 7. – 21. 7
  • Reka – Tower Center: 22. 7. – 28. 7.
  • Zagreb – City Center East: 29. 7. – 4. 8.
  • Zagreb – City Center West: 5. 8. – 18. 8.
  • Split – City Center: 20. 8. – 26. 8.
  • Ljubljana – Citypark: 28. 8. – 10. 9.

 

Tibor Golob

Foto: Tibor Golob

Nauči se novega jezika za 30 €

Se želiš naučiti novega jezika, a si se znašel v finančni stiski? Fundacija Študentski tolar je v ta namen razpisala subvencionirane jezikovne tečaje za študente Univerze v Ljubljani. Sredstva je zagotovila Študentska organizacija Univerze v Ljubljani – ŠOU.

Prijaviš se lahko na intenzivne poletne jezikovne tečaje, ki se izvajajo v mesecu juliju, avgustu in septembru 2020. Tečaj traja 30 ur in ga končaš v dvajsetih dneh.

Kakšen je postopek?

  1. Prijava na razpishello - hola
  2. Pozitivno rešena prijava
  3. Plačilo subvencioniranega tečaja v znesku 30 €
  4. Udeležba 30-urnega tečaja

Kako se prijavim?

Na razpis se lahko prijaviš do 17. avgusta oziroma do zapolnitve 70 prostih mest. Prijaviš se tako, da na naslov:

Fundacija Študentski tolar, Ustanova ŠOU v Ljubljani

Pivovarniška ulica 6

1000 Ljubljana

s pripisom Jezikovni tečaj 2020/2

pošlješ:

  • motivacijsko pismo s kontaktnimi podatki,
  • kopijo osebnega dokumenta,
  • potrdilo o vpisu,
  • bančne izpiske za zadnje tri mesece,
  • izjavo o brezposelnosti ter
  • izjavo o številki bančnega računa.

Za več informacij o razpisu obišči spletno stran Fundacije Študentski tolar.