ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Sara Povše je Novomeščanka, ki ji je potovanje po Indiji spremenilo življenje. A za razliko od večine smrtnikov, lahko sedaj vrne dobroto, s katero so jo sprejeli domačini. Družina, ki jo je vzela k sebi, je ostala brez strehe nad glavo. Sara se je odločila, da jim bo to streho, pod katero je bila tudi sama dobrodošla, pomagala postaviti nazaj.

GoGetFunding: Pomagajte Poonam in njeni družini.

Cel svet se spopada s covidom-19 oziroma njegovimi posledicami. Kako se ti zdi, da se je glede celotne situacije odrezala Slovenija? Mogoče veš, kako je s koronavirusom v Indiji? Kako se je tam vlada spopadla z grožnjo?

Vzdržala se bom sicer mnenja glede ukrepov, ker o resnosti situacije nisem prepričana, zato nočem deliti morebitnih napačnih informacij, bi pa tu priložila sliko sebe in drugih istomislečih, ki pove več, kot bi lahko povedale vse besede tega sveta. Tako.

Glede stanja v Indiji bi na tem mestu delila stvari, ki mi jih je o indijski situaciji povedala Poonam; prijateljica, kateri pomagamo (celo zgodbo si lahko preberete na strani dobrodelnega sklada). Stanje je tam bolj zaskrbljujoče kot pri nas, pa ne toliko zaradi virusa samega kot zaradi odziva vlade.

Ulice oblegajo policisti in vojaki, dom pa lahko Indijci zapustijo le za par ur zjutraj. Ob enajstih dopoldne so napovedani pregledi in takrat morajo vsi domov, kjer počakajo policiste in vojake, da jih popišejo in povprašajo o zdravstvenem stanju. Ne pridejo sicer vsak dan, pa vendar je grožnja dovolj, da si nihče ne upa nikamor.

Prebivalci o svojem zdravju seveda lažejo, ker bi bili drugače ob najmanjšem simptomu odpeljani v karanteno za tri tedne. Govorimo o velikih prostorih z minimalno zdravstveno opremo, kamor zaprejo vse ljudi s simptomi, izbire namreč nimaš. Poonam, kljub temu da več dni ni mogla normalno dihati, tega ni povedala nikomur, saj bi v primeru, da bi njo odpeljali, njeni otroci ostali nepreskrbljeni.

Povedala je tudi, da so se cene osnovnih potrebščin dvignile za 200 %, ker ljudje v obupu poskušajo izkoriščati drug drugega. Denarja za hrano je bilo zato še manj, tako ali tako pa jo je lahko dobila le z zadolževanjem pri lastnikih trgovin, ker je poleg doma izgubila tudi službo. Njeni družini je po izgubi doma zatočišče ponudila družina njenega moža in tako v majhni sobici že par mesecev živi 10 ljudi.

Lani, ko je bilo potovanje veliko preprostejše, kakor je in še bo sedaj, si se odločila potovati po Indiji. Zakaj ravno Indija in kateri deli te dežele so se ti najbolj vtisnili v spomin?

Zgodba za tem je precej zanimiva. Zaradi težav z anksioznostjo sem po zaključku četrtega letnika gimnazije imela precej težav z maturo. Ko sem jo šla dve leti kasneje opravljat že šestič, me je dan pred rezultati grozno skrbelo, ker sem si res želela končati s tem. S takratnim partnerjem sva tako večer pred rezultati sedela na kavču med enim mojih dobro poznanih paničnih napadov pa mi je v šali rekel, da če mature ne opravim, greva pač v Indijo Koromandijo. In ko naslednji dan, pričakovano, mature nisem opravila, sva se spogledala, kupila karte do Bangalorea in začela pripravljati vse dokumente za pridobitev vize. Mislim, da sva prehitela svoje možgane in se nisva zares zavedala, v kaj se spuščava.

Torej, zakaj Indija? Lahko bi rekla, da je bila izbira sprva šala, pa vendar čutim, da je nekaj v meni vedelo, da Indijo rabim. Njeno ljubezen in trpljenje, noč in dan, ljudi in živali, vlake, gozdove, pekoča usta … Težko bi izpostavila najboljše spomine, ker so povezani v celoto in en brez drugega ne obstajajo, če pa se z mislimi postavim nazaj in opazujem, kateri občutki me preplavijo, je to zagotovo občutek, ko ugotoviš, da v vsej tamkajšnji bedi vse na neki čuden način deluje. Ko se ti med hojo po ulicah in opazovanjem ljudi v dušo prikrade nepojasnjen mir in če se mu prepustiš, vidiš, kako malo je potrebno za zadovoljstvo. Mislim, da me je to pozdravilo.

Kakšen pa se ti zdi odnos vlade do prebivalcev Indije? Misliš, da bodo ustrezno poskrbeli za svoje državljane v času epidemije?

Stvar je taka, da je Indija precej razdeljena in razlika med bogatimi in revnimi je ogromna. Čeprav težko najdemo vlado, ki bi zadovoljila potrebe in želje vseh skupin, menim, da je prav indijska ena izmed tistih, ki svoje delo opravlja zelo slabo. Deluje po principu »imaš – dobiš«, kar pomeni, da več kot imaš – več dobiš, manj kot imaš – manj dobiš. Nižje kaste so tako vredne skoraj nič, medtem ko bogate družine živijo v razkošju, kakršnega pozna celo malo kateri prebivalec Slovenije.

Kot smo opazili že mnogi, je resničnih podatkov o delovanju indijske vlade zelo malo, saj so odlični v prikrivanju resnice in tega, kako tam živijo revni ljudje. V večjih mestih med bogatim in revnim območjem večkrat postavijo zidove, da turisti ohranijo sliko lepe in duhovne Indije, kakršno so nam vedno predstavljali. Revnih prebivalcev se sramujejo in temu primeren je tudi njihov odnos do teh. Menim, da je Indija preskrbljena in zadovoljna le toliko, kot je preskrbljena in zadovoljna njihova najnižja kasta, torej za prebivalce Indije med epidemijo ni ustrezno poskrbljeno.

Če bi lahko primerjala slovensko in indijsko kulturo, katere razlike in podobnosti bi lahko opredelila?

Ob prihodu se mi je zdelo, da sta kulturi zelo različni, zato tudi sama nisem ušla kulturnemu šoku, vendar ko potegnem črto, vidim, da razlike niso tako velike in da poznamo v Sloveniji podobne stvari in situacije, le da jih včasih, kadar so te slabe, bolj uspešno skrijemo. Apeliram na odnos do žensk in živali, ki sem ga opazila. Pretepajo jih kar na ulici, s palicami in tega se ne sramujejo. Seveda sem bila zgrožena, a sem ugotovila, da se vse to dogaja tudi pri nas, le da največkrat za štirimi stenami.

Naslednja večja razlika, ki narekuje življenje Indijcev, je kastni sistem. Čeprav so ga iz zakona umaknili in celo prepovedali, da bi kasta na karkoli vplivala, se ljudje še vedno orientirajo le po njej. Človek bi mislil, da jih kdo v to prisili, pa vendar ugotovimo, da so Indijci s tem tako močno povezani, da si to pot kujejo čisto sami. Pa ne samo privilegirani, tudi revni in lačni so zelo ponosni na svoje kaste in zato vzdržujejo škodljive običaje, ki razliko med ljudmi še povečujejo. Ob tem jih seveda ni za obsojati, ker je to edini način življenja, ki ga poznajo.

Druga stvar je vera, ta je v Indiji zelo pomembna. Takrat sem prvič razumela, zakaj bi kdo vero potreboval, kajti ko v obupu Indijci vsak večer pridejo domov, bi se jim, če ne bi imeli možnosti molitve, znova in znova sesul cel svet. Ne glede na vero, v božanstva verjame velika večina Indijcev, lahko pa rečem, da načina svojega življenja mnogokrat veri ne podredijo. Tu se torej razblini slika o čudoviti duhovni Indiji, ki je v praksi veliko drugačna. Ogromno je alkoholizma, drog, nasilja, prevar… preprosto lahko recimo izgineš, pa tega nihče ne bo vedel, kaj šele, da bi ukrepal. Za nasilje v zakonu so mnogokrat krive dogovorjene poroke, ki se nemalokrat zgodijo že takoj, ko dekle dobi menstruacijo, takoj za tem pa se začnejo rojevati otroci, ki so mnogokrat rezultat posilstev, saj je seks ženina dolžnost.

Indijce skrbi le tisto, kar je zares pomembno. Ne kopičijo si nepotrebnih stvari in njihovi domovi so majhni, a urejeni. Pohištva velikokrat sploh nimajo, saj je vse, kar potrebujejo le kuhalnik in par posod. Vse stvari opravljajo na tleh – spijo, kuhajo, režejo zelenjavo, sedijo … Manj so privilegirani, bolj so željni pomagati in deliti tisto malo, kar imajo. Največja vrednota v Indiji je ironično družina in vez med člani le-te. Prehod iz kaste v kasto je prav zato tako težak, ker mnogi nimajo poguma, da bi se uprli in zapustili svoje družine. In zadnje, Indijcem je vseeno za stvari, ki se recimo nam Slovencem zdijo pomembne: če jih kaj zanima, strmijo en v drugega, pozdravijo te, sprašujejo, povejo točno to, kar želijo, skratka – dol jim visi.

Na svojem potovanju si verjetno srečala mnogo različnih in zanimivih ljudi. Si se s kom pobližje spoznala?

Indija je kot že rečeno dežela raznolikosti in te ne manjka niti med njenimi prebivalci. Spoznaš prodajalce, ki dan za dnem barantajo, spoznaš bogataše, ki se s celo roko zlatih prstanov sprehajajo po hotelih, ki si jih niti sam ne moreš privoščiti. Ne glede na to, kako privilegirani so, se med vsako skupino najdejo dobri in tisti, ki so jih izkušnje oblikovale v manj dobre.

Spoznala sem nešteto prevarantov, ki so me naučili, da ne smem biti jezna in da nič ne leti name osebno. Spoznala sem družine, ki so me naučile, kako pomembno si je stati ob strani ne glede na vse. Spoznala sem ljudi, ki se pretvarjajo, da imajo dobre namene, pa te na koncu vseeno obrnejo okoli prsta, pa tiste na robu, ki ti pomagajo, kljub temu, da večina za njih misli, da niso veliko vredni.

GoGetFunding: Pomagajte Poonam in njeni družini.

Spoznala sem preveč pogumne moške, ki so me naučili, da moram biti tudi sama pogumna in povedati, kar si mislim. Pa otroke, ki so me naučili, da ti lahko dan polepša doma narejen zmaj iz papirja in podarjen kemični svinčnik. Manjkalo ni tudi branjevk, ki so mi pokazale, da pridne roke vedno obrodijo sadove, pa razni samouki, zaradi katerih sedaj vem, da sem sposobna več, kot si mislim.

In kljub temu, da se moj dobrodelni sklad nanaša na dotično osebo in družino, takih Poonam ni malo. Poonam je sicer le ena, hkrati pa je Poonam Indija; srčna in zapletena, prazna in polna, učiteljica in zaveznica, globoka in nedojemljiva.

Ustvarila si GoGetFunding spletni sklad za družino, ki te je gostila. Kaj se je zgodilo, da si stopila v akcijo?

Na začetku pandemije sem jo eno noč sanjala. Da ni dobro, da rabi pomoč in da kliče moje ime. Kontaktirala sem jo preko Instagrama. Povedala mi je, da so izgubili dom, da je vlada »njen« otok uničila, da nimajo kje živeti in da so lačni ter da je večer pred tem prosila boga, da bi ji pomagala. Za tem sem celo noč urejala dobrodelni sklad in razmišljala, kako bi ji lahko še pomagala, naslednji dan pa sem ji poslala že prvo nakazilo.

Kako boš lahko pomagala, če boš dosegla zastavljen cilj fundinga?

Vse bolj se zavedam, da ljudem ne gre v neskončnost pošiljati denarja in pričakovati, da bodo sredstva trajala. Ta sod je brez dna in treba je priti do bolj trajnostne rešitve. Žalostna misel je, da verjetno za Poonam trajnostne rešitve ni, ta pa vendarle obstaja za njene otroke. Najpomembnejša stvar za njih je imeti dom, za katerega ne rabijo plačevati mesečne najemnine in si lahko s tem denarjem raje kupijo hrano. Tako se ne bodo rabili zadolževati in že bo malo lažje.

Otroci si želijo v šolo, zato bi bil to naslednji korak. Rada bi jih naučila tudi angleščine, kar bi najlažje počela sama preko spleta. Znanje angleščine je tam skrajno pomembna veščina, saj velik del prihodka temelji na turistih.

Pomagala bi torej rada tako, da jih naučim, kako preživeti. Cilj je, da se otroci izobrazijo in tako prestopijo v višjo kasto in posledično dobijo možnost za boljšo zaposlitev in življenje, za Poonam in njenega moža pa si želimo, da v kupljenem domu s pomočjo otrok skromno preživita preostanek življenja, saj je brez zadolžitev in plačevanja najemnin tam za preživetje potrebna precej majhna količina denarja, ki si ga lahko s pomožnimi deli priskrbita sama. V primeru, da bi cilj presegli, pa bi Poonam nesebično rada nekoč odprla zavetišče za živali.

GoGetFunding: Pomagajte Poonam in njeni družini.

Kaj bi sporočila ljudem, ki so donirali v tvoj sklad za pomoč Poonam?

Lahko bi govorila dneve, pa s tem ne bi dovolj dobro predstavila hvaležnosti, ki jo ob vsem tem čutijo Poonam in njena družina. Zato vsem, ki ste, boste ali pa si želite darovati, pa tega trenutno ne zmorete, pošiljam en topel objem. Hvala, da vam ni vseeno in verjamem, da se vam nekoč vse povrne v takšni ali drugačni obliki.

1 od 10