Po mongolskih travnikih

Naš 39. dan je bil namenjen vožnji po mongolskih travnikih, kjer je bila pot dejansko v boljšem stanju kot asfaltne ceste v Turkmenistanu. Doline so napolnjevale jurte pa tudi nekaj blatnih zaplat. Ena izmed njih nam jo je pošteno zagodla, a smo jo uspeli prepeljati. Sledilo je še prečkanje reke z avtom, ki nas je sprva malce plašila, a opazovanje domačina je tudi nas opogumilo za prečkanje. Pot nas je vodila vse do toplic v kraju Tsenhe, kamor smo prispeli ob sončnem zahodu. To noč smo si odpočili v šotorih, saj je bilo to v primerjavi z nočitvijo v jurti, finančno ugodnejše.

Naslednji dan je bil naš cilj Ulan Bator, torej glavno mesto Mongolije, do katerega smo se podali skozi nekdanje glavno mesto Karakorum. Mesto smo si ogledali tudi znotraj obzidja budistične molilnice in se za nekaj minut prelevili tudi v mongolske vojščake z orlom na roki. V nadaljevanju nas je 5 urna pot vodila skozi mongolske kolovoze in v zadnjem delu poti tudi po asfaltirani cesti. Tokratno prenočišče bo apartma z vključenim zajtrkom, ki je bil v primerjavi s ponudbo hostlov cenejši ulov.

Konec, ali pa začetek

Nov dan je prinesel tudi vremensko spremembo – nič več dežja. Lastnica apartmaja nam je pripravila zajtrk, kjer nam je postregla z odlično zelenjavno juho in nas tako dobro okrepčala za raziskovanje mongolske zgodovine. Najprej smo si ogledal kip Džunhiskana. To je kar 40 m visok kip postavljen v čast vladarju Džunhiskanu (tudi Džigiskan). Bazar v Ulan Batarju, ki smo si ga ogledali kasneje, nas je od vseh že videnih bazarjev doslej najbolj navdušil. Gre za res velik bazar, kjer najdeš praktično vse – od oblek in čevljev, do koles in pohištva. Za konec smo obiskali še glavni trg, ki je prav tako opremljen s kipom Džigiskana, tokrat v sedečem položaju. Ta trg je pogosto ozadje na poročnih slikah mladoporočencev in kot turist tukaj resnično začutiš, kako velik pomen pripisujejo tukajšnji prebivalci ustanovitelju mongolske države. In že smo pri koncu naše odprave.

Čaka nas le še pot do Ulan Ude, kjer bomo vrnili izposojen avto, nato pa se bomo z letalom podali na pot proti domu.

Hvala vsem, ki ste nas spremljali, nas podprli in hvala vsem sponzorjem ter donatorjem. Se vidimo kmalu, do takrat pa si lahko ogledaš še kakšne novičke in fotografije tudi na naši spletni strani oziroma na Facebook-u.

PODPRI PROJEKT SLOWENC – PO PAMET. POŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

Potem, ko so fantje dve noči preživeli ob Bajkalskem jezeru je 36. dan čas, da pospravijo šotore in se odpravijo nazaj do mesteca Ulan Ude. V trenutku, ko zapustijo jezero, njihov prostor zasedejo, saj tam očitno kampira ogromno ljudi. Po vrnitvi v mesto, končno prevzamejo drug avto in olajšano ugotovijo, da so gume v dobrem stanju. Uredijo papirje, podpišejo pogodbo in se odpravijo proti Mongoliji. Po treh urah vožnje končno prispejo do meje, ki je začuda prazna. A ko pokažejo papirje, se pojavijo težave, saj mejna kontrola ugotovi, da papirji niso pravilno izpolnjeni. Manjka vpisana številka potnega lista, na najemni pogodbi ni vpisane Mongolije, naslov lastnika pa je napačen. Fantje jih želijo prepričati, da je to vse kar imajo, a se z njimi ne želijo ukvarjati in jih pošljejo nazaj. Ko jim lastnika ne uspe priklicati, se vrnejo proti Ulan Ude in prenočijo v šotorih.

Čakanje na meji in končno prihod v Mongolijo

Naslednji 37. dan se dobijo z lastnikom vozila in mu razložijo, da so se pojavile težave, vendar jim ta zagotavlja, da je že mnogo ljudi šlo z najetim avtomobilom do Mongolije. Ko ga uspejo prepričati, da jim ne računa prvega dneva uporabe, končno uredijo vso potrebno dokumentacijo, ki naj bi bila sedaj končno pravilna. Ko se tako že tretjič odpeljejo iz majhnega mesteca proti Mongoliji, jih na meji pričaka 6 avtomobilov in pojavi se upanje, da bodo stvari urejene kar se da hitro. A na žalost niso. Mejo jim odprejo šele po dveh urah, ko pregledajo vse papirje. In končno prispejo v Mongolijo.

Čreda konj in vasica Saikan

V Mongoliji se najprej zapeljejo do bližnje reke, ob kateri so prespali. Sama pokrajina je lepa, a precej umazana. Ob reki, kjer prespijo je polno smeti, ki jih ljudje puščajo za seboj. Zvečer si skuhajo še večerjo in med jedjo jih obišče čreda konj.

Naslednji 38. dan pospravijo šotore, se poslovijo od konj in se napotijo proti jezeru Sharga. Prvo večje mesto, ki si ga ogledajo med potjo je Erdenet, kjer opazijo in poslikajo ogromen kip Bude. Pot jih nato vodi po asfaltni cesti, potem pa zavijejo na pravo mongolsko cesto. Te ceste so narejene naravno, saj ljudje vozijo kar preko trave in tam nastane cesta. Če cesta postane preveč blatna pa zraven preprosto naredijo novo. Najbolj pogosto so dve ali tri vzporedne ceste, lahko pa jih nastane tudi osem ali devet. Po poti srečujejo ovce, koze in konje, nad njimi pa krožijo orli. Do jezera jim ne uspe priti, saj jim zmanjka časa, zato jih pot pripelje do vasice Saikan, kjer si natočijo gorivo in pomijejo posodo, saj je v Mongoliji precej težko dobiti tekočo vodo. Nato se en kilometer iz vasi utaborijo in prespijo.

Če vas zanima, kaj se dogaja s fanti, pojdite na facebook stran SLOWenec- PO PAMET ali pa spoznajte društvo SLOWenc v našem članku.

PODPRI PROJEKT SLOWENC – PO PAMET. POŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

Pa so fantje prišli v ciljno državo, o kateri je bilo celotno pot največ govora. Mongolijo so izbrali zato, ker je do tja 13.000 km, kar so povprečno prevoženi kilometri, ki jih prevozi Slovenec v enem letu.

Dežela modrega neba

Mongolija ali dežela ‘Modrega neba‘ je 19. največja država na svetu in ima na leto povprečno 260 sončnih dni, ponaša pa se z bogato kulturno dediščino. Je dežela velikih kulturnih in pokrajinskih kontrastov, saj se lahko iz milijonskega glavnega mesta Ulan Batorja hitro preselimo v redko poseljena območja stepe, kjer ljudje še vedno živijo v sožitju z neokrnjeno naravo. Glavno mesto je Ulaanbaatar, država pa ima skoraj 3 milijone prebivalcev. Uradni jezik je mongolski, govori ga kar 95% prebivalstva.

Ima izredno vroča poletja in izjemno mrzle zime, saj se temperature spustijo tudi pod -30°C. Najbolj primeren čas za obisk je v poletnem času, še posebej v mesecu avgustu (fantje so si izbrali najboljši čas), saj so vremenski pogoji najbolj ugodni.

Mongolija je republiko proglasila leta 1912, kar je sovpadalo s propadom zadnje Kitajske dinastije, priznana pa je bila leta 1921.

Fermentirano kobilje mleko in mongolska teletina

Mongolska kuhinja je sestavljena iz mlečnih izdelkov, mesa in živalskih maščob, uporaba zelenjave ter začimb pa je zelo omejena. Nanjo je vplivala tudi kitajska in ruska kuhinja, ena najbolj priljubljenih jedi pa se imenuje “buzz”, ki je na pari kuhan sirov zavitek in je ena bolj tradicionalnih jedi. Mongolci so znani tudi po svoji mongolski teletini. Nacionalna pijača se imenuje Airah, ki je poletna pijača iz fermentiranega kobiljega mleka. Pridelujejo tudi vodko, v glavnem mestu pa prodajajo tudi različne vrste piv.

Spoznajte kulturo in navade

Mongolija in Mongolci imajo drugačne navade kot Zahodni svet in zato naša vljudnostna dejanja ne bodo imela enakega efekta, kot ga imajo doma. Potrebno je poznati njihovo kulturo in navade. Nekaj napotkov: vedno sprejmite stvari z desno roko in palcem, ki kaže navzgor; pijte z desno roko, s palcem obrnjenim navzgor; nevljudno je zavrniti darilo; ko vam ponudijo hrano se potrudite in jo vsaj poizkusite; nikoli ne kažite s kazalcem na nekoga, saj je to zelo nespoštljivo.

Po državi se lahko vozite z letalom, vlakom ali avtobusom. Vlak sicer ni najboljša ideja, saj so povezave skromne, vlaki pa ne točni. Avto ni varna izbira, saj je kakovost cest precej slaba. Avtobusi so ugodni in uporabni, vendar so primerni predvsem za krajše razdalje. Za lokalne premike so najbolj primerni konji, hoja pa je alternativna opcija, če želite izkusiti pravo nomadsko življenje.

Preverjanje prometa slabo

Izmed vseh držav, ki so jih v okviru projekta Po pamet obiskali fantje iz društva SLOWenc, je Mongolija najverjetneje še vedno država z najmanj prometa. Ker je država manj razvita so tudi ceste slabše vzdrževane, kar podpre dejstvo, da je zelo veliko prometnih nesreč s smrtnim izidom. Omejitev v naselju je 60 km/h,pri preverjanju kršitev pa niso nič kaj strogi. Vožnja po Mongoliji je nevarna, sploh ponoči, ker izven glavnega mesta ni osvetljave. Mogoče še boljše, da so fantje svojega Subaruja pustili v Kirgiziji…