Prometni kaos in znamenitosti Irana

0

Fantje so preživeli vroč vikend v Iranu. Poročali so nam o nevarnem in kaotičnem prometu ter prvih zdravstvenih težavah. Spoznali so tudi veliko domačinov in jih kar nekaj spoznali s projektom ter prepričali, da na Instagramu sledijo #popamet. Tudi zgornja slika se je pojavila na Instagramu enega od domačinov.

Kaotičen promet v Iranu

Prvo jutro v Iranu je Uroš za zajtrk pripravil odlična umešana jajčka. Pravijo, da jih s svojo

Kaotičen promet v Iranu. foto: Financial Tribune
Kaotičen promet v Iranu. foto: Financial Tribune

kuho večkrat razvaja. Prva postaja v Iranu je bilo mesto Tabriz. David, ki je bil te dni voznik pravi, da je promet zelo kaotičen in da je zelo presenečen, kako še vseeno vse poteka tako tekoče. V križiščih ni nobenih semaforjev, vsi se vrivajo in trobijo ter nihče ne spoštuje prometnih predpisov. Pravijo, da je bila v mestu Tabriz velika gužva, in da so večkrat dvopasovne ceste bolj štiripasovnice. Tudi oni so s svojim Subarujem večkrat na dvopasovnici vozili skupaj s še tremi avtomobili v vrsti. Lahko si predstavljamo, kako težko se je navaditi na takšen promet.

Po naseljih in mestih je po cestah veliko ležečih ovir, saj verjetno edino tako lahko malo

upočasnijo vožnjo. Prav tako so opazili, da večina ljudi ne uporablja varnostnih pasov in da jih ne uporablja nihče – niti otroci. Ti sedijo na sovoznikovih sedežih ali v voznikovem naročju. Nekje so celo opazili tričlansko družino na skuterju, kjer je 8-letni fant imel blazino na rezervoarju, da je lahko spal.

Težave si sledijo

Podoben problem, kot so ga imeli v Turčiji, imajo z avtokarto tudi v Iranu. Večino časa so se vozili kar na pamet, spremljali obcestne table in potovali dokaj brez težav. Zemljevida in lokalne sim kartice niso dobili, zato so se morali znajti brez. Problem je bil tudi jezik, saj je večino napisov na obcestnih tablah v iranski pisavi.

Poleg prometa je v Iranu utrujajoče tudi vreme. Pravijo, da termometer še ob 22. uri zvečer kaže 35 stopinj. Čez dan lahko tudi do 40. Temu primerno je potrebno spiti veliko vode. David nam je poročal, da so en dan do 15. ure vsi štirje skupaj spili že 18 litrov vode. Posledica vseh teh razmer so tudi prve zdravstvene težave. Rok je zbolel za nekakšno trebušno gripo, vendar so kmalu našli lekarno in zdravila.

Neuspeh z lokalno sim kartico

Naslednji dan so potovali proti mestu Qazin, ki je bolj umirjeno in urejeno. Iskali so sim kartico, vendar niso bili uspešni. V trgovini z mobilnimi telefoni jim je prodajalec Roohy prijazno želel pomagati, vendar tudi on ni uspel. V Iranu namreč moraš dati vse podatke in prstni odtis za to, da pridobiš svojo sim kartico. Tilen je vse to naredil, vendar mu prošnje niso odobrili. Še vedno ne vedo, zakaj. Mogoče je izgledal preveč sumljivo. 😉

Alamut in Kaspijsko jezero

Alamutov grad. foto: Persian Touring
Alamutov grad. foto: Persian Touring

Naslednji cilj, grad Alamut, je bil od Qazina oddaljen le 100 km, zato so bili prepričani, da bodo tam zelo hitro. Vendar so za pot potrebovali zelo dolgo časa. Pravijo, da je bilo mučno. Do gradu so morali prevoziti dva prelaza, visoka nad 2000 m nadmorske višine. Na poti navzgor so imeli težave z ogrevanjem motorja, navzdol pa z zavorami. Vožnja je bila ubijalska, grad pa kot iz pravljice. »Mogočna skala na kateri stojijo ostanki gradu daje vtis veličine takratnih vladarjev. Ni čudno, da je o njem spisanih toliko zgodb.«

Alamutov grad danes. foto: Quora
Alamutov grad danes. foto: Quora

Naslednja lokacija pa je bilo Kaspijsko jezero. Iz sobote na nedeljo so prespali in zjutraj odrinili proti mestecu Chalus. Najprej so morali poiskati lekarno, saj se je Rok še vedno slabo počutil. Nihče v lekarni ni znal angleško, zato so se s kretnjami sporazumeli, da potrebujejo druga zdravila za Roka. Končno so potem nekoga poklicali, ki je znal angleško in so se lahko dogovorili za druga zdravila. Kasneje so ugotovili, da v Iranu več taksistov zna angleško, kot pa farmacevtov.

Kaspijsko jezero. foto: Youtube
Kaspijsko jezero. foto: Youtube

Pravijo, da se je Uroš najbolj veselil kopanja v Kaspijskem jezeru, zato so kaj kmalu pohiteli do obale. Uroš se je kot otrok zapodil v vodo, kaj kmalu pa je zapiskala piščalka in okrog njega je bilo polno varnostnikov. Zaradi visokih valov je lahko šel v vodo samo do popka.

Celoten čas, ki so ga preživeli v Iranu, so preizkušali različno hrano. Prav poseben okus pravijo, da sta imela voda z namočenimi semeni in zeliščni jogurt. Kruh v Iranu naj bi bil bolj podoben kakšni palačinki, kot pa kruhu, kakršnega poznamo mi. Prav tako niso bili navdušeni nad mesom, za katerega pravijo da upajo, da ni bil pokvarjen in da ne bodo zboleli.

Sedaj še vedno potujejo čez Iran, njihovo pot lahko spremljaš na tem zemljevidu. Ne pozabi nas spremljati, kmalu poročamo iz Turkmenistana!

PODPRI PROJEKT slowenc – po pamet. pOŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

Priložnost za vse mlade: letne prakse v Atlantic Grupi

To leto skočite v poslovne vode enega izmed največjih podjetij v regiji, naučite se plavati z velikimi ribami in osvežite svoj poletni budžet.

KJE

Atlantic Grupa objavlja razpis za plačano poletno prakso na Hrvaškem, v Sloveniji in v Srbiji. Praksa je namenjena študentom zaključnih letnikov in se organizira v naslednjih področjih:

  • Zagreb (Prodaja & IT)
  • Beograd (IT)
  • Ljubljana (HR & Pravni oddelek)

Učite se, zaslužite in spoznajte podjetje, ki ustvarja nekaj svojih priljubljenih blagovnih znamk.

 

Praksa bo organizirana v avgustu, v dogovoru s študenti in ekipo v Atlantiku lahko traja tudi do začetka ali polovice septembra.

KAKO

Prijave potekajo do 20. julija in so na voljo vsem študentom, ne glede na študij ali smer, ki jo obiskujejo, saj vemo, da izbira študija ne sme biti dejavnik, ki vas omejuje pri raziskovanju oceanov priložnosti.

PRIJAVITE SE TUKAJ.

 

Na današnji dan so pred 98 leti podelili prvi doktorat na Univerzi v Ljubljani

0

Skoraj stoletje je že, odkar je bila ustanovljena prva univerza v Sloveniji in le leto manj odkar so podelili prvi doktorat. In to ne komurkoli – prvi doktorski naziv Univerze v Ljubljani je prejela ženska! Spoznajmo Ano Mayer Kansky.

Rodila se je leta 1895 v družini vipavskega posestnika Karla Mayerja. Anina mati je bila Dejakova, doma iz Senožeč, kjer so imeli znano pivovarno in pršutarno. Ljudsko šolo je obiskovala v Vipavi, nato mestni dekliški licej v Ljubljani in leta 1914 z odliko opravila maturo na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Bila je ena izmed deklet prve generacije, ki je smela obiskovati gimnazijo. Dekleta so se morala pred poukom zbrati v posebnem prostoru poleg zbornice, kjer so počakala na profesorja, ki jih je odpeljal v razred in po uri nazaj.

Razburljiva študijska leta

V letih 1914–1918 je na dunajski filozofski fakulteti študirala kemijo in fiziko. Zaradi dogodkov, ki so že napovedovali razpad avstro-ogrske monarhije, je Dunajska univerza sprejela odlok, da morajo študentje slovanskih narodnosti zapustiti univerzo, zato je Ana leta 1918 prekinila študij na Dunaju in se vrnila v Ljubljano. Naslednje leto je nadaljevala študij na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Leta 1920 je zagovarjala disertacijo O učinkovanju formalina na škrob in postala prva doktorica znanosti ljubljanske univerze.

Ženskam nenaklonjeni časi

Da si bomo lažje predstavljali ta dosežek, naj povemo, da ji je to uspelo v času, ko so na ženske še vedno gledali kot na intelektualno manj sposobne. V konzervativnih krogih je veljalo splošno prepričanje, da ženske spadajo v zavetje domačega gospodinjstva in da se bodo z izobraževanjem izpridile in slej ko prej postale prostitutke (vir: Dnevnik). V času njenega doktorata je v ženskam nenaklonjenih razmerah le 12 žensk končalo visokošolski študij. Danes je situacija povsem obrnjena. Znano je, da je med visoko izobraženimi več žensk, kot moških. Leta 2015 je desettisoči doktorat na ljubljanski univerzi tudi prejela ženska – Katarina Polajnar Horvat, prav tako s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, in ob prejetem nazivu povedala: »V ponos mi je, da sem se tako častno zapisala v zgodovino Univerze. Je posebna in neponovljiva priložnost ter še dodatna vzpodbuda za raziskovalko na začetku profesionalne poti.«

Pionirka slovenske kemijske proizvodnje

Tudi Ana Mayer je pogumno nadaljevala svojo pot ter postala slovenska pionirka na področju kemije. Leta 1921 se je poročila s profesorjem ljubljanske Medicinske fakultete, Evgenom Kanskym, s katerim sta imela tri otroke: Alekseja, Evgena in Nušo. Leta 1922 sta v Podgradu pri Ljubljani ustanovila prvo jugoslovansko tovarno za proizvodnjo žveplenega etra, dietil etra in drugih izdelkov. Prva v državi sta pričela z izdelovanjem zapletenih organskih spojin na bazi domačih surovin. V Ljubljani na Krekovem trgu, kjer je družina živela, sta imela v pritličnih prostorih pisarne in laboratorij, v kletnih pa trgovino s kemikalijami in inventarjem, potrebnim za kemijske laboratorije. Med drugo svetovno vojno so leta 1941 nemški okupatorji tovarno zasegli, po vojni pa je bila podržavljena in je dalje obratovala pod imenom »Tovarna kemičnih izdelkov Arbo«.

V zborniku, ki ga je leta 1978 izdala Univerza v Padovi, je bila Ana Kansky uvrščena na 72. mesto žensk na svetu, ki so do leta 1920 prejele naziv doktorice znanosti, kar je gotovo še en izjemen dosežek v svetovnem merilu.

Poznate tudi sami kakšno izjemno slovensko študentko iz preteklosti ali izmed svojih študentskih vrst? Pišite nam in z veseljem bomo objavili njeno zgodbo!

23. festival FeNS po besedah Jana Veharja

0

Festival FeNS ima že kar 23-letno tradicijo predstavljanja mladih talentov v glasbeni sceni. Festival prirejajo že od leta 1996 in na njem pomagajo mladim glasovom, da se jih zasliši. Znani glasbeniki, ki so uspeli z pomočjo FeNS-a, so Siddartha, Kingston, Lea Sirk, Raiven in še mnogi. To leto je FeNS potekal od 21. 6 do 25. 6. v Kopru, natančneje v Taverni, ki je včasih služila kot skladišče soli, danes pa je priča mnogim kulturnim dogodkom v občini Koper.

Mednarodni festival je to leto izbral 33 mladih, ki so prostor Taverne napolnili s svojimi pesmimi, zapetih v različnih jezikih, saj so izbranci prihajali iz Slovenije, Hrvaške, BIH, Srbije in Rusije.

V idili zahajajočega sonca in obmorske atmosfere je med 22. 6. in 24. 6. potekal polfinale in finale pod vodstvom voditeljice Damjane Golavšek. Nastopajoči so bili razdeljeni v tri kategorije: Otroški fens, Najstniški fens in Nova scena, a pred začetkom so skupaj na odru zapeli FeNS himno. Nagrajenci so domov odnesli različne nagrade: plakete za prva tri mesta v posamični kategoriji, za najboljši scenski nastop, najboljše besedilo na festivalu ter posebne nagrade za udeležbe na mednarodnih festivalih širom bivših republik Jugoslavije.

O njegovih občutkih na festivalu smo povprašali Jana Veharja, enega izmed finalistov v kategoriji Nova Scena, na kateri se je predstavil z svojo pesmijo Tvoj je čas, ki je prejšnji teden dosegla vrh najbolj poslušanih skladb na Itunes v Sloveniji.

Opišite pot, ki vas je pripeljala do FeNS-a.
Moja glasbena pot je vsekakor splet nepričakovanih dogodkov, ki so v mojem življenju nastopili – zelo verjetno – namenoma.  Pred dvema letoma sem poslovno potoval v Istanbul, kjer sem, na povabilo turškega producenta Serhata, bil izbran kot predstavnik slovenske žirije na velikem glasbenem festivalu v Turčiji. Tam sem spletel vezi s Philipom Vello, znanim malteškim avtorjem in producentom. Beseda je dala besedo in pri založbi Dallas Records smo kasneje izdali mojo prvo skladbo, ki nosi naslov ‘Too Good To Be True', ki je požela izjemno pozitivne odzive tako iz strani publike kot radijskih postaj. Kot zanimivost lahko povem, da smo bili tako jaz, kot moji avtorji Philip Vella, Gerard James Borg in Sean Vella, med uradnim  izidom skladbe pri nas, nastanjeni v Ukrajini na tekmovanju za Pesem Evrovizije, kjer sem sodeloval kot reportažni novinar, moji avtorji pa so lani pripravili čudovito balado Breathlessly, ki je predstavljala Malto.

Kako ste izvedeli za festival? Kako je potekala prijava?
FeNS ima kot festival kar dolgo tradicijo, pobliže pa sem se s festivalom spoznal ravno dve leti nazaj, ko je Kaja Židanek (soavtorica aranžmaja za mojo skladbo ‘Tvoj je čas' in spremljevalna vokalistka) na omenjenem festivalu tudi zmagala. Ko smo pripravljali skladbo skupaj z avtorjem glasbe Borutom Šemerlom in avtorico besedila Renato Tratar, smo prišli do zaključka, da bi sama skladba ustrezala konceptu Festivala novih skladb. Tako smo skladbo prijavili in čakali, da jo strokovna žirija festivala oceni. Še vedno se spomnim, da me je sestra klicala, da sem domov prejel neko pošto iz Kopra, ki jo je kasneje odprla in se z mano veselila uvrstitve na festival (smeh).

Kakšne so bile priprave na festival? Če sem prav razumel, ste na FeNS-u prvič predstavili svojo novo pesem?
Priprave so potekale praktično od dne, ko smo izvedeli, da smo sprejeti na festival FeNS. Takoj smo se lotili dela in sestavljali nastop sam. Glede nove skladbe pa drži. Skladba ‘Tvoj je čas' je bila premierno predstavljena ravno na festivalu FeNS, saj njihova pravila velijo, da skladba, ki je predstavljena na njihovem odru, ne sme biti prej javno objavljena oz. kjerkoli predvajana.

FeNS se odvija v Kopru. Ali ste uživali v lokaciji in okolici? Ali je pomagala pri vašem nastopu?
Koper je, za moje pojme poleg Ljubljane, eno izmed najlepših mest pri nas. In z ekipo, s katero sem bil tisti vikend nastanjen v Kopru, smo zabeležili še eno uspešno zgodbo. Vesel sem, da sem dobil možnost stati na odru tako čudovitega festivala, kot je FeNS, predvsem sem pa vesel, da je skladba dobila najčudovitejšo možno popotnico ob predstavitvi sami – bučen aplavz ob koncu nastopa. S tem sem osvojil najvišjo možno nagrado – nagrado publike. Zdi se mi, da ljudje vidijo in opazijo mojo iskrenost in da me začutijo.

Kako se je za vas odvijal festival? Na odru in osebno.
Zame se je festival odvijal v konstantni pozitivni energiji. Z mano so bili vsi tisti moji najbližji prijatelji, ki so z menoj doživljali vse te trenutke sreče, ki sem jih na odru ali pod njim. Na odru sta se mi pridružili še dve spremljevalni vokalistki: Kaja Židanek, ki je na tem istem festivalu slavila pred dvema letoma, in Zea Kržišnik Škorjanc, ki je nastopila že v mojem prvem videospotu. Zame je glasba bila in je zagotovo še vedno največji psihiater. Vikend je minil v sproščenem vzdušju, kar je bilo seveda bistvenega in primarnega pomena.

Kdaj ste izvedli novico, da ste prišli v finale? Ali so sledile resne priprave? Je šlo vse po načrtih?
No, koncept FeNS festivala je postavljen tako, da morebitno uvrstitev v finale izvajalci izvedo šele naslednji dan. Vem, da sem se ravno prebujal, ko sem na svojem mobilniku zagledal SMS sporočilo avtorja moje skladbe, ki mi je čestital za uvrstitev. Nekako takoj zjutraj nisem povezal vsega skupaj, zato sem odprl še svoj e-mail naslov, kjer me je čakala čestitka ob uvrstitvi v finale s strani organizatorja. Seveda je sledil najprej val navdušenja, zatem pa še zadnje priprave na nedeljski nastop. Večino smo naredili že v preteklem mesecu, tako da smo se večinsko odločili, da bomo z nastopom na odru uživali in se ne preveč obremenjevali.

Žal niste bili zmagovalec v svoji kategoriji? Vas je to razočaralo ali vam je dalo še več umetniškega zagona?
Veste, nikoli ne pričakujem ničesar. Zato tudi nikoli nisem razočaran. Tako je bilo tudi tokrat – še več, na svoj nastop sem bil zelo ponosen, saj sem opazil, da je publika ob nastopu zares uživala. Glede na to, da je bil to moj prvi festival z mojo drugo avtorsko skladbo, sem bil z razpletom več kot zadovoljen, zmaga pa je šla tudi v prave roke. Veliko kvalitetnih mladih izvajalcev je stalo na tistem odru, ki so lovorike osvojili več kot zasluženo.

Kdo vse vam je stal ob strani med festivalom?
Kot sem omenil poprej, sem s seboj imel ekipo mojih najbližjih. Na festivalu sta bili prisotni moja sestra in moja mami, z mano je bila tudi Brina, ki je tudi moja sostanovalka, poleg mojih staršev verjetno moja največja podpora v vseh pogledih. Kaja, ki je poleg tega, da je bila moja spremljevalna vokalistka, tudi moja učiteljica petja. Poleg sta bila pa tudi moja draga prijatelja Zea, ki je z menoj stala tudi na odru, in Urban, ki je skrbel, da sem vsako tonsko vajo in nastop tudi dodobra preučil. Vsakemu od njih sem še posebej hvaležen, da me podpirajo na moji tako življenjski kot glasbeni poti.

Uspeh je skladba zabeležila še posebej, ko ste preverili slovensko iTunes lestvico, drži?
Drži. Nikakor nisem pričakoval, da bo skladba beležila takšen uspeh. Skladba Tvoj je čas je na uradni iTunes Slovenia Charts debitirala na drugem mestu ter se v istem dnevu povzpela na sam vrh. Občutke res težko opišem, saj takšnega razpleta nisem pričakoval niti v sanjah. Tukaj verjetno gre za moj največji uspeh v moji, če ji v tako kratki dobi lahko rečemo, glasbeni karieri.

Sami ste eden najstarejših in dobesedno najvišjih udeležencev (Jan je visok kar dva metra in osem centimetrov). Kako ste se počutili med nadarjenimi glasbeniki, mlajšimi od vas, in ali bi lahko z besedami opisali energijo in dušo festivala?
Najvišji sem pa zagotovo bil (smeh). FeNS je eden izmed redkih festivalov, kjer se lahko mladi glasbeniki tudi predstavijo. Na žalost takih festivalov pri nas primanjkuje, zato se pa lahko toliko bolj ceni, koliko talentov premore naša mala državica. Na tem festivalu je bilo preko 30 izvajalcev, vsak od njih je pokazal tisto svoje najboljše. Zame je bila to izjemna izkušnja.

Kakšni so vaši načrti v prihodnje? Ali bi ponovno sodelovali na festivalu?
Izkušnja na festivalu FeNS je bila zagotovo edinstvena. V tem letu se je zgodilo toliko različnih prelomnih trenutkov, tako da o tem sedaj težko razmišljam. V kolikor bomo imeli pravo pesem, potem bomo o tem začeli razmišljati. Trenutno je v fazi priprave videospot, ki bo luč sveta uvidel v zelo kratkem času. V tem, kar počnem, uživam, sem iskren in ljudje mi verjamejo. In vesel sem, da je temu tako.

Artwork singla Tvoj je čas vir: Jan Vehar
Artwork singla Tvoj je čas vir: Jan Vehar

Prostovoljstvo v letu premora

0

Takoj po zaključku študija je idealen čas za potovanje, saj lahko uživaš ob zaključku svojega trdega dela in najbolje izkoristiš svojo svobodo pred začetkom kariere. Potovanje lahko koristi tvoji karieri na številne načine.

Leto premora je v tujini izredno pomembno. Mladim predstavlja stik z drugačnimi kulturami in novimi poznanstvi ter vodi v večjo odprtost, samostojnost in organiziranost. Poleg tega pa se naučijo še tujega jezika in pridobijo delovne navade ter odličen dodatek življenjepisu. V zadnjih letih postaja ena izmed najbolj priljubljenih oblik preživljanja leta premora prostovoljstvo v tujini. Obstajajo številni programi, ki nudijo organizirano dobronamerno delo po celem svetu.

Je potovanje varno?

Programi prostovoljstva so izredno dobro organizirani pod vodstvom multinacionalnih organizacij, zato je varnost na prvem mestu. Vse destinacije na njihovih seznamih so politično varne in stabilne. Prav tako so te organizacije v rednem stiku z veleposlaništvi in s svojimi svetovalci, ki nudijo 24-urno pomoč in orientacijo.

priljubljene lokacije za prostovoljce

Najboljši programi

Obstaja ogromno prostovoljskih organizacij, izpostavili pa bomo dve najbolj priznani. International Volunteer HQ (volunteerhq.org) nudi več kot 40 destinacij, kot so Bali, Južnoafriška republika, Kostarika, Peru, Fiji in Nepal, po razumnih cenah. Od leta 2007 so z ekipo strokovnjakov, ki te pripravijo na vse potrebno, pomagali že 80.000 popotnikom. Zaradi priljubljenih programov in zaprisege varnosti so postali najbolj priljubljena izbira na svetu za samostojne popotnike, pare, skupine in družine. Nudijo priložnosti prostovoljstva na področjih zdravstva, varstva otrok, učenja, gradbeništva, ohranjanja okolja in živali ter drugih.

Druga izvrstna organizacija je Plan My Gap Year (planmygapyear.com), ki je izredno priljubljena pri samostojnih popotnikih in ženskah (83 % prostovoljcev je ženskega spola in 93 % jih potuje samostojno). Njihovi strokovnjaki se te bodo potrudili povezati z iniciativo, ki se bo najbolje ujemala s tvojimi spretnostmi in željami. Med njihovimi najbolj priljubljenimi destinacijami so Šrilanka, Kambodža in Bali.

Če imaš še vedno strah pred oddaljenostjo od doma, so na voljo tudi številni programi po državah EU, kot so okoljevarstveno potapljanje na Portugalskem, učenje angleščine v Italiji, deljenje hrane v Grčiji ter renovacije in mobilne knjižnice v Belgiji.

Trajanje in stroški

Prostovoljstvo žal ni brezplačno. Cene so predvsem vezane na trajanje programov. Najcenejši programi so na voljo že za 300 € na teden in vključujejo orientacijo, trening, vodenje, namestitev, prehrano in prevoz z letališča. Sam pa moraš poskrbeti za letalsko karto, zavarovanje, delovno vizo in morebitna cepiva. Pri tem ti bodo seveda pomagali njihovi svetovalci. Ne pozabi tudi na prenosnik, polnilce in mednarodne pretvornike za električne vtičnice. Organizacijam moraš plačati še registracijo, zato se vsekakor bolj splača prostovoljstvo za daljše obdobje. Priporočena obdobja so 2–4 tedne, kar je dovolj časa za oglede zanimivosti, spoznavanje kulture in opazen doprinos programu. Na voljo pa so tudi združeni večmesečni programi, ki vas peljejo po celem svetu, kot je Global Gap, ki v 7 mesecih opravi 6 projektov v 5 državah na treh kontinentih.

 

Zmeda in slava v Iranu

0

Avantura do Mongolije poteka po načrtih. Skozi Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo in Turčijo so že potovali, trenutno pa so se nam javili iz Irana.

Zadnje jutro v Turčiji je bilo po besedah fantov čudovito. Navdušenje nad turško pokrajino jih je spremljalo še celo pot do meje z Iranom.

Pomanjkanje bencina in pot v neznano

Na poti proti meji naj bi jim že zmanjkovalo bencina, vendar ga na mnogih bencinskih črpalkah sploh ni bilo. Pomanjkanje bencina jim je povzročilo kar nekaj težav, izgubili pa so tudi nekaj časa.

Z zadnjimi kapljicami bencina so se začudeni morali ustaviti v manjšem kraju Sapuna, kjer so lahko napolnili tank. Srečni in zadovoljni so se nazaj do glavne poti iz mesta vrnili po drugi poti, kot so prišli. Pot je bila zanimiva in uživali so ob opazovanju pokrajine in naselij, vse dokler ni zmanjkalo asfalta. Tu je postalo zanimivo.

Pot je bila vedno slabša in po 15-ih minutah vožnje so že skoraj obupali. Potem so naleteli na staro turško domačijo. Želeli so izvedeti, kam jih bo peljala pot, vendar domačini niso znali jezika. Potem so se s kretnjami pogovorili po turško in ugotovili, da je tam konec poti. Morali so obrniti in nadaljevati po drugi poti nazaj do začrtane poti. Pred mejnim prehodom so se ustavili še v manjšem mestu Agri, kjer so jedli najboljše kosilo do sedaj.

Zmeda in slava v Iranu

V petek okrog 18. ure so prispeli do meje z Iranom. S turško mejo niso imeli težav, na Iranski pa so bili cariniki navdušeni nad avtomobilom, ki je sedaj že prava zvezda.

Zanimivo se jim je zdelo predvsem to, da mora šofer sam z avtomobilom čez mejni prehod, ostali potniki pa morajo peš skozi prehod za pešce. Pravijo, da je bilo kar malo srhljivo, saj je bilo vse zavarovano s kovinskimi ograjami in vojaki. Čudnih zapletov pa tu še ni bilo konec.

Na meji jim je nek Iranec vzel dokumente od avtomobila in jim dal navodilo, da naj sledijo njegovem taksiju, da bodo uredili dokumente. Tilen je bil za volanom, ostali so se prestrašeno posedli v avtomobil in se peljali za njim. Niso točno vedeli, kaj se bo zgodilo in ali bodo papirje sploh dobili nazaj. Po dveh kilometrih so se končno ustavili, moški je uredil dokumente in jim jih izročil nazaj. Po koncu pogovora so obstali ob cesti in se gledali toliko časa, dokler ni Iranec izrazil željo po napitnini. Nabrali so 5 dolarjev, vendar je bil tako nezadovoljen, da so mu dali še naslednjih 5. Zahvalil se je, zaželel srečno pot in odšel.

Nadaljevali so naprej po Iranskih cestah. Najprej so želeli menjati dolarje za Iranske riale, vendar so kaj kmalu ugotovili, da imajo manjši problem. Petek je v Iranu dela prost dan, zato so bile vse banke in menjalnice zaprte. Denar so menjali na ulici.

Prva postaja je bilo zgodovinsko mestece Maku. V bližini so našli zastonj kamp. Na recepciji so ob pogovoru z domačini ugotovili, da jih vsi poznajo in da so že prava lokalna turistična znamenitost. Nekdo jih je namreč slikal in dal fotografije na družbena omrežja, vsi domačini pa so bili nad njimi navdušeni. Še nekaj časa so se prijetno pogovarjali, potem so pripravili večerjo in kaj kmalu zaključili dan z zasluženim počitkom.

PODPRI PROJEKT slowenc – po pamet. pOŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

Vikend med bohinjskimi biseri

0

Za vse ljubitelje pohodništva je obisk bohinjskih gora kot nalašč za nabiranje kondicije po napornem izpitnem obdobju, ko večkrat pozabimo na zdrave prehranjevalne navade ter športno aktivnost. Da boš svoje telo spet lažje spravil/-a v pogon, ti tokrat predstavljamo predlog za tridnevni odklop v območju spodnjih bohinjskih gora.

1. dan: Ukanc – Črno jezero – Komna – Planina Razor

S hojo pričnemo v Ukancu. Avtomobil nas lahko za nekaj evrov počaka ob hotelu Zlatorog tudi več dni ali pa se do izhodišča pripeljemo z avtobusom. Pot si lahko nekoliko skrajšamo tako, da se zapeljemo do Koče pri Savici, vendar lahko tam pričakujemo večjo zasedenost parkirišča.

Približno 100 metrov od koče nas pot usmeri desno navzgor po južnih pobočjih Komarče. Strm vzpon zahteva nekoliko previdnosti, a nas kmalu nagradi s slikovitim pogledom na Črno jezero, kjer zvoki prometa in turističnega vrveža že zdavnaj pojenjajo.

Pot se nadaljuje ob bučanju slapa Savice in nas po približno treh urah zmerne hoje pripelje do vrha Komne. Še približno štiri ure hoda po lažji planinski poti nas ločijo do končnega cilja v Koči na planini Razor, kjer prenočimo.

2. dan: Planina Razor – Vogel – Rodica – Črna prst

Zjutraj nas najprej čaka ura in pol strmega vzpona na Vogel, zato koče raje ne zapuščajmo brez obilnega zajtrka. Ob razgledu na Julijske Alpe in Jadransko morje v daljavi nadaljujemo do dve uri oddaljenega vrha Rodice. Ta je s svojimi 1966 metri tudi najvišja točka naše ture.

Po slemenu se nato postopoma bližamo Črni prsti, vendar moramo biti v zadnjem delu poti še posebej previdni zaradi nenadnega strmega spusta in ponovnega vzpona do Doma Zorka Jelinčiča, kjer si privoščimo zasluženo večerjo in počitek.

3. dan: Črna prst – Polje – Ribčev laz – Ukanc

Zadnji dan nas čaka spust v dolino. Pot je v primeru dežja nekoliko spolzka, sicer pa lahka in se kmalu prelevi v široko gozdno cesto, ki nas pripelje vse do Ribčevega laza ob Bohinjskem jezeru. V primeru sončnega vremena preostanek dneva preživimo ob vodi ali v njej, zvečer pa se nazaj do avtomobila v Ukancu odpravimo z lokalnim avtobusom ali po sprehajalni poti ob severni obali jezera. Še nasvet: bohinjska postrv je prava kulinarična poslastica, ki je nikakor ne gre zamuditi!

Od Lyona do Muxie: 1.400 kilometrov peš

0

Camino Francés je najbolj prepoznaven in iz leta v leto bolj obiskan odsek Jakobove romarske poti. Gre za približno osemsto kilometrov dolgo pot, ki se začne na francoski strani Pirenejev ter poteka prek celotne severne Španije do končnega cilja v Santiagu de Compostela na skrajnem severozahodu države.

Marsikdo pa ne ve, da je celotna Evropa prepredena z zgodovinskimi romarskimi potmi, ki vodijo v Španijo. V Franciji so štiri, ena izmed njih se imenuje Via Podiensis, po kateri se je odpravila tudi Tina Balant. Po prihodu v Španijo je pot nadaljevala po Camino del Norte, ki se vije ob atlantski obali in ne skopari s čudovito pokrajino ter slikovitim razgledom.

Pridruži se njeni popotniški avanturi od Lyona do Muxie in prisluhni neverjetnim prigodam in nezgodam s poti. Na potopisno predavanje te vabimo 16. julija 2018 ob 10.00 na Javni zavod Cene Štupar na Linhartovi cesti 13 v Ljubljani.

Zaradi prostorske stiske je zaželena prijava na:

NINA ŽIVKOVIĆ nina.zivkovic@cene-stupar.si ali 030 646 939

MARIJA KESEROVIĆ 031 600 410

10 najlepših plaž na Cresu in Lošinju

0

Če slučajno še nimate izbrane letošnje destinacije za morski dopust in ste vsaj malo avanturista, sta otoka Cres in Lošinj prava izbira! Oba sta polna naravnih lepot in priložnosti za raziskovanje, od starih mest in skritih vasic, do divjih gozdov, razglednih vrhov in čudovitih plaž. Alja in Miha s spletne strani Ljubeznice.si sta otoka že večkrat prepotovala po dolgem in počez in pripravila svoj jagodni izbor 10 najlepših plaž, da se ne boste rabili sami ubadati z iskanjem in predvsem, da ne boste šli tako daleč in obležali le na enem mestu. Cres in Lošinj sta preprosto preveč zanimiva, da bi si lahko privoščili kaj takšnega!

Kako do tja

Cres je Sloveniji med najbližjimi otoki (na zemljevidu je tisti podolgovat pod Krkom) in ga lahko v povprečju dosežete že v dveh urah. Tistim iz zahodne Slovenije je najbližja vstopna točka trajekt iz Brestove v Istri, tistim iz vzhoda pa trajekt v Valbiski na otoku Krk. Takoj vas bo poleg sonca pozdravil značilni vonj po lokalni flori, ki vas bo spremljal skozi ves dopust in ki ga boste po prihodu domov tudi najbolj pogrešali, tako zelo je omamen. Za razvajanje vseh drugih čutil pa začnimo s plažami!

Začnimo s plažami

Najbolj severno so slavne Lubenice, ki so jih razglasili tudi za eno najlepših plaž na svetu. Res je lepa, a do nje vodi naporna in strma pot, zato dvakrat premislite, ali se ne bi tja raje odpeljali z vodnim taksijem iz mesta Cres.

Plaža Valdarke
Plaža Valdarke (fotografija in oblikovanje: Alja Nike Skrt)

Na nasprotni strani otoka je še lepša in mnogo dostopnejša plaža Mali bok, nekaj kilometrov nižje pa še ena, morda najlepša Koromačna. Splača se ustaviti tudi v Ustrinah, sicer pa v okolici naselja Ćunski na otoku Lošinju čaka nekaj najlepših, čeprav malce težje dostopnih plaž, kot so Zabodarski, Artatore, Liski in Liska Slatina, ki ji pomenljivo pravijo tudi Lošinjski Maldivi.

Med raziskovanjem Malega in Velega Lošinja se preprosto morate ustaviti tudi v zalivu Valdarke, ki je eden najbolj fotogeničnih na otoku.

Če ste ob prebranem zastrigli z ušesi in komaj čakate, da odkrijete nekaj novega in se vržete v kristalno čisto, modro morje z najlepših lokacij, se po podrobnejši opis in napotke, kako do tja, odpravite na Ljubeznice.si. Vmes pa že lahko začnete pakirati. Tole kislo poletno vreme v Sloveniji se splača čim prej zamenjati za tople sončne žarke in osvežitev na hrvaških otokih.

Avtorja besedila in fotografij: Miha Žgajnar in Alja Nike Skrt, Ljubeznice.si

Naprave, ki jih potrebujejo vsi študentje (del 2)

0

Zdaj ko ste se ustalili v študentsko življenje, ugotavljate, da to le ni tako enostavno. Zato smo vam pripravili seznam tehnoloških izdelkov, brez katerih ne bi smel biti noben študent.

Zaščitni ovitki in odbijači

Večina ljudi uporablja ovitke za pametne telefone. Toda ali ste vedeli, da takšna zaščita obstaja tudi za tablice in prenosnike? Poskrbite za primerno zaščito za vse vrednejše prenosljive naprave. Tudi če prenosnika ne nameravate prenašati naokoli, lahko nehote potegnete kak kabel, da pade z mize ali postelje. Ko kupujete zaščito za ekrane, se izogibajte cenenim izdelkom, kot tudi steklenim nalepkam. Poiščite šok vpijajoče zaščitne sloje priznanih znamk, ki so jih testirali neodvisni ocenjevalci. Pri odbijačih pa bodite pozorni na fraze, kot so »military grade« in »certified«. Ostajajte pri priznanih znamkah, kot so UAG, Rhinoshield in Spiegen.

Kensington ključavnica

Kensington ključavnicaPrenosniki so narejeni zato, da jih lahko nosimo s sabo, toda s tem prinašajo tudi strah pred neželenimi tatvinami. Da vam ne bo treba skrbeti za svojo dragoceno lastnino, če morate v kavarni skočiti na stranišče, lahko za nekaj desetakov kupite Kensington ključavnico. Ta kolesarskim ključavnicam podoben jekleni kabel se pritrdi na Kensington priključek, ki se nahaja na 99 % prenosnikov, nakar ga lahko privežete za mizo ali druge nepremične objekte. Štirimestna številčnica, ki nudi kar deset tisoč možnih kombinacij, bo zagotovo odvrnila vse strahove pred nepridipravi.

Preberite še ostale članke v seriji Naprave, ki jih potrebujejo vsi študentje.