Danes so fantje iz društva SLOWenc prestopili mejo z Uzbekistanom. Pa zares sploh poznamo to zanimivo državo, ki je pridobila svojo samostojnost istega leta kot Slovenija?

Bombaž in zlato

Najbolj naseljena država v Srednji Aziji se nahaja med dvema rekama, Sir Darja in Amu Darja. Ti dve reki sta včasih napajali Aralsko jezero, vendar se je sovjetska vlada v 60. letih prejšnjega stoletja odločila, da bo reki preusmerila v namakanje puščavskih delov. S tem je Uzbekistan začel pridelovati veliko bombaža in kmalu postal njegov največji izvoznik na svetu. Poleg bombaža pa se nahaja tudi na četrtem mestu na lestvici držav z največ izkopanega zlata. 

Država je v mestih dokaj razvita, na podeželju pa naj bi prebivalci zaslužili kar dvakrat manj. Ponaša se tudi z največjo podzemno železnico v celi Srednji Aziji.

Zanimive tradicije

Tradicionalno Uzbekistanci veliko pozornosti in tradicij namenjajo kruhu. Nikoli ga ne

polagajo na tla (če tudi v vrečki) ali pa obrnjenega navzdol, saj verjamejo, da to prinaša nesrečo. Pomembna tradicija pa je tudi, da popotnik pred odhodom odgrizne kos tradicionalnega kruha, ki ga potem zakopljejo in odkopljejo šele, ko se ta vrne nazaj domov.

Imajo tudi stroge zakone, še posebej v politiki. Slikanje javnih političnih objektov je kaznivo dejanje, prav tako tudi homoseksualnost.

Sproščene omejitve

Uzbekistan ima eno izmed najbolj sproščenih omejitev v naseljih – kar 70 km/h.  Proti našim omejitvam v naseljih je ta omejitev zelo velika, vendar število smrtnih nesreč ne kaže na to, da bi bila kaj manj učinkovita. Smrti na cesti na prebivalca je v Uzbekistanu komaj enkrat več kot v Sloveniji.

Alkoholizirane voznike za volanom sicer preverjajo, vendar ne merijo promilov v krvi. Verjetno to merijo še na kakšen star način, na primer s testom hoje po črti.

Kaj pa vse to pomeni? Mogoče so bolj umirjeni vozniki, ali pa sproščene omejitve res dobro vplivajo na promet. Več bomo izvedeli, ko bodo fantje prevozili Uzbekistan in ocenili stanje na cestah.

Do naslednjega javljanja pa si preberi ostale zanimive članke projekta Po pamet in spremljaj odpravo na SLOWenc – Vozi po pamet.

Odprava ekipe Po pamet je že prestopila mejo Turkmenistana, kjer pa jim še ni uspelo najti internetno povezavo, da bi nam poročali o svojih dogodivščinah. Zato si poglejmo malo več o državi, ki je tako odrezana od moderne tehnologije.

Turkmenistan, prej poznan kot Turkmenija, je večinoma prekrita s puščavo Karakum, kar pomeni Črni pesek. Pri 5,6 milijona prebivalcev predstavlja državo z najnižjim prebivalstvom v centralni Aziji. Že včasih je bil na križišču starodavnih civilizacij in pomemben del svilne ceste, danes pa se lahko pohvali s šesto največjo zalogo zemeljskega plina na svetu, zaradi česar so državljani med leti 1993 in 2017 od države prejemali brezplačno elektriko, vodo in zemeljski plin. Žal pa je tudi ena izmed najbolj zavrtih držav na svetu. Njeni prebivalci nimajo medijske in verske svobode in tudi aktivisti za človekove pravice podležejo težkim kaznim. Šele leta 2008 so ukinili smrtno kazen.

Poceni bencin, toda prevladuje železnica

Na področju prometa se še razvijajo. Država ima načrte za izgradnjo novih cest in avtocest, toda ovira jih korupcija. Imajo pa ene izmed najnižjih cen bencina na svetu, le 0,16 €/l, le osmino tega kar za naše jeklene konjičke plačujemo pri nas. Glavno prevozno sredstvo so več kot 3.000 km dolge železnice, katere uporabljajo že od leta 1876. Država je del izredno pomembne železniške povezave med Iranom in Perzijskim zalivom na jugu ter Moskvo na severu. S tem so pomembni ne le za Azijo in Rusijo, temveč tudi za Evropo.

Strogi policaji in kamele na cesti

V Turkmenistanu imajo enkrat več smrtnih nesreč na število prebivalstva in kar desetkrat več na število vozil kot Slovenija. To pa je kar povprečno glede na ostale države v mali in srednji Aziji. Posebnost države je, da kljub manj strogim pravilom od nas, le-ta izredno strogo preverjajo. Kljub temu da dovoljujejo malo več promilov alkohola za volanom kot mi, pa imajo zaradi tega skoraj zanemarljiv delež smrti na cesti. Morda pa strog policijski režim le ni tako slab.

Upamo, da se nam ekipa javi čim prej in da je z njimi še vse v redu. Med čakanjem pa preberi še ostale dogodivščine ekipe Po pamet, ekskluzivno na Student.si!

Več info: Primerjava prometa po obiskanih državah

Fantje so preživeli vroč vikend v Iranu. Poročali so nam o nevarnem in kaotičnem prometu ter prvih zdravstvenih težavah. Spoznali so tudi veliko domačinov in jih kar nekaj spoznali s projektom ter prepričali, da na Instagramu sledijo #popamet. Tudi zgornja slika se je pojavila na Instagramu enega od domačinov.

Kaotičen promet v Iranu

Prvo jutro v Iranu je Uroš za zajtrk pripravil odlična umešana jajčka. Pravijo, da jih s svojo

kuho večkrat razvaja. Prva postaja v Iranu je bilo mesto Tabriz. David, ki je bil te dni voznik pravi, da je promet zelo kaotičen in da je zelo presenečen, kako še vseeno vse poteka tako tekoče. V križiščih ni nobenih semaforjev, vsi se vrivajo in trobijo ter nihče ne spoštuje prometnih predpisov. Pravijo, da je bila v mestu Tabriz velika gužva, in da so večkrat dvopasovne ceste bolj štiripasovnice. Tudi oni so s svojim Subarujem večkrat na dvopasovnici vozili skupaj s še tremi avtomobili v vrsti. Lahko si predstavljamo, kako težko se je navaditi na takšen promet.

Po naseljih in mestih je po cestah veliko ležečih ovir, saj verjetno edino tako lahko malo

upočasnijo vožnjo. Prav tako so opazili, da večina ljudi ne uporablja varnostnih pasov in da jih ne uporablja nihče – niti otroci. Ti sedijo na sovoznikovih sedežih ali v voznikovem naročju. Nekje so celo opazili tričlansko družino na skuterju, kjer je 8-letni fant imel blazino na rezervoarju, da je lahko spal.

Težave si sledijo

Podoben problem, kot so ga imeli v Turčiji, imajo z avtokarto tudi v Iranu. Večino časa so se vozili kar na pamet, spremljali obcestne table in potovali dokaj brez težav. Zemljevida in lokalne sim kartice niso dobili, zato so se morali znajti brez. Problem je bil tudi jezik, saj je večino napisov na obcestnih tablah v iranski pisavi.

Poleg prometa je v Iranu utrujajoče tudi vreme. Pravijo, da termometer še ob 22. uri zvečer kaže 35 stopinj. Čez dan lahko tudi do 40. Temu primerno je potrebno spiti veliko vode. David nam je poročal, da so en dan do 15. ure vsi štirje skupaj spili že 18 litrov vode. Posledica vseh teh razmer so tudi prve zdravstvene težave. Rok je zbolel za nekakšno trebušno gripo, vendar so kmalu našli lekarno in zdravila.

Neuspeh z lokalno sim kartico

Naslednji dan so potovali proti mestu Qazin, ki je bolj umirjeno in urejeno. Iskali so sim kartico, vendar niso bili uspešni. V trgovini z mobilnimi telefoni jim je prodajalec Roohy prijazno želel pomagati, vendar tudi on ni uspel. V Iranu namreč moraš dati vse podatke in prstni odtis za to, da pridobiš svojo sim kartico. Tilen je vse to naredil, vendar mu prošnje niso odobrili. Še vedno ne vedo, zakaj. Mogoče je izgledal preveč sumljivo. 😉

Alamut in Kaspijsko jezero

Naslednji cilj, grad Alamut, je bil od Qazina oddaljen le 100 km, zato so bili prepričani, da bodo tam zelo hitro. Vendar so za pot potrebovali zelo dolgo časa. Pravijo, da je bilo mučno. Do gradu so morali prevoziti dva prelaza, visoka nad 2000 m nadmorske višine. Na poti navzgor so imeli težave z ogrevanjem motorja, navzdol pa z zavorami. Vožnja je bila ubijalska, grad pa kot iz pravljice. »Mogočna skala na kateri stojijo ostanki gradu daje vtis veličine takratnih vladarjev. Ni čudno, da je o njem spisanih toliko zgodb.«

Naslednja lokacija pa je bilo Kaspijsko jezero. Iz sobote na nedeljo so prespali in zjutraj odrinili proti mestecu Chalus. Najprej so morali poiskati lekarno, saj se je Rok še vedno slabo počutil. Nihče v lekarni ni znal angleško, zato so se s kretnjami sporazumeli, da potrebujejo druga zdravila za Roka. Končno so potem nekoga poklicali, ki je znal angleško in so se lahko dogovorili za druga zdravila. Kasneje so ugotovili, da v Iranu več taksistov zna angleško, kot pa farmacevtov.

Pravijo, da se je Uroš najbolj veselil kopanja v Kaspijskem jezeru, zato so kaj kmalu pohiteli do obale. Uroš se je kot otrok zapodil v vodo, kaj kmalu pa je zapiskala piščalka in okrog njega je bilo polno varnostnikov. Zaradi visokih valov je lahko šel v vodo samo do popka.

Celoten čas, ki so ga preživeli v Iranu, so preizkušali različno hrano. Prav poseben okus pravijo, da sta imela voda z namočenimi semeni in zeliščni jogurt. Kruh v Iranu naj bi bil bolj podoben kakšni palačinki, kot pa kruhu, kakršnega poznamo mi. Prav tako niso bili navdušeni nad mesom, za katerega pravijo da upajo, da ni bil pokvarjen in da ne bodo zboleli.

Sedaj še vedno potujejo čez Iran, njihovo pot lahko spremljaš na tem zemljevidu. Ne pozabi nas spremljati, kmalu poročamo iz Turkmenistana!

PODPRI PROJEKT slowenc – po pamet. pOŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.