Štirinajsti dan na poti in fantje iz odprave SLOWenc – Po pamet so doživeli že vse mogoče. Od nočnega psa čuvaja v Bolgariji, lepe pokrajine v Turčiji in prijaznih domačinov v Iranu, do vročinskih valov v Turkmenistanu. Sedaj poročamo iz Uzbekistana, države, ki je največji izvoznik bombaža na svetu.

Po slabem stanju na turkmenistanskih cestah je Subaru veliko bolj miren v Uzbekistanu.

Vsaj do mesta Bukhara, kjer so se ustavili na kosilu. Naslednji cilj je bil Samarkand, oddaljen 270 km. Vsi so bili mnenja, da bodo za pot potrebovali malo časa. Kako zelo so se motili! Luknje na cestah so jih ovirale in Subaru je bil že na koncu z živci (verjetno tudi njegova posadka), ko so po dolgih petih urah končno prispeli.

V Samarkandu je bil Uroš glavni vodič. Ekipo je pred spanjem popeljal po mestu in na koncu našel tudi še zadnji odprt market, kjer so si privoščili pivo in hot dog. Ogledali so si nekaj glavnih znamenitosti ter muzejev, vsi seveda temeljijo na muslimanski veri in vzhodni kulturi. Navdušil jih je tudi bazar v Samarkandu, ki se ne more primerjati s tistimi v Turčiji. Polno sladkarij, zelenjave, sadja in oreščkov.

Naslednji dan je bil plan priti do Tadžikistanske meje. Avto je že nekoliko kazal znake prvih težav, zato so bili na cesti še bolj pozorni in previdni. Uzbekistansko-tadžikistanska meja jih je pustila brez težav. Pravijo, da je bil to najhitrejši mejni prehod do sedaj. Edino, kar jim je zakuhalo »težave«, je bila Rokova trobenta. Tadžikistanski carinik jih namreč ni spustil naprej, dokler ni Rok zaigral eno slovensko vižo.

Naslednja postaja je bilo mesto Dushanbe, do katerega jih je pot vodila skozi t. i. tunel

smrti. Tunel, imenovan Anzob, naj bi bil vrsto let brez osvetlitve in prezračevanja, znan pa je po mnogih smrtih v prometnih nesrečah. Cesta je luknjasta, poplavljena, svetlobe ni, ljudje pa so umirali tudi v prometnih konicah, zaradi zastrupitve s strupenimi plini. Fantje so vožnjo skozi tunel prestali živi in zdravi, niso pa uživali. Tilen, ki je vozil, nam je sporočil tole: »Osvetlitev so sicer že deloma popravili prezračevanja pa še vedno ni. Pot po tunelu ni bila prijetna. Vožnja v

koloni med tovornjaki, in slaba vidljivost. Sprva je sicer bilo nekaj luči, po 300 metrih pa samo še na 300m metrov ena luč. Tunel je dvosmeren, a so tovornjaki kljub temu prehitevali kolono. V nekem trenutku je nasproti peljala tovornjak cisterna. Tovornjak, ki je prehiteval je komaj našel luknjo v koloni, da se je umaknil. Sploh si nočem predstavljati kaj bi se lahko zgodilo.«

Živi in zdravi so prispeli v Dushanbe, kjer so prenočili v hostlu. V naslednjih dneh imajo plan poiskati avtomehanika in spraviti v red starega Subaruja a.k.a. »Tadžikistansko kozo«. Srečno fantje!

PODPRI PROJEKT SLOWENC – PO PAMET. POŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

Fantje so se že pripeljali do Tadžikistana. Še ena izmed držav, o katerih bolj malo vemo, zato smo za vas poiskali nekaj dejstev in zanimivosti o tej celinski državi v Srednji Aziji. Na jugu Tadžikistan meji na Kitajsko, na severu na Kirgizistan in na zahodu na Uzbekistan. Država je velika 143,100 km², glavno mesto je Dušanbe. Pokrajina je predvsem stepska in se preveša v puščavo, a visoka nadmorska višina poskrbi za veliko nihanje temperatur. Najbolj primeren čas za obisk je v času med junijem in septembrom.

Leta 1929 postali samostojna republika

Po prihodu boljševikov na oblast, so Tadžijci najprej dobili avtonomno republiko v okviru Uzbekistana, leta 1929 pa so postali samostojna republika. Področje je postalo mešanica kultur in zgodilo se je, da je več kot milijon etničnih Tadžikov ostalo znotraj Uzbekistana. Jeziki na območju Tadžikistana so: Tadžiški, Tadžiško – Perzijski in Ruski. Edini uradno priznana jezik je Tadžiški.

Tadžikistan je bil v času Sovjetske zveze najslabše razvita država, danes pa spada med najrevnejše države na svetu. Najbolj znan proizvod, ki je tudi izvozno naravnan, je bombaž, vzgajajo pa tudi žitarice in sadje. Značilna je velika pridelava hidroenergije, največja proizvodnja pa je proizvodnja aluminija, ki je v Tadžikistanu tudi najmočnejši izvozni element. Je sicer varna država, ki se nahaja na nestabilnem območju, saj so v bližini države, kjer potekajo vojne in teroristični napadi. Potrebno je paziti le na mine, ki so na tem območju ostale po vojni.

Plov in zeleni čaj

Njihova hrana je podobna Ruski, Iranski, Afganistanski in Uzbekistanski kuhinji. Nacionalna jed je Plov, sestavljena iz riža, začimb, mesa ali rib, zelenjave in sadja. Nacionalna pijača je zeleni čaj.

Promet

Znotraj države se lahko potuje z letalom, vlakom ali avtom. Država ima pet letališč, od tega so štiri mednarodna, Khorog pa je namenjen samo notranjim letom. Imajo 943 kilometrov železniških povezav, večina je v južnem delu in povezuje glavno mesto z industrijskimi predeli. Dolžina vseh cest, ki jih lahko prevozite je 27.800 kilometrov, z avtomobilom pa se prevozi več kot 90% potniškega prometa.

Zbrali smo tudi nekaj podatkov o statistiki v prometu. V Tadžikistanu imajo izmed vseh držav največje število smrtnih žrtev na vozilo. Le zakaj je temu tako? Lahko predvidevamo, da je problem predvsem v vzdrževanju cest, kar je lahko precej nevarno. Država ima slabše razvito gospodarstvo, zato verjetno tudi vlaganja v ceste ni veliko. Po zbranih podatkih tudi zelo malo ljudi uporablja varnostne pasove, kar je lahko še eden izmed vzrokov za veliko število smrti.

Fantom želimo čim bolj varno vožnjo čez Tadžikistan!

Do naslednjega javljanja pa si preberi ostale zanimive članke projekta Po pamet in spremljaj odpravo na SLOWenc – Vozi po pamet.

Fantje so že prevozili Turkmenistan in si ogledali znamenitost »Door to Hell«. Dan za tem so se prebudili v vetrovno jutro. Ob pospravljanju jih je zajel manjši puščavski vihar s peskom. Poskrili so se okrog Subaruja in v šotore, vendar jim to ni pomagalo, saj je bil pesek kmalu povsod in je bilo tudi že dihanje oteženo. Nekaj minut izrednega stanja, potem pa se je vihar polegel.

Nadaljevali so pot do Uzbekistana, pred njimi je bilo 300 dolgih kilometrov po luknjastih cestah. Vožnja po luknjah pa je takoj povzročila težave za Subaruja. Rok je medtem, ko so vozili slalom opazil, da se prtljažnik nenavadno premika. Nosilci so počili in prtljažnik je bil že v zelo slabem stanju. V takem primeru je potrebna iznajdljivost. Fantje so z lesenimi palčkami in vezicami za silo pritrdili nosilce, prtljažnik pa so za vsak slučaj še podložili. Z malo sreče so lahko nadaljevali pot.

Okrog 17. ure so prispeli do meje z Uzbekistanom, ki se zapira ob 18. uri. Cariniki niso bili strogi in prečkanje meje jim je vzelo samo kratkih 45 minut. Veliko boljše kot nekaj dni nazaj, ko so prestopali iransko-turkmenistansko mejo. Na prvi pogled Uzbekistan deluje kot strnjena blišč in beda vzhoda, z prastaro kulturo in običaji ter modernim svetom.

V mestu Nukus so našli hotel, saj so bili vsi potrebni razkošja (beri tuša, klime in udobne postelje).  Plan za naslednji dan je bil popraviti prtljažnik. Zjutraj so se Rok, Uroš in Tilen odpravili poiskat mojstra za varjenje. Našli so ulico, na kateri so zbrani vsi mojstri na kupu. Od prvega do zadnjega mojstra za avtomobile so bili vsi že v delavnicah, samo mojster za varjenje je potreboval še dve uri, da se je prikazal. Ko se je lotil dela so fantje mislili, da bodo pot lahko nadaljevali kmalu, vendar so se zelo zmotili. Mojster je potreboval dobre tri ure, da je pritrdil prtljažnik in na koncu zahteval 200 dolarjev. Seveda so se takoj začeli pogajati za ceno in na koncu plačali 60 dolarjev.

Nadaljnja vožnja po Uzbekistanu je bila dokaj prijetna, brez težav so se nastanili in preživeli prvo noč.

PODPRI PROJEKT SLOWENC – PO PAMET. POŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

»Velemesto, puščava, še enkrat puščava, grozne ceste, vrata v pekel (Door to Hell) , puščava… drugače pa fascinantna, cene evropske, ljudje popolnoma različni. Puščavski vihar ti pesek zarine res kamor zahoče«. Tako so fantje opisali Turkmenistan, kjer so preživeli le eno noč.

Prvo mesto, do katerega so se pripeljali za iransko-turkmenistansko mejo je bilo Ashgabata. V mestu prevladujejo stavbe iz belega marmorja, ceste pa so široke, prazne in skoraj brez avtomobilov. Mesto ti res da občutek, kot da si v zelo razviti državi, vendar ko ga zapustiš sledijo samo še puščave.

»Gate to Hell«

Pot so nadaljevali do velikanskega kraterja, poznanega kot »Door to Hell« ali Vrata v pekel. Kaj je zgodba te puščavske legende, poznane po vsem svetu?

Velika zaloga zemeljskega plina je v Turkmenistan vabila ruske geologe, ki so okrog leta 1971 vrtali v puščavi Karakum v območju Derweze. Ob vrtanju je vrtalni stroj zadel žep zemeljskega plina, tla so se začela udirati in nastal je velik krater, s premerom 70 m. Zaradi uhajanja metana so se odločili, da bodo v kraterju zakurili ogenj, ki naj bi v nekaj dneh uničil ves plin in nehal goreti. Danes, skoraj petdeset let kasneje pa v kraterju še vedno gori.

Zasledovanje v pekel

Cesta do Vrat v pekel je bila prav tako peklenska. Sprva je bil nov asfalt, ki pa je bil iz kilometra v kilometer slabši. Fantje so se vozili cel dan in se skoraj že izgubili. Okrog 10. ure zvečer so bili še vedno na cesti. Vozili so se in polni navdušenja iskali pravi odcep do velikega kraterja, nakar jim začne slediti neznani avtomobil in utripati z lučmi. Stanje v Subaruju je postalo napeto, saj so vedeli, da ponoči ni dobro imeti opravka z domačini sredi prazne ceste. Kakšen kilometer so vozili previdno in bili na trnih, nakar se pred njimi pojavi policijska kontrola.

Veseli, da sedaj niso več sami na cesti, so spraševali policiste za pot do kraterja. V tem času jih je dohitel zasledovalec, ustavil avtomobil, izstopil in se začel pogovarjati s policisti. Izkazalo se je, da ni imel slabih namenov, ampak jim je samo želel pomagati najti pravo pot. V smehu so se mu zahvalili in mu ponudili škatlico cigaret, ki jo imajo za take primere vedno pospravljeno v avtu.

Pot do kraterja je bila zahtevna, puščavski pesek je povzročal marsikatere težave. Okrog 11. ure zvečer so končno prispeli do žareče luknje. Občutek ob gledanju enega izmed čudes sveta je bil fenomenalen, vsi so bili prevzeti nad lepoto ogromnega gorečega kraterja. Dan so zaključili kar tam, postavili šotore in se odpravili spat. Naslednje jutro pa po luknjasti cesti do Uzbekistana.

PODPRI PROJEKT SLOWENC – PO PAMET.POŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

Zadnje poročanje ekipe Po pamet smo zaključili pri Kaspijskem morju v Iranu. Kaj vse se jim je zgodilo si lahko prebereš v prejšnji novici, danes pa že poročamo o prehodu v Turkmenistan.

Zdravstvene težave in vzhodna zdravila

V prejšnjem članku smo že omenili, da so jim na pot stopile zdravstvene težave. Rok je namreč že nekaj dni trpel želodčne težave, ki kar niso minile. V mestu Gorgan, ki je od Kaspijskega morja oddaljeno 30 km, so se podali na lov za zdravnikom. Ko so ga končno našli so naleteli na težavo. Da bi Roka pregledali in mu pomagali, bi morali plačati 220 tisoč iranskih rialov (okrog 3 €). To seveda ne bi bila težava, če ne bi Tilen ravno ves drobiž porabil za bencin. Hitro je skočil zamenjat nekaj denarja, med tem pa je Rok dobil čaj in piškote, da je bilo čakanje malenkost lažje.

Ko se je Tilen vrnil so mu predpisali sredstvo proti diareji in antibiotike. V upanju, da bodo zdravila pomagala so se odpravili naprej do meje z Turkmenistanom.

Zaprta meja

Posebnost mej v vzhodnem svetu je to, da so odprte samo nekaj ur na dan, od 8. ure zjutraj pa večinoma do 16. ali 18. ure zvečer. Iransko – turkmenistanska meja se je zaprla ob 16. uri. Fantje so se hitro odpravili naprej in skoraj brez ustavljanja potovali proti meji. Zaradi kratkih vmesnih postankov so na mejo prispeli 8 minut prepozno. Seveda so jih kaj hitro ustavili in jim razložili, da je meja za ta dan že zaprta. S tem so izgubili še en dan časa za vožnjo. Obrnili so se, pri lokalni molilnici postavili svoj mini kamp in prenočili do naslednjega dne.

Naslednji dan so jih na iranski strani cariniki že poznali, zato ni bilo težav. Turkemnistanski cariniki pa so bili veliko bolj strogi. Čakanje na vize, stalno postavljanje vprašanj glede orožja in natančno pregledovanje avtomobila se je vleklo kar 3 ure. Bolj, ko so fantje razlagali, da nimajo orožja, bolj so jih cariniki spraševali po njem.

Med čakanjem in pregledi so spoznali še dva popotnika iz Evrope, Italijana, namenjenega na Kitajsko in Francozinjo. Za vsak podpisan papir so morali plačati 5 dolarjev, na koncu pa marsikaterih papirjev sploh niso dobili. Carinikom so podarili tudi nekaj cigaret.

Po opravljenih pregledih so končno nadaljevali pot do belega mesta Ashgabat. Kaj vse se jim je zgodilo na poti, kaj so doživeli v Turkmenistanu in kako so prestopili mejo z Uzbekistanom lahko prebereš v naslednjem članku, ki prihaja kmalu!

Do takrat pa lahko pogledaš več fotografij in video posnetkov na Facebooku SLOWenc – Po pamet ali slediš poti na popamet.si.

PODPRI PROJEKT SLOWENC – PO PAMET. POŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.