Venomer priljubljeno mesto

Čeprav na prvi pogled deluje kot manjše mesto, pa je s številnimi starimi stavbami, restavracijami z odlično italijansko kuhinjo, simpatičnimi in zelo dragimi bari, polnimi nacionalnega temperamenta, razkošnimi hoteli, številnimi cerkvami, kanali, mostovi in golobi nekaj posebnega. Je eno izmed mest, ki jih zagotovo moraš videti. Med številnimi podhodi, labirinti stranskih ulic in zapuščenih trgov se je najboljše kar »izgubiti« in tavati …

Sestavljajo ga številni otoki
Benetke, italijansko Venezia, so glavno mesto dežele Benečije ali italijansko Veneto. Svetovno znano obmorsko mesto kanalov in mostov se razteza prek številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini (laguni) na zahodni obali severnega dela Jadranskega morja. Laguna obsega obalo od ustja rek Pad na jugu in Piave na severu. Sestavlja ga kar 118 otočkov, ki jih povezuje 400 mostičev in mostov. Glavne ceste so t. i. kanali. Običajno prevozno sredstvo so čolni, t. i. vaporetto. Šteje okoli 318.000 prebivalcev.

Mesto kanalov in mostov
Čez središče mesta poteka Veliki kanal ali Canal Grande, ki deli mesto na dvoje. Prečkajo ga trije mostovi, Scalzi, Accademia in najstarejši Rialto. Ob njem lahko občudujemo številne veličastne bolj ali manj ohranjene mestne palače. Rialto je poln malih trgovinic s spominki, kot so beneške maske in makete gondol. Doževo palačo in nekdanji zapor povezuje Most vzdihljajev. Ječe so bile nekoč pod vodno gladino, kaznjenci pa so na njem zadnjič uzrli luč dneva, od tod tudi ime. Posebnost mesta so gondole in gondolijerji, ki na vsakem koraku turistom ponujajo vožnje.
Splača se zapeljati po laguni in si mesto ogledati še z morske strani. Vreden ogleda je še otok Murano, kjer izdelujejo znano muransko steklo. Drugi najbolj obiskan pa je Burano, ki je bolj miren, znan po svoji čipki. Posebnost otoka je njegova pisanost. Vsaka hiša ima namreč fasado druge barve. Do tega naj bi prišlo zato, ker so moški hodili na delo in ribarjenje, od koder se niso vrnili več dni. Žene pa so jih hotele presenetiti in so se zato trudile ter med seboj tekmovale, katera bo lepše pobarvala fasado hiše in tako bolj presenetila moža.

Bogata pomorska in trgovska tradicija
Mesto je nastalo v petem stoletju našega štetja, ko so prebivalci Ogleja zbežali pred barbarskimi plemeni na močvirnate lagune na severu Jadranskega morja. Raje so živeli v težkih razmerah lagune, kot da bi postali sužnji. Leta 726 so izvolili prvega voditelja in ga imenovali dož. Imeli so stabilen politični sistem, ki je bil osnovan na nepreklicnih zakonih. Središče Benetk je bilo najprej na otočku Torcellu, kasneje pa se je preselilo na Rialto.
Zveze z Bizancem so izkoristili za trgovanje z vzhodom in razvili pomorsko trgovino. V 13. stoletju so trgovsko obvladovali celo Jadransko morje in vzhodno Sredozemlje. Vse trgovske ladje so jim morale plačevati carino. Njihova aristokracija so bile bogate trgovske družine, katerih člani so bili tudi kapitani beneških ladij. V 13. stoletju je postal njihov glavni trgovski tekmec Genova, s katerim so imeli boje za prevlado vse do 15. stoletja. Kljub izgubi moči in veliki konkurenci so bili v začetku 18. stoletja še vedno zelo bogati. To bogastvo so znali uživati, zato so prirejali karnevale, igre na srečo, plese v maskah in podpirali umetnost. Leta 1922 se je začela mednarodna razstava umetnosti La Biennale, ki jo prirejajo še danes. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so pod oblastjo Mussolinija mesto povezali s kopnim, cestnim in železniškim mostom.

Kaj si ogledati
Na osrednjem trgu sv. Marka stoji bazilika sv. Marka, Campanile in Doževa palača. Bazilika iz leta 832 je bila zgrajena z namenom, da v njej shranijo truplo sv. Marka. Je zelo razkošna stavba s številnimi mozaiki, lepim pročeljem in marmornatimi tlemi. Najbolj sloviti so štirje pozlačeni konji nad glavnim vhodom, originale pa zaradi onesnaženega zraka hranijo v galeriji. Najslavnejša je oltarna podoba Pala d´Oro, ki je okrašena z več kot 2.600 biseri, rubini, smaragdi in drugimi dragimi kamni.
Prvotno Doževo palačo, ki je bila prej trdnjava, je v letih 1574 in 1577 močno poškodoval požar. Novo so postavili v starem gotskem slogu, kakršna je ohranjena še danes. Največ prostora so zavzemale dvorane, v katerih so sprejemali politične odločitve, okrasili pa so jih znameniti umetniki tistega časa. Danes so v njej pomembne razstave, ki se povezujejo z beneško preteklostjo in nekdanjo usmerjenostjo lagunskega mesta proti Orientu. Stene so iz belega, rožnatega in sivega marmorja. Na kamnitih stebrih sta lev sv. Marka in figura sv. Teodora, zaščitnika mesta. Na tem kraju so nekoč izvajali usmrtitve in menda hoja med obema stebroma še danes prinaša nesrečo.
Z 98,5 m višine je Campanile najvišja stavba v mestu. Sprva je bila zvonik bazilike in pristaniški svetilnik. Zaradi vetra, dežja, razjedanja slane vode in številnih udarov strele se je leta 1902 zrušil, vendar so ga obnovili. Z dvigalom se lahko povzpnemo nanj in občudujemo razgled daleč naokoli, na otoke Murano in Burano, pa tudi razgled na trg sv. Marka je enkraten.
Je pa mesto zanimivo tudi za nakupovanje. Zanimive so že same izložbe. V številnih manjših trgovinicah najdemo zelo domiselno oblikovan nakit, oblačila, obutev in pohištvo, številne so prodajalne peciva in pekovskih izdelkov, kavarne, kjer poleg kave zaračunajo še sedež in postrežnino, imajo pa celo manjši park z igriščem.

Zdrava in zabavna rekreacija

Tek na smučeh poznamo predvsem kot tekmovalni in rekreacijski tek na urejenih progah, vedno bolj pa tudi kot pohodništvo v višje ležečih predelih zunaj urejenih smučin.

Tovrstna oblika zimskega športa v obliki turnega smučanja in izletov predstavlja eno izmed najbolj zdravih in zabavnih oblik rekreacije. Tek na smučeh je vrsta hitre hoje oz. teka na smučeh, ki v zadnjem času vse bolj pridobiva na popularnosti. Obstajajo tri tehnike teka na smučeh: klasična tehnika, drsalna tehnika ter turno smučanje. Tehnike se med seboj razlikujejo glede na hitrost in teren, prvi tehniki sta značilni za izvajanje v dolini, turno smučanje pa se izvaja v sredogorju in visokogorju.

Največja prednost teka na smučeh je zagotovo neomejenost glede na izvajanje. Za tek na smučeh niso potrebne vnaprej pripravljene proge oziroma površine. Za klasično in drsno tehniko velja, da jo je zabavneje izvajati na urejenih površinah, turno smučanje pa je najbolj adrenalinsko ravno v naravnem in nedotaknjenem okolju, ki prinaša prav posebno izkušnjo.

Oprema za začetnike

Za tek na smučeh je potrebna ustrezna oprema, h kateri sodijo smuči, vezi, palice in čevlji. Poleg opreme so potrebna tudi ustrezna oblačila, pri čemer je pomembno obleči več tanjših oblačil. Najbolj primerna oblačila so športno perilo, tekaški dres ter jakna. Za aktivnost je pomembno tudi tanko pokrivalo ter tekaške rokavice, ne smemo pa pozabiti na očala. Dolžina smuči je za odrasle osebe med 1,85 in 1,95 metra, palice naj segajo do višine nekje med brado in ušesi. Tekaški čevlji naj bodo visoki, lahko so tudi polvisoki, nizki pa niso priporočljivi, saj gležnju ne omogočajo ustrezne stabilnosti. Oprema za smučarja tekača je v primerjavi z opremo za alpsko smučanje cenejša, cene so odvisne tudi od ponudbe na trgu, želje tekača ter intenzivnosti teka v zimski sezoni. Začetnik se za prve korake, pri čemer potrebuje smuči, palice, vezi in čevlje, lahko opremi že za dobrih 200 €, za zahtevnejše tekače na smučeh pa seveda navzgor ni omejitev.

Hitri tečaj za začetnike

Poznamo 3 vrste korakov, ki jih prilagajamo glede na teren, bistven pri vseh pa je prenos teže. Vedno je ena noga stojna, druga odrivna. Na stojno nogo moramo prenesti težo celega telesa (v isti liniji morajo biti prsti na nogah, koleno in nos). Odriv je kratek in eksploziven. Ko se odrinemo, skušamo čimdlje drseti po eni nogi in maksimalno izkoristiti odriv. Pri odrivu smo pozorni, da nam noga ne uhaja nazaj. Boki morajo biti ves čas na isti osi – npr. če se odrinemo z levo nogo, ne smemo levega boka zasukati nazaj. Smuči polagamo na zunanji rob, saj tako bolj izkoristimo drsenje. Vbod palic je v višini sprednjega dela vezi, pri čemer se močno opremo z ramenskim obročem in bicepsom, nato palice potegnemo nazaj, da obremenjujemo triceps. Paščki pri palicah morajo biti tako kratki, da nam le-te prosto obvisijo, ko naredimo odriv s palicami, dlani razpremo. Pri teku v klanec znižamo težišče, bolj pokrčimo noge in jih razširimo – položaj »žabe«. Pri teku na smučeh skušamo izkoristiti moč celega telesa. Če povzamemo, si po korakih sledijo odriv, drsenje, zabadanje palice v sneg in istočasno pritisnemo s celim trupom, da izkoristimo moč tako ramenskega obroča kot tudi trebušnih in hrbtnih mišic.

Teka na smučeh se lahko najlažje naučimo v različnih športnih klubih, ki ponujajo tečaje oziroma učenje teka na smučeh. Učitelji nas naučijo ali izpopolnijo naše znanje o teku na smučeh, klasični in prosti tehniki ter pripravi opreme. Nekateri klubi ponujajo tudi izposojo opreme.

Smučanje

Tako kot vsako leto sem se tudi letos tik pred novim letom odpravila na zimsko sproščanje. Odločila sem se, da odidem na smučanje.
Izbrala sem si zelo znano in zelo obiskovano smučišče. In sicer samo zaradi enega razloga. Večja obiskanost pomeni več ljudi, več ljudi pa pomeni večjo možnost za spoznavanje novih ljudi. In ker me poznate in vem, da ne dvomite vame, vsaj kar se tiče spoznavanja potencialnih ljubimcev, vam povem zgodbo, kako sem spoznala gospoda Angleža. Zbudila sem se v mrzlo in prav nič zanimivo jutro. V koči, ki sem jo imela najeto, je v kaminu ugasnil ogenj in, če nisem hotela zmrzniti, sem morala ven na mraz, da bi našla drva. Ponudba koče s kaminom je seveda vsebovala tudi opomnik, da je za kurjavo poskrbljeno. Na svojo žalost pa sem kmalu ugotovila, da to ne drži. Jezna in premražena sem odšla na recepcijo, ki je bila kar oddaljena od najete koče. Najprej sem prijazno prosila, da rešijo težavo. A ker težava zaradi pomanjkanja osebja še zdaleč ni bila rešena, sem še kar nekaj časa preživela na recepciji. Med mojim drugim izbruhom jeze je na recepcijo vstopil zelo privlačen moški. Bil je postaven mulat, lepo klesan, uglajen in po vrhu vsega še ustrežljiv. Sicer je malo slabše govoril slovenski jezik, a to ni bila niti najmanjša ovira. Med prepirom z receptorko sem ob pogledu nanj celo za trenutek utihnila. Zmanjšala sem glasnost glasu in poskušala mirno govoriti z receptorko. Vse samo zato, da bi izpadla prav tako uglajena, kakor je bil on. Stopil je do receptorke in povedal, da ima isto težavo kot jaz. In to je bila najina prva skupna točka. Seveda sva se začela pogovarjati o tej težavi, jaz pa sem po pravici povedano na to težavo zelo kmalu pozabila. Ker sva bila oba iz sebe in ker sva bila oba premražena, sem ga vljudno povabila v kočo na vroč čaj. In seveda je bilo vse drugo bolj vroče kot čaj. Vstopila sva v kočo. Odšla sem v kuhinjo, da bi nama skuhala čaj. Med tem, ko sem čakala, da voda zavre, sem slišala, da gospod Anglež prihaja v kuhinjo. Slišala sem njegove korake, ki so postajali čedalje glasnejši. Kar naenkrat so se koraki ustavili. Čutila sem, da stoji za mano. Slišala sem njegovo dihanje in že takrat je moja muca postala čisto mokra. Ugasnila sem štedilnik, saj sem takoj vedela, da čaj ni tisto, kar si nesramno dober mulat želi. Kmalu sem začutila njegove roke okrog svojega pasu. Glavo je prislonil na moja ramena in mi šepetal nagajive besede v angleškem jeziku. Začel me je poljubljati po vratu in z mene slačiti bundo, v katero sem bila oblečena zaradi mraza. Tesno se je stisnil k mojemu telesu, tako da sem čutila njegovega nabreklega tiča. Obrnila sem se proti njemu in ga začela poljubljati na usta. Med strastnim ljubkovanjem me je dvignil v naročje in nesel v drug prostor na zofo, ki je stala pred kaminom. Sedela sem na zofi, ko mi je začel slačiti tudi hlače in spodnje perilo. Dražil me je z jezikom in telo se mi je od razburjenja in vzburjenosti že kar treslo. Njegovo rajcanje je postajalo vse hitrejše in vse bolj agresivno. Želela sem si več. Glasno sem vzdihovala in kmalu sem čutila, kako je vame prodrl s svojim tičem. Nabijal me je vse močneje, dokler nisem doživela orgazma. Nato sva odšla nazaj v kuhinjo. S svojimi močnimi, lepo grajenimi rokami me je dvignil na kuhinjski pult. Razširila sem noge, se tesno stisnila k njemu in že sem ga čutila v sebi. Spet me je nabijal vse hitreje in moji vzdihi so bili vse glasnejši. Bilo nama je že pošteno vroče in pogled na njegovo čokoladno telo, ki je bilo oblito s potnimi kapljicami, me je še bolj vzburjal. Spremenila sva položaj, in sicer tako, da me je dvignil v naročje in naslonil ob steno. Tako sem še bolj čutila njegovega trdega kurca v sebi. Glasno sem vzdihovala, da hočem še, še, še in v tem mi je ustregel. Povedala sem mu svoje najbolj pokvarjene fantazije in gospod Anglež mi je v čisto vseh ustregel in me zadovoljil prav po mojih pričakovanjih. Spet sva spremenila lokacijo. Tokrat sva odšla v spalnico na posteljo, ki naju je že čakala, da na njej izživiva najine spolne igrice. Tokrat sem kar sama prevzela igro. Z rokami sem ga božala po telesu, nežno sem se dotaknila njegovega kurca in potem z rokami spet spolzela nazaj na seksi trebušček in zapeljiva prsa. Odrinila sem ga na posteljo in prevzela nadzor nad njim. Povzpela sem se na njega in se nagajivo drgnila ob njegovo telo. Poljubljala sem ga vse od vratu navzdol. Počasi sem se spuščala k popku in potem še nižje. V rokah sem že držala njegovega trdega kurca. Videla sem, da je že preveč zrajcan in da si neizmerno želi, da preidem na glavno igro. Kurca sem dala v usta in ga začela močno sesati. Med sesanjem sem si pomagala še z rokami. Bilo mu je čedalje bolj všeč in nisem hotela odnehati. Začel je drhteti, hitro dihati. Jaz pa sem mu ga sesala še močneje, glasno je vzdihnil in prišlo mu je v moja usta. Obležala sva v postelji, se privila drug k drugemu in si od precej nenavadnega »čaja« odpočila. Kasneje sva vstala s postelje in se začela počasi oblačiti. Takrat je nekdo potrkal na vrata koče. Ogrnila sem si tanko spalno srajčko in odšla pogledat, kdo je pred vrati. Bila sta dva uslužbenca, ki sta pripeljala drva, da si zakurim kamin. Njun pogled je bil vidno šokiran, saj je bilo nekaj stopinj pod ničlo, jaz pa sem bila v tanki, svileni srajčki. A kljub mrazu je bilo meni neverjetno toplo.

Kdaj pa, če ne letos? Idealna priložnost za novega partnerja!

Novo leto, novi začetki, nove zaobljube. Fitnesi so polni, prijatelji si posvečajo več pozornosti, kako pa kaj tvoje ljubezensko življenje? Najlažje, brez bolečin in posledic za ego se spravi v ljubezensko formo tako, da se prijaviš na Ona-On.com, kjer se spoznava že več, kot 143.000 samskih.

 

Na Ona-On.com lahko izbiraš med različnimi hobiji uporabnikov, pregleduješ slike in komuniciraš samo s tistimi, ki so ti všeč. Januarja je spoznavanje še lažje, saj lahko izkoristiš 50% popust za vse zamudnike, ki ga niste izkoristili že decembra;). Kar moraš storiti je, da klikneš sem ali pa pri plačilu izkoristi promo kodo in vpiši »Srecno2015«.

Najbolje pri vsem tem pa je, da lahko svojo simpatijo, ki jo spoznaš na Ona-On.com, povabiš na pravi zmenek, saj bo 23. januarja, v Cvetličarni, Največji zmenek na slepo v S-LOVE-niji. Tako je, spoznaj se online, zaljubi se offline.

Največji zmenek na slepo v S-LOVE-niji, bo že šesti po vrsti. Vsi udeleženci bodo imeli možnost spoznati veliko novih oseb, saj bo z nami plesni učitelj, Potovanje za samske, fotograf z instantno izdelavo slik, simpatične animatorke in animatorji, Spoznavalnica, plesne skupine iz Plesnega mesta, premierno pa se bo predstavil tudi naš Ljubo. Skratka veliko razlogov, da začneš pogovor in se zabavaš ob spremljevalnem programu.

Program bosta povezovala voditelja radia Antena, ki bosta med 12. in 16. januarjem, v radijskem etru iskala VIP pare, ki bodo v Cvetličarno prišli na zmenek na slepo. Če želiš biti en izmed srečnih parov, ki se bodo prvič videli in spoznali v Cvetličarni, le poslušaj radio Antena in se prijavi.

Če to ni dovolj velik razlog, da se udeležiš največje žurke za samske, ti lahko prišepnemo, da se je lansko leto pri nas spoznalo več kot 800 parov in da smo največji servis za zmenke, v Sloveniji. Kaj še čakaš, registriraj se in pridi 23. januarja, v Cvetličarno Ljubljana. Karto lahko kupiš tukaj. (Oglasno sporočilo)

Gala večer stand-up komedije: Zimski panč: 7 Veličastnih vs. Petek 13.

JURE GODLER * GORAN VUGRINEC – GOC

VLATKO ŠTAMPAR * TANJA KOCMAN * JERNEJ CELEC

TIN VODOPIVEC * TOMAŽ STANOVNIK * MC TEŠKY

Petek, 13. februar * 20.00 @ Festivalna dvorana, LJ

+ PIŽAMA: Ekskluzivno Valentinovo Oranje (14/2)

 

Zdaj že lepo utečeni Zimski Panč – Gala večer stand-up komedije, ki se v ljubljanski Festivalni dvorani odvija v sodelovanju Ceha za smeh in Pionirskega doma, bo spet malce poseben. Če je bil lanski kulturno-olimpijski, ga bosta letos pobarvala pustni čas in petek trinajstega – dan, ko se smejimo še posebno glasno!

 

Trinajstici se bo zoperstavilo sedem veličastnih mojstrov smeha. Nosilca programa bosta wunderkind JURE GODLER in povratnik GORAN VUGRINEC – GOC iz zagrebškega Studia smijeha. Življenje iz kockaste perspektive bo ob njem pojasnil še VLATKO ŠTAMPAR, žensko kvoto pa bo tokrat zapolnila komentatorka iz oddaje Bog ne daj, da bi crknil televizor in glas Radia Center, TANJA KOCMAN.

 

JERNEJ CELEC bo nastopil z izsekom iz svoje prve samostojne celovečerne predstave ‘Ni vse črno', TIN VODOPIVEC bo Zimski Panč izkoristil za priprave na šopek svojih svežih projektov, mlajšo gardo pa bo tokrat zastopal TOMAŽ STANOVNIK. Dogodek bo izven kategorije povezoval MC TEŠKY. Mimogrede, to je tisti je tip v fraku in cilindrom, ne simpatični rumeni zmaj na odru …

 

KER PA ČREMU PETKU 13. SLEDI VALENTINOVO …

… lahko smeh raztegnete čez cel vikend. Zimskemu Panču bo v soboto, 14. februarja, sledilo ekskluzivno Valentinovo oranje z BOŠTJANOM GORENCEM – PIŽAMO, stand-up uspešnica minulega leta, ki se se približuje 50 razprodanim ponovitvam. Namig za boljše polovičnike: če bi za Valentinovo radi utekli ogledu hollywoodske ekranizacije pornografije za zdolgočasene gospodinje, pa le ne bi radi zaorali v prazno, si privoščita vsaj Pižamo! XXL doza smeha zagotovljena.

 

– – – – –

 

VSTOPNICE ZA ZIMSKI PANČ

Lastovka (do vključno 23/1) = 10€

Redna Cena (od 24/1 naprej) = 15€

Dijaki / Študentje / Upokojenci = 12€

 

DVODNEVNE VSTOPNICE ZA ZIMSKI PANČ + PIŽAMOVO ORANJE

Redna cena (nakup je mogoč le do do 13.2) = 25€

Dijaki / Študentje / Upokojenci (le do 13/2) = 22€

 

PREDPRODAJA EVENTIM

Hiše vstopnic + Petrol + Big Bang + Pošta + Kompas + (K)iosk +

3Dva trafika + Mercator Hipermarket + Svet Knjige …

www.eventim.si & www.vstopnice.com

t: +386 (0)1 420 50 00 (pon-sob/mon-sat/lun-sab 8:00 – 16:00)

Univerze v težkih razmerah

Namen te vlade je spodbujati slovensko znanost in univerze, ki so neizogiben člen pri razvoju družbe, je poudaril premier Cerar. Zato se je zavzel za vzpostavitev delovne skupine na strani univerz, ki bi bila redno v stiku z vlado in pristojnim ministrstvom za lažje sprotno reševanje težav.

S tem predlogom se je strinjal tudi rektor ljubljanske univerze in predsednik rektorske konference Ivan Svetlik. Prepričan je, da bi naredili velik korak naprej, če bi jim uspelo že letos obrniti trend razpoložljivega denarja za univerze v drugo smer.

Več kot polovica članic Univerze v Ljubljani je v rdečih številkah, mariborska univerza je za petino premalo financirana, v najslabši finančni kondiciji je primorska.

Rektor Univerze na Primorskem Dragan Marušič je poudaril, da jim država ne plačuje nekaterih študijskih programov od tretjega letnika naprej: “Mi v resnici shajamo brez kakšnih odpuščanj zgolj zato, ker imamo izredni študij, s katerim pokrijemo primanjkljaj.”

A izrednega študija, ki je bil v preteklosti pomemben vir financiranja rednih študijskih programov, je – tudi zaradi bogate ponudbe koncesioniranih študijskih programov in manjših generacij študentov – vse manj. Univerza v Mariboru tako po besedah njene prorektorice Mihaele Koletnik zaradi varčevalnih ukrepov države ter usklajevanja ponudbe vpisnih mest in povpraševanja kandidatov za vpis krči študijska mesta in programe: “V zadnjih treh letih smo tako skrčili študijske programe, za katere je bilo izredno malo zanimanja in izvedba ni bila ekonomična.”

Posamezne fakultete ljubljanske univerze že pripravljajo bolj racionalne študijske programe, univerza bo ponudila manj vpisnih mest za novo študijsko leto, je pojasnil Svetlik. Na zagotovilo ministrice za šolstvo Stanke Setnikar Cankar, da bo visoko šolstvo iz proračuna letos dobilo enak obseg sredstev kot lani, pa odgovarja: “No, to je za nas zelo slaba tolažba, ker so nam pošle vse rezerve za pokrivanje tistih primanjkljajev, ki so nastajali že doslej zaradi premajhnega financiranja programov zlasti petega letnika.”

 

ŠOU v Ljubljani v načrtovanju prvega študentskega kulturno-izobraževalnega središča

Potrebi po vzpostavitvi študentskega kampusa, ki bi na enem mestu združeval kulturno in izobraževalno dejavnost študentov, ob tem pa omogočal še subvencionirano bivanje ter zadovoljeval še druge osnovne potrebe mladih, smo v Ljubljani priča že vrsto let. Država skupaj z Mestno občino Ljubljana vse od osamosvojitve do danes ni uspela uresničiti omenjenega projekta, manjko pa študentje še vedno občutimo.

 

Študentski zbor ŠOU v Ljubljani je na 35. redni seji v začetku lanskega junija podal zeleno luč za vzpostavitev prvega študentskega kulturno-izobraževalnega središča, tako imenovanega študentskega kampusa ŠOU v Ljubljani, ki bi na enem mestu združeval študente in jim omogočal udejstvovanje na področju izobraževanja in kulture.

 

Študentski kampus, ki bo vzpostavljen na lokaciji v neposredni bližini samega središča prestolnice, parka Tivoli in glavnih prometnih povezav po Ljubljani, bo na enem mestu združil številne študentske dejavnosti, kot so največja študentska čitalnica, coworking prostori za delovanje študentskih društev, centralna info točka za študente, študentski socialni inkubator, ki skrbi za podporo študentskim projektom in start-upom, prostori namenjeni vajam študentskih kulturnih društev, športne površine, manjša diskontna trgovina s študentom prijaznimi cenami, študentska menza, ateljeji, prostori za vaje študentskih kulturnih društev, nenazadnje pa tudi prostori administracije ŠOU v Ljubljani ter zavodov in ustanov ŠOU družine. Načrti ŠOU v Ljubljani pa v dolgoročni strategiji študentskega kampusa posegajo tudi na področje bivanjske problematike študentov, seveda ob pomoči drugih institucij, kot so Mestna občina Ljubljana ter pristojna ministrstva.

 

Študentski kampusi, ki na enem prostoru združujejo vse za potrebe študentov, so v tujini stalna praksa, žal pa pri nas nobena od pristojnih javnih institucij do zdaj ni bila sposobna izvesti takšnega projekta. Tuji študentski kampusi ponavadi vključujejo čitalnice za učenje, prostore za študentska društva, menze, športne površine, trgovine in druge prostore, kjer se študentje lahko združujejo. Kampusi omogočajo študentom, da se med sabo srečujejo, se povezujejo, sodelujejo in izmenjujejo ideje, ustvarjajo nove projekte, se učijo in obštudijsko udejstvujejo. Investicija v središče, ki bo v Ljubljani zbližalo študente in skušalo celovito zadovoljiti njihove potrebe, je v času, ko vlada in državni zbor pospešeno krčita pravice študentov, še posebej pomembna.

K snovanju same prostorske ureditve kampusa nameravamo povabiti tudi študente, zlasti arhitekture in krajinske arhitekture, seveda pa tudi vse ostale, ki bi želeli soustvarjati skupen prostor oziroma stičišče, ki bo študentom Univerze v Ljubljani na voljo za najrazličnejše aktivnosti in udejstvovanja. Podrobnejši finančni plan investicije bo Študentskemu zboru ŠOU v Ljubljani in s tem tudi širši javnosti predstavljen na eni izmed februarskih sej zbora, ko bodo zaključeni vsi potrebni

 

izračuni. Vsekakor pa bodo stroški kampusa racionalizirani, ob čemer ne smemo pozabiti, da kampus ne potrebuje nikakršnjih večjih gradbenih posegov, temveč zgolj dobro vizualizacijo prostora, nekaj obnovitvenih del oziroma manjših prilagoditev.

Letno vinjeto 2015 prejme …

Izžrebali smo nagrajence nagradne igre, ki prejmejo letno vinjeto in ostali privlačne nagrade.

Na naši Facebook strani Revija Študent je v zadnjem mesecu potekala nagradna igra, kjer smo za vas podeljevali letno vinjeto in pet etuijev za tablični računalnik.

Srečni nagrajenci so:

Letno vinjeto prejme Simon Brenkuš

 

Etui za tablični računalnik prejmejo
Višnja Kocjančič
Mateja Jenko

Mitja Felkar

Tomaž Potočnik

Sead Murić

Čestitamo vsem!

Vsi nagrajenci so o prevzemu že obveščeni preko e-naslova, ki so ga navedli v nagradni igri.

 

Spremljaj nas tudi na Facebook strani.

 

Zabavna rekreacija

Rolanje predstavlja enega izmed najhitrejših načinov transporta po natrpanih mestnih ulicah, poleg tega je tudi zelo prijetna oblika športne aktivnosti. Tudi pozimi.

Je zelo priljubljen način rekreacije, s katero se zabavamo, nevede pa poskrbimo še za svoje zdravje, krepitev mišic, koordinacijo, povečanje vzdržljivosti ter izboljšanje splošnega počutja.

 

Rolerji naj bi izvirali iz 17. stoletja, in sicer iz Skandinavije, kjer je bilo drsanje preprost način premagovanja razdalje. Pomembno preobrazbo iz kotalk do rolerjev pa sta storila ameriška hokejista Scott in Brennan Olsen, ki sta v začetku 80. let prejšnjega stoletja hotela dodatno trenirati tudi med poletnim časom, zato sta kotalke spremenila po podobi drsalk. Danes se rolerji in rolanje samo hitro razvijajo, posledično imamo tudi vedno več športnih tekmovanj na rolerjih, kot so ulična tekmovanja, park rolanja, hokej na rolerjih (inline hokej), hitrostno rolanje, slalom, downhill …

Če niste še nikoli rolali, se lahko udeležite tudi šole rolanja, ki jo ponujajo različni športni klubi. Ti tečaji vas bodo pod strokovnim vodstvom naučili osnov rolanja, od rolanja po eni nogi, ustavljanja z zavoro v travi in na pesku, zavijanja in raznih trikov. Seveda pa se lahko rolanja naučite tudi sami ali še boljše, v družbi prijateljev. Za začetek pa si morate kupiti rolerje. Izbira je velika in pestra, tako da vam ni treba kupiti prvih, ki jih vidite, ampak je boljše, da informacije in teste o rolerjih poiščite na spletu. Obstajajo različne spletne strani, ki vam pomagajo pri izbiri najbolj primernih rolerjev za vas in vaš stil oz. vrsto rolanja. Cena se giblje nekje med 50 in 200 ter več evri, za dobre povprečne rolerje pa boste morali odšteti nekje sto evrov. Rolerji naj bodo udobni, a naj ponujajo zadostno oporo skočnemu sklepu.

Če vas samo rolanje še ni prepričalo, pa predstavljamo še 10 razlogov, zakaj se lotiti ravno rolanja.

  1. Druženje. Rolanje je družabno, ko obujete rolerje, postanete enakopravni „sorolarjem“, ne glede na nivo znanja, aktivnost pa ponudi še priložnost za pogovore, smeh in vsesplošno druženje posameznikov vseh starosti.
  2. Za vse generacije. Je  šport, ki se ga lahko lotijo vsi družinski člani, od najmlajših do starejših in mladih po srcu.
  3. Samota. Če se ne želite rekreirati v družbi, je rolanje odlična priložnost za uživanje v samoti, saj si lahko sami načrtujete želeno pot, vstavite slušalke, vklopite glasbo in se prepustite toku.
  4. Manjše obremenitve sklepov. Rolanje lahko predstavlja tudi vzporedni trening, ki koristi večini športnikom, saj manj obremenjuje sklepe kot tek, istočasno pa ponuja aerobne rezultate.
  5. Prevoz. Uživajte koristi pešca in hitrost na manjših kolesih, saj rolerji ponujajo idealen način transporta po urbanih okoljih.
  6. Okolju prijazno. Rolerji so okolju prijazni, saj ste vi in vaša volja njihovo gorivo.
  7. Fizični in mentalni fitnes. Rolanje pomaga okrepiti srce in zjasniti um, pri tem pa porabljate kalorije, oblikujete mišice, lajšate stres in izvajate aerobno vadbo.
  8. Adrenalin. Aggressive, downhill in off-road rolanje je primerno za vse, ki iščete izzive in sproščanje adrenalina.
  9. Tekmovanja. Hokej na rolerjih, hitrostno rolanje, umetnostno rolanje, aggressive ali freestyle rolanje so rolerske aktivnosti za vse, ki želite doseči cilj. Košarka ali nogomet na rolerjih pa sta novejši obliki športa na rolerjih, za tiste, ki želite biti drugačni.
  10. Prilagodljivost. Rolanje je lahko natančno tisto, kar želite, da je in vedno se lahko odločite, kje in kdaj se želite z njim ukvarjati. Jutro, popoldne ali večer, družabno, rekreativno ali tekmovalno.

Prihajajoči pomladni meseci pa so ravno pravšnja spodbuda, da se iz zimskega spanja prestavimo v naravo in se (ponovno) spoznamo z rolerji. 

Potovanje v deželo srečnih ljudi

Ideja za prvo pravo popotniško potovanje se mi je porodila nekega mračnega in mrzlega popoldneva v znani ljubljanski restavraciji.

Prijateljica Anita, izkušena popotnica, mi je pripovedovala o eni najrevnejših in najbolj izoliranih dežel na svetu, kjer imajo ljudje tako zelo malo materialnih dobrin, a so kljub temu izredno srečni. „Če si želiš stran od tega potrošniško ponorelega zahodnjaškega sveta, potem pojdi v Burmo, kjer boš doživela svet, kot je bil pred 100 leti,“ mi je rekla Anita. Kot se je kasneje izkazalo, je Mjanmar z neštetimi zlatimi budističnimi templji, s slikovitimi tržnicami, pravljičnimi sončnimi zahodi in pristnimi nasmehi ljudi očaral tudi mene.
Državo Mjanmar, ki se je do leta 1989 imenovala Burma, s trdo in z neusmiljeno roko vodijo generali, ki zatirajo vse demokratične težnje domačinov, celo menihov in to veliko državo Jugovzhodne Azije držijo v objemu stroge izolacije in kontrole. Tako lahko že takoj po pristanku v največjem ter nekdanjem glavnem mestu Yangon nemudoma izklopiš telefon, saj je omrežje zablokirano, hitro se moraš sprijazniti tudi z dejstvom, da je elektrika prisotna v večjih mestih le nekaj ur na dan ter da se moraš kot popotnik prvi dan oborožiti z mjanmarskimi kyati, saj bankomatov praktično ni. Ceste so slabe, večinoma makadamske, zato naporni in dolgotrajni prevozi zahtevajo veliko potrpežljivosti. Kljub temu da je Mjanmar bivša angleška kolonija, angleščino govori le malo ljudi, a se z domačini hitro sporazumeš z nasmehom in gestami. Vendar vse te – za nas, zahodnjake – pomanjkljivosti naredijo popotovanje še toliko bolj zanimivo in bogato z najrazličnejšimi doživetji.

Sončni vzhod
Yangon s svojim prometnim kaosom, hrupom, smrdljivo kanalizacijo na odprtem, pouličnimi stojnicami z raznovrstnim tropskim sadjem, z zelenjavo, ročno izdelanimi cigarami, avtomobilskimi deli, s popravljalnicami tipkalnih strojev, z mešanico ljudi z vseh možnih koncev Azije (tu srečaš Nepalce, Indijce, Tajce, Kitajce, Filipince) ter verstev (budisti, hindujci, muslimani, katoliki) spominja na druga velika azijska mesta, zato sva se s sopotnico željni dogodivščin na mjanmarskem podeželju po dveh dnevih odpravili na 12 ur naporne vožnje oddaljeno jezero Inle, ki je obvezna postojanka za vsakega turista, ki ga pot zanese na ta konec sveta.
Turistično razvito mesto Nyaung Shwe je izhodiščna točka za plovbo po 22 km dolgem in 11 km širokem jezeru, ki domačinom predstavlja življenje. Večina se jih preživlja z ribištvom ter z obdelovanjem posebnih, na vodi plavajočih vrtov, kjer gojijo paradižnik, papriko, čebulo, česen, melone, papajo, banane in vse vrste rož. Na obrobju jezera si je mogoče ogledati ribiške vasice ljudstva Intha, ki živi predvsem v bambusovih hiškah na kolih in svoj pridelek ter različne ročne izdelke prodaja na plavajoči tržnici.
Eden izmed mojih najlepših in nepozabnih trenutkov v Burmi je bilo vsekakor doživetje sončnega vzhoda na jezeru. V dolgem, lesenem kanuju se počasi voziš skozi jutranjo meglico, mimo jezerskega rastlinja in opazuješ ribiče, kako s svojimi ogromnimi bambusovimi mrežami lovijo svoj dnevni zaslužek, izza hribov pa se veličastno vzpenja sonce.

Bambusova vasica
Večina turistov in pohodnikov se na tem koncu države odpravi na večdnevne pohode po hribih, kjer živijo najljubeznivejši ljudje na svetu. Tudi midve sva za pičlih 36 dolarjev za 3 dni najeli lokalnega vodiča in obenem kuharja, ki nama je med potjo po prekrasni pokrajini pripovedoval o težkem življenju ljudi v odročnih vaseh, o njihovih običajih, o budizmu, odprto nama je govoril celo o krivični politični situaciji. Razgled se nam je razprostiral na ducate gričkov, na živo rdeča, bež in rjava polja, med katera so bila posejana mogočna živo zelena drevesa, vsake toliko pa smo uzrli tudi kakšno zlato-belo pagodo (budistično svetišče).
Prvo noč smo prespali v bambusovi vasici, kjer iz obilice močnega bambusovega lesa izdelujejo vse mogoče: strehe, stene, tla, vrata za svoje hiše na kolih (domovanja morajo biti dvignjena od tal zaradi obilice dežja in blata v deževni sezoni, spodnji del pa uporabljajo za živino in shranjevanje pridelka), mostove, košare in druge izdelke, ki jih potem prodajajo na tržnicah v večjih mestih.
Tukajšnji ljudje v svojem življenju niso videli prav veliko turistov, zato so naju začudeno opazovali, se dotikali najine blede kože, ki se jim zdi nekaj najlepšega, otroci pa so se smejali najinemu plesu na njihovo glasbo (v vasi je ravnokar potekala neka slovesnost) in se čudili fotografijam zasnežene Slovenije. Občutki so bili enkratni: bili sva jim enako zanimivi kot oni nama.

Ko te prebudijo menihi
Drugo noč sva po sedmih urah hoje po prašnih potkah, riževih poljih in po prijetnem večernem pogovoru z ostalimi pohodniki prespali v nekem samostanu, kar se je izkazalo tudi za svojevrstno izkušnjo, saj so naju ob petih zjutraj z žebranjem molitvic Budi pokonci vrgli gologlavi menihi. Ti živijo po strogih budističnih pravilih, od materialnih stvari pa smejo imeti le 8 predmetov: tri temnordeče obleke, črno posodo, pas, brivnik, odejo in dežnik. Kljub vsem pravilom pa budizem dobro skrbi za svoje duhovne izbrance: v zgodnji mladosti vsi dečki in nekatere deklice za nekaj mesecev vstopijo v samostan, kjer jih naučijo pisati in brati – zato v Mjanmaru skoraj ni nepismenih.
V naslednjih dneh sva si ogledali kulturno prestolnico Mandalay in zanimiva, z mnogimi zlatimi pagodami bogata, starodavna mesta Sagaing, Avo in Amarapuro, ki se ponaša z najdaljšim tikovim mostom na svetu. A gneča turistov organiziranih potovanj nama ni prav nič dišala, zato sva karseda hitro pobegnili v prekrasni Bagan, ki je sicer ena izmed najbolj obiskanih turističnih atrakcij v vsej deželi, a na površini 40 km² arheološkega območja turiste težko kje srečaš.

Pravljični sončni zahod
Območje Bagana se ponaša kar s približno 2.000 pagodami in templji, ki jih je v skoraj tisoč letih dalo zgraditi 11 kraljev. Templji so preživeli vojne, ropanja, požige, potrese, viharje in še naprej bijejo bitko s časom, saj je obnovitvena naloga, ki si jo je zadal Unesco, sila težavna in zahtevna. Edinstveno doživetje je seveda pravljični sončni zahod na eni izmed večjih pagod, od koder se ti pogled razprostre na tisoče in tisoče svetišč, od najmanjših pa do gromozanskih templjev. Pravijo, da je Bagan nekaj podobnega, kot če bi vse najznamenitejše evropske katedrale, cerkve in kapele postavili na eno samo območje.
Po treh tednih potovanja, utrujajočih vožnjah iz kraja v kraj, nekaj neprespanih nočeh in prebavnih težavah se nama je prilegel nekajdnevni počitek na prekrasnih samotnih mjanmarskih plažah, od Burme pa sva se poslovili z obiskom pagode Shwedagon, ki je s 65 tonami zlata najsvetejša in največja znamenitost ene najlepših azijskih dežel.

Število prebivalcev: 47,7 milijona
Jezik: burmanščina
Denarna enota: mjanmarski kyat (1 US dolar = 1000 kyatov)
Na pot: november–marec (sušna sezona)
Vizum: je potreben, priporočljivo ga je pridobiti pred potovanjem pri ambasadi v Berlinu
Dnevni obrok: od 1 US dolarja naprej
Nastanitev: dvoposteljna soba od 10 US dolarjev naprej