Dve uri trajajoča razprava o bolonjskih študijskih programih, ki se je odvila na Ekonomski fakulteti v Ljubljani 22. februarja zvečer, je dodobra razgrela nabito polno Plavo dvorano. Pogosto negodovanje nad povedanim, pa tudi smeh in ploskanje ter seveda številna vprašanja iz pretežno študentskega občinstva so paleto govornikov vse do zadnje minute soočali s težavami in izzivi novega sistema študija…

Gostje Okrogle mize so bili dr. Maks Tajnikar, dekan EF; dr. Janez Možina, državni sekretar na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; dr .Peter Jambrek, predsednik Sveta za visoko šolstvo; Bojan Kurež iz Študentske organizacije Slovenije; dr. Monika Kalin Golob, prodekanja za dodiplomski študij na Fakulteti za družbene vede; dr. Samo Kropivnik, prodekan za organizacijsko in informacijsko področje FDV ter dr. Stanka Setnikar-Cankar, prodekanja za mednarodno sodelovanje Fakultete za upravo.

Se bodo študentje, ki študirajo po starem sistemu, lahko vpisali na programe po bolonji?
“Vroči kostanji”, ki so si jih podajali v besednih dvobojih, so se nanašali na prehode iz starih v nove, bolonjske programe, nazive in Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih, umaknjen iz procedure ter na podiplomske programe in financiranje le-teh. Dr. Tajnikar je izrazil pričakovanje, da bo omenjeni zakon sprejet in se že takoj zavzel za to, da bi morala biti bolonjska magistratura magistratura znanosti (ne pa stroke). Dr. Jambrek je poudaril, da je osnutek možnih meril za prehode izdelan, a dokler ni zakona in z njim primerjave med starimi in novimi naslovi, Svet ne more sprejeti obvezujočih meril. Ko je do besede kot tretji prišel dr. Možina, je najprej označil naslove Okrogle mize kot neprimerne. “Tak oster naslov ni potreben,” je dejal. Potem je pojasnil, da v ministrstvu razumejo dikcijo Zakona o visokem šolstvu tako, da imajo študentje pravico študirati po programih, po katerih so se vpisali v 1. letnik in da bo ta pravica trajala do leta 2015. Ne piše, da lahko študentje preskakujejo sredi študija, je prepričan, kar je podkrepil s tem, da so takšne tudi izkušnje pri dosedanjih spremembah študijskih programov.

Študentski predstavnik Bojan Kurež je jasno izrazil zahtevo, da naj ima vsak študent možnost, da individualno izbira, ali bo prešel v novi program, brez kakršnihkoli (ne)formalnih pritiskov; pravico ima tudi do celovitosti izobrazbe, na voljo pa mu morajo biti tudi ustrezne informacije, kaj prehod pomeni – glede izobrazbe, naslova, zapisanih učnih dosežkov.

Kako je bilo lani na EF?
Iz občinstva se je oglasil študent 2. letnika EF, zadnje generacije, ki še študira po starih programih in povedal zbranim, da bodo nekateri njegovi kolegi namensko ponavljali, ker bodo na ta način lahko študij nadaljevali po novem programu, in da se mu zdi krivično, da ni možnosti izbire. Na Fakulteti za management naj bi študentom omogočili prehod iz 2. letnika starega programa v 3. letnik bolonjskega, je še dodal. Dr. Setnikar-Cankar s Fakultete za upravo je nato predstavila stališče senata na svoji fakulteti: če bodo merila odobrena in bo za večina študentov, bo možnost prehoda odobrena, seveda z zagotovitvijo, da ne kršijo zakonodaje.

Eden od pobudnikov peticije za enakovreden prehod v okviru podiplomskega študija lani poleti na EF je obžaloval, da nimajo nobenih pametnih informacij, in povedal, da niso smeli ponavljati, da bi prišli na nov program in bi tako z manjšim številom izpitov prišli do istega naslova. Dr. Tajnikar je dejal, da imajo na EF vse dokumente, da se študentje individualno odločijo, in povabil študente, naj gredo v nove programe. Menijo namreč, da so boljši in da znajo v treh letih naučiti več kot prej v štirih letih.

Povprečna doba študija sedaj je 6,9 let
Dr. Možina je to, da bi študentje lahko enako količino snovi, za katero so prej potrebovali v povprečju 6,9 let (podatek za Slovenijo), osvojili v treh letih, ob tem pa imeli čas še za kaj drugega kot za študij, označil za znanstveno fantastiko. Za kaj takega bi morali biti že pravi supermani, je še dodal.

Dr. Jambrek se je s Tajnikarjem strinjal, da zakon ne dopušča, da bi vse kategorije študentov v paketu prepisali iz starih v nove programe. Možnost, da se prehodi izvedejo na osnovi individualnih prošenj študentov, pa seveda obstaja. “Vsaj od junija 2005 je osnovna struktura nazivov dogovorjena.” Optimalno prehodnost med programi je po njegovem mnenju nujno zagotoviti: “Jaz bi bil radikalno na stališču prehodnosti.” Dr. Setnikar-Cankar se je ob tem nekoliko začudila, glede na to, da 3+2 ni poenostavitev, ampak gre za intenzivne programe – v čem naj bi bila tista razlika med starimi in novimi, na podlagi katere bi se odločili.

EF želi od Sveta potrditev prehodnih pogojev, je poudaril dr. Tajnikar, dr. Jambrek pa je obljubil, da bo predlog uvrščen na sejo Sveta neki petek v marcu, če ga dobijo, na kar je Tajnikar odvrnil, da je že pri njih! Medtem so Kurežu očitali, da je bila ŠOS proti prehodom, zato je razložil, da ni bilo tako. So pa opozarjali na probleme in vlagali velike napore v nastajanje Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih. Povedal je, da so nasprotovali enačenju diplomantov starih programov s tistimi, ki zaključijo 2. stopnjo bolonjskega programa. Predlog zakona je bil večkrat spremenjen, potrjen na Vladi, umaknjen iz procedure v Državnem zboru. S slednjim se na ŠOS ne strinjajo, je še dodal, saj študentje tako ne vedo, kaj bodo, ko končajo študij. Kurež je ob tej priliki pozval ministra in MVŠZT, da čim prej vrnejo zakon v parlamentarno proceduro.

Kako bodo primerljivi stari in novi programi se še ne ve
Dr. Možina je na to odgovoril, da primerjava med novimi in starimi programi ni kaprica ministrstva, ampak nekaj normalnega. 215.000 in več dosedanjih diplomantov je tudi treba v zakonu upoštevati! Naslovi ostanejo takšni, kot so, torej diplomirani univerzitetni oziroma visokošolski ta in ta ter magister te in te stroke, pisano za imenom in priimkom. Dejal je še, da parlament zahteva, da se zakon dopolni na točki primerljivosti.

Dr. Tajnikar, ki je samozavestno izjavil, da misli, da vse ve o nazivih v Evropi, je zbrane seznanil z dejstvom, da se stari naziv nikjer ni izenačil z 2. stopenjskim po bolonji. Poudaril pa je, da je nepotrebno izgubiti magistra znanosti – v Evropi ga imajo. Zakaj bi si Slovenci prikrajšali pravico, da bi dali našim magistrom naziv master of science, se je spraševal. Ni potrebe po ekvivalenci, je njegovo stališče, v evropskem prostoru bi imeli pravi naziv, če bi magistra stroke spremenili v magistra znanosti. Dr. Možina je repliciral, da se s povedanim ne strinja in da tako ali tako nihče ne bo imel naziva “magister stroke”, ampak bo ta stroka natančno poimenovana, na primer magister ekonomije. Govorniki so omenili tudi to, da razpisi ES za delovna mesta v Bruslju zahtevajo “izobrazbo, ki omogoča vpis na doktorski študij”.

Šolnina na EF za podiplomski študij znaša 600 tisočakov na leto in dr. Tajnikar opaža zelo dobre uspehe študentov. Spomnil pa je na deklaracijo med nekdanjim ministrom Gabrom in ŠOS o tem, da bo sofinanciran 4. letnik bolonjskega programa. Ob tem je Kurež navedel 73. člen Zakona o visokem šolstvu, po katerem naj bi bilo visoko šolstvo tudi po bolonji javna dobrina. Šolnino na katerikoli stopnji je označil za nedopustno in socialno nepravično, izpostavil pa je tudi dejstvo, da na EF šolnina za zadnje leto 2. stopnje ni sofinancirana niti tretjini socialno najšibkejših študentov.

Dr. Setnikar-Cankar je opozorila, da je eksplicitna izključitev študentov podiplomskega študija po bolonjskih programih iz razpisa ministrstva za sofinanciranje diskriminatorna. Odgovor dr. Možine je bil, da je ministrstvo predlagalo financiranje 5 let za vsakega študenta, pa je ŠOS temu nasprotovala, češ da dikcija ni dovolj jasna. Potem se je Vlada odločila za reformne ukrepe, predvideno sofinanciranje s strani študentov pa bi izenačilo pogoje za vse študente. Po novem izrednih študentov sploh ne bi bilo, vprašanje štipendijske politike pa je v reševanju, je še dodal.

Brezplačni magisteriji le za diplomante bolonjskih programov?
Dr. Tajnikar je razložil, da EF ni dobila sofinanciranega niti rednega niti izrednega novega podiplomskega programa, čeprav se je na razpis prijavila, 2. letnik starega magistrskega programa pa ja. Odgovor dr. Možine je bil, da bodo novi podiplomski programi sofinancirani za študente, ki bodo zaključili nove, bolonjske programe. Četrt pred deveto je v dvorani vršalo, negodovanje nad besedami dr. Možine je bilo očitno.

Za konec je dr. Tajnikar izrazil svojo zaskrbljenost nad tem, da bi lahko prišlo do omejevanja pri vpisu na podiplomski študij, in se zavzel za to, naj bo dana možnost izbire – naj poleg dela, ki bo sofinanciran, ostane še možnost študija proti plačilu šolnine. “V Evropi ne boste dobili delovnega mesta brez magistrature!”

Martina Srblin

Minili so časi, ko so direktorji nastale krize reševali ob njihovem nastajanju in to z zelo dobrim uspehom in majhno medijsko odmevnostjo. Krize so postale del našega vsakdanjika. Živimo v dobi elektronskih medijev, ki nam takorekoč takoj zagotovijo informacije o naravnih katastrofah, tehnoloških nesrečah, človeških konfliktih in seveda tudi menedžerskih spodrsljajih. Z naraščajočim številom kriz se tako ukvarja posebna veja menedžmenta – krizni menedžment.

Poglavitne naloge kriznega menedžmenta so načrtovanje in nadzorovanje okolja podjetja – prepoznavanje prednosti in nevarnosti v okolju ter napovedovanje in oblikovanje prihodnjih silnic, ki bi lahko vplivale na podjetje, analiziranje okolja ter oblikovanje akcij podjetja in odzivov, ki bodo v pomoč pri doseganju ugodnega položaja podjetja na trgu v primeru kriz.
Glavna načela pri upravljanju krize so razvijanje pozitivnega stališča do krize oz. do nastalih razmer, poslovanje podjetja v sozvočju s pričakovanji različnih javnosti, ustvarjanje dobrega imena podjetja z uspešnim komuniciranjem zanesljivih dejstev ter iskanje priložnosti med krizo.

Vsaka kriza ima svoj tristopenjski cikel – obdobje pred, med in po krizi.
V času pred krizo lahko naredimo največ za njeno preprečevanje. Za predkrizno obdobje je pomembno nenehno spremljanje okolja, prepoznavanje možnih kriz, s katerimi se lahko soočimo in priprava na krize, kolikor je to mogoče. Pravočasno lahko zaznavamo in upoštevamo signale, ki jih ne smemo prezreti, podcenjevati ali zanemariti.
Če smo vse signale spregledali in je do krize že prišlo, nam je lahko v veliko pomoč vnaprej dobro pripravljeni krizni načrt. V njem oblikujemo krizno skupino, ki upravlja z vsemi vidiki krize, oblikujemo različne scenarije, krizne informacije z vsemi potrebnimi podatki, načrtujemo odzive in nekatere vnaprej pripravljene odgovore, ki jih prilagodimo različnim scenarijem in različnim javnostim (medijem, interni javnosti, delničarjem ipd.). Krizni načrt je v bistvu tudi komunikacijski načrt, saj vsebuje smernice komuniciranja v krizi.

Kriza je najbolj dramatičen, nestanoviten in tvegan čas. V obdobju med krizo je potrebno odločitve sprejeti hitro, kljub pritiskom notranjega in zunanjega okolja. Poskušamo kar najbolje obvladati posledice, ki nastanejo zaradi kriznega dogodka ali objav v medijih. Hitra in premišljena reakcija ob krizi lahko prepreči nadaljnjo katastrofo.

Po krizi je treba stanje čim prej normalizirati. Če je potrebno, spremenimo organizacijsko strukturo, poslovno politiko in podobno. Prav tako veliko pozornost namenimo krepitvi ugleda. To je tudi čas, ko v najslabšem primeru stabiliziramo krizno območje, v najboljšem primeru pa pišemo poročilo in analiziramo, kaj se je zgodilo in kaj se lahko iz tega naučimo.

Priprava na krizo je pomembna osnova učinkovitega kriznega komuniciranja in upravljanja. Organizacije, ki so sposobne predvideti potencialne krizne situacije, so se sposobne bolje pripraviti, oblikovati različne scenarije in odzive. Tako kot so krize različne, jih tudi podjetja različno dojemajo, se nanje pripravljajo in tudi z njimi upravljajo. In podjetja so tista, ki s krizo potonejo ali jo izrabijo kot odlično priložnost.

Stara sem 26 let. V obdobju absolventa sem začela opravljati strokovno prakso, pri kateri sem dobila mentorico, malo starejšo od sebe. Delovno sva se zelo ujeli, pogovarjati sva se začeli tudi osebne stvari in se počasi družiti. Ne gre mi v glavo, zakaj vedno več razmišljam o njej. Tudi fantaziram o njej občasno. Vendar je to mogoče posledica dobrega ujemanja na čustvenem in intelektualnem nivoju in posledica, ker sem večino svojega življenja samska. Prebrala sem veliko o homoseksualnih nagnjenjih, vendar se v tem ne najdem. Je prvič, kar mi je všeč ženska, vendar tudi resnega tipa še nisem imela. Ne vem ali do zdaj sploh nisem intenzivno razmišljala o tem, ali si priznala, kajti pri 26ih letih se mi zdi, da bi bilo to področje osebnosti že lahko oblikovano. Ne mislim se zapletati z njo, ker mislim, da sem straight in tudi moje predstave o življenju so take, da vidim ob sebi moškega, družino…, vendar se ob njej dobro počutim in tudi z njene strani čutim več kot morda samo prijateljstvo. Kako ugotoviti, kaj sem?

Tadeja

Področje spolne usmerjenosti je pod vplivom nekaterih ideologij in njihove dediščine oziroma oklepanja njihove pravilnosti še zmeraj eno takih, na katerem ni možno podajati jasnih in enoznačnih odgovorov. Tudi trenutno prepričanje veliko razlagalcev “normalnega” razvoja spolne usmerjenosti predstavlja heteroseksualno zvezo kot tisto, ki kaže na doseženo zrelost osebnosti in zaključen osebnostni razvoj ob zaključku mladostniškega obdobja. Prevzemanje istospolne socialne vloge in vedenja, ki je s tem povezano, velja za razvojno nalogo, ki je vezana na obdobje mladostništva. V skladu s tem se na pragu odraslosti presenetljivo sprašuješ, kakšna je tvoja spolna usmerjenost. Na drugi strani vse več ugotovitev priča v prid razlagam o spolni identiteti in spolnem vedenju kot o spreminjajočih se razsežnostih pri posamezniku, v kontekstu nekih trenutnih življenjskih okoliščin. V skladu s tem ni nujno, da si istospolno usmerjena, ko te privlači ena oseba, s katero imaš odnos, kot si ga opisala.

Kako lahko torej ugotoviš, kakšna je tvoja spolna usmerjenost? Vprašanje je težko in do odgovora nanj se ne boš dokopala iz danes na jutri. V prvi vrsti je potrebno odgovoriti na dve ključni vprašanji. Prvič, kaj bi zate pomenila ugotovitev o istospolni usmerjenosti. Ali gre za kaj več kot zgolj to, da se razblini tvoja predstava o možu in družini ob sebi? In na drugi strani, koliko je zate sprejemljiva ideja o tem, da si lahko istospolno usmerjena? Tvoja predstava o sebi in svoji vlogi v odnosih z drugimi ljudmi je v tvojih letih že oblikovana in spolna usmerjenost je povezana z njimi. Njeno vprašanje pomeni spremembe na drugih področjih tvojega življenja, lahko tudi korenitejši premik v oblikovanju tvojih življenjskih ciljev. Dokončni odgovor o tem, kaj si, pa lahko še dolgo ostane na ravni občutka ravnanja v skladu s tem, kar je v tebi in v čemer se prepoznavaš. Če boš začutila, da je ljubezenski odnos z žensko tisto, kar prepoznavaš kot sebi lastno, boš vedela.

Glede prebiranja ugotovitev v zvezi s homoseksualnimi nagnjenji je potrebno upoštevati, da so bodisi izpeljana iz nekih statističnih (množičnih) kazalcev in gre torej za posplošitve bodisi za specifične primere nekih posameznikov. Oboje nista nujno najboljša načina, v katerih se boš zmogla prepoznati, je pa eden od najbolj “naravnih”, tj. poskus prepoznavanja, kako se je s podobno težavo soočal nekdo drug. Sistema, ko bi lahko deloval po principu neke diagnostike, npr. ker se pri meni kažejo ti in ti simptomi, imam tako in tako stanje, v tem primeru ni. Loti se odkrivanja plasti in slednjič boš prišla do tistih, ki so v tvoji situaciji osrednjega pomena.