Po nekaj ‘glasbenega uvoda' je napočil čas, da malo pogledamo tudi na druga področja družbenega življenja.
Naš tokratni sogovornik je Miro Cerar mlajši, sin slavnega slovenskega gimnasta in olimpionika, pa tudi uglednega odvetnika Mira Cerarja in Zdenke Cerar, nekdanje generalne državne tožilke in ministrice za pravosodje.
Miro Cerar mlajši je vreden naslednik svojega očeta in matere – je redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, hkrati pa kot pravnik deluje tudi na drugih področjih. Njegovo polje razmišljanja in delovanja občasno zajema tudi splošno družbeno problematiko, predvsem v okviru pisanja knjig in kolumn.
Kako se spominjate svojih študentskih let na pravni fakulteti?
Na fakulteto sem prišel direktno s služenja obveznega vojaškega roka v Črni gori in zaradi tega zamudil prvi teden predavanj. Težko se je bilo takoj vklopiti v študij; po enem letu vojske sem si namreč želel sprostitve, doživeti Slovenijo, srečati prijatelje in podobno.
Študij na naši fakulteti je k sreči to omogočal, ker so bili izpiti v glavnem na koncu leta, in priznam, da sem zaradi tega prehoda, malo pa tudi, ker še nisem vedel, ali me bo pravo res pritegnilo, prve mesece študija v glavnem bolj malo študiral in se bolj posvečal družabnim stikom in drugim stvarem.
Prvi letnik sem končal tako, da sem šele v zadnjih mesecih pred izpiti zagrabil za delo; očitno sem že takrat izkazoval vsaj nekaj nadarjenosti za pravo, saj sem kljub »zakasnelemu štartu« izpite opravil v rednih rokih, četudi ne ravno z najvišjimi ocenami. To in nekateri zanimivi predmeti v drugem letniku, npr. kazensko pravo, so mi nato vzbudili veselje do študija. Ko sem se vpisal na pravo namreč, kot rečeno, še nisem vedel, ali je to res zame; izhajam sicer iz družine pravnikov, oče odvetnik, mama državna tožilka, tako da mi je bilo pravo zagotovo blizu. Naravoslovje ali tehnika ali kaj drugega me kot študij ni toliko privlačilo, zato sem kolebal med pravom in ekonomijo; če mi pravo ne bi šlo, bi verjetno drugo priložnost iskal na ekonomski fakulteti.
Študijska leta so mi ostala v spominu tudi po prijetnem druženju s prijatelji; imel sem dobro družbo, kar nekaj prijateljev, s katerimi vezi držijo še sedaj, čeprav se ne videvamo pogosto. Študij prava je bil precej drugačen v jesenskem delu oz. pozimi, ko še ni bilo večjega izpitnega pritiska in je bilo kar nekaj časa tudi za druge dejavnosti, nato pa je sledilo naporno pomladansko in začetno poletno obdobje, ko je bila večina časa posvečena pripravam na izpit. Takrat so npr. tudi prvomajski prazniki in vikendi minili v zagrizenem ponavljanju snovi.
Predavanja niso bila obvezna, zato vseh nisem redno obiskoval. Vsa sem šel najprej ‘preveriti', nato pa sem se odločil, katera bom obiskoval, ker so bila zame dovolj zanimiva ali koristna. Ostalo sem naštudiral iz knjig in s pomočjo študijskih kolegov, s katerimi smo pred izpiti večkrat tudi skupaj ponavljali snov. Velik del predmetov sem študiral ne le s pametjo, temveč tudi s srcem; seveda ne vseh, kajti nekateri so bili zelo zanimivi, drugi manj, tretji so se mi zdeli dolgočasni. Kakorkoli že, na tista leta imam v glavnem lepe spomine, saj sem pretežno rad študiral ter imel hkrati dovolj prostega časa za ostale aktivnosti.
Že v osnovni šoli in na gimnaziji sem treniral košarko, s čimer sem rekreativno nadaljeval tudi v času študija. V gimnaziji in na začetku študija sem se ukvarjal še z glasbo – igral sem kitaro v skupini »Alan Ford«, ki smo jo oblikovali s prijatelji; igrali smo rock, blues in podobno glasbo, enkrat smo v ožji sestavi nastopili tudi na fakulteti. Vse to in še kaj mi je popestrilo tista leta.
Kako je izgledalo vaše družabno življenje na fakulteti, kako ste se zabavali?
Predvsem v 1. letniku nisem zamudil skoraj nobenega žura, v tem pogledu sem bil takrat kar zelo sproščen, na momente celo preveč (smeh). Potem sem postopno vzpostavil nekakšno ravnovesje med študijem in prostim časom; seveda so bila tu vedno kaka študentska druženja, zabave, … Bila pa so tudi obdobja, ko sem čisto »padel v študij«.
Kako vidite današnje študente – primerjava s takratnimi?
Že v mojem obdobju je bil študij prava težak in zahteven in že takrat je bil, denimo, izpad v prvem letniku nadpolovičen, toda pritisk na študente le ni bil tolikšen, kot je zdaj, ko je tekmovalnost veliko večja, ko je bistveno večji poudarek na povprečju ocen, ko se je pogosto težko prebiti do opravljanja državnega pravniškega izpita, tudi zaposljivost pravnikov že postaja problem.
V mojih časih smo bili manj sproščeni do profesorjev; redkeje smo se oglašali in vključevali v diskusijo, čeprav smo bili tudi mi bolj sproščeni v primerjavi z generacijo naših staršev. Obiskovanje govorilnih ur je bilo v mojih časih precej redko, tudi v letniku je bilo manj komunikacije, profesorji so bili bolj avtoritativni, do njih smo čutili strahospoštovanje.
Po tej plati ocenjujem, da je premik na boljše v tem, da so študentje danes bolj sproščeni v odnosu do profesorjev, z njimi lažje in več komunicirajo, več si upajo vprašati; seveda pa se je treba zavedati, da je za kakovostno razpravo v letniku potrebno predznanje.
Študenti znajo danes bolje javno nastopati in bolj so vpeti v mednarodni prostor. V mojem obdobju je bilo manj učenja tujih jezikov, za pravnike je bilo veliko manj perspektive v tujini. Velika večina nas je pričakovala, da bomo delali v Sloveniji ali vsaj v okviru Jugoslavije, ki je bila relativno velik prostor, in čeprav smo bili že takrat tudi v stiku s tujimi okolji, so bili ti stiki bistveno skromnejši kot so danes.
Čeprav smo že v naših časih tarnali, da se pravo prehitro in preveč spreminja in množi, je ta proces danes še bistveno intenzivnejši, zato morajo biti zdaj študenti v tem pogledu še bolj odzivni in prilagodljivi.
Kolikšen vpliv sta imela na izbiro vašega študija uspešna oče in mati, torej pravniško okolje, v katerem ste rasli? Kako so vas dojemali profesorji? Ali je bilo znano ime staršev kdaj breme, kako ste ga doživljali?
Očetova slava je bila res velika tako v prejšnji državi kot tudi danes in me je seveda stalno spremljala. Večinoma je bilo to bolj prijetno kot ne, saj je bil oče slaven v pozitivnem smislu. Kot vrhunski športnik in skromen človek je užival splošne simpatije in priznanja; ker imam isto ime, so me ljudje še lažje povezali z njim, v otroštvu najpogosteje tako, da so me spraševali, ali sem ponosen na očeta ter ali bom šel po njegovih stopinjah.
Seveda je bilo to malo moteče, a tega večinoma nisem doživljal kot posebno breme. No, včasih je postalo tudi breme, na primer prav na fakulteti, saj so me preko imena in priimka mnogi profesorji zelo hitro povezali z obema staršema, nekateri pa so me že poznali od prej, iz časa mojega otroštva, saj so se poznali ali družili z mojimi starši. Vse to je postalo precej neprijetno pri izpitih, saj me je pogosto skrbelo, da se ne bi pri opravljanju izpitov kdaj s kakim neznanjem preveč osramotil. No, na srečo mi je šlo kar dobro, pa tudi profesorji so najpogosteje, seveda z nekaj izjemami, moje družinsko ozadje vsaj na videz ignorirali. Danes sem še posebej pomirjen, ker vem, da sem takrat in kasneje s svojim delom dokazal, da nisem postal uspešen pravnik zaradi kakih družinskih ali drugih privilegijev.
Kako ste vzpostavili stik s prakso? Imate na tem področju kakšen napotek za študente?
Takoj po študiju sem bil povabljen, da ostanem na fakulteti kot asistent stažist, da torej še naprej študiram, hkrati pa pomagam pri pedagoškem delu. Kmalu me je močno pritegnilo področje teorije in filozofije prava, vendar pa sem hkrati čutil, da mi manjka povezava s prakso. Iz potrebe, da naredim kaj več, sem, denimo, začel pisati aktualne pravne kolumne za revijo Teleks in sodeloval v skupini pri profesorju Boštjanu M. Zupančiču, ki je v burnih letih prehoda v demokracijo izdal dve monografiji, eno v zvezi s procesom zoper četverico, drugo pa glede svobode združevanja. Potem me je leta 1990 doletela čast, ko me je profesor Peter Jambrek povabil, da postanem strokovni sekretar skupine, ki bo napisala osnutek nove slovenske ustave.
Zame je bilo to veliko priznanje in izziv, zato sem seveda ponudbo sprejel, in tako po temeljitih predhodnih pripravah v avgustu 1990 teden dni preživel v Podvinu, kjer je skupina profesorjev napisala t. i. Podvinsko ustavo, to je delovni osnutek ustave, ki ga je potem prevzela Skupščina RS in na njegovi podlagi izdelala novo ustavo.
Nekaj mesecev kasneje sem bil povabljen, da prevzamem mesto sekretarja ustavne komisije pri predsedniku skupščine dr. Bučarju. Ko sem sprejel tudi ta izziv, se je resnično začel tudi moj stik s pravno prakso – 2 leti sem pomagal pri pisanju nove ustave, temeljnih osamosvojitvenih aktov, volilne zakonodaje, hkrati pa sem še vedno delal na fakulteti.
Po konstituiranju Državnega zbora leta 1992 sem bil s strani novonastale pravne službe parlamenta povabljen, da ostanem zunanji svetovalec za ustavna in druga pravna vprašanja, kar sem sprejel; to vlogo sem obdržal vse do danes, pri čemer sem v preteklih letih za Državni zbor med drugim spisal veliko pravnih mnenj in sodeloval pri številnih parlamentarnih sejah.
To in tudi kako drugo praktično pravniško delo, npr. v kakšnih delovnih skupinah na ministrstvih, mi izredno koristi pri mojem znanstvenem in pedagoškem delu na fakulteti; poleg tega je takšen neposreden vpogled v politiko, čeprav sam nikoli nisem bil politik, zame izredno dragocen. Tudi za študente je koristno, če zna profesor v pravi meri združevati teorijo in prakso. Sam vidim, da lahko s svojimi praktičnimi izkušnjami predavanja bolj doživeto popestrim s primeri. Zdaj sem, denimo, že eno leto tudi predsednik Sodnega sveta, pred tem sem bil leto dni podpredsednik; tako sem član državnega organa, ki ima pomembne predlagalne, imenovalne in druge naloge v zvezi s sodniki in sodstvom. Tudi to prinaša novo znanje in izkušnje. Poleg tega pa seveda še mednarodna aktivnost. Doslej sem se udeležil že kar nekaj mednarodnih konferenc, imam tudi kar nekaj mednarodnih objav, v letu 2008 sem kot Fulbraightov štipendist na pravni fakulteti v San Franciscu en semester predaval primerjalno ustavno pravo, sem tudi član delovne skupine na ravni evropskega združenja sodnih svetov.
Ker ste me vprašali za napotke za študente, naj rečem, da jim marsikaterega dam kar neposredno v predavalnici. Poleg tega sem v soavtorstvu z Valentino Franca napisal knjigo ‘Kako študirati pravo'. Pravni študij je dolgotrajen in naporen ter se ne konča na fakulteti – nadaljuje se kasneje, ob delu. Potrebno je namreč kar dosti študija, da opraviš ustrezni strokovni ali državni pravniški izpit ter da se nenehno strokovno izpopolnjuješ v svojem poklicu.
Pravnik dozori, postane zares kvaliteten po kakih desetih, petnajstih letih prakse, če ima seveda za to potrebne osebnostne lastnosti in če se vseskozi strokovno izpopolnjuje. Študenti verjetno to še težko razumejo ali sprejmejo, saj so mladostniško nepotrpežljivi, pa tudi zgledi, ki v družbi prevladujejo, so napačni – pogosto ustvarjajo videz, kot da je visoke nivoje znanja in velike poklicne uspehe mogoče doseči relativno hitro. To v pravu ne gre, potrebna je potrpežljivost in vztrajnost tako pri študiju kot v poklicu. Je pa tu tudi druga plat, kajti ko pravnik preko izkušenj celostno poklicno dozori, je lahko potem zelo dolgo, tudi do poznih let, na svojem področju zelo dober in uspešen. Pot odličnega pravnika se torej dolgo gradi, a potem tudi dolgo traja.
Seveda pa lahko že tudi motivirani in sposobni študentje dosegajo velike uspehe in odličnost v svojem znanju na nekem ožjem pravnem področju. Pravzaprav lahko praktično vsak študent o nekem področju prava, ki ga intenzivno preučuje, ta hip ve več kot jaz. Vsak študent se lahko na nekem ožjem področju že v času študija izkaže z izdelavo odlične seminarske ali raziskovalne naloge, s sodelovanjem na kakem domačem ali mednarodnem tekmovanju, konferenci in na druge načine. Moje ugotovitve o postopnem dozorevanju celostnega pravnika torej ne pomenijo, da se že tudi študent ali pravnik začetnik ne bi mogel dokazati z izvrstnimi rezultati na svojem področju. Za študenta prava je pomembno, da hrepeni po raznih dosežkih že v času študija, prav tako kot je pomembno, da se zaveda, da je za kompletnega pravnika potrebna tudi izkušnja, ki pride z leti.
Kaj bi želeli morda še dodatno sporočiti/priporočiti študentom?
Študij je del življenja, življenje pa je kompleksna celota, v sklopu katere se mora človek razvijati čimbolj celovito, ne enostransko, zato so pomembne tudi obštudijske dejavnosti in druge izkušnje.
V današnji družbi se moramo še posebej truditi razvijati čustveno in socialno inteligenco. Za intelektualno, logično, racionalno inteligenco pretežno poskrbi že šola, za omenjeni dve pa skorajda ne ali vsaj premalo. Imamo veliko ljudi z visokimi strokovnimi ali znanstvenimi nazivi, ki se v vodstvenih ali drugih odgovornih družbenih vlogah enostavno ne obnesejo dovolj dobro, saj nimajo dovolj razvite socialne in čustvene inteligence. Pri vzgajanju teh študenti ne smejo čakati le na učitelje, pač pa morajo tudi sami odkrivati načine, kako se v tem pogledu izpopolnjevati, saj šolstvo ni najbolje prilagojeno tej vrsti vzgoje in izobraževanja.
Naj še rečem, da je v študijskem obdobju skorajda neizogibno, da gre študent v svojem iskanju in delu občasno tudi v skrajnosti – tako je, denimo, težko zares dobro opraviti nek zahtevnejši izpit, če se mu v nekem obdobju ne posvetiš z vso pametjo in srcem ter za tisti čas ne odmisliš in zanemariš vsega ostalega. Na dolgi rok pa se je potrebno osebnostno stabilizirati ter se razvijati v celovito osebnost, to je takšno, ki ob želji po strokovni odličnosti ne pozabi tudi na druga področja življenja in ki predvsem ne pozabi na sočloveka, kajti poklicno znanje in delo je zares osmišljeno šele takrat, kadar z njim koristimo drugim.
Hvala za namenjen čas in vaše odgovore!
Blaž Božnar
