Na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču v sredo 21.11. in četrtek 22.11. poteka karierni sejem Kariera 07. Če želite iz kariernega sejma potegniti največ, potem se nanj ustrezno pripravite! Organizatorji so pripravili tudi nekaj nasvetov o tem, kako se pripravite na obisk kariernega sejma kako komunicirate s podjetji, česa ne smete delati in kaj morate na sejmu početi. Na sejmu Kariera 07 boste:
preverili vaše karierne možnosti V60+ znanih slovenskih podjetjih, na več kot 25 kariernih predavanjih preverili, kaj vam ponujajo TOP delodajalci, na predavanjih Velicastne kariere dobili karierne nasvete 10 znanih uspešnih Slovencev, preverili MBA in druge izobraževalne ponudbe slovenskih, hrvaških in avstrijskih šol,
brezplacno prejeli 300 – stransko knjigo z intervjuji 100 Top slovenskih karieristov,
se na sejem pripeljali zastonj iz večjih slovenskih krajev, reševali brezplačne psihometricne teste, dali vaše CV-je v strokovni pregled itd. Pa srečno!
Karierni sejem
Plovi, mala barka!
Ne morem si pomagati, ampak zopet vam moram pripovedovati o mojih poletnih dogodivščinah, z dopusta. Morje enostavno erotično vpliva name, zato se tam vedno dogajajo reči, ki se sicer ne. Doma namreč seks sčasoma postane nekoliko rutinski in to boste najverjetneje potrdili predvsem tisti, ki že dalj časa delite posteljo z istim človekom.
Na morju pa vsakodnevne skrbi postanejo oblak, ki ostane v domačem kraju in se zlije na nas šele, ko se vrnemo domov. Brezskrbni dnevi, morje, sonce, plaža, zagorela telesa in pivce za žejo … Kaj si lahko še želimo lepšega? Moje misli na dopustu izgubijo svoj pomen, prepustim se trenutku, uživanju in zabavi. Neverjetno, kako to dobro vpliva na naše počutje, pa tudi na našo domišljijo. Na morju imam namreč vsak dan sto in eno idejo, kje bi se želela dati dol z mojim ljubčkom. Že sama narava ponuja toliko še neizkoriščenih možnosti. Seks na plaži je takorekoč že nekaj povsem običajnega, jaz pa sem želela med letošnjim dopustom preizkusiti nekaj povsem novega, povsem drugačnega. Tako sva se nekega poznega popoldneva z dragim odločila, da za dve uri najameva čoln. Malo boljšega in udobnejšega, se razume. In sva šla. Sonce je ravno izgubilo svojo največjo moč in je prijetno grelo najini razgreti in potrebni telesi. Vozila sva se ob obali in si razgledovala okolico. Otok ponuja polno majhnih čudovitih kotičkov, ki kar sami kličejo vase. Vendar pa je bil seveda vsak nekoliko lepši zaliv že zaseden. Prav povsod je bila zasidrana jahtica, čoln ali jadrnica. Iskala sva naprej, on je vozil, jaz pa sem morala poskrbeti, da dolgotrajno iskanje primernega kotička ne bo vplivalo na pokončnost mojega najboljšega prijatelja. Tako sem se spravila na kolena, prav pod volan čolna, in ga pogumno vzela v usta. Mmmmm … božansko! Počasi sem ga oblizovala in grizljala in takoj začutila, da mu neizmerno prija. V mojih ustih se je napel kot kakšen vojak, pripravljen na napad. Ko sem pocuzala ta velik kos mesa in ko sem čutila njegove žile, so iz moje muce sokovi naslade začeli kar teči. Joj, tako zelo sem si ga želela! Tako zelo sem si želela, da bi jo zdajle obliznil prav po vršičku … Nekoliko sem pospešila tempo, da je zaječal od ugodja. Z eno roko je držal volan, z drugo pa vedno močneje gnetel moje prsi. Bila sva že tako narajcana, da je silovito spremenil smer vožnje in odpeljala sva se nekoliko stran od obale. Ugasnil je motor, me silovito položil na blazine in se lotil moje potrebnice. Če ne bi ves čas opazovala, ali se nama nemara kdo približuje, bi zakričala na ves glas. Spretno je vrtel jeziček okrog, gor, dol, levo in desno po mojem ščegetavčku, vmes pa me rajcal s prsti. Čisto sem bila že mokra, zato sem ga v sunku zajahala in ga porinila vase. Aaaah! To sem potrebovala! Popolnoma se mi prepusti. Z boki narekujem ritem, ki se ves čas stopnjuje. Kmalu se že z vso močjo nabijam na njegovega korenjaka in čutim, da sem že blizu vrhunca. Gledam ga v oči in vem, da ga ljubim. Tako zelo ga ljubim, da ga v tem trenutku čutim tako s telesom kot z dušo. Zakrožim z medenico. To ga vedno še dodatno vzburi. Čutim, da zadržuje izliv. Odkimam in še pospešim svoj ritem. V trenutku me zagrabi in me obrne na kolena. Cela se mu ponudim od zadaj, zato me nekajkrat močno nabije v rito. S prsti dražim svoj ščegetavček in že čez nekaj trenutkov nama skupaj pride. Čutim, kako sperma prodira v mojo notranjost. Utrujena in potešena obleživa na čolnu, toliko, da se nabijanje srca nekoliko pomiri. Očistiva se, nato pa zopet vžgeva motor. Imela sva še celo uro časa, preden sva se morala vrniti v pristanišče, zato sva se vseeno odpravila naprej in si ogledovala zalive otoka. Ko sva se že počasi hotela odpraviti nazaj, se pred nama odpre čudovit zaliv. Majhen, velik morda ravno za dva čolna, peščene plaže in sinje modrega morja. Zasidrava čoln in skočiva v vodo. Po takšnem seksu nama je osvežitev v hladnem morju resnično prijala. Poljubljava se, morje pa nama zaliva telo. V tistem trenutku v moji glavi ni bilo prav ničesar. Božansko! V moji bogati zgodovini se je le našla še ena stvar, ki sem jo danes poizkusila prvič. Seksati na čolnu. Super! Med njegovimi nežnimi poljubi si ga spet zaželim. Pod vodo ga primem in presenečena sem, da spet stoji. To moram izkoristiti. Takoj si ga vzamem. Na začetku počasi, saj voda zavira prodiranje in povzroča nekoliko trenja, kasneje pa z običajnim ritmom. Čutim, kako voda med najinima telesoma povzroča pljuskanje. V meni zavre. V trebuhu zopet začutim nastajanje rušilnega vala. Nekajkrat me še močno porine, nato pa se od silnega olajšanja ob orgazmu začnem smejati. Tudi njemu kmalu pride. Čutim, kako se ud napne in žile izstopijo. Tako zelo ga čutim. Prav celega. Še malo se igra z mojo muco, nato pa splezava nazaj na čoln. Imava še točno deset minut časa, da se vrneva. Ravno prav. S polnim gasom pridrviva v pristanišče in priveževa čoln. Boljšega morskega izleta si vsekakor ne bi mogla zamisliti. Moj dopust je s to izkušnjo namreč postal popoln.
Emanuela
Malezija
Letalo končno pristane na Kualalumpurškem letališču, glavnem mestu Malezije. Kakšna vlaga, tega pa še ne. Pa saj ni čudno, ko pa mesto leži v ekvatorialnem pasu. Popotnik potrebuje kar nekaj dni, da se na to navadi. Takoj je bilo čutiti drugačno kulturo, ki je v nasprotju s Tajsko, muslimanska dežela. Ob prihodu je lilo kot iz škafa, in je bilo neizmerno soparno. Tudi to je normalno za to podnebje. Dež je del vsakdana, vendar ne moti preveč, ker dežuje po navadno ponoči.
Malezijski tropski paradiž leži 8 stopinj severno od ekvatorja, v srcu jugovzhodne Azije. Sestavljen je iz polotoške ali zahodne Malezije, ki se razteza po ozkem Malajskem polotoku od Tajske na severu do Singapura na jugu, in tako imenovane vzhodne Malezije – zveznih držav Sabah in Sarawak, ki ležita na otoku Borneo.V Maleziji živi okoli 23 milijonov etnično raznovrstnih prebivalcev. Malajci so večinsko ljudstvo Malezije. Čeprav jih je po uradnih podatkih le nekaj več kot 55 odstotkov, držijo v rokah celotno politiko in s tem posredno zakonodajo in izobraževalni sistem. Malajci pripadajo islamski veri, čeprav ta ni tako brezpogojna kot islam v arabskih državah. Malezijska vlada je izrazito islamsko usmerjena, tako da odkrito promovira Malajce tako finančno kot pri šolanju in zaposlitvi, čeprav se Malezija trudi, da bi navzven dajala vtis države, kjer različna ljudstva živijo v popolni harmoniji. Veliko je tudi Kitajcev, ki so se v Malezijo priselili šele v prvi polovici 19. stoletja. Danes imajo v nasprotju z Malajci majhno politično moč. Kitajci (in Indijci) so zaradi politične usmerjenosti malezijske vlade drugorazredni državljani in nimajo enakih možnosti kot Malajci niti pri izobraževanju niti pri zaposlitvah. Nekoliko manj je Indijcev, ki so v Malezijo prihajali na bolj organiziran način. Medtem ko so se Kitajci priseljevali samostojno, so Indijce kot poceni delovno silo v kolonialnih časih začeli uvažati Angleži. Tako večina Indijcev, ki živi v Maleziji, še danes predstavlja predvsem revno, delavsko populacijo.V Maleziji še vedno živi relativno majhen odstotek prvotnih prebivalcev, tako imenovanih malezijskih aboriginov ali orang sali. Na polotoški Maleziji jih je malo, predvsem v obliki plemen, raztresenih po džunglah v notranjosti polotoka. Več jih je v vzhodni Maleziji na otoku Borneo. Uradni jezik je malajščina ali Bahasa Melayu, vendar je angleščina zaradi poslovnega sveta tam široko uporabljena. Prevladujoča malezijska vera je islam, vendar je zaradi različnih etničnih skupin v veliki meri prisoten tudi budizem, taoizem in hinduizem ter celo krščanstvo.
Malezija je poleg Singapura najbogatejša država jugovzhodne Azije. Ekonomski kazalci kažejo na bliskovit razvoj in čeprav se v nekaterih, predvsem islamskih predelih, zdi, da se je čas ustavil pred najmanj petdesetimi leti, na drugi strani milijonski Kuala Lumpur in ostala velika središča trdno in samozavestno stopajo moderni prihodnosti naproti. K višku se poganjajo vedno nove, bleščeče, vrtoglavo visoke poslovne stavbe in Petronas Twin Towers v Kuala Lumpurju sta bila s svojimi 452 metri do nedavnega najvišja nebotičnika na svetu. Država ima veliko višji standard kot Tajska, pa tudi veliko čistejša je, zahvaljujoč ostrejšim zakonom. Na ulicah je takoj opaziti pisanost različnih kultur, ki prebivajo v tej deželi. Večina žensk je oblečenih v tradicionalna muslimanska oblačila. Nekatere so popolnoma prekrite, tudi z ruto čez obraz, skoraj prava redkost pa so ženske v jeansu. Mladina kljub močni verski ortodoksnosti oddaja drugačno energijo. Nosijo normalna oblačila, se prehranjujejo v ameriških restavracijah s hitro hrano, nakupujejo v shoping centrih in hodijo v diskoteke in kina.
Nastanek današnjega mesta Kuala Lumpur ne sega daleč nazaj. Leta 1860 so se tja napotili pustolovci, ki so iskali kositrovo rudo. Zaradi stikanja dveh rek so mesto poimenovali blatno sotočje, kar v malezijskem jeziku pomeni Kuala Lumpur. Samo v 130 letih svojega obstoja je Kuala Lumpur zrasel iz nepomembne vasi v hrupno velemesto z več kot milijon prebivalci. Danes je to moderno, ekonomsko mesto. Panoramski pogled na mesto odseva cvetoče malezijsko gospodarstvo. K višku se poganjajo vedno nove, visoke, bleščeče poslovne zgradbe. Prav te, v nebo segajoče stolpnice, spominjajo na prizore iz ameriških filmov. Ulice so čiste, s trgovin in poslovnih stavb se svetijo znani napisi velikih multinacionalk. Veliko je nebotičnikov, velikih mošej in lepo urejenih parkov. Mesto je veliko, zato sva si ga ogledala z sky trainom, ki je podoben podzemni železnici, le da se ta proga nahaja nad mestom. Ogledala sva si Petronas Towers, 452 m visoka stolpiča, ki se kot kakšna velikana dvigata nad ostalim mestom. Zdi se kot, da sta stopila skupaj, da varujeta svoje okoliško imetje. Pot naju je vodila mimo tradicionalnih mošej, vse do poslovnega centra mesta. Veličastne barvite stolpnice med katerimi izstopa KL Tower, 421 metrski telekomunikacijski stolp. Odkar so zgradili nebotičnik Taipei 101, Petronas Twin Towers sicer nista več najvišja stavba na svetu, sta pa zagotovo ena izmed najlepših. Še vedno trdno držita rekord najvišjih dvojčkov. 88 nadstropna, raketam podobna stolpa sta zgrajena po navdihu petih stebrov Islama. Bleščeča se dvojčka, od katerih mnogi ne morejo odvrniti oči, sta glavna zanimivost bogate poslovne četrti. Višina stolpa KL “pičlih” 421 metrov se v primerjavi s Petronas Twin Towers morda ne zdi nič posebnega, a ker KL Tower stoji na Ananasovem hribu (Bukit Nanas), se z njega na mesto odpira panoramski pogled, ob katerem obiskovalcem zastaja dih. KL Tower je najvišji telekomunikacijski stolp v Aziji in četrti najvišji na svetu.
Kljub vrtoglavemu razvoju Kuala Lumpur, v labirintu hrupnih ulic skriva veliko šarma. Prav v centru velemesta še vedno ponosno stojijo številne kolonialne zgradbe. Kitajska četrt je ena izmed najbolj barvitih v jugovzhodni Aziji. Kaotična in hrupna, vedno zaznamovana z nepopisno gnečo. A vendar se splača sprehoditi po kitajskih ulicah in si ogledati številne stare kitajske trgovske hiše, nekaj templjev in seveda znamenito, strašno živahno nočno tržnico, ki vsak večer na lov za ugodnimi nakupi privabi množice lokalnih prebivalcev in turistov. Po mestu so raztresene pisane, vedno živahne dnevne in nočne tržnice ter bazarji. Prvi vtis, ki ga obiskovalci dobijo o Kuala Lumpurju, je največkrat za mesta jugovzhodne Azije tako zelo značilen kaos. A vendar se v njem skriva veliko več barvitosti kot v sterilnem Singapuru in v primerjavi s smogom in prometnimi zamaški Bangkoka, je Kuala Lumpur naravnost prijetno mesto.
Po nekaj dneh v mestu sva si spet zaželela narave. Podala sva se v Camerunsko višavje. To višavje je najobsežnejša gorska postaja v državi. Sega vse do višine 1800 metrov nadmorske višine, kar pa predstavlja najboljše pogoje za gojenje čaja. Višavje je v celoti poraščeno z nizkimi grmiči, ki so prava paša za oči. Ugodna klima in lega ter temperatura, ki redkokdaj pade pod 8 stopinj Celzija, ali se dvigne nad 24 stopinj, so idealni pogoji za čajne grmičke. Pokrajina je glavna oskrbovalnica čaja za celotno Malezijo. Tanah Rata je center Cameronskega hribovja. Dnevi, predvsem pa noči, so tam precej hladne, ponoči sva potrebovala celo toplo odejo in termoflis.
Ogled teh čajnih plantaž je nepozaben. Hribovita pokrajina, posejana s čajnimi zeleni grmički do koder seže oko, tvori to gorsko idilo. Le te obirajo delavci iz Bangladeša, ki predstavljajo najcenejšo delovno silo. Delo je zelo naporno, saj so obiralci na nogah od jutra do večera. Za težko delo, dobijo v zameno zastonj prenočišče in hrano, ter majhno plačilo. Za večino delavcev to postane način življenja, veliko si jih tam ustvari družine, kjer živijo celo svoje življenje. Nedaleč stran stoji tovarna za predelavo čajnih listov. Tam obrane liste posušijo, nato jih glede na kvaliteto ločijo in jih fermentirajo. Končni izdelek je pa naravnost izvrsten.
Iz romantičnih čajnih polj sva se podala novim dogodivščinam naproti. Spet je sledila ena krajših ploh in kar nekaj časa sva čakala na prevoz. Sicer ima Malezija kar nekaj čudovite obale in otočkov, vendar zaradi monsunskega deževja, v obalnem delu, se tja nisva odpravila. Zagotovo bom pa nekoč obiskal tudi ta del, te zanimive dežele.
INFO
Uradno ime: MALEZIJA
državna ureditev: ZVEZNA PARLAMENTARNA MONARHIJA
površina: 329.750 KM?
št. prebivalstva: 22.983.000
glavno mesto: KUALA LUMPUR
uradni jezik: MALAJSKI
denarna enota: RINGIT
Prenočišča: Regija ponuja veliko različnih prenočišč. Od tistih najcenejših do tistih prestižnih, najdražjih.
Veliko hotelov oddaja sobo za enega, za enako ceno kot sobo za dva, zatorej je ceneje po Maleziji potovati v paru. Najcenejša prenočišča se najdejo v kitajskih četrtih, cene se začnejo pri 2 evrih za sobo, vendar za ta denar ne pričakujte ničesar več, kot pa osnovno majhno natlačeno sobico s posteljo. Za kaj več, bo potrebno odšteti nekaj evrov več.
Hrana: Raznolikost je v Maleziji začimba življenja. Pozabite na krompir, riž. Riževi nudili vladajo v tej državi. Pri hrani boste imeli največjo izbiro. Zaradi raznolikosti kultur, se tam najde veliko število različnih kuhinj. Veliko je kitajskih restavracij, nekoliko manj indijskih. Najpogostejša hrana: riž, nudili, piščanec, ribe, začinjene juhe, fižol … Svinjina je za muslimane prepovedana, zato pa se najde v kitajskih četrtih. Najdražji je alkohol, saj ima država kar 60% trošarino na alkohol. Tudi pivo, ki si ga popotnik rad privošči v teh vročih krajih ob večerih, je dokaj drago. Od 2 evra naprej.
Prevozi: Mestni prevoz v Kuala Lumpurju se spreminja iz počasnega in prenatrpanega v hitrega, udobnega in ne zakompliciranega. Država zelo veliko denarja investira za posodabljanje prometnih povezav in infrastrukturo, vključno z nadomestnimi sky traini, ki so najboljša izbira prevoza v mestu. Na poti iz kraja v kraj so na voljo vlaki in avtobusi, avtobusi so pogostejši, njih uporablja večina popotnikov in so zelo udobni.
Varnost: Kriminala je izredno malo. Malezija velja za zelo varno državo. V glavnem mestu se najde nekaj potegavščin z igrami s kartami, nasilja ne poznajo, zelo malo je tudi kraj. Država ima dokaj stroge zakone, predvsem se je potrebno izogibati drogam. Naraščajoč problem so prevare kreditnih kartic, zato le te treba uporabljati previdno. Nikoli pa seveda ne bo odveč imeti eno oko na svoje vrednejše stvari in dokumente.
Viza: ni potrebna
Vredno ogleda: Kuala Lumpur, Camerunsko višavje, obala in otočki: Pulau Pankor, Tioman, nacionalni parki, raznolik živalski svet…
Darin Geržina
Bossaball
Bossaball je šport, ki izvira iz Belgije, vendar ga igrajo tudi že v drugih državah kot so Brazilija, Nizozemska in Španija. To je igra z žogo, ki vsebuje športne elemente nogometa, gimnastike in capoere (brazilski bojni ples). Vse pa se dogaja … le kje drugje kot na trampolinu in veliki zračni blazini!
In kako pravzaprav izgleda ta športna noviteta?
Igralna površina sestoji iz velike zračne blazine, ki ima integrirana dva posebna trampolina. Le ta sta ločena z mrežo za odbojko in skrbita za to, da lahko igralec na trampolinu skoči dovolj visoko in odbije žogo na drugo stran igralne površine. Zelo zanimivo pa je, da je za postavitev te velike igralne površine potrebno manj kot 45 minut.
Potek igre:
Več kot jasno je, da igro lahko igrata največ dve ekipi. Vsaka ekipa šteje od 3 do 5 igralcev. En igralec – napadalec, je pozicioniran na trampolinu, ostali pa okoli njega na zračni blazini. Igralec, ki servira prvo žogo, lahko servira z roko ali nogo. Pomembno je le, da žoga pride čez mrežo v roke nasprotne tekmovalne ekipe. Nasprotna ekipa pa mora nadaljevati igro in sicer v kombinaciji ne več kot osem medsebojnih podaj, preden žogo zopet vrnejo čez mrežo prvotni ekipi. Pomembno pa je vedeti, da izmed osmih medsebojnih podaj ne smeta biti več kot dve podaji z glavo ali nogami in ena podaja z roko. Podaje z rameni, hrbtom, “ritko”, … so dovoljeni večkrat oziroma dokler se ne preseže maksimuma osmih skupnih medsebojnih podaj. Medtem, ko si ostali člani ekipe medsebojno podajajo žogo, skače napadalec na trampolinu in poskuša pridobiti najvišjo možno višino. Napad se prične, ko eden izmed sotekmovalcev poda žogo napadalcu na trampolinu in jo le ta poda visoko v zraku z nogami ali rokami na nasprotno stran mreže.
Nasprotna ekipa se mora potruditi podano napadalčevo žogo obdržati s podajami, nekako približno tako, kot poznamo pravila iz odbojke. Vendar zopet si lahko med seboj podajo največ osem podaj, preden naredijo ofenzivo na nasprotnikovo stran. V primeru, da se žoga dotakne mreže ali pade na tla, morajo igralci v nasprotni ekipi menjati igralni položaj v krožnem zaporedju. Torej zopet tako kot pri odbojki.
Točkovanje:
Točkovanje pri tej igri je sicer zelo resno in prav tako igra, pa vendar čisto nič zapleteno. Kadar se žoga dotakne katerekoli površine tal na igralni površini, je nasprotna ekipa upravičena do pridobitve točk. Tri točke se podelijo, če žoga pade na talno površino trampolina in ena točka kjerkoli zunaj trampolina. Igralec, ki servira prvo žogo, ima na razpolago tri servise. Če mu v treh poskusih ne uspe žoge odbiti na nasprotnikovo stran, si le-ti pridobijo eno točko. Igra se konča, ko ena od ekip pridobi 25 točk. Nato se zamenjajo igralne površine in igra se ponovno prične. Bossaball se igra v treh setih.
Svežina sambe:
Zelo pomembno! Bossaball je potrebno igrati v družbi dobre glasbe – sambe. Tako v državah, kjer je igra že ustaljena, poleg tekmovalne površine pripravijo tudi dobro glasbeno ozvočenje, k sodelovanju pa povabijo tudi dobrega animatorja in dobrega DJ-ja. Naloga teh je poskrbeti za dobro vzdušje tako igralcev kot tudi obiskovalcev.
Bossaball je igra, pri kateri je resnično potrebna dobra kondicija. Vsi vemo kako težko je že samo stati na debeli zračni blazini, kaj šele loviti žogo in biti pozoren kako jo odbije tvoj ekipni partner (z glavo, nogo, roko, …). Igra se odvija zelo hitro, zato so ravnotežne vaje zelo priporočljive. Prav tako napadalec na trampolinu nima lahkega dela. Je pa to tudi najbolj priljubljena točka igre. Po svetu so že organizirani tako redni treningi kot redna tekmovanja v bossaball-u. Prav na enem od takih profesionalnih tekmovanj je zanimivo videti vse mogoče improvizacijske salte, dvojne in trojne, kaskaderske sposobnosti profesionalnih igralcev in navsezadnje tudi zelo smešne padce. In brez skrbi, tudi če se boste znašli ob igri samo kot gledalci, vam bodo od smeha pritekle solze.
In kje vse lahko igra poteka?
Igre se lahko udeležimo pred različnimi turističnimi hoteli v zgoraj naštetih državah, plažah, parkih, beach klubih, glasbenih festivalih po Evropi, poletnih kampih, športnih sejmih, na različnih prodajnih promocijah, vodnih parkih, nakupovalnih centrih in smučarskih središčih. Prav tako imajo bossaball že v nekaterih šolah in večjih diskotekah po Evropi. Tisti pa, ki malo manj potujete, si lahko novo vrsto športa ogledate tudi v Ljubljani in sicer na vsakoletnem športnem sejmu.
Naj omenimo tudi, da zelo veliko tujih športnih zdravnikov specialistov priporoča igro, saj je izrednega pomena za naše telo. Ker se vse odvija na trampolinu in zračni blazini, naša kolena in sklepi prav nič ne trpijo, naše telo pa porablja kalorije in kopiči mišično maso spodnjega dela telesa “kot za stavo”. Kot zanimivost naj povemo še to, da se tovrsten šport počasi uveljavlja tudi v shujševalnih programih.
Maja Kranjc
Zobna ščetka
Zobozdravniki opozarjajo, da imajo študentje glede na prehrano, ki jo zauživajo (premalo sadja in zelenjave in veliko preveč čokolade ter drugih sladkarij, ki jih potrebujejo za napenjanje možgančkov) dokaj slabe zobe. Predvsem prepogost je pojav kariesa oziroma plaka. Rešitev? Beri dalje …
Zobna sklenina je najtrša snov v človeškem organizmu, vendar pa je kljub svoji trdoti občutljiva na kisline. Kisline v ustih proizvajajo bakterije, ko presnavljajo sladkorje, ki jih vnašamo v naša usta s hrano. Če si zob ne umijemo po vsakem obroku, imajo bakterije na voljo obilne količine sladkorjev, kar pomeni, da proizvedejo tudi večje količine kislin, ki “nažirajo” zobno sklenino. Tako nastane zobna gniloba ali karies. Karies je skoraj brezbarvna obloga, ki se nenehno nalaga na naše zobe. Skrije se v medzobne prostore in na tista mesta, ki so ščetki težje dosegljiva. Če ne obiščemo zobozdravnika, da bi oboleli zob saniral, lahko zob sčasoma popolnoma razpade.
Električna zobna ščetka dejansko lahko odstrani bakterije plaka med zobmi in z ostalih težje dostopnih mest, saj čisti s kombinacijo visokofrekvenčnega ščetkanja in nežnih zvočnih valov. S kliničnimi raziskavami je dokazano, da zmanjšuje krvavenje dlesni in odstrani 80% zabarvanosti, ki jo povzročajo tobak, kava in pravi čaj ter hkrati preprečuje bolezni dlesni. Z visoko frekvenco, tudi do 31.000 gibov v minuti in odgovarjajočo amplitudo gibanja ščetin, ustvarjajo električne zobne krtačke dinamično fluidno delovanje, ki pomaga bolje očistiti medzobne prostore. Čeprav je večina električnih zobnih ščetk izredno učinkovita pri odstranjevanju plaka, pa ostaja ščetka do vaših dlesni in tudi občutljivih zob nežna.
Lastnosti električnih zobnih ščetk:
” Patentirana tehnologija zvoka ustvarja dinamično fluidno delovanje (dynamic fluid action), ki pomaga očistiti prostore med zobmi in pod robom dlesni.
” Na vitkem vratu, nameščenem pod rahlim kotom, je majhna glava z izredno nežnimi, na različne načine prirezanimi ščetinami – za varno in temeljito čiščenje.
” Ponavadi lahko izbirate med dvema stopnjama hitrosti in sicer med visoko – za učinkovito odstranjevanje zobnih oblog ter nizko – za občutljiva mesta.
” Ergonmično držalo omogoča enostavno in varno uporabo, tudi kadar je ščetka mokra.
” Smartimer je funkcija samodejnega izklopa ščetke po treh minutah delovanja.
” Quadpacer ali funkcija nastavitve merilnika 30-sekundnih intervalov olajša enakomerno čiščenje posameznih kvadrantov zobovja. Možnost nekaterih električnih krtačk je tudi dodatnih 30 sekund za intenzivno nego kritičnih predelov.
Kako kupiti električno zobno ščetko?
Pri tovrstnih artiklih je zelo pomembno, da se seznanite z dosego točk, ki jih je posamezna električna zobna krtačka dosegla na testu kakovosti. Nekatere ščetke imajo dosego točk napisano že na embalaži, za druge pa je resnično najbolje, če se pozanimate kar sami. Dokazano je tudi, da ščetke, ki so najbolj propagirane kot najboljše, dejansko to sploh niso. V raziskavi, ki prikazuje kako kvalitetno električne zobne krtačke očistijo naše zobe v treh minutah, so se cenejše ščetke mnogokrat uvrstile višje kot dražje. Vendar pa vse električne zobne ščetke vsekakor presegajo navadne.
Čiščenje zob z električno zobno ščetko je veliko lažje kot z navadno in tudi veliko bolj kvalitetno. Že po trikratnem čiščenju zob boste ugotovili spremembo barve, vaši zobje bodo bolj gladki in tudi tisti, ki imate težave z zadahom se boste le tega dokaj hitro znebili. Paziti je potrebno seveda na vzdrževanje ščetke, kar pomeni predvsem dobro čiščenje nastavka po uporabi. In še ena zelo pomembna zadeva. Kadar nimate pri roki električne zobne ščetke, imejte vedno in povsod s seboj tudi navoskano zobno nitko z aminfluoridom. Tako si resnično lahko po vsaki jedi očistite medzobne prostore in s tem naredite velik korak proti boju s kariesom. Že dolgo let je na vrhu lestvice zobna nitka Elmex.
Maja Müller
Torbica – izjava vsake ženske
Letošnja zimska moda je zopet navijala za torbice izven klasičnih barv sezone, kot so črna, vsi odtenki rjave, bele in rdeče barve. Ljubiteljice torbic živahnih barv boste prišle na svoj račun šele spomladi, saj se je letos zgodil preporod in sicer vrnitev najrazličnejših sivih in temno rjavih odtenkov.
Siva se lepo kombinira z belo in črno barvo, za razbitje monotonosti pa se pojavljajo odtenki na primer igrive rdeče. Letošnja siva barva je še posebej zanimiva, saj se za razliko od poletne kričeče srebrne odraža v svojem novem kovinsko zamolklem tonu. Različni rjavi zemeljski toni so čudovita modna poživitev in se lepo mešajo z bakreno in zlato barvo ter poudarjajo toplino. Več o tem, kako posebne, unikatne in malce fine bomo letošnjo zimo, smo povprašali znanega visokokvalitetnega oblikovalca in izdelovalca ženskih torbic, Miho Pavlija.
Miha, kakšne barve in oblike ženskih torbic so letos modne?
Za letošnjo jesen in zimo so najbolj izpostavljene velike, prostorne torbice. So mehkih oblik, najpogosteje se zapirajo z zadrgo, ročaji pa so nekoliko krajši. Barvna karta zajema v glavnem črno, temno rjavo in sivo. Nekaj je tudi toplih rjavih zemeljskih tonov; rdeče, temno modre, vijolične, volneno bele, ter seveda srebrne, zlate in bakrene barve.
Tudi moški vedno raje sežejo po modnem dodatku, ki se mu reče torbica. Kakšne barve in oblike pa so v letošnjih zimskih mesecih modne za moške?
Res je, tudi moški vedno raje segajo po usnjenih torbah. Najbolj priljubljen je minimalizem, gladke in ploščate torbe, ki se nosijo čez rame. Vodilna barva je črna. Pri nas moških torb ne izdelujemo.
Kdo kreira vaše modne torbice?
Pri nas modeli nastajajo s skupinskim sodelovanjem sestre Nataše, ki je mojstrica usnjene galanterije ter žene Irene, ki z dobro risarsko roko prispeva k izvirnosti torbic.
Iz katerega materiala izdelujete torbice in kateri material je letos najbolj moden?
Vsi naši izdelki so narejeni iz naravnega usnja. Predvsem uporabljamo goveje usnje, obdelano na različne načine. Letos je najbolj moden nežno zmečkan črn lak, ki je tudi zelo hvaležen za uporabo, saj je trpežen, na njem pa se tudi ne poznajo prstni odtisi. Poleg govejega uporabljamo tudi ovčje in kozje usnje za večerne torbice.
Izdelujete poleg torbic tudi druge artikle? Katere?
Trenutno imamo v rednem programu 85 različnih torbic. Seveda so serije zelo majhne. Veliko strank si za izbran model izbere svojo barvo in ti kosi so unikatni. Izdelujemo tudi damske in moške pasove, denarnice, razne dokumentne etuije, drobižnice, etuije za ključe, kozmetiko, …
Torej draga dekleta, majhne torbice, ki so bile značilne za minimalizem prejšnjih sezon, so se počasi le poslovile. Končno bomo zopet uživale v velikih torbah, v katere je mogoče spraviti vso mogočo šaro, ki jo ima vsaka ženska rada ob sebi. Ampak minimalizem prejšnjih sezon še ostaja, kar pa ne pomeni, da okrasno poudarjeni šivi, kovinski obroči, zadrge in zakovice na vaši torbici niso trenutni trend. Brez skrbi si lahko privoščite veliko minimalistične svobode.
Velike torbe so torej trenutno atraktivne in modne, zdravniki pa opozarjajo, da njihovo nošenje povzroča hude zdravstvene težave. Zato pazite, da ne boste res imele vsak dan “nabite” torbe. In ne nosite vseh študijskih knjig in akt v eni sami veliki torbi. Napolnite jo raje z žensko zimsko prvo pomočjo, kot so papirnati robčki, krema za roke, balzam za ustnice, kompaktni puder, sence za veke, prva pomoč za pričesko, obvezni žvečilni gumi, mobitel in notesnik. Kot kombinacijo torbici izberite isti pas, čevlje ali denarnico. Naj odtenki ne samevajo na vas.
In še nekaj – moderni so bravni odtenki, ki so bili že nekoč v modi! Zato naj vam ne bo težko malce pobrskati po mamini ali babičini omari. Nikoli ne veš, kakšen biser lahko tam najdeš!
Maja Kranjc Müller
Ljubezen je močnejša kakor smrt
Majhna knjigarna Prešernove družbe, stisnjena med frizerski salon in gostilno, je desetega septembra zvečer spominjala na prostor nekje na ozemlju Venere. Vsaj če gre verjeti znanemu reku, ki trdi, da so ženske z Venere, moški pa z Marsa.
V majhen prostor so se “Venerčanke” nagnetle na stolčke in čakale, da na prestol stopi Ona – po izobrazbi matematičarka, fizičarka in novinarka, v mladosti filmska igralka in manekenka, mati dveh hčera in babica – Manca Košir. Glavna starleta večera je predstavila svojo novo knjigo Moška pisma, v kateri z dopisovanjem s sedmimi gospodi razsvetljuje odnose med ženskami in moškimi. Na začetku knjige je zapisala: “Kot v življenju, tako v knjigah. Ne v življenju, ne v dopisovanju mi en moški ni (bil) zadosti. Kljuje, kljuje: Tale je takšen, ja kakšni so pa drugi? S tem sem takšna, a kakšna sem z drugimi? Več jih hočem, več!”
In to ji je tudi uspelo. Kot je povedala, je bila v mladosti spregledana, fantje so raje pisali drugim deklicam in zato si je rekla: “Samo počakajte, tako mi boste pisma pisali, da se bo kar kadilo!” In res, sedaj se lahko pohvali s količino pisem, štetih v kubičnih metrih. Pisma ceni, predvsem zaradi tega, ker pridejo iz srca v roko. Ker imajo vonj, ker se jih da potipati, videti črke …
Knjiga Moška pisma je nastala, ker je avtorica želela zlesti pod kožo drugega spola. Da ji je uspelo v dopisovalcih sprožiti dialog in iz njih izvabiti široko pahljačo čustev, kot je zapisano na zavihkih knjige, se je morala tudi sama razgaliti. Vsaj tako trdi njen prvi dopisovalec, publicist Marko Crknović. Na vprašanje povezovalke večera Carmen Lašič, zakaj, pa je odgovorila: “Razgaljam se zato, ker sem prostodušna, ker ne igram pred drugimi in imam veliko energije, časa, ki ga rada podarim drugim, tudi v obliki pisem.” Pisma si je dopisovala tudi z Matjažem Gantarjem, direktorjem, ki je o njej zapisal: “Ona je ekspert za ženska vprašanja.” Sama pa je na predstavitvi dodala, da sprašuje le, kar jo zanima. In kaj vse je povedalo sedem moških? “Ker smo različni je vsak odgovarjal drugače, saj zato pa so odnosi med moškimi in žensko tako intriganti,” pove Koširjeva. Tako na primer: “Ženske ne pričakujte, da vam bodo moški brali želje iz oči! Ne pričakujte! Zahtevajte! Moški so najbolj srečni, kadar imajo kratka in jedrnata povelja,” je še povedala Koširjeva in postregla s pikantnim Gantarjevim stavkom, da je moške treba dresirati. Glasen nasmešek enega izmed treh moških v prvi vrsti jo je spodbudil, da je nadaljevala z razlaganjem temeljnega nesporazuma med moškim in žensko: “Moški so takšni, kot so. Mi imamo še nekaj levo, pa desno in zato stalno mislimo, da imajo tudi oni. Ne, nimajo. Moški je “čist simpl človk”!” V razumevanju odnosov med moškim in žensko je Branko Gradišnik, pisatelj in publicist ter avtoričin dopisovalec, izjema, je razložila Manca. “Branko je velik umetnik in veliki umetniki morajo imeti pri sebi zelo živahen ženski princip, tega se Branko zaveda, zato se je tega priučil.”
Mrzel dan, ki se je medtem prevesil že v noč, je vsem zbranim razkril še marsikatero misel, življenjski moto in predstavil preostale dopisovalce, zaključil pa se je v duhu protagonistke večera in njenega videnja pravega moškega: “Tisti, ki prizna, ki si upa pokazati, celo izkazati svojo šibkost, ranljivost je močan moški. Samo močni si upajo biti tudi šibki, samo šibki pa se ves čas pretvarjajo, da so močni.” In to, kot je priznala avtorica, velja tako za moške kot za ženske. Ženske, ki so tisti večer prevladovale v dvorani, so odkorakale nazaj v Beethovno ulico v enigmi, da odnosov med moškim in žensko ne gre poenostavljati, da smo različni, predvsem pa, da se je treba pogovarjati in se znati poslušati, kajti kot pravi Manca Košir: “Brez pogovora ni odnosa.” Če torej velja uvodni pregovor, da smo ženske in moški iz dveh različnih planetov, pa bo morda prav nova knjiga Koširjeve pripomogla, da bomo skupaj znali shajati (vsaj) na Zemlji.
Neja Brglez
Kralji in kraljice na platnih 18. LIFFE-a
Letošnji 18. ljubljanski mednarodni filmski festival LIFFE nas preseneča z novo podobo. Bolj profilirane sekcije, pester spremljevalni program in skrbno izbrani filmi bodo zanimivi tudi tistim, ki jim je komerciala bolj pri srcu.
“Filma ne smemo deliti na komercialni in umetniški, temveč kvečjemu na dober in slab,” nas spominja Simon Popek, znani filmski kritik in novi direktor Liffe-a. Potemtakem ni presenetljivo, da je v predpremierah ženski del občinstva letos čakal celo George Clooney, v filmu “Michael Clayton”, moške nogometne navdušence pa dokumentarec o Zinedinu Zidanu. Če ste jih zamudili, ne skrbite, kajti po obljubah organizatorja, se bodo filmi iz tega sklopa, našli v kino dvoranah tudi po festivalu.
Tudi publika bo nagrajena
Tekmovalni del je kot vedno namenjen mladim avtorjem, katerih filmske stvaritve gledamo v perspektivi. To leto jih je dvanajst in so po tematiki najbližje mladim gledalcem. Kar dve mednarodni tričlanski žiriji bosta ocenjevali zgodbe o brezposelnosti, iskanju duhovne identitete, najstniškem seksu in podobnih temah, ter med njimi tudi ekranizacijo biografije Iana Curtisa, pevca skupine Joy Division. Poleg nagrade festivala Vodomec in svetovno znane nagrade FIPRESCI, Mednarodnega združenja filmskih kritikov, ki sta namenjeni le perspektivam, filmi na temo človekovih pravic se bodo potegovali za nagrado društva Amnesty International.
Tudi obiskovalci boste imeli priložnost glasovati za najboljši film, ki si bo prislužil Zlati kolut. Prav tako lahko sodelujete v spremljevalnem natečaju s svojimi minuto dolgimi video prebliski, posnetimi z mobitelom. Zmagovalca bodo razglasili na zaključni prireditvi, skupaj z ostalimi nagrajenci. Prislužil si bo brezplačni komplet vstopnic za naslednji Liffe.
Obzorja se umaknila Kraljem in kraljicam
Stari znanci festivala, se verjetno spomnijo Obzorja. Letos so se organizatorji odločili, da jih ne bo več in smo tako dobili dve novi sekciji. Že znani režiserji, ki pobirajo nagrade na svetovnih festivalih, se bodo kronali med Kralje in kraljice, medtem ko nas bo Panorama svetovnega filma odpeljala na različne konce sveta.
Fokus nam predstavlja novo romunsko produkcijo in “zares neodvisni ameriški film”, o katerem lahko filmski navdušenci tudi poglobimo znanje na Jesenski filmski šoli v organizaciji revije Ekran. V Retrospektivi in Posvečeno se bomo bližje spoznali z umetnostjo Šveda Roya Andresona, francoskega režiserja gruzijskega rodu, Otara Iosselianija in znanega James Benninga. “Poredne (korejske) gimnazijke” nas čakajo v Ekstravaganci, a avtorje obrnjene proti vetru “prevladujočih smernic sodobnega filma”, lahko srečamo v prav tako imenovani sekciji festivala.
S kar 100 najrazličnejšimi filmskimi naslovi, ki večinoma le gostujejo v Sloveniji, nas že od 7. novembra LIFFE vabi v ljubljanske kino dvorane in mariborski Kolosej. Cena vstopnic od 3€ za projekcije do 18h in 4€ za večerne predstave, je zelo privlačna za študentski žep. Pohitite, ker festival traja le še do 21. novembra.
Ko sanje postanejo resničnost
Skupina, ki je bila začetnik novega pank vala v celotni Jugoslaviji, ki je z ekscentričnimi nastopi rušila meje moralnega in mogočega, katera je s svojimi genialno metaforičnimi besedili vplivala na ljudske množice in bila trn v peti tedanjemu sistemu, ter nenazadnje največja glasbena skupina v Sloveniji nasploh, je ponovno skupaj. Prihajajo Pankrti!
Kako se je sploh začelo?
Leta 1977 sta idejna vodja Pankrtov Peter Lovšin in Grega Tomc hrepenela po nečem drugačnem, saj sta bila sita dolgočasja in rock’n’roll glasbe. Tako se odločita, da ustanovita pank bend. Grega je odšel v Anglijo, da se na lastne oči prepriča kaj je to pank, o katerem je bral v določenih tujih revijah, Peter pa je začel po Kodeljevem nabirati člane. Vse to se je odvijalo sorazmerno hitro in tako je imela skupina, ki se je poimenovala Pankrti, že jeseni istega leta prvi koncert na gimnaziji Moste. Prvo vajo so imeli na isti dan, koncert se je odvil pred nabito polno dvorano, kjer so odigrali nekaj priredb ter nekaj svojih komadov.
Peter Lovšin je v nasprotju s pričakovanji na začetku koncerta zarjul v mikrofon: “Banda! Nobenega kurca nočem tle!”, si sezul čevelj in ga zalučal novinarju Stanetu Sušniku v glavo. Le-ta je temu navkljub napisal odlično recenzijo. Odzivi na koncert so bili pozitivni, vendar so na drugi strani prepovedali koncerte na moščanski gimnaziji za 10 let.
Kdo vse je sestavljal Pankrte?
Že omenjeni Peter Lovšin, znan tudi kot Perči Gnus, je bil vokalist ter skupaj z Grego Tomcem (manager skupine) tudi tekstopisec. Ostali prvotni člani so bili: Jure Kraševec (bas kitara), Bogo Pretnar (ritem kitara), Mitja Prijatelj (solo kitara) in Slavc Colnarič (bobni). Člani so se menjavali in k Pankrtom so prišli tudi: Boris Kramberger, Dušan Žiberna in za nekaj časa, drugače basist Ljubljanskih psov, Matjaž Gantar.
Nadaljnji razvoj
Že dan po prvem koncertu so imeli v sodelovanju z radijem Študent koncert v študentskem naselju. In tako se je začelo. Kmalu je sledil koncert v Beogradu, kjer so jih pričakali z mešanimi občutki, a kmalu ugotovili, da so Pankrti tisto pravo in postali so glasnik Novega vala. S pomočjo Igorja Vidmarja so posneli prvo malo ploščo Lublana je bulana. Dimitrij Rupel ji je tedaj namenil negativno kritiko in označil za nekaj, kar je treba preslišati. Plošča je bila seveda v 2000 izvodih razprodana. Prav velika plošča z naslovom Dolgcajt (ime odraža takratno stanje) je bila posneta leta 1980. Doživela je pravo prodajalno mrzlico. Druga velika plošča Državni ljubimci je izšla leta 1982 in srbski Džuboks jo je ocenil za jugoslovansko ploščo leta. Rdeči album iz leta 1984 je bila njihova najbolje prodajana plošča in obenem vrhunec njihovega delovanja. S te plošče prihaja vsem dobro znana priredba pesmi Bandiera rossa. Koncertov so imeli ogromno, igrali so po vsej Jugoslaviji. Njihov zadnji album Sexpok je ponudil nekoliko drugačno sliko, saj je bolj izpopolnjen in posnet v prestižnem studiu. Svoj zadnji koncert, imenovan Zadnji Pogo, so Pankrti odigrali 10. decembra 1987, v Hali Tivoli v Ljubljani.
Pankrti in sistem
Ko vprašate Petra Lovšina, če so fantje s Kodeljevega takrat razmišljali o kakšni revoluciji in jo načrtovali, vam bo gotovo odgovoril, da je najboljša revolucija spontana. Pankrti so želeli s svojimi besedili in načinom interpretacije le-teh opozoriti nase, opozoriti odrasle na to, da so tukaj, uničiti dolgčas, izraziti nespoštovanje ter konec koncev uživati v lepotah rock’n’rolla.
Kot je v nekem članku zapisal novinar Branko Kostelnik, je bilo glavnih pet pankrtskih elementov: pijača, ženske, nogomet, rock’n’roll in politika. Pankrti so zagotovo bili bend, ki je zaradi svoje nepokornosti, ne molčečnosti in uporništva v tedanjem času predstavljal grožnjo državi. Bili so eden izmed prvih bendov v Evropi, takoj za Sex Pistolsi v Angliji, ki so začeli s tovrstnim uporništvom. Za kaj takega si v tistih časih resnično “potreboval jajca”. Odigrali so tudi kar nekaj koncertov v tujini, predvsem v vzhodnih državah Evrope. Vendar niso bili edini bend te vrste pri nas, kultura panka se je močno razširila in France Popit je pankerje označil za tiste, ki bruhajo po socializmu, zato jih je uradno začela preganjati policija. Grega Tomc je povedal, da je v tistih časih opažal, kako mu sledijo, marsikdo je bil pretepen, večkrat zaslišan in zaprt, za piko na i pa je država pankerje v sodelovanju z mediji začela načrtno povezovati z nacizmom, da bi jih v očeh javnosti še bolj stigmatizirala.
Zanimivosti
Razstava N’č se ne premakne v Muzeju novejše zgodovine, ki je posvečena legendarnim Pankrtom nam ponuja obilico različnih informacij, od tega kako je Peter Lovšin na nekem nastopu skril nekaj steklenic vina za po koncertu, saj je preveč ljudi pilo v zaodrju, do tega kako je nek hrvaški novinar zapisal, da so se zaradi Jima Morrisona učili angleško, zaradi Pankrtov pa slovensko ter ogled dokumentarca, posnetkov s koncertov ter mnogo drugih pisnih in fotografskih izdelkov. Razstava bo odprta do 30. novembra, vstopnina pa je 1,25 evra.
Skrunitev mita ali uresničitev sanj
Mnogi izmed mladih še danes z veseljem in občudovanjem poslušamo to veličastno skupino, ki je nismo nikoli videli niti slišali. Morda so mnenja ljudi o ponovni združitvi Pankrtov nekoliko deljena, saj nasprotniki pravijo, da kar je bilo je bilo in tega ni dobro ponovno obujati. Kakorkoli že, za tiste, ki tega nismo nikdar doživeli, ki smo vedno sanjali o tem, kako je bilo dihati s Pankrti, za nas, ki nam Pankrti predstavljajo mit, nekaj božanskega in močno oddaljenega, bo koncert 1. decembra v Hali Tivoli, v Ljubljani dogodek, ki ga ne bomo zamudili. Takrat bodo sanje postale resničnost!
Uroš Vučko
Filofest 2007
Ne zamudite drugega Mednarodnega festivala študentske filmske in video produkcije Filofest 2007, ki se bo v tednu od 10. 12. do 14. 12. 2007 odvijal na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Organizatorji bodo izmed več kot 280 prispelih filmov iz vsega sveta izbirali tiste, ki se bodo uvrstili v tekmovalni oz. netekmovalni program in si jih boste tako lahko ogledali tudi vi. Mednarodna strokovna žirija bo podelila nagrade najboljšim filmom v različnih kategorijah, gostujoči mladi režiserji pa bodo zopet pokazali svojo ustvarjalnost in sposobnost improvizacije v sklopu video delavnice. Glede na lansko zanimanje se boste zopet lahko udeležili vodenega ogleda RTV Slovenija, letos pa tudi vodenega ogleda Pop TV. Stalnica Filofesta so tudi filsmko obarvana predavanja – Mitja Reichenberg bo predaval o glasbi v filmu, Sreten Živojinovič in Urša Čož (Cinemania Group) pa o filmski distribuciji. Otvoritvena in zaključna zabava se bosta odvijali v Piano baru v centru Ljubljane (ponedeljek in petek), sreda bo prizorišče tematske zabave Action Night v Jupitru (nekdanji Oz v Koloseju), v četrtek pa se obeta Stand-up comedy večer v Cocoa café (blizu RTV Slovenija). Vabljeni ste tudi k ogledu razstave filmskih plakatov, ki nastaja v sodelovanju s Slovensko kinoteko, pripravljamo pa še nekaj presenečenj za filmske sladokusce. Letošnji Filofest je torej večji, boljši in zanimivejši – poleg projekcij kakovostnih študentskih filmov ponuja tudi izjemen nabor spremljevalnih aktivnosti. Vstop na vse festivalske dogodke in vse projekcije filmov je prost.
Vstopite v galaksijo študentskega filma in bodite tudi vi del letošnjega Filofesta! Več informacij dobite na www.filofest.com oz. preko e-pošte info@filofest.com.