Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM), pred volitvami v Študentski zbor ŠOUM, z obsežno informativno akcijo študente še dodatno osvešča o pomenu volitev, ki bodo potekale v sredo, 24. oktobra 2007, s predčasnim glasovanjem 22. in 23. oktobra. Na ta način želi ŠOUM vzpodbuditi študente, da se v čim večjem številu udeležijo študentskih volitev in tako sami izberejo svoje predstavnike v najvišjem organu študentov Univerze v Mariboru. Najhitrejši študentje bodo z oddajo anketnega lističa z odgovori na kratka vprašanja o informiranosti o volitvah v Študentski zbor ŠOUM, prejeli tudi promocijsko majico “Rad volim”.
Popolna obletnica
Včeraj je bil prav poseben dan. Ne samo, da sem si privoščila dopoldansko nakupovanje po mestu in se dobila s staro kolegico na pijači, z dragim sva imela četrto čisto pravo obletnico. Odločila sem se, da bo, prav tako kot prejšnje tri, nekaj posebnega. Tako sem med sprehajanjem po mestu zavila še v nekaj trgovin in nakupila vse potrebno.
Želela sem ga presenetiti – za presenečenja smo seveda vedno zadolžene ženske. Ko sem se počasi vračala proti domu, je zazvonil telefon. Moj srček mi je sporočil, da bo danes prej odšel iz službe, da malo proslaviva. Šele takrat sem ugotovila, koliko je že ura, in že takoj mi je bilo jasno, da bom spet hitela kot nora, da bo vse pripravljeno do njegovega prihoda. Doma sem hitro vse pospravila, se odpravila pod tuš in na dolgo in natančno britje (za spremembo sem mucko kar celo pobrila), nato pa sem si hitro še umila lase in uredila nohte na rokah in nogah. Lahko si predstavljate, da mi je že samo to vzelo skoraj dve uri! Groza! Ura je dve, čez eno uro bo že tukaj! Oblekla sem najnovejše spodnje perilo, ki sem ga kupila nekaj dni poprej prav za to priložnost. Rdeče, čipkasto, s podvezicami. Prepričana sem bila, da ga bom čisto obnorela, ko se bom pred njim prikazala v tem. Od vhoda pa do spalnice sem po tleh natresla posušene koščke cvetov vrtnice, zagrnila okna in prižgala sveče. Kmalu je pozvonilo. Nisem mu šla odpret. Vrata sem že prej namenoma pustila odklenjena in čakala, da sam vstopi. Slišala sem njegove korake, ki so se počasi bližali spalnici. Že misel na to, da me spet čaka nepozaben seks, me je vzburjala na vso moč. Počasi je odprl vrata in se z nasmehom zazrl vame. Ležala sem na postelji in ga čakala. Čakala, da si me vzame, tako kot le on zna, in da se mu spet vsa predam. Čisto počasi se mi približuje in me gleda. Vem, da bo moj načrt uspel in da si me tudi on želi. Uleže se poleg mene, me nežno poljubi, nato pa me le boža; po laseh, po ustnicah, po prsih in trebuhu … Tako zelo sem potrebna, da si želim, da bi si me vzel takoj tisti trenutek in niti trenutka kasneje. Pobožam ga po glavi, se zagledam v njegove temne oči in mu zašepetam: “Vse najboljše za obletnico, mucek moj.” Strastno ga poljubim in mu slečem srajco. Zadnje čase se mi zdi, da njegovo obiskovanje fitnes centra končno kaže rezultate. Njegovo telo je lepo grajeno, umiram od poželenja, ko me boža z močnimi rokami in se z izklesanim trebuščkom drgne obme. Čutim, kako se v njegovih hlačah nekaj prebuja. Nekaj trdega, nekaj pokončnega, nekaj veličastnega. Z roko pobožam njegovega korenjaka, ki se vztrajno prebuja. Zaječi od užitka. Ves je že napet. Obrnem ga in se spravim nanj. Tako zelo mi paše, ko se z mokro muco podrgnem ob njegovega korenjaka. Takoj se znebi modrčka in se poglobi v moje prsi. Bradavičke so napete in vsak njegov poteg z jezikom jih še bolj vzburi. Že dolgo časa nisem bila tako potrebna, kot sem ta trenutek. Zdi se mi, da mi bo kmalu prišlo, če se ne bom nehala drgniti ob njega. Močno me grabi za rito in me vrti okrog in okrog. Z vnemo skočim z njega in ga slečem do konca. Prav do zadnjega koščka obleke. Pred mano leži gol, tako zelo mi je všeč. Njegov obraz, oči, nasmeh, njegovo telo … Končno zagrabim za trdega korenjaka. Tako lep je, gladek, raven, pokončen in tako trd! Začne se mi vrteti v glavi in ne morem misliti na nič drugega več, kot le na to, kako ga z vso močjo do konca porine vame. Čisto me obnori. Trikrat ga na hitro poližem po vsej dolžini in ga vtaknem v usta. Mnjam. Prav okusen je. V hitrem tempu premikam glavo gor in dol, ritem narekuje on, saj me ves čas trdno drži za lase. Čutim, kako mi usta polnijo njegovi sokovi. Usedem se mu na prsi in mu prav pred usta porinem svojo potrebnico. Totalno je že mokra. Hočem, da mi jo samo nekajkrat oblizne, da čutim njegov jezik na mojem velikem in napetem ščegetavčku. Tako spretno vrti svoj sladek jeziček, da si ne morem pomagati. Ko moj napet vršiček dvakrat močno pocuza vase, se začnem tresti v krčih naslade. Zakričim na ves glas in čutim, kako luknjica začne utripati. Kakšni božanski občutki! Moji kisli sokovi zalijejo njegova usta. Oblizne se in me poljubi. Obrne me na hrbet, mi pritisne noge nazaj do glave in si ogleduje tamalo, ki se vsa pohotna razprostre pred njim. Spet zakričim od same naslade, ki jo začutim, ko prav celega porine vame. Prav nenormalno obsedena postanem. Hočem, da poriva počasi, da čutim vsak centimeter in vsako žilo na njegovi močni mišici. Tako lepo polzi ven in noter. Iz mene se kar cedi. Primem ga za boke in ga porivam vase. Sunki so vedno hitrejši, vedno bolj si ga želim, vedno bolj glasna sem. Ne zmenim se za sosede, prav vseeno mi je, če me slišijo. Lahko so mi samo nevoščljivi. Začnem se božati po mednožju in čutim, da mi bo spet prišlo. Postavim se na kolena, on pa ga počasi in z občutkom porine v mojo zadnjico. Tako zelo je velik, da me boli, ampak po svoje mi tudi prija. Pustim ga, da nadaljuje, vmes pa še vedno vztrajno rajcam svojo pohotno muco. Ne traja dolgo, ko me spet zvije v trebuhu. Aaaah … Popoln seks. Prav to sem potrebovala. Poriva me še hitreje in hitreje, da sploh ne dojemam več, kaj se dogaja, ko zastoka in se zlije vame. Tega še nikoli nisva naredila. Utrujena obleživa drug ob drugem. “Vse najboljše za obletnico tudi tebi, pikica,” reče in se mi nasmehne. Tako zelo ga ljubim, da bi za vedno ustavila čas. V zameno za to me odpelje v restavracijo na večerjo. Dan je bil res popoln. Ko bi bila le vsaka obletnica takšna. In ne samo moja, tudi tvoja, dragi bralec.
Emanuela
Tajska-dežela nasmehov
Tajska danes velja za cenovno zelo dostopno destinacijo. Dve letalski družbi ponujata on-line letalske vozovnice po zelo ugodnih cenah. Odhod je resda iz Münchna, vendar se prevoz do tja pri 200 evrov cenejši letalski karti ne pozna tako zelo. Trenutno najugodnejši je Qatar airlines, ki ponuja on-line letalske vozovnice že za 450 evrov.
Midva z bratrancem sva letela z družbo Emirates s postankom v Dubaju. Po dvanajsturnem letu sva presrečna, čeprav malce utrujena, prispela v Bangkok. Takoj ko sva zapustila letališče, je v naju udarila vlažna tropska vročina. Sedla sva na taxi, in kam drugam kot na zelo glasni Kao san road. Kao san – to je prva postaja večine popotnikov, ki pristanejo v tem ogromnem glavnem mestu. Pred očmi se ti odpre dvesto metrov bleščečih in utripajočih oglasnih tabel, stojnic z najrazličnejšo kramo, vseh vrst restavracij, prenočišč in popotnikov z vseh koncev sveta. Zdi se kot svet v malem. Prvič sem ga obiskal pred 5 leti in moram reči, da se je od takrat veliko spremenilo. Sam Kao san je ostal enak, medtem ko so se stranske ulice zelo razvile. Zdi se, da je ulica za templjem “Ramboo street” prevzela glavno vlogo prenočišč. Po vsej verjetnosti zato, ker je veliko mirnejša od Kao sana, vsaj zaenkrat še. Sam Kao san je dokaj kaotičen; zvečer se ulica zapre za promet, nanjo pridejo prodajalci raznovrstnih stvari, odprejo se bari in nočni klubi in takrat se začne nora žurka v mestu. Obiskovalci, pomešani z domačini, se zabavajo, pijejo, plešejo in uživajo. Tamkajšnjim domačinom so turisti vir preživetja. Med sprehajanjem po ulici z vseh strani slišiš naslednje stavke: “Do you want massage, Thai massage?” … “look, look, very chip for you!” … Fantje so ob večerih od tuk-tuk voznikov nagovorjeni nekoliko drugače: “pink ponk šov!” … “Do you want body massage?”
Bangkok. Enostavno se mu ne gre izogniti. Ogromen, prenatrpan, prometni kaos vlada skoraj po vseh ulicah. Center Bangkoka krasi Kraljeva palača, ki jo sestavlja več kot 100 zgradb, templjev, svetišč ter 200 letna zgodovina, vse od nastanka 1782 leta. Okrašene hiše z nenavadnimi strehami in mnogimi stolpi krasijo kraljeve rezidence in templje bude. Najznamenitejši Wat Phra Kaew oz. Temple of Emerald Buda, najstarejši in največji tempelj Wat Pho …
Patpong (rdeča četrt) je postal s svojimi zatemnjenimi kotički le še ena od neštetih turističnih atrakcij, poln prijaznih deklic, ki vse lepe in s telesi angelov vabijo v naročja in pozabo. Prepolne ulice ljudi, trgovcev, zvodnikov, punc za denar, skratka vsega kar presega domišljijo.
Na Kao san-u dobi popotnik res vse kar potrebuje. Tam je več sto turističnih agencij, ki ti organizirajo prevoze na želene destinacije. Ravno tako je ta ulica zelo dobro izhodišče za oglede turističnih atrakcij Bangkoka (Kraljeva palača, Wat Pho oz. ležeči Buda, Wat Phra Kaeo, Wat Arun)
Pri ogledih se nikar ne poslužujte tuk-tuk-ov, ki vam obljubljajo poceni vožnjo po bangkoških znamenitostih, saj vas popeljejo le do kakšne od njih, vendar je njihov glavni namen ta, da vas peljejo po raznih trgovinah in lažnih turističnih informacijskih centrih (T.A.T.), pri katerih dobijo visoke provizije. Cena prevoza je sicer nizka, toda če ni interesa za obisk trgovin, ki jih možakar predlaga, tudi s prevozom ne bo nič. Vsekakor je taksi dobra alternativa.
V eni od številnih agencij v ulici sva rezervirala enodnevni izlet za naslednji dan, ki je vseboval plavajočo tržnico, Kanchanaburi z mostom na reki Kwai in rezervat Tigrov.
Plavajoča tržnica ali Damnoen Saduak je največja in najbolj obiskana plavajoča tržnica na Tajskem in se nahaja v provinci Ratchaburi, 100 km jugozahodno od Bangkoka. Prebivalstvo, ki živi v vasici s prepredenimi kanali, živi pretežno od trgovine na tržnici. Njihovi sorodniki, znanci, rokodelci, prodajajo izdelke, oddajajo čolne in vozijo turiste. Sledilo je mestece Kanchanaburi, ki je mirni kraj na reki Khwae Yai. Glavni razlog za obisk tega kraja je nedvomno most na reki Kwai in z njim povezana železnica smrti. Med II. svetovno vojno so Japonci okupirali JV Azijo in začeli graditi železnico, s katero bi povezali Singapur z Burmo. Danes je tam ogromno pokopališče vojnih ujetnikov, za ljubitelje zgodovine pravi kraj za raziskovanje.
Večina vas je verjetno že videla oddajo na Animal planetu o tigrih, ki živijo v ravnovesju z ljudmi. Pred nekaj leti je glavni menih sprejel prvega tigra, danes njegova družinica šteje 18 tigrov. Obisk tega kraja je osupljiv. Malo nelagoden občutek je stati ob tako mogočni živali, še posebej, ker ni privezana ali za ograjo.
Chang Mai. Glavni razlog za obisk tega mesta sta predvsem nočna tržnica in pa trekingi, ki jih ponujajo neštete agencije. V mestu je tudi več kot 300 watov oz. templjev, med katerimi so najbolj znani najstarejši Wat Chiang Man, Wat Chedi Luang, Wat Phra Singh … Tajska kuhinja, tečaji masaže, trekingi, najbolj pa nočni bazar, pritegnejo popotnika, da okusi vsaj nekaj od naštetega. Trekingi v oddaljene hribe k starodavnim plemenom se razlikujejo po trajanju, od tri do pet dni, in krajih. Sama sva se podala na tridnevni treking. Začel se je z dvourno vožnjo z nekoliko večjim tuk-tukom, v katerem se nas je deset popotnikov, opremljenih z manjšimi nahrbtniki, pripravljajo na pohod. Najprej smo se ustavili na tržnici, nakupili nekaj hrane in nadaljevali do odročnega kraja blizu džungle, kjer smo imeli kosilo. Nakar se je začel pohod po hribovitem terenu in gozdu v pripekajočem soncu do plemena Hmong, ki je trajal dobre štiri ure. Prenočili smo v kolibi iz bambusa, ki je bila opremljena z mrežami proti komarjem. Naslednji dan je bila na vrsti celodnevna hoja z manjšimi postanki za kosilo in prho pod slapom. Zadnji dan je sledila ježa slonov, rafting in rafting na bambusovem splavu. Popoldne smo se vrnili v naše rezidence v mesto. Zvečer sva se prepustila nakupovalnemu vzdušju night marketa. Ko osvojiš barantalsko politiko in se prepustiš nakupovalni mrzlici, postane kar zabavno. Najbolje se je prepustiti toku ulice, se izgubiti med stojnicami in pretkanimi prodajalci. Prvo ceno, ki jo ponudi prodajalec, moraš vedno deliti s 3, zatem postaviti novo, vendar ne prenizko, ker je trgovec lahko užaljen. Tako cenkanje za pravšnjo, kjer bosta zadovoljna oba, postane pravi mali obred, ob katerem se neizmerno zabavaš, saj se utegne prevesiti v pravo malo igro. V mestu tudi mrgoli lepih tajskih deklet, ki z žametnimi glasovi vabijo: “Thai massage!”. Vse se odvija kar v izložbi, na žimnicah položenih na tla, le obuvala sezuješ in se prepustiš “nežnim” prstom tajske masaže, kar se včasih izkaže, da pa ta masaža le ni tako nežna. Značilnost tajske masaže je namreč sproščanje telesa s pomočjo gnetenja, pri katerem maser(ka) uporablja prste rok in nog, komolce, kolena ter stopala.
Po Chang Mai-u je sledil dvodnevni premik z avtobusom do otokov. Najprej sva obiskala manjši otoček Koh Tao. Haad Sai Ree je predel otoka, kjer je glavno dogajanje. Obiskovalci tega otočka so predvsem potapljači, saj otok velja za enega najpopularnejših potapljaških krajev na Tajskem. Midva sva šla na celodnevni snorkling izlet, kjer sva ob bližnjem manjšem otočku Shark Island, plavala med morskimi psi. Podvodni svet je res nepozaben. Otok sva si podrobneje ogledala z najetim skuterjem za 200 bahtov, vendar je cesta tam v tako slabem stanju, razbrazdana in strma, da je lahko vožnja zelo nevarna. Velikokrat se konča tudi s hujšimi poškodbami, saj vozišč na otoku primanjkuje. Je pa na otoku veliko osamljenih zalivčkov, kjer skoraj ni nikogar. Zvečer v vrvežu ljudi, dobre morske hrane, hladne pijače, uživaš v sproščenem vzdušju.
Po treh dneh počitka sva se preselila na sosednji otok Koh Phangan in s tem se je počivanje za naju končalo. Otok namreč slavi po neskončnih zabavah. Predel na jugu otoka Haad Rin slovi po zabavah ob polni luni (Full Moon Party); skratka, tam se vse dogaja v znamenju lune. Luna v kakršnem koli stanju je le izgovor, da lahko na dan privlečejo goreče palice, ki jih profesionalni fantje neustavljivo vrtijo vse tja do jutra. Nedvomno je to otok neskončne in neprestane zabave in po nekaj zvrnjenih bucketih vsak postane eno z dogajanjem.
Po naporni noči naju je zjutraj zbudil telefon. Bila je Tomaževa mama. Zgodila se je letalska nesreča, zato je vsa v skrbeh preverila, če sva še živa. Kako oddahnila si je, ko sva ji povedala, da sva daleč od Puketa, kjer se zgodila je nesreča. Tam se je pilot letala, kljub opozorilom o močnih sunkih vetra in močnem deževju, odločil pristati, kar je bil vzrok za 89 smrtnih žrtev, večinoma turistov.
Vedno se je na pot najbolje odpraviti povsem brez pričakovanj. Tajska je res neverjetna. Priporočam jo vsakomur, predvsem neizkušenim popotnikom in ljudem, ki se podajajo prvič na pot, in to zato, ker je po njej res enostavno potovati.
So stvari v življenju, ki se jih ne da opisati z besedami, in ena izmed njih je smehljaj tajskih ljudi. Tajska resnično je dežela nasmehov. Toliko kot jih boste deležni tam, jih ne boste nikjer drugje na svetu. In to ti nekako zleze pod kožo. In ravno zato jo začneš pogrešati že takoj ob odhodu, ko stopiš na letalo.
INFO
Uradno ime: KRALJEVINA TAJSKA
državna ureditev: PARLAMENTARNA MONARHIJA
površina: 517.000 KM?
št. prebivalstva: 65.032.000
glavno mesto: BANGKOK
uradni jezik: TAJSKI
denarna enota: BAT
Prenočišča: Prenočišč je na pretek. Najcenejše sobe lahko najdete že za 100 batov, kar je dobra 2 evra. Za takšno ceno pričakujte veliko domačih prijateljev, kot so bed bagsi in ščurki. Normalni poceni rang sobe se giblje med 200 in 400 bati, kar je med 4 in 8 evri na sobo. Te sobe imajo po večini že tudi lastno kopalnico in ventilator; na otokih je potrebno za bivanje ob morju odšteti nekoliko več. Cene se gibljejo med 400 in pa vse tja do 2000 batov, kar je 8 evrov do 40 evrov, odvisno od luksuza, ki si ga boste zaželeli. Izbira je res neomejena.
Hrana: Kdor nima rad riža bo tenko piskal, saj v tovrstnih deželah prevladuje. Na ulicah se da zelo dobro prehranjevati: patai, fried rice with everything … za 40 centov se boste dodobra najedli. Hrana na ulici se zelo hitro obrača, zato je vedno sveža, včasih veliko bolj kot v restavracijah. V restavracijah se cene gibljejo od 50 batov pa tja do 300 batov za polno kosilo. V obmorskih krajih in otokih, seveda prevladujejo morske jedi: ribe, lignji, raki, jastogi … cene niso pretirane: od 200 batov, torej od 4 evrov, naprej boste jedli vrhunsko pripravljeno kosilo ali večerjo; izbrano morsko jed s prilogo: riž, krompir, koruza ali solata.
Prevozi: popotniki se poslužujejo vseh prevoznih sredstev. Avtobus je še vedno najbolj uporaben, vendar jih na daljše razdalje že izpodrivajo letalske povezave, ki prodirajo na trg z nizkimi cenami. Iz Bangkoka do Chaing Mai-a boste za avtobus odšteli 450 batov oz. 8 evrov, če boste hoteli 12 ur vožnje po cesti zamenjati za letalo, pa boste odšteli za letalsko vozovnico 1500 batov, kar je 24 evrov. Nekateri se poslužujejo spalnih vlakov, na katerih se lahko udobno spi med vožnjo, cena 800 batov, ali 16 evrov za enako relacijo. Ladje so glavna povezava med otoki in do njih. Cene varirajo glede na dolžino vožnje, med 120 bati do 1000 batov.
Varnost: Kriminala tam v pravem pomenu besede praktično ni. Dogajajo se kraje vrednejših stvari iz hostlov oz. hotelov. Promet je dokaj kaotičen, treba je biti pazljiv tudi med prečkanjem ceste. Voda je problematična, zato je potrebno piti samo ustekleničeno vodo, še pri teh je treba preveriti, če so stekleničke original zaprte. Tudi zobe si je potrebno umivati samo z ustekleničeno vodo. Led je povečini varen, zato se mu ni treba izogibati, ker je povsod narejen iz prečiščene vode. Pa ne pozabiti na močno sonce in nevarnost malarije, dengue fever, AIDS-a, kolere, stekline in hepatitisa, zato je priporočljivo cepljenje proti Hepatitisu A in B ter jemanje antimalarikov (npr. Lariam).
Viza: je potrebna. Pridobite jo na tajskem veleposlaništvu v Ljubljani, na Pražakovi 12. Čas izdaje je 2 dni, za kar potrebujete sliko, potni list in 30 evrov. Čas trajanja vize je 30 dni.
Vredno ogleda: Bangkok z vsemi bližnjimi izleti, Chang may z okolico in trekingi in nenazadnje čudoviti otoki, ki jih obdaja neverjetni podvodni svet.
Darin Geržina
Z bobom do olimpijskih sanj
Na novinarski konferenci 26. septembra letos sta dve vrhunski športnici napovedali, da bosta združili moči in se posvetili disciplini, ki si v Sloveniji šele utira svojo pot. Motociklistka Urška Turnšek in veslačica skifistka Majda Jerman sta presenetili slovensko javnost z načrti, da postaneta prva slovenska ženska bob ekipa!
Šport za zrele, hitre in neustrašne
Bob je zimski šport, ki se je prvič pojavil v 19. stoletju, vstopnico za olimpijske igre (OI) pa je dobil leta 1924. Sprva se je tekmovalo le v bobu štirisedu, osem let kasneje se mu je nato pridružil še dvosed. Gre za šport, kjer tekmovalci pri začetnem teku med poganjanjem boba dosegajo hitrost tudi 40 km/h in več, pri vožnji pa tudi do 140 km/h v spodnjem delu proge, kajpak odvisno od steze. Prostora za strah ni, zahteva se izjemna psihofizična kondicija, saj gre za panogo, kjer so v ospredju moč, hitrost, sposobnost pomnjenja in koncentracije, pa tudi določena zrelost – mlajših od 18 let na ledu menda ni.
Od 2006 tudi slovenska Bob in skeleton zveza
V svetovnem merilu so na vrhu bob ekipe Nemčije, Švice, ZDA, Kanade in Rusije, takoj za njimi se uvrščajo Italijani, Nizozemci, Čehi, Poljaki, Latvijci, s tem športom pa se uspešno ukvarjajo tudi Hrvati, ki so se že udeležili OI. Svojo ekipo ima tudi Liechtenstein, ki ima slovenskega trenerja, s katerim je slovenska Bob in skeleton zveza, ustanovljena v letu 2006, že sodelovala. Pod vodstvom selektorja in trenerja Mateja Juharta sta se dve naši moški posadki boba dvoseda že lani uspešno pomerili na tekmah evropskega pokala. Uvrstitev znotraj prvih dveh tretjin je zelo spodbuden rezultat za začetek in odličen obet za prihodnost.
Od ideje do realizacije – ženski bob dvosed
Ženske so na olimpijadi prvič tekmovale šele leta 2002 v Salt Lake Cityju. Urška Turnšek, študentka ladijskega strojništva na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, se je nad bobom navdušila med spremljanjem lanskih OI v Torinu. Šla je na testiranja in pričela z iskanjem sovoznice. Izbrala je Majdo Jerman, študentko gradbeništva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo UL. Svoja znanja in veščine iz motociklizma in veslanja bosta od letošnje jeseni naprej spretno izkoriščali tudi za skupne treninge in tekmovanja v bobu. Poleti sta se že udeležili svetovnega prvenstva v porivanju boba v Splitu, kjer sta bili ob pomanjkanju ustrezne licence sicer izven konkurence, vendar nista veliko zaostajali za dekleti, ki trenirajo že več let. “Prenos z motorja na led bo tu idealen, saj gre za velike sile, velike hitrosti,” je prepričan trener Juhart.
Urška in Majda – recept za uspeh?
Urška v vlogi pilota in Majda v vlogi zavirača predstavljata velik potencial za razvoj slovenskega boba. Obe sta namreč disciplinirani, motivirani in resni športnici, ki že vrsto let nizata odmevne uspehe doma in v tujini.
Urška Turnšek se že deset let aktivno ukvarja s cestno-hitrostnimi dirkami. V tem času je prešla iz tekmovanj s skuterji do cestnih motorjev, tudi 1000 kubičnih. Osvojila je tri naslove državne prvakinje v konkurenci s fanti, bila pa je tudi četrta na ženskem evropskem prvenstvu. Letošnjo sezono jo je pod okrilje vzela belgijska ekipa Veka Continetal, za katero sta skupaj s sovoznico osvojili Mednarodni pokal osrednje Evrope. V letu 2007 je tudi vozila eno pomembnejših vztrajnostnih tekem, 24-urno dirko Catalunyje s špansko ekipo Yamahe, v kateri si je zagotovila mesto tudi v naslednji sezoni.
Majda Jerman pa je že pri desetih letih trenirala kajak na mirnih vodah, s katerim je nastopila na treh mladinskih svetovnih prvenstvih. Leta 2001 je nato prestopila k veslanju, kjer je dosegla veliko dobrih rezultatov. Nastopila je na več mednarodnih regatah in svetovnih prvenstvih, ima pa tudi tri naslove državne prvakinje. V letošnjem letu je bila brezkompromisno pripravljena na normo za OI Peking 2008, vendar so jo ravno pred nastopom na SP v Münchnu začele pestiti težave s hrbtom. V naslednji sezoni jo torej čakajo dodatne kvalifikacije za OI, za katere pa je verjeti, da jih bo uspešno prestala.
Cilj – OI Vancouver 2010
11. oktobra 2007 je na urniku deklet obvezno enotedensko bob usposabljanje za pridobitev licence, in sicer v avstrijskem Iglsu, kjer bo sredi novembra tudi prvo tekmovanje, ki se ga bosta Urška in Majda udeležili. Steze, na svetu jih je le šestnajst, namreč zaledenijo šele v sredini oktobra – na Norveškem – oziroma sredi novembra v Avstriji in Nemčiji. Nam najbližje so v Torinu in Innsbrucku, zato je še toliko pomembneje, da se v osrednjem delu Slovenije za namene treningov čim prej postavi stometrsko štartno bob stezo, ki bo omogočala prenos atletskih sposobnosti na vožnjo boba. Selektor Juhart zatrjuje, da so načrti zanjo že v pripravi. Z izboljšanjem pogojev za trening pa bo tudi veliki cilj, uvrstitev na zimske OI v Vancouvru 2010, lažje dosegljiv. “Najbolj dolgoročen cilj pa je seveda priti v ospredje na OI; ne samo priti na olimpijske igre, ampak tam tudi narediti rezultat,” je odločen Juhart. Z bolj tehnično-organizacijske plati pa je gotovo v prvem planu iskanje pokroviteljev za nakup boba in pokrivanje stroškov treningov, potovanj in vzdrževanja boba. Prav tako se bodo že letos pričela prva iskanja za dodatne ženske ekipe. Interes je menda ogromen, navsezadnje smo Slovenci “alpski narod”, še dodaja Juhart.
Martina Srblin
Moda letošnje jeseni
Zadnjih nekaj mesecev se povsod govori o modi, modi in še enkrat modi. V več kot 100-ih šovih, ki so se zvrstili v glavnih modnih prestolnicah, so znani in manj znani kreatorji predstavili nove ideje za jesensko modo 2007. Že lani so zeleno luč dobile jopice, šali, več majic ena čez drugo ter pajkice v kombinaciji s kratkimi krili ali hlačami. To jesen se te smernice zopet nadaljujejo. Ampak pozor, saj lahko s pretiravanjem hitro brcnemo v temo. In pazite na rek, da je v življenju potrebno znati igrati, uživati in izstopati!
Sloji
Kdo pravi, da je manj več? To jesensko sezono bomo zopet nosili jopice, šale, tope enega vrh drugega, oblekice in krilca čez pajkice ali hlače. Sloji so zelo “in”! Pri tem trendu je meja med elegantnim in okusnim ter nemarnim in plehkim zelo tanka, zato je potrebno malce pazljivosti pri izbiri tovrstnih oblačil. Predvsem dekleta moramo biti zelo pazljiva, ko se bomo lotile tega stila. Sloji to jesen vzbujajo grunge stil, drznost in veliko različnih možnosti.
Nepogrešljiv modni dodatek
Popestrite jesenska oblačila in bodite opazni! Naj bo pas vaš nepogrešljiv jesenski modni dodatek. Ozek ali širok, sijoč ali mat, usnjen ali iz umetnih materialov – pomembno je le, da si ga zapnete okoli pasu. Pas kombinirajte s široko srajco, majico, jopico ali tuniko. Poudaril bo vaše obline in vas naredil vitkejše. Tudi pri večernem videzu, se za pas odločite brez oklevanja. Pravilno izbran pas se lepo poda tudi k elegantnim materialom, kot je svila. Popestril bo dolgo obleko in jo naredil bolj igrivo, prav tako ga lahko kombinirate s svileno srajčko. Zelo drzne boste videti s pasom, ki ga zapnete preko suknjiča. Jeseni in pozimi boste s pasom, ki ga zapnete okoli jakne ali plašča, videti vitkejše. Izberite usnjen pas ali pas v enakem materialu, kot je vaša jakna ali plašč. Odločiti se za pas ali ne, ni več vprašanje. Premislite le, kakšen pas najbolje pristaja vašemu dnevnemu ali večernemu videzu.
Barva
Letošnjo še vedno presenetljivo toplo jesen, boste najbolj modno oblečeni, če bodo vaša oblačila v rumenih odtenkih. Rumena barva večini ljudi ne pristaja najbolje, saj je večina žensk v rumenem videti “izprano”. Zato je zelo pomembno, da pod rumena oblačila oblečete nekaj v svetlejših barvah, kot je na primer bela srajca pod rumenim puloverjem. Če pa imate dovolj poguma za gorčično barvo rumene, morate vedeti, da je to trenutno najbolj “vroč” jesenski odtenek rumene barve. Rumena je zanimiva in zapletena barva. Povezana je tako z mirom in s srečo kot z zavistjo in s strahopetnostjo. Na Kitajskem jo povezujejo s pornografskimi filmi, kar je zanimivo, saj s temi na Zahodu povezujejo barvo indigo, ki rumeno barvo dopolnjuje. Posežete pa lahko tudi po ostalih barvah. Nič ne boste zgrešili z vedno modno črno barvo, prav tako roza, rdečo, koralno, vijolično ter tudi zeleno.
Čevlji
Predvsem dekleta ne smemo nikoli pozabiti na čevlje in dobro torbico, ki naš celoten izgled zaključi in ga popelje v popolnost. Tudi tukaj je poleg rumene potrebno omeniti vijolično barvo. V vseh odtenkih in sencah, pa naj bodo sandali ali škornji, močnih barv, ki kar kričijo po tem, da jih ljudje opazijo. Ne pozabite tudi na bleščice in razne okraske, ki so letos na čevljih totalno “in”. Rahlo zaobljen sprednji del, debelejša peta in močna barva z dodatkom bleščic. To je modna zapoved za obutev jesen 2007.
Jesenski make-up
Jesenska kolekcija ličil prinaša kar nekaj novosti. To je otroška paleta barv, ustvarjena za odrasle. Za glamurozen videz boste poskrbele z močno poudarjenimi rdeče obarvanimi ustnicami, pri čemer pa ne smete preveč poudariti oči. Nanje nanesite blago senčilo in jih rahlo obrobite s črnim svinčnikom. Če pa se nočete preveč izpostavljati, je za vas primeren “naravni” make-up, kjer so izbrana ličila v nežnih pastelnih barvah in roza odtenkih. Za tiste bolj drzne pa je kot nalašč letošnja modna zapoved “vampirskega” videza. Za drzen izgled boste poskrbele z močno poudarjenimi očmi in obrvmi, ki jih namažete s črnim svinčnikom za oči ali tušem. Ustnice naj bodo v čim temnejši rdeči ali temno vijolični barvi, dodatno jih lahko poudarite še s črno obrobo.
Maja Kranjc
Nespečnost
Človek prespi kar tretjino svojega življenja. Nekateri pa prespijo manj, saj enostavno ne morejo zaspati. Verjetno je že vsak izmed nas občutil, kako neprijetno je gledati v strop, šteti ovčke in imeti glavo polno nemirnih misli in skrbi. Zjutraj smo po taki neprespani noči še bolj napeti in živčni, utrujeni in nasploh brez volje. Če težave trajajo dalj časa, razvijemo nespečnost. Kaj se pravzaprav takrat dogaja z našim telesom? Zakaj enostavno ne moremo zaspati?
Kako spremeniti življenjske navade, da se bomo zbujali spočiti? Naj najprej povem, da je nespečnost je zelo razširjena težava, ki muči ženske še pogosteje kot moške. A vsi ljudje potrebujemo različen čas, da se ‘naspimo’. Že Napoleon je svojim vojakom ukazal, da lahko spijo največ 4 ure, saj naj bi to človeku bilo dovolj za počitek. Za nekoga so prav ”3-4 urice” dovolj za počitek, drugi se komaj naspijo v 9-10 urah. Spanec z leti postaja vse krajši in rahlejši, kar je naraven proces, ki odraža spremembe v osrednjem živčevju ter v ostalih organskih sistemih. Mladi potrebujemo več ur spanja, starejši pa ponavadi hodijo v posteljo zgodaj zvečer in se zjutraj tudi prej zbujajo. Vendar ni pomembno trajanje nočnega spanja, temveč njegova nepretrganost. Če se med spanjem pogosto zbujamo, smo zjutraj in čez dan nekako “potolčeni”, če pa spimo tako, da se zvečer enostavno uležemo in se zjutraj zbudimo, smo zadovoljni in spočiti, pripravljeni na nov dan. Če trpimo za nespečnostjo si lahko pomagamo s spodnjo tabelo, da lahko še pravočasno ukrepamo, preden ne razvijemo kronične nespečnosti.
” Prehodna nespečnost, ki traja le nekaj dni. Vzroki zanjo so različne stresne situacije, npr. akutna obolenja, poškodbe, kirurški posegi, spalne navade partnerja, hrup, svetloba in drugi moteči dejavniki.
” Kratkotrajna nespečnost, ki traja največ tri tedne. Nastane npr. po smrti družinskega člana, po razvezi z zakoncem ali odhodu svojcev … Po odstranitvi vzroka ali po prilagoditvi na nove razmere se moteni spanec vrne v normalnega.
” Kronična ali dolgotrajna nespečnost, ki traja več kot tri tedne. Prizadeta oseba ne more zaspati, se večkrat zbudi, spanec je utrujajoč in ni dovolj krepčilen. To se dogaja vsaj trikrat na teden en mesec ali dlje.
Najbolj neprijetna je kronična nespečnost. Taki ljudje se pogosto pritožujejo nad depresivnimi občutki, trpijo za strahovi in nervozo. Za takega človeka predstavlja postelja pravo bojišče, kjer na vsak način skuša zaspati. Nekateri posežejo po zdravilih, hipnotikih, pomirjevalih, a je to kratkotrajna rešitev. Veliko ljudi je nespečnost pozdravilo prav z naravnimi zdravili. Danes pa se še tako ‘čudna’ zelišča dajo dobiti v vsaki malo večji lekarni ali specializirani trgovini za zelišča. Presenečeni boste nad izbiro zelišč, ki jih imajo. Dobro je tudi, da se proti nespečnosti ne borite, saj ne boste s tem nič dosegli. Bolj, ko se boste upirali, manj boste spali.
Naravna zdravila proti nespečnosti
Melisin čaj
2 čajni žlički in 0,25 dcl vode, malo medu.
Meliso pustimo, da se namaka 10 minut v vreli vodi, nato pijemo po 3 skodelice na dan več tednov.
Čaj iz medene detelje
1 žlička medene detelje, 0,25 dcl vode, med.
Medeno deteljo prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut, popijemo 30 minut pred spanjem.
Pomirjevalni čaj iz pasijonke
1 žlička pasijonke, 0,25 dcl vode, med
Posušeno pasijonko prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut. Popijemo tik pred spanjem.
Aromaterapija proti nespečnosti
V posodico za vodo nakapajte 4 kapljice sivkinega olja, 2 kapljici rožnega olja in 2 kapljici neroli olja. Postavite na okensko polico v spalnici.
Higiena spanja:
Različne raziskave so pokazale, da lahko z različnimi psihološkimi tehnikami, naprimer s spremembo navad in načinom življenja uspešno premagamo nespečnost.
” V posteljo pojdite vedno ob istem času in tudi vstajajte ob istih urah. Tega urnika se držite tudi ob vikendih ali na počitnicah.
” Postelja naj bo namenjena spanju, ne pa delu, gledanju televizije, branju… Ves čas, ki ga aktivno preživite v postelji, namreč lahko spremeni način spanja.
” Izogibajte se popoldanskemu in večernemu dremežu.
” Pred večerjo ali v popoldanskih urah si privoščite telovadbo. Rekreacija je eden od najboljših pripomočkov za zdrav in sproščujoč spanec. Izogibajte pa se telesnim dejavnostim tik pred spanjem.
” Dve uri pred spanjem si privoščite toplo kopel. Ta spremeni telesno temperaturo ter omogoči hitrejši in lažji spanec. Kopel tik pred spanjem ima ravno nasproten učinek.
” Pol ure pred spanjem počnite kaj sproščujočega, npr. berite, meditirajte, pojdite na miren sprehod …
” Spalnica naj bo dobro prezračena in ne pretopla. V njej naj bo pred spanjem popolna tema.
” Ne glejte na uro.
” Pred spanjem se izogibajte preobilnim obrokom in napitkom s kofeinom. Zadnji obrok naj bo 4 do 5 ur pred spanjem.
” Čez dan se gibajte na soncu in svežem zraku.
” Omejite ali prekinite kajenje, kajti nikotin slabo vpliva na spanec.
” Če po 20 minutah ne morete zaspati, raje vstanite, pojdite v drug prostor in počnite kaj sproščujočega. Nesmiselno je vztrajati v postelji in se v želji po spanju v nedogled premetavati. Če vas motijo partnerjeve spalne navade, se raje preselite v drug prostor.
Predrag Rajčič
Je politika res kurba?
Politično komuniciranje lahko razumemo kot najočitnejši del političnega marketinga. V osnovi ga delimo na plačane in neplačane oblike, čeprav so tudi slednje pogosto finančno motivirane.
Pri prvih govorimo o promoviranju idej določene politične opcije s pomočjo klasičnih tehnik ekonomskega programa kot so TV spoti, jumbo plakati itd. Za druge pa je značilno prefinjeno infiltriranje želenih sporočil v širši spekter medijsko-družbenih vsebin. Tukaj govorimo o predvolilnih soočenjih, intervjujih s kandidati, predstavitvah njihovega zasebnega življenja, poročanju o obiskih lokalnih prireditev, donacijah neprofitnim društvom, lobiranju, sklepanju strateških partnerstev itd.
Pomembno je razumeti, da pojem političnega komuniciranja ni omejen zgolj na medijski vidik predstavljanja posameznih politik in njenih paradnih konjev ter da se ne izvaja le v času predvolilnih kampanj. Strokovnjaki za odnose z javnostmi skrbijo za celostno podobo svojih klientov in njihovega predstavljanja v javnosti pred, med in po volitvah. Gotovo si že slišal znani rek, ki pravi, da se nova politična kampanja začne prvi dan po izvolitvi. In res je tako. Oblikovanje javne podobe kateregakoli funkcionarja je dolgotrajen komunikacijsko-upravljalski proces, ki se ne udejanja samo z velikimi dogodki, ampak tudi z množico na videz nepomembnih dejanj, kot so npr. obisk občinske slovesnosti, prerez traku ob otvoritvi novega gasilskega doma itd.
Če ste spremljali predsedniško kampanjo Lojzeta Peterleta, gotovo veste o čem govorim. Svoj politično-družbeni ugled gradi že desetletja, tako da je njegovo kandidaturo nemogoče omejiti na nekaj TV spotov in plakatov v mesecu pred predsedniškimi volitvami. V zadnjem letu je g. Lojze obiskal vse slovenske občine, se udeležil številnih, za večino politikov, “nepomembnih” dogodkov, se srečal s svojimi ideološkimi nasprotniki, se ves čas predstavljal kot eden izmed nas, ki nimamo velike politične moči, ter si tako pridobil veliko naklonjenost ruralnega in tudi mestnega prebivalstva. V bistvu so ga njegovi svetovalci za komuniciranje želeli predstaviti kot nekonfliktnega ljudskega človeka, ki zagovarja temeljne družinske vrednote, a pri tem ni konzervativen. Precej gotovo pa je, da gospod Peterle v primeru izvolitve ne bo ravnal popolnoma v skladu s prepričanji, ki jih poudarja v predvolilnih nastopih in se bo z bolj pluralističnih političnih vrednot sredine zopet začel vračati k desnemu bregu.
Enako velja za ostale predsedniške kandidate – njihovo trenutno javno podobo svetovalci za odnose z javnostmi poskušajo oblikovati in vzdrževati s pomočjo različnih komunikacijskih orodij. Tako se trenutni javni jaz kandidatov vsaj v določenih vidikih razlikuje od tistega, ki ga bodo uprizarjali v primeru izvolitve.
Gospoda Peterle in Pahor med vsemi našimi politiki ponujata najboljša študijska primera učinkovitega upravljanja z mnenjem volilne množice. Ogromno politikov in njihovih svetovalcev bi težko priznalo (vsaj najširši javnosti), da je njihovo delo skoncentrirano okoli ustvarjanja širši množici všečne javne podobe, uspešnega manevriranja med potencialnimi škandali, trgovanja z informacijami itd. Sama ideja o nehigieničnosti političnega poklica in z njim povezane komunikacije je – kljub volivčevi redni konzumaciji njene kritike – zanj težko sprejemljiva. To bi lahko bil tudi razlog, zakaj kljub poznavanju dejstva, da večina uradno izvoljenih ljudskih predstavnikov svojo moč prej pretvori v lastne koristi in šele nato v dobro ljudstva, še vedno hodimo na volitve. Najverjetneje v nas še vedno tli upanje, da bo na naslednjih volitvah drugače. Boljše.
In to je zlato seme, ki političnim svetovalcem, med njimi tudi strokovnjakom za politično komuniciranje, omogoča kreativno in iznajdljivo oblikovanje identitet svojih klientov. O njihovi resničnosti in odgovoru na vprašanje v naslovu pa lahko presodite sami.
Jernej Pristov
predsednik študentske sekcije
Slovenskega društva za odnose z javnostmi
www.mojPiaR.net
PRidruži se nam!
Prav vsak [tudi če pavziraš ali ponavljaš letnik], ki ga zanima komuniciranje in se želi na tem področju izpopolniti, je dobrodošel, saj nove člane vpisujemo tekom celega leta. Predhodno znanje ni potrebno, ker boš najbolj pomembne stvari kmalu izvedel na PRedigrah in drugih srečanjih.
Več informacij najdeš na www.mojPiaR.net.
Napoved dogodkov:
16. 10. ob 15.30: Okrogla miza SS PRSS v sklopu Študentske arene, kjer nam bodo priznani slovenski mojstri piara razkrili skrivnosti svojega uspeha;
17.-19. 10.: 11. SKOJ [Slovenska konferenca o odnosih z javnostmi]; za člane SS PRSS še cenejše kotizacije, več na www.skoj.si;
Oktobra se pričnejo tudi nove Predigre – brezplačna predavanja!
NEVIDNO ZLO 3: IZTREBLJENJE
(RESIDENT EVIL: EXTINCTION)
Režija: Russell Mulcahy
Scenarij: Paul W. S. Anderson
Igrajo: Milla Jovovich, Oded Fehr, Ali Larter, Iain Glen, Ashanti..
V kinu od 18.10.07
V verjetno najboljši in najbolj znani filmski seriji z zombiji v stranskih vlogah, Romerovi četverici Night, Dawn, Day in Land Of The Dead, predstavljajo nemrtvi Simbol, so komentar, imajo smisel. V Resident Evil filmski seriji imajo samo enega, enakega, kot ga imajo v istoimenskih igrah, po katerih so bili filmi posneti: biti tarča za odstrel in prestrašiti nič več kot desetletne gledalce. Že res, da se skuša serija bolj osredotočiti na lik Alice (še vedno seksi Milica Nataša Jovović, ahem, Milla Jovovich), toda kaj, ko pa je njen lik globok približno toliko kot puščavska luža.
Ko smo že pri puščavi, še premisa: T-virus, katerega učinke ste spoznali v prejšnjih dveh delih, je opustošil svet in večji del tega v nekaj letih spremenil v puščavo (!?). Kopica preživelih se v oboroženem konvoju potika skozi Nevado, oponaša Pobesnelega Maxa, išče preživele in sanja o obljubljeni deželi Aljaski, najdejo pa bojevniško razpoloženo super-Alice, njene klone, s peskom zasut Las Vegas, gručo prav nič strašljivih kanibalističnih trupel, jato zombijevskih vran, dežurnega enodimenzionalnega negatica dr. Isaacsa in pod kočo sredi puščave zakopan podzemni laboratorij zle korporacije Umbrella. Kot se za tretji del trilogije spodobi, se Alice z obiskom omenjenega laboratorija “vrne na začetek” in se tam, tako kot v predhodnikih in igrah, na hitro sooči s tokratnim glavnim šefom.
Ne, post-apokaliptičen tretji del Nevidnega Zla v ničemer ne izstopa od norme podpovprečnih prvih dveh delov, njegovo hkratno spogledovanje z vesternom, grozljivko in znanstveno fantastiko pa prej kot premetena stilska kombinacija izpade kot (neuspešno) iskanje lastne identitete, glasu in atmosfere, ki se vleče že od prvega dela dalje. Grozljivka, pri kateri je najbolj grozljivo to, da konec namiguje na morebitni četrti del. Ne dajte jim razloga zanj.
1408
Režija: Mikael H?fström
Scenarij: Matt Greenberg, Scott Alexander, Larry Karaszewski
Igrajo: John Cusack, Samuel L. Jackson, Mary McCormack…
V kinu od 11.10.07
Filmi po Stephen Kingovih delih so ponavadi ali mojstrovine (The Shining, Carrie, Stand By Me, The Green Mile, Dolores Claiborne, The Shawshank Redemption in Misery) ali pa šoder, ki je lahko všeč samo odpustljivim žanrskim privržencem (skoraj vse ostalo). Redko se zgodi, da so po kvaliteti “samo” dobri, bi pa med takšne lahko šteli Christine, Apt Pupil, The Dead Zone, in, po novem, tudi 1408.
Film 1408 švedskega režiserja Mikaela H?fströma, ki je nase opozoril s filmom Ondskan (Zlo), je osnovan na Kingovi kratki zgodbi iz zadnje njegove tovrstne kolekcije Everything’s Eventual, govori pa o pisatelju Miku Enslinu (vselej simpatični John Cusack), ki si na vso moč želi doživeti nekaj paranormalnega, zaradi česar vneto obiskuje kraje, kjer naj bi strašilo. Njegov lov na vero se je vselej končal neuspešno, dokler nekega dne ne izve za sobo 1408 v hotelu sredi New Yorka, v kateri bi se naj dogajale čudne stvari. Seveda jo obišče … kaj pa pravijo za tistega, ki išče, pa že veste.
Po osvežujoče dolgotrajnem, napetost dvigajočem uvodu, v katerem smo priča zabavnemu merjenju igralskih mišic med Cusackom in Samuel L. Jacksonom, sledi obisk zloglasne sobe in shrljiv spopad našega ciničnega glavnega junaka z zunanjimi silami, ki bi rade na vsak način spravile Mika na kolena. Kot se za (Kingove) zgodbe o pisateljih spodobi, se opresivna zunanja moč in plodna junakova notranjost kmalu neprepoznavno premešata, filmu pa uspe, predvsem po zaslugi karizmatičnega Cusacka in prepričljive, minimalistične režije, v tem že tolikokrat prežvečenem podžanru ostati svež in razburljiv do samega konca.
Čeprav ta kanček razočara, je soba 1408 vseeno pametnejša od večine sodobnih žanrskih kolegov in jo lahko nemirne volje obiščete.
Do prihodnje številke imejte na očeh:
Neustrašna
[The Brave One]
kriminalka
Na sporedu od: 4.10.2007
Super hudo
[Superbad]
komedija
Na sporedu od: 11.10.2007
Žaga 4
[Saw IV]
grozljivka
Na sporedu od: 25.10.2007
Kraljestvo
[The Kingdom]
triler
Na sporedu od: 2.11.2007
Hitman – Agent 47
[Hitman]
akcijski triler
Na sporedu od: 8.11.2007
Kristjan Dobovšek
Najšibkejši člen smo uporabniki
Strokovnjaki so si vsaj enkrat enotni. Največjo varnostno težavo v računalniških okoljih predstavljamo prav mi, uporabniki, oziroma naše neznanje, s katerim velikokrat povzročimo več škode kot koristi. Tako doma kot tudi v podjetju. Ker delovanje škodljivih programskih kod lahko povzroči veliko poslovno škodo, podjetja pospešeno vlagajo vse več denarnih sredstev v protivirusno in drugo zaščitno opremo. Domači uporabniki pa varnosti posvečamo bistveno manj, bolje rečeno, kar premalo pozornosti, kar nas lahko tudi veliko stane.
Prav nezavedni in nepremišljeni uporabniki dejansko predstavljajo največje tveganje za nastanek informacijske nesreče. To so predvsem tisti računalničarji, ki jim v angleškem žargonu pravimo PEBKAC (prevod angleške kratice je “problem exists between keyboard and chair”). Največja varnostna težava se torej nahaja med tipkovnico in stolom. To sta v obsežni raziskavi dokazala tudi podjetje McAfee in ameriško državno združenje za kibernetsko varnost (National Cyber Security Alliance, NCSA). Strokovnjaki za informacijsko varnost so naključno izbrane uporabnike spraševali, kakšno programsko opremo uporabljajo za zaščito računalniškega sistema. Kar 87 odstotkov računalničarjev je trdilo, da uporablja posodobljen protivirusni program, od tega 70 odstotkov tudi orodja proti računalniški nesnagi. Nekoliko slabše so se s 64 odstotki uvrstili požarni zidovi ter s 27 odstotki orodja za zaščito pred spletnimi prevarami. Strokovnjaki za informacijsko varnost so izjave anketirancev seveda tudi preverili na terenu. Pri tem so ugotovili, da je orodja proti računalniški nesnagi uporabljalo le 55 odstotkov računalničarjev, medtem ko je bilo pred spletnimi prevarami varnih le 12 odstotkov anketirancev. Slaba polovica uporabnikov ni imela posodobljene protivirusne zaščite, kaj šele požarnega zidu.
Kakšno je stanje v Sloveniji, je težko trditi, saj na tem področju ne opravljamo praktično nobenih raziskav, bi pa lahko ugibal, da smo po varnostni plati bistveno manj zaščiteni od tradicionalno preplašenih Američanov. A z uvedbo evra smo tudi Slovenci postali zanimivejši za ostali svet, kar 239,64x zanimivejši. Zato moramo biti pri deskanju po spletu presneto previdni, sicer nas bodo obrali ne le za naše osebne podatke, pač pa tudi za težko prislužene cekine.
Ne slepite se, temveč se zavarujte. Zavarujte sebe in svoje podatke.
Miran Varga
Ko bi mu vsaj
Velikokrat se zalotim, ko rečem, da je nevoščljivost, poleg smučanja, slovenski nacionalni šport. Včasih se mi zdi ta izjava smešna, včasih pa to izrečem z zelo grenkim priokusom, bolj, bi rekla, nekoliko žalostno. Ponavadi na to pomislim, ko me nevoščljivost doleti v svoji čisti obliki in me zadane kot nizek udarec. Tokrat sem ta svoj “slavni stavek” povedala dobri prijateljici, ki je ponovno začutila udarec in se počutila tako kot vsi mi, ki nas kaj takega doleti – bedno.
Povedala je približno nekako takole: Ravno nekaj podobnega, kot si mi ti enkrat razlagala, se mi je pred kratkim zgodilo, je začela. In je nadaljevala: Sama sem, kot zelo mlada ambiciozna ženska željna znanja, se vpisala na eno izmed izobraževanj, ki se mi je zdelo izredno kvalitetno in koristno za moj profesionalni razvoj. Ker je to na nek način vložek v moj razvoj, a hkrati bo potemtakem prispevek v moji službi, se mi je zdelo, da bi mi morda moja šefica lahko kaj prispevala. Z zelo dobro vero, sem se najavila na kratek pogovor pri njej in ji vse do potankosti razložila – za kaj gre, kako poteka, zakaj bi to bilo zame in posledično za nas dobro, da se udeležim in bla bla, a sem zelo hitro dobila hladen tuš. NE in razlago v stilu, da me popolnoma podpira ter, da načeloma denar ne bi bil problem, a da je dobila že precej pritožb od sodelavcev na mojo odsotnost v službi, ravno zaradi izobraževanj. Poleg to ji očitajo, da nisem tako dolgo tukaj, da bi si lahko privoščila toliko dodatnega usposabljanja. Ostala sem brez besed oz. niti ne dobesedno. Uspela sem vprašati, kdo to govori, a odgovora nisem dobila. Vse kar sem si upala povedati je, da imajo tudi drugi možnost izobraževati se, če jim je to v interesu, saj obstaja denar, ki je temu namenjen. Če so pa toliko leni ali neambiciozni, da se jim ne ljubi, je pa njihov problem. Nekoliko z grenkim priokusom sem zapustila pisarno, a odločila sem se, da bom na izobraževanje vseeno šla. Naj govorijo kar hočejo, vsi po vrsti, in naj mi mečejo polena pod noge, mojega znanja mi ne more vzeti nihče. Seveda prijateljica pri tem ni nehala razlagati, a morda bi se sedaj osredotočila na drugi del najinega pogovora, nekoliko bolj konstruktiven ali morda manj čustveno nabit.
Zakaj torej tukaj gre, sva razmišljali? Enostavno in z eno besedo: za nevoščljivost. Žal to ni en in edini primer, ko je njo ali mene ali kogarkoli od nas doletelo kaj podobnega. Takih primerov je nešteto. Ne bi trdila, da je to samo slovenska lastnost, kar radi poudarjamo. Mislim, da je to zelo pogosta človeška lastnost. Ob starem pregovoru, ki pravi “če bi nevoščljivost gorela, bi ne bilo treba drv”, si zaželim, da bi res enkrat za vselej izgorela in da je ne bi več bilo.
Nekateri bi rekli, da je nevoščljivost lahko na nek način motivator človeka in je v tem smislu pozitivna. Ljudje ponavadi imamo neke želje. Ko pri drugih ljudeh opazimo, da so uresničili nekaj, kar smo si tudi mi želeli, nas to spomni na našo željo in nas motivira, da bi jo tudi mi uresničili. Na nek način je to lahko konstruktivno razmišljanje in v tem ne vidim nič slabega. Obstaja torej lahko tudi nek pozitivni aspekt nevoščljivosti, a po mojem mnenju tukaj lahko hitro nastane problem, ko si želim dober avto, pa ga sosed kupi, potem grem jaz v banko po kredit, da kupim avto, ki bo vsaj malo boljši od sosedovega. Hm …
Pri destruktivnem aspektu nevoščljivosti, če temu tako rečemo, gre za to, da nas uspeh nekoga drugega opomni na to, da nečesa, kar smo si želeli nismo uresničili in to doživimo kot lastni neuspeh. Potem pa razmišljamo na približno tak način: “Če jaz nimam, tudi ti ne boš imel!” Žalostno je pa to, da dejstvo, da ti nimaš, ne spremeni dejstva, da jaz tudi nimam, ampak ljudje smo enostavno bolj mirni, če oba nimava, kot da bi drug imel, jaz pa ne. To je zaskrbljujoče. Čemu namerno škodovati drugemu, da ne doseže svojih želja, saj nas to ne pripelje bližje k uresničitvi svoje? Moje osebno mnenje je, da ljudje, ki imajo sami pri sebi nerazrešene težave, neuresničene želje, osebne stiske, se veliko težje spopadajo sami s seboj, kot z drugimi. Ker je lažje reševati “težave” drugih, se na ta način odmaknemo od te težke naloge “samoukvarjanja s sabo” in smo zaradi tega bolj mirni. Ko nekdo drug nima tistega kar si mi želimo, pa tega še nismo uresničili, smo bolj mirni, ker nas ne spominja več toliko na to, česar mi nimamo oz. nas ne opominja na lasten neuspeh. Lasten neuspeh pa boli!
Zaželjeno bi bilo, da bi se vsak najprej vprašal, kaj si zares želi? Ali si res želimo imeti nekaj, kar imajo drugi? Ali je drugi v resnici več vreden, če ima določen predmet in ali smo mi res vredni manj, če ga nimamo? Po domače, bi morali najprej pomesti pred svojim pragom in šele potem dvigniti glavo in pogledati k sosedu, kljub temu, da je to morda težje. Samo dejstvo, da je pred sosedovimi vrati pometeno, ne pomeni, da smo mi manjvredni. Enako, če gre nekdo na izobraževanje, to ne pomeni, da mi ne moremo, ampak dobro se je vprašati, ali nam je to sploh v interesu. In končno, ali smo res MI na boljšem, če sosed ne pomete pred svojim pragom, če sodelavka ne gre na izobraževanje in če ima znanec slabši avto od nas. Zato pustimo druge, naj živijo po svoje in se raje ukvarjajmo sami s seboj.
Slavica Marič