Jonathan Stroud je v pogovoru pred polno dvorano na konvenciji Na meji nevidnega dejal, da si za svoje glavne like rad izbere mlade protagoniste, je to utemeljil z besedami, da so mladi najbolj senzibilni, čutni in odprti za magične reči. Med pripravami na intervju sem se spomnil trenutka iz osnovne šole, več kot dvajset let nazaj, ko sem sredi fužinske knjižnice s police potegnil prvo knjigo Bartimejusove trilogije. Povedal sem mu, da še danes vem, kje je bila, s kom sem bil tam, kje sem jo prebral in kakšna je bila na otip. Razpletel se je pogovor o podcenjevanju mladih bralcev, težkih ali življenjskih tematikah, pričakovanjih oboževalcev, vračanju k že napisanim zbirkam in trenutku, ko knjiga ni več le avtorjeva, temveč pripada milijonom po svetu.

Kako se njegovo pisanje razlikuje od Bartimejusa do danes?

»Mislim, da se danes verjetno da pisati o čemerkoli. Bartimejus je bil čas, ko je ravno izšel Harry Potter, zato je prišlo do eksplozije mladinske literature, ki je tako kul, in vsi so razmišljali o pisanju fantazije, in to je bilo glavno. In zdaj, več kot dvajset let kasneje, je fantazija še vedno zelo močna, ampak pravzaprav, če pogledamo police, ljudje pišejo o vseh mogočih stvareh, v vseh žanrih, celo mešanicah žanrov. Ni več pravil. Ljudje, ki želijo brati, lahko, saj obstaja neskončno stvari,« je povedal o spremembi pisanja in branja v časih, ko sta izšli seriji Bartimejusova trilogija in Lockwood & Co.

»Ko sem bil otrok, si imel na voljo le nekaj otroških knjig, potem pa klasike. Zdaj je to neskončno vesolje. Seveda pa mislim, da zdaj, ko imaš digitalno revolucijo, pomeni, da je odločitev razpršena,« je dodal in podal misel, da bralci niso prav nič drugačni. Po njegovo si še vedno želijo zabave, strahu, navdušenja in izzivov.

Podcenjevanje mladih bralcev, ki se zavedajo več, kot si mislimo

Odgovoril sem mu, da sem imel priložnost prebrati Bartimejusovo trilogijo kot zelo mlad osnovnošolec, nato pa serijo o Lockwoodu kot odrasel. Na vsebino sem gledal popolnoma drugače, kot odraslemu so mi misli bežale k tematikam izgube, smrti in strahu. Če sem se pred prebiranjem knjig ob pripravi na intervju vprašal, koliko let bi moral po moje imeti bralec, sem vprašanje raje vrnil na avtorjevo polovico. Se mu zdi, da mlajše bralce podcenjujemo, ko je govora o tem, da bi jih radi zaščitili pred tako »odraslimi« tematikami, in kako sam postavlja mejo pri tem.

»Mislim, da jim je to v redu. Mislim, da ljudi bolj skrbi, da bere manj otrok. V Združenem kraljestvu je to zagotovo velika skrb zaradi ljudi, ki ne berejo. Mislim, da je to problem. Vendar mislim, da ko berejo, so zelo prefinjeni in z veseljem berejo vse mogoče stvari,« je razložil in dodal, da je pri avtorjih drugače, saj stvari niso nikoli enake.

»Obstajajo šale ali stvari, ki sem jih napisal z Bartimejusom, celo z Lockwoodom, pred desetimi leti, ki jih zdaj ne bi. Pišeš drugače, drugače razmišljaš o svojem občinstvu. Ampak to je v redu. Slabo bi bilo, če bi bilo vedno enako. Gre za nenehen dialog med avtorjem in bralcem. Pišeš, dobiš odziv in misliš, da so ljudje to res oboževali, da je to tisto, kar so ljudje v tej seriji resnično oboževali. Morda na tem gradiš na drugačen način za svojo naslednjo serijo. Zelo pomembno je, da na to gledate kot na dialog med vami in vašimi bralci.«

Kot nekakšno medsebojno zaupanje? »Tako je. Ko sem pisal Bartimejusa, sem zavestno želel napisati nekaj, kar bi mi bilo všeč, ko sem bil, recimo, star dvanajst, a hkrati sem želel, da bi bilo to nekaj, kar bi me zabavalo zdaj, ko sem odrasel. Želel sem, da bi delovalo za oba,« je dejal Stroud.

»V bistvu sem pisal zase, kot sem zdaj, pa tudi za otroka, kot sem bil. In poskušal sem narediti dve stvari hkrati. Ker ne glede na to, ali se pogovarjam z odraslim bralcem ali z majhnim desetletnikom, želim, da vsi nekaj dobijo iz knjige, in otroka spoštujem prav tako kot odraslega,« je še povedal o tem.

Podal je svoje mnenje, da so otroci težavno občinstvo: »Otroci so znani po tem, da, če ni navdušen nad knjigo, bodo to hitro zaprli … Odrasli so zelo krotki. Če sliši, da je knjiga dobra, si reče: ‘Oh, ja, torej vsi pravijo, da je to odlična knjiga'. Če pa jo daš otroku in mu ni všeč, ga moraš spoštovati kot občinstvo.«

Prav v mlajših pa vidi veliko prednost, saj jih zaradi tega izbira za svoje glavne junake. Kot sem že omenil, je poudaril, da so mlajši bolj senzibilni, bolj čutni in odprti za magičnost. O tem sem ga preprosto moral povprašati. »Mislim, da si kot bralec najbolj občutljiv in odprt za stvari, recimo od osmega pa vse tja do dvajsetega leta. Tam obstaja obdobje, ko preprosto karkoli bereš in ti je všeč, živi s teboj do konca. Mislim, da bistveno bolj kot takrat, ko si starec kot sem sam (smeh). Saj veste, je dobra knjiga, užival sem v njej, vendar ne bo postala del mene na povsem enak način, kot tiste v mladosti,« mi je razložil.

K temu je dodal: »Zato mislim, da je to odlično področje za pisanje. Če se pravilno lotiš pisanja, lahko potencialno ujameš ljudi in knjiga postane del njih. To je odličen cilj.«

So mladi do njegovih del kritični, imajo več zahtev?

Pa je imel Jonathan Stroud kdaj izkušnjo z mladim bralcem, ki je bil zelo kritičen do njegovih knjig? »Ne, še nikoli nisem slišal nobene kritike, ki bi me močno prizadeta … Veste, ljudje rečejo: ‘Oh, ta knjiga mi ni bila všeč. Ta mi je všeč, ampak tista mi ni všeč.' Spomnim se smešnega trenutka, ko sem napisal tretjo Bartimejusovo knjigo, ki ima precej močan konec. Nekateri, ki so jo prebrali, niso bili zadovoljni z mojim koncem. Zato sem prejemal pisma. Spomnim se enega res smešnega, ki je bilo od nekega dekleta. Začela je z: ‘Spoštovani gospod Stroud, samo povedati sem hotela, kako zelo uživam v Bartimejusu. Mislim, da ste res dober pisatelj. Pravkar sem končala zadnjo knjigo.' Obrnil sem stran. Rekla je: ‘Ne morem verjeti, da ste to storili.' Začel sem se potiti, res je bila jezna. ‘Kako si drznete to storiti? Nikoli vam ne bom odpustila.' Na koncu pa dopisala ‘S spoštovanjem' (yours sincerely, op. p.)

»Videl sem strast in jezo. Torej videl sem moč knjige. Torej ni bila zadovoljna s tem, ampak nič hudega,« je dodal o čustveni vpletenosti v njegove knjige. Ob tem me je zanimalo, če se je kdaj zgodilo, da bi odziv bralcev vplival na to, kar želi napisati – še posebej po zaključku Bartimejusove trilogije. »Še vedno bi naredil enako, vendar tega ne bi mogel storiti vsakič, ker bi bilo potem pričakovano. Mislim, da moraš vedno imeti možnost. Mora biti možna stvar, ki jo lahko storiš, sicer je knjiga spet postala preveč varna. Ko sem pri Lockwoodu prišel do zadnje knjige, sem si mislil, da bi lahko spisal drugače. Ni nujno, da je povsem srečen konec. Lahko bi ga spremenil,« je pojasnil in dodal, da je to tudi poskusil, a ni delovaloo. »Ali navsezadnje deluje za zgodbo? Če deluje za zgodbo, potem bi to moral storiti. Ampak ne samo zato, da bi šokiral.«

Podal sem mu filmsko povezavo M. Nighta Shyamalana, kjer vsi že desetletja pričakujejo glavni zaplet. »Zgodilo se bo, zato te šokira kot bi moglo, ker veš, da se bo zgodilo. Torej je prvič takole: o, moj bog, to je najboljša stvar doslej. Vendar moraš biti previden, da tega ne počneš prepogosto.«

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Jonathan Stroud (@jonathan.stroud)

Kako v knjigi, namenjeni mlajšim bralcem, postavi omejitve strašljivim elementom in »življenjskim« tematikam

Obe knjižni seriji, o katerih sva govorili, vsebujeta strašljive trenutke. Ker pa sta obe namenjeni mlajšim bralcem, sem moral izvedeti, kje postaviti mejo strašljivosti. »Sam nimam ravno dobre tolerance do strašljivih stvari, ki so nepotrebne, preveč nasilne ali preveč neprijetne. Kot potrošnik sem do tega previden, ker mislim, da je lahko poceni učinek, pa tudi to, da je svet že sam po sebi dovolj težaven.«

»Še vedno se lahko spoprimeš z res temnimi stvarmi, vendar moraš to storiti na način, ki ima morda določeno subtilnost. Če se zgodi kaj slabega, se želiš s tem spopasti precej na kratko in se nato umakniti, namesto da se valjaš v tem in stran za stranjo govoriš o nečem slabem. Zame je to preveč. Če je skrbno shranjeno, je bolje za knjigo. Preprečuje, da bi knjiga postala neuravnotežena,« je dodal.

Stroud si je za podpisovanje knjig in pogovore z bralci in bralkami vseh starosti vzel več ur. Pri tem je vredno omeniti, da se peterica knjig v seriji Lockwood & Co. razteza med 420 in 480 stranmi.

Kaj pa dolžina knjige? Meni, da je dolžina njegovih knjig svojevrsten izziv. Že ko je pisal Bartimejusovo trilogijo, je hodil v šole in imel predavanja, pogosto pa je prišel kakšen otrok, star osem, devet ali deset let, in mu rekel, da je knjige prebral. Redkejši pa so bili mlajši bralci, a dolžina naj avtorja ne omejuje pri pisanju. »Če imate zgodbo in je dolga, je to super. Vendar bi morali razmišljati tudi o pisanju stvari, ki bodo pritegnile mlajše bralce ali manj samozavestne bralce,« je izpostavil.

Razkril je delček prihodnosti, ko je to navezal na roman, na katerem dela trenutno. Z njim poskuša nekaj novega, roman pa bo po njegovih besedah bolj dostopen za mlajšega bralca: »Mislim, da morate kot pisatelj poskusiti najti nove tehnike, da bralce pritegnete k sebi.«

O tem, kakšne omejitve ima pri pisanju za mlade glede tematik in strašljivosti. »Mislim, da če obstajajo kakršne koli omejitve, so to omejitve založnikov. Ne mislim, da je to pri bralcih kot celoti. Bralec bo vzel knjigo, ker ima naslovnico, ki mu pove, da bo to kul fantazija ali grozljivka ali karkoli si želi. S tem dobijo smerokaz. Če pa jo prebereš in je dobra zgodba ter prineseš še druge stvari, je to super, uživali bodo v tem.«

Sporočilo mladim, ki se sprašujejo, kaj brati, in staršem, ki jih zanima, zakaj otrok ne bere

In ko se svet sprašuje o tem, da mladi ne berejo več radi, starši pa so vse bolj obremenjeni s tem, zakaj mladi ne berejo, je sogovorca kot je Jonathan Stroud vredno povprašati po njegovem mnenju. Otrokom sporoča, da se bo vedno našlo nekaj, kar jih bo prevzelo, jih spremenilo in s tem njihovo življenje. Ob tem pa jim na pleča polaga, da če ne bodo iskali, ne bodo našli. Če pa bodo iskali, obstajajo čudovite knjige. »Ni pomembno, kdo ste, obstaja nekaj odličnega. In za starše mislim, da ni treba paničariti. Mislim, da obstaja veliko poti v literaturo, v zgodbe, knjige, stripe, revije, časopise, filme. Gre za to, da najdete čas in prostor za eno od teh stvari.«

»Dajte svojemu otroku malo prostora, kjer lahko raziskuje in najde svojo pot,« sporoča Jonathan Stroud.

Ponudil je tudi krajši vpogled v trenutek, ko mora predstaviti novo knjigo. »Mislim, da se zgodi, da prideš k založnikom in rečeš: ‘Imam novo idejo za knjigo', oni pa rečejo: ‘Ali je to romantična zgodba?' In ti rečeš: ‘Morda ima romanco, ampak ima tudi te stvari.' In vidiš, kako založniki razmišljajo: ‘Kako jo bomo promovirali? Kaj bomo rekli, da je?' In tu nastane problem, ker morajo imeti nek način, kako jo prodati.«

Slovenske založbe, ki so poskrbele za prevode celovite zbirke

Predstavil sem mu vidik slovenskega bralca, ki mora v enem primeru ponavadi dlje čakati na kakovosten prevod, v drugem pa ga skrbi, če bo založba vztrajala s prevodom celotne zbirke. »Žalostno je, ko založnik začne serijo. In lahko to razumeš, če jo začnejo in je nihče ne kupi. No, prav, saj niso dobrodelna organizacija. Je pa frustrirajoče, ker ljudje to berejo in so v zgodbo vpleteni, želijo izvedeti več,« je dejal. Pohvalil pa je ekipo Založbe Miš: »Ekipa je tu vse skrbno načrtovala, se zavezala k temu. Vse naslovnice so oblikovali hkrati. Naredili bomo takole, izšle bodo v teh in teh mesecih.«

»Pri založbi so to videli kot celovito stvar, kar je bilo absolutno odlično. Z vidika bralca je to odlično, prav resnično pomirjujoče,« je še pohvalil slovensko založbo.

Pohvalil je tudi naslovnice: »Ovitki so tako odlični, ker se lahko naslonite na čudovito vzdušje zgodbe o duhovih. To je res odlična interpretacija.«

Redke so priložnosti pogovora z avtorjem, ki ima pod svojim peresom že zaključenih več serij. Pa je to pri njegovih oboževalcih kdaj pomenilo drugačna ali določena pričakovanja? »Imam srečo, ker sem te serije ustvarjal v različnih obdobjih. Ljudje, ki berejo moje stvari, pričakujejo določeno vrsto knjige. In lepo pri novem projektu je, da poskušam ustvariti nekaj, kar je morda malo drugačno, ima nove elemente, a morda tudi podobnosti,« je povedal in se obrnil k seriji Scarlet and Brown, ki v slovenščini (še) ni izšla.

»Serija Scarlet and Brown, ki sem jo ustvaril pred kratkim, se v marsičem precej razlikuje od prejšnjih, a hkrati se tam pojavlja veliko stvari, ki jih rad počnem, zato je del iste družine. In novi projekti, mislim, da bodo spet drugačni,« je dodal, da je lepo čutiti, da so vsi projekti povezani.

Je imel med pisanjem občutek, da knjiga ni več njegova, temveč pripada milijonom po svetu

V svetu knjižnih uspešnic se pogosto zgodi debata o tem, kaj lahko zahtevajo bralci in oboževalci. Je avtor dolžan bralcem ali gre zgolj samo za pisanje njemu samemu? Kako gleda na to Jonathan Stroud?

»Resnično močna in čudovita izkušnja je, da ko končaš s knjigo, jo podaš naprej in se objavi. Ni več samo tvoja knjiga,« je dejal uvodoma.

»Postane last vseh, ki jo želijo prebrati, in vsak bo imel svojo perspektivo. Določene stvari bodo videli na določen način. Na primer, risali bodo slike, ki so popolnoma drugačne od risb nekoga drugega, vendar so vse resnične in so fanfikcija,« je dodal in opomnil na skupnost LockNation, ki deluje po celem svetu, organizira konvencije in v osnovi izvira iz njegovih knjig. O tem je dodal še: »Moja knjiga je bila prva stvar, zdaj pa delajo nove stvari in tega mi ni treba početi, oni to delajo zame, in vse je le nadaljevanje sveta, ki se širi.«

Čeprav meni, da je to odlična izkušnja, pravi, da je treba biti previden pri eni stvari. Da med pisanjem knjige nate kot pisatelja ne vplivajo mnenja drugih. Dodal je, da je bilo to bistveno lažje v času nastajanja Bartimejusove trilogije.

A ostaja neomajan: »Mislim, to bi morale biti sanje vsakega pisatelja. Kar hočeš, je, da to pošlješ v svet, nato pa želiš, da ljudje to sprejmejo in to postane del njih. To je ideja. In odlična knjiga bo ljudi spodbudila, da drugače razmišljajo o sebi.

»To je torej bistvo vsega. Vsakdo lahko nekaj napiše in nato to obdrži, skrije. Moraš biti pogumen in to dati svetu. In seveda srečen, ker potrebuješ ljudi, ki to dejansko preberejo. Izgine in živi svoje, knjiga živi svoje življenje in počne svoje.«

Ali lahko bralci zahtevajo nove knjige in kaj ima s tem George R.R. Martin?

Pa lahko bralci od avtorja zahtevajo nove knjige? Tu preprosto ni šlo mimo omembe Georga R. R. Martina. Stroud misli, da nekaj, kar je odprtega tipa, v določenih primerih ni idealno. Ni pa vedno tako.

»Seveda želiš imeti celotno sliko. Če pa obstaja kakšen razlog, zakaj je ne more dokončati, ali noče, ali karkoli že, je darilo še vedno tam in vsakdo jo lahko dokonča sam. In pravzaprav so TV oddajo nekako dokončali, kajne? Seveda, naredili so po svoje …« je padel v pogovor o knjižni seriji, ki jo je tudi sam prebral.

»Mislim, da mora pisatelj narediti najboljše, kar lahko, in potem imajo bralci moč, da se s tem sprijaznijo in naredijo svoje,« je pripomnil.

»In po eni strani je tudi to v redu, da ni konca. Tudi če knjigo končaš, kot recimo Gospodar prstanov, ljudje v ta svet še vedno dodajajo,« je v smehu dodal. »Ko si otrok, bereš stvari, ki živijo s tabo za vedno, in potem morda kasneje napišeš svojo knjigo, ki je v nekem smislu odgovor na knjigo, ki si jo prebral. In sega nazaj skozi čas. To je neskončen pogovor,« je ponudil svojo perspektivo pisanju.

»Na nek način mislim, da ni nobenega zaključka.«

Se misli kdaj vrniti k svojim knjigam?

»Težko je, ker zaradi razlogov, o katerih sva govorila, knjige obstajajo in niso več moje na povsem enak način, kot so bile. Spomnim se, ko pišem svoje knjige in so sprva zelo krhke in resnično del tebe. Ko sem pisal Bartimejusovo trilogijo, so imeli želje, da bi po tem posneli film in že pisali scenarije zanj. Še vedno sem delal na drugi ali tretji knjigi in se spomnim, da sem bral scenarij in v njem so bile stvari, ki niso bile enake, kot v knjigi. O, moj bog, kako me je to takrat razburilo. Ampak zdaj mi ne bi bilo mar, ker bi razumel, da bo serija očitno drugačna, ker sem se od nje bolj oddaljil.«

Potem pa je v najinem pogovoru omenil nekaj, kar bo razveselilo oboževalce njegove prve knjižne zbirke. »Razumem, da bo knjiga takšna, kot je, vedno enaka, film pa bo na svoj način drugačen. Ja, zato je tvegano, da se ponovno lotiš nečesa, od česar si se oddaljil. In začel sem pisati. Rad bi napisal nov roman o Bartimejusu.«

»Res sem zadovoljen z začetkom, ampak ne vem točno, kako se bo nadaljevalo. Tega še ne vidim, zato moram biti previden. Nočem samo napisati nečesa, ker bi bilo to slabo, v tem primeru bi raje obdržal zase.«

Kot glavni gost konvencije Na meji nevidnega

»Vedno je resnično veselje priti nekam, kjer lahko srečaš ljudi, slišiš njihove zgodbe. Med avtorjem in bralcem pride do prenosa energije. Knjiga prenaša energijo, a se nato energija vrne iz srečanj z ljudmi,« je povedal.

»In konvencija je še posebej čudovit prostor, ker je zatočišče, kamor lahko vsakdo pride in je to, kar želi biti. Lahko se oblečeš, kakor želiš. Vsi si delimo to ljubezen. Ni težko priti sem in uživati,« je dokončal v smehu.

Srečanja, ki so mu ostala v spominu

Kar nekajkrat je v glavnem pogovoru odgovoril na vprašanja iz občinstva, zato me je zanimalo, če je imel v preteklosti vprašanja, ki so ga res vrgla s stola.

»Imel sem vprašanja, na katera nisem mogel odgovoriti. To je najbolj strašljivo. Mislim, da sem pisal tretjo knjigo v Bartimejusovi trilogiji in šel v Avstralijo. Imel sem dolg let, prišel tja in naslednji dan sem se pogovarjal z veliko otroki. Otrok spredaj je dvignil roko in rekel, da na strani 67 druge knjige napišem to, ampak na neki drugi strani pa napišem tako. Mislil sem si, oh ne, ta fant je opazil nekaj, kar ni nihče. In preprosto nisem imel odgovora zanj. Še vedno se spotim, ko pomislim na to,« je v smehu povedal pripetljaj.

Eden najljubših spominov pa se je zgodil na gostovanju v Združenih državah Amerike: »Zanimivo je, da ni pomembno, koliko dogodkov naredim, v zadnjih 20 letih sem naredil veliko, vprašanja se ne ponavljajo. Vsakič dobim nova vprašanja. In mislim, da se me najbolj dotaknejo vprašanja, ki so nekako povezana z osebnim življenjem osebe, ki jih postavlja. Spomnim se fanta, ko sem gostoval v Ameriki. Prišel je po podpis knjige in mi postavil nekaj vprašanj, potem pa povedal, da je marinec in da se bori v Afganistanu. Ko se je iz vseh groznih izkušenj vrnil nazaj v oporišče je bral moje knjige in te so mu dale prostor, kamor se je lahko zatekel. To te kot avtorja in osebo spremeni, ker svojo knjigo vidiš drugače.«

Spomnil se je še enega prijetnega srečanja: »Pred leti sem bil v Nemčiji in prišla je mlada ženska z otrokom. Pokazala je telefon, na katerem sem bil jaz z njo, ko je bila stara toliko, kot njen sinček.

Tako sem se počutil A, zelo starega, ampak tudi B, vedel sem, da je to fantastično.«

»Slišati, da imate ta spomin, je super, ker sem se imel enako s svojimi knjigami. Odlične knjige, spomnim se, kje sem jih kupil, spomnim se, da sem jih bral, spomnim se, kje sem bil. To so močne, močne stvari.«

Kako se je imel v Sloveniji?

V Sloveniji je Jonathan Stroud preživel več dni. Če bi moral povedati na kratko: Oh, fantastično je, ja. Vsi so me lepo in toplo sprejeli.«

A o lepotah Slovenije in izkušnjah je povedal več: »Očitno imate tukaj v Sloveniji lepo vreme. Prvič sem v Ljubljani, zato sem zelo vesel, da lahko malo raziščem mesto. Všeč mi je tudi dejstvo, da imate kulturno središče in imate gore.

»Zame je to kot sanjsko mesto, je o Ljubljani povedal Jonathan Stroud.

»Morda je to kliše, ampak rad bi videl Alpe. Slišal sem, da so fantastične. Mislim, da se bom moral vrniti in jih dobro raziskati,« je napovedal vrnitev.