Pred približno sto leti so kirurgi med operacijo na ženski opazili nekaj, kar je bilo videti kot majhne vrečice na njenih jajčnikih. Mislili so, da gre za nekakšne ciste. Zato so njeno stanje poimenovali sindrom policističnih jajčnikov (PCOS). Imela je visoke ravni moških hormonov in ni mogla zanositi.
Takrat je bilo to smiselno storiti. Vendar ti zdravniki niso mogli vedeti, da so bile ženske reproduktivne težave le eden od simptomov veliko širše endokrine motnje. Znanstveniki so ugotovili, da imajo ženske s PCOS veliko večjo stopnjo sladkorne bolezni tipa 2 in večjo stopnjo srčnih bolezni. Vendar so te ciste še naprej ovirale razumevanje prave narave bolezni. Te vrečice so bila jajčeca, katerih razvoj je bil zaradi širše endokrine motnje ustavljen. V najnovejših smernicah za diagnosticiranje motnje pregled jajčnikov sploh ni nujno potreben.
12. maja je članek v reviji Lancet objavil rezultate prizadevanj za preimenovanje motnje, ki se širi že več kot desetletje. PCOS se sedaj imenuje poliendokrini metabolni sindrom jajčnikov ali PMOS. Zagovorniki trdijo, da bo sprememba odprla vrata do več virov financiranja raziskav motnje ter pojasnila njeno pravo naravo pacientkam in zdravnikom, za katere so tako imenovane ciste že dolgo vir zmede.
Zakaj je sprememba imena iz PCOS v PMOS tako pomembna?
Razumevanje motnje med znanstveniki se je spremenilo, vendar razumevanje med pacienti in zdravniki zaostaja. Še vedno je bil zelo velik del žensk s to boleznijo, ki je še vedno verjel, da ima le ciste na jajčnikih, ter ogromno število strokovnjakov, ki so prav tako verjeli v to. Ta zmeda lahko povzroči, da imajo pacientke težave z razumevanjem in pridobitvijo ustrezne oskrbe.
Na srečanju Nacionalnih inštitutov za zdravje (National Institutes of Health) leta 2012 so zdravniki in raziskovalci že razpravljali o spremembi imena. V letih od takrat so bile ankete poslane tisočim pacientkam, koalicija ponudnikov in pacientov z vsega sveta pa je razpravljala o tem, ali je potrebno novo ime, in če je, kakšno naj bi bilo. Odgovor iz anket pacientk je bil odločen da, se naj ime spremeni. Ime PMOS želi preoblikovati motnjo v kompleksno hormonsko neravnovesje, ki vpliva tako na presnovo kot na reprodukcijo.
Bo novo ime spremenilo način obravnave PMOS?
Večini žensk se ne opravi ustreznega presnovnega pregleda, kar pomeni, da se lahko resne zdravstvene težave spregledajo, včasih celo leta. Če se PMOS obravnava kot presnovno motnjo, bi to lahko pomenilo uporabo zdravljenja, kot je GLP-1, pri teh bolnicah, kar je v nasprotju z možnostmi zdravljenja, ki so pretežno osredotočene na reproduktivno zdravje.
Pomeni tudi, da financiranje preučevanja motnje in zdravljenja ne bo več omejeno na vire, ki se osredotočajo na zdravje jajčnikov. Čeprav bolezen prizadene 170 milijonov žensk v rodni dobi in je zdravstveno in ekonomsko breme ogromno, v raziskave ni bilo veliko vloženega. Drugačna kategorizacija bolezni pomeni, da je več dokazov o tem, kako jo zdraviti.
V skladu z najnovejšimi merili je PMOS indiciran, če pacientke izpolnjujejo 2 od 3 meril:
Presežek moških hormonov, imenovanih androgeni.
Neredni menstrualni cikli.
Visoke ravni anti-Müllerjevega hormona (AMH) v krvi ali jajčniki s številnimi aretiranimi folikli, vidnimi na ultrazvoku.
Kaj to pomeni za naprej?
V naslednjih treh letih naj bi se novo ime razširilo po medicinski in znanstveni skupnosti. Vrhunec pa bi moral biti v Mednarodni klasifikaciji bolezni (International Classification of Diseases) leta 2028, ko bo sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) zamenjan s poliendokrinim metaboličnim sindromom jajčnikov (PMOS).
Nostalgija ali pomanjkanje idej? Kratka analiza trenda, ki prevladuje v mainstreamovskem filmu zadnje desetletje. Hollywood v zadnjem desetletju stavi na remake, predelave filmov, ki smo jih že videli in z njimi odraščali. Čeprav tovrstne predelave niso nič novega, dvigajo ogromno prahu, predvsem med ljubitelji Disneyjevih klasik, kot so Levji kralj, Ariel, Sneguljčica in mnoge druge. Tudi oboževalci franšize Harry Potter imajo mešane občutke ob prihajajoči serijski predelavi.
Kje se je vse začelo?
Film je mlada umetnost. Njegovo rojstvo obeležuje prva javna filmska projekcija bratov Lumière, 28. decembra 1895 v Parizu. Filmska zgodovina je torej v primerjavi s katerokoli drugo umetniško prakso izrazito mlada, a kljub temu bogata. Prvi zabeleženi remake se je pojavil že leto pozneje, leta 1896. Georges Méliès je predelal Lumièrov film Partie d'écarté in ustvaril eno prvih filmskih predelav v zgodovini, Une partie de cartes.
Predelave ali remaki v samih začetkih filma so bile pogoste, saj so služile kot učni proces. Zgodbe so bile preproste in jih ni bilo težko poustvariti, pogosto kar v domačem okolju.
Mnogi kot prvi pravi remake obravnavajo film The Great Train Robbery (1903), ki je že leto po svojem izidu dobil dobesedno predelavo, ki je sledila izvirniku posnetek za posnetkom. Tudi The Battle of the Sexes (1914) je izstopajoč primer, saj je film leta 1928 znova izšel, tokrat opremljen z zvočnimi učinki in glasbo. Pogosto je torej šlo za željo po tehnični dovršenosti ali nadgradnje že popularne zgodbe.
Kako se to razlikuje od današnjih predelav?
Medtem ko so zgodnje predelave nastajale iz tehničnih razlogov; zvoka, barvnega filma in boljših kamer; imajo današnje drugačno logiko. Filmska tehnologija je v zgodnjem obdobju hitro napredovala in predelave so bile pogosto neposreden odgovor na te spremembe, kar dobro odraža primer The Battle of Sexes. Danes se tehnologija sicer še vedno razvija, a ti napredki niso več tako drastični ali revolucionarni za širšo javnost. Vodilni motivi sodobnih filmskih predelav so trije: ekonomija tveganja, nostalgija kot tržna strategija in tehnološki argument, ki se ponavlja.
Zakaj studii igrajo na varno?
Ekonomija tveganja deluje, ker so predelave med publiko že preverjene. Možnost neuspeha drage produkcije je namreč manjša, če ime zgodbe publika že pozna. Čeprav so mnoge predelave sprejete kritično in hladno, je zaslužek pogosto večmilijonski, ali v primeru Levjega kralja (2019) kar milijardni, saj se publika preprosto ne more upreti možnosti, da bi predelano klasiko ocenila na lastne oči.
Med milenijci in generacijo Z je še posebej učinkovita nostalgija kot tržna strategija. Ti generaciji sta odraščali med tehnološkim prelomom, z mnogimi klasičnimi filmi, ki so oblikovali njihovo otroštvo. Danes plačujeta vstopnice, da bi te zgodbe znova doživeli in pozabili na bremena odraslosti. Ponuja se tudi priložnost za večgeneracijsko povezovanje, morda celo z njihovimi lastnimi otroki, da lahko delijo delček otroške čarovnije. Filmska industrija tako v veliki meri igra na karto podzavestnih čustev, pogosto pa lahko hrepenenje po preteklosti, prinese nezadovoljstvo s sedanjostjo.
Kot tretji vodilni motiv se ponavlja tehnološki argument. Tehnologije kot so CGI, IMAX ter Dolby Atmos, so sodobne kinematografske pridobitve, ki producente spodbujajo k ponovnemu snemanju starih zgodb v novi preobleki. V tem pogledu se sodobne predelave presenetljivo malo razlikujejo od zgodnjih, le da je bila takrat revolucija zvok, danes pa je to vizualni spektakel.
Meja med predelavo in adaptacijo
Podoben pojav, ki v zadnjem času močno odmeva, je mogoče opaziti pri prihajajoči serijski adaptaciji franšize Harry Potter. Čeprav prihajajoča serijska različica tehnično ni remake filmske franšize, temveč nova adaptacija knjižne predloge, odpira podobna vprašanja. Projekt temelji na eni najbolj prepoznavnih zgodb sodobne popularne kulture, zato studio računa na zvesto občinstvo.
Napoved serije je sprožila burne razprave o igralski zasedbi, zvestobi knjižni predlogi ter vprašanju, ali je nova adaptacija sploh potrebna. Po drugi strani daljši televizijski format omogoča natančnejšo obravnavo izvirne knjižne predloge, ki ji filmi zaradi časovnih omejitev niso mogli v celoti slediti. Del občinstva kljub temu izraža nezaupanje v to obljubo, saj meni, da izbrana igralska zasedba ne ustreza vsem opisom iz knjižne predloge. Primer Harryja Potterja tako jasno pokaže, da meja med remakeom, reinterpretacijo in novo adaptacijo ni vedno povsem jasna.
Mnoge filmske predelave so vseeno več kot uspešne in nekatere celo bolj priljubljene od originalov. Razlogi? Pogosto je predelava tehnološko naprednejša, zato jo lahko mlajše občinstvo lažje gleda. Črno-belih, morda celo nemih klasičnih filmov ne cenijo vsi.
Razlogi so lahko tudi tako specifični, kot so premikanje kamere, posebni učinki, boljša osvetlitev, scenografija, kostumi ali preprosto igralska zasedba. V zadnjem desetletju ali dveh, pa je to še vedno redkost.
Prepričljivejši razlog, zakaj bi lahko bil remake boljši od originala, je včasih natančnost literarnega dela, na katerem film temelji. Čeprav je tema filmskih literarnih adaptacij lahko sama po sebi burna in kompleksna, je razvidno, da si občinstvo želi striktnega sledenja predlogi.
Zakaj so uspešne predelave izjema in ne pravilo?
Eden ključnih razlogov, da so uspešne predelave izjema in ne pravilo je, da remake pogosto težko opraviči svoj obstoj. Če gledalcu ni ponujena nova interpretacija, drugačen avtorski pogled ali komentar, ostane morda le tehnično lepša kopija filma, ki že obstaja. Primerjave z izvirnikom so pri remakeih neizogibne, zato ne zadostuje, da predelava preseže zgolj izboljšano grafiko ali posebne učinke.
Uspešni remakei posledično niso tisti, ki izvirnik posnemajo, temveč tisti, ki ga reinterpretirajo. Pomembnost razumevanja adaptacije, reinterpretacije in inspiracije, je zato ključna, brez jasnega namena in smeri, je uspeh težko pričakovan. Filmi, kot sta Stvor (The Thing, 1982) ali Dvojna igra (The Departed, 2006), niso uspeli zaradi večjega proračuna, temveč zato, ker je zgodbi bila ponujena nova avtorska vizija, ki jo je občinstvo prepoznalo in cenilo. Medtem večina sodobnih predelav ostaja ujeta med željo po zvestobi originalu in strahom pred spremembami, kar pogosto ne zadovolji niti novih niti dolgoletnih privržencev filma.
Nostalgija ali pomanjkanje idej?
Vprašanje, ali Hollywood trpi za pomanjkanjem idej, je morda v neki meri zavajajoče. Idej namreč ne primanjkuje , in tudi če bi jih, je čar filma v tem, da obstaja neskončno perspektiv in načinov, kako povedati zgodbo. V pomanjkanju je predvsem pripravljenost studiev, da vanje vlagajo več sto miljonske proračune. Zaradi nenehne rasti stroškov produkcije, izvirne zgodbe predstavljajo večje finančno tveganje kot zgodbe, ki so pri občinstvu že prepoznavne in preverjene.
Nostalgija tako ni nujno nasprotovanje ustvarjalnosti, je poslovni model, hkrati pa odraz trenutne družbene mentalitete. Studii vedo, da znana imena pritegnejo občinstvo na tako kontroverzni kot tudi radovedno kritični ravni, hkrati pa jim to olajša trženje in poveča gledanost. Sočasno pa ravno ta strategija povzroča tenzijo in zmanjšuje prostor za nove in izvirne zgodbe v filmski industriji. Lahko bi rekli, da film prisilno stagnira. Paradoks današnjega Hollywooda je, da občinstvo neomajno izraža utrujenost nad nenehnimi predelavami, ki hkrati zasedajo vrhove blagajn.
Bo Hollywood obrnil nov list?
Dokler bodo finančni rezultati spodbujali takšno strategijo, ne bo razloga, da bi jo studii opustili. Vprašanje ni, ali studii premorejo dovolj novih idej, ampak, ali jih je občinstvo pripravljeno nagraditi. Neodvisne produkcije so v zadnjem desetletju sicer dokazale, da obstaja prostor za izvirne, kot tudi nizkoproračunske zgodbe, vendar tudi te vedno volj delujejo v okolju, kjer imajo tehnologija, podatki in umetna inteligenca vse večjo vlogo pri odločanju o tem, kaj bo zares prišlo na velika platna.
Morda pa je odgovor na vprašanje, ali bo Hollywood kdaj prenehal reciklirati, že pred nami. V zadnjih letih se namreč nakazuje vrnitev gotske estetike in nekoliko drznejši avtorski pristopi. Gre morda za trend, ki bi utegnil premakniti iglo od nostalgije k nečemu svežemu? Ali bo to pomenilo odmik od nostalgije in začetek novega ustvarjalnega obdobja, bo pokazal čas. Za zdaj je jasno, da problematika ne leži v pomanjkanju idej, temveč ker se stare zgodbe še vedno odlično prodajajo.
Vrnitev je celovečerni film Uberta Pasolinija, ki se ukvarja z drugo polovico Homerjeve Odiseje, natančneje z Odisejevo vrnitvijo na rodno Itako. Film je želel ustvariti že več kot trideset let, vmes celo poprosil Ralpha Fiennesa, da odigra naslovno vlogo in film režira, a je že od tega trenutka njunega pogovora minilo petnajst let.
Še dodatnih pet bi čakali in vprašanje, če bi na filmu sploh lahko uzrli dvojec Ralph Fiennes-Juliette Binoche, ki nas je navduševal v Viharnem vrhu in Angleškem pacientu. »Julietta, kdo pa,« je bil Fiennesov odgovor na vprašanje, kdo naj igra njegovo ženo Penelopo. Tako pa smo od Troje čakali točno dvajset let, kar sovpada z dvajsetletnim potovanjem domov.
Dvajsetletna Odiseja, ki je ne vidimo: Vidimo le zaključek
V času, ko se cel filmski svet uklanja vetrovom Odiseje Christopherja Nolana, je potiho prišel in še tišje z radarjev izginil nizkoproračunski dramski ep o vnitvi domov. Scenarist John Collee (Gospodar in bojevnik, Lee, Mahana, Sprehod z dinozavri, Vesele nogice) je imel nekaj pomoči s preminulim dramatikom Edwardom Bondom, filmu odvzame mitološki efekt pesnitve. Podobno, kot je to storila Troja z Wolfgangom Petersenom na režiserskim stolčkom, a z bistveno manjšim proračunom in še bolj strnjenim pogledom.
Zgodbo bi morali že poznati, a vseeno nekaj besed. Dvajset let po Trojanski vojni je Odisej naplavljen na obalo domače Itake. Utrujenega, poklapanega in travmatiziranega najde suženj Evmej, Vsa ta leta se je Odisejeva žena Penelopa otepala snubcev, med katerimi je bil najbolj vztrajen Antinoj, ki z idejo poroke pritiska celo na njenega sina Telemaha. Penelop prede pogrebno ogrinjalo za neizogibno smrt Odisejevega očeta, ponoči pa razdira svoj dnevni napredek, saj je dejala, da bo moža izbrala, ko zaključi ogrinjalo. Ko Odisejev oče umre, snubcem pove, da se bo odločila, ko sprede svojo poročno obleko. V tem času Evmej zakritega in neprepoznavnega Odiseja pripelje na dvor, kjer se snubci rogajo iz njega, misleč, da je star berač. Zgodba se bolj ali manj poznano nadaljuje do epiloga, ko morajo snubci napeti Odisejev lok in puščico izstreliti skozi dvanajst sekir.
Brez mitološkega, a s poudarkom na čustveni vrnitvi
Vrnitev iz pesnitve umakne vse mitološke in fantastične vidike, kot je to pred točno dvajsetimi leti storila Troja. Tako je moč upati, da je v nekem filmskem vesolju to tisto nadaljevanje, ki so ga takrat obljubljali Seanu Beanu in njegovem Odiseju. Vlogo sicer prevzame veteran Ralph Fiennes, v katerega že desetletja ne dvomimo. Zgodba se, pričakovano, nekoliko vseeno zanaša na gledalčevo poznavanje zgodbe. Ostalo preprosto doda z razlago, ki zapolni nekaj dialoga. In pri tem se zdi to zelo dober trenutek za opozorilo, da to ni Troja in ni Odiseja. Gre za, tudi brez omembe proračuna, za bolj intimen prikaz posledic, ki jih je na posamezniku pustila vojna. Fiennesov Odisej je zlomljen, za izgubo podložnikov in vojakov krivi sebe, vse bolj nejasno pa vidi svojo prihodnost, čeprav je prišel domov. Ukvarja se s posledicami vojne, del njega ne želi zasesti prestola, a vse poti so vodile sem. Je tih, premišljen, čuten, a nikoli dolgočasen (da o fizičnem preporodu za to vlogo ne govorimo). Če bi o Homerjevi pesnitvi obstajala le dva prizora, sta to tokratno slovo od psa Argosa in napenjanje loka. Izjemno.
Zgodba, kot rečeno, izpusti mitološke dejavnike in se z Odisejevo potjo nazaj na Itako na ukvarja preveč, to pusti za zaključek, ki ga ne bomo nikoli videli. Lahko pa si ga predstavljamo, saj v le nekaj prizorih dvojec Fiennes-Binoche predstavi desetletja trajajočo ljubezen. Pasolini je želel z umikom mitološkega v ospredje postaviti psihološko naravo ljudi, tistih, ki upajo na vrnitev ljubljenega in tistih, ki se želijo vrniti iz vojne v objem ljubljenega. In to mu v neke vrste psihološki drami uspeva, čeprav ima ta na trenutke hude težave s tempom, kjer prvo polovico že skoraj namenoma upočasni, da pride do izraza konec s tistega malo akcije.
Gre za minimalističen del Odiseje, ki bi moral postati čustven epilog dvajsetletnega potovanja. Ker pa tega gledalec ne vidi, je težko ‘flikati' luknje in upati na boljši izkupiček. Zanimiv pogled na del Odiseje, ki pogosto ostane v senci bolj zanimivih trenutkov.
Si želiš sobotne dopoldneve preživeti v družbi kreativnih vrstnikov, raziskovati skrite kotičke sodobne umetnosti in ustvariti nekaj povsem svojega?
Galerija Cukrarna vabi otroke na celoletne ustvarjalne delavnice
Galerija Cukrarna ponovno odpira vrata za vse radovedne in ustvarjalne šolarje ter vabi v Klub cukrastičnih. Gre za celoletni program posebnih delavnic, ki potekajo enkrat mesečno, od oktobra pa vse do maja. Vsako drugo soboto v mesecu med 10. in 12. uro se bo prostor Cukrarne spremenil v pravi umetniški laboratorij, kjer ni prostora za dolgčas.
Program je zasnovan tako, da skozi igro in preizkušanje spoznavaš aktualne razstave ter različne likovne tehnike. Vsako srečanje prinaša novo pustolovščino, saj se tematike spreminjajo iz meseca v mesec. Jesen boste začeli s spremenljivimi slikami in potovanjem v času, zima bo prinesla čarobne skulpture in simbole s skrivno močjo, spomladi pa boste eksperimentirali s fantastičnimi telesi, slikarskimi preizkusi in packami. Posebna poslastica vas čaka maja, ko boste s pomočjo mentorjev iz Društva Slon ustvarili svoj animirani film v tehniki piksilacije in se prelevili v umetniške junake s pravimi supermočmi.
Najboljši del kluba pa je zagotovo zaključek šolskega leta. Kot se za prave umetnike spodobi, boste člani kluba ob koncu sezone pripravili svojo lastno razstavo, kjer boste staršem, prijateljem in javnosti ponosno pokazali vse svoje mojstrovine, nastale med letom.
Dodatne ugodnosti za Cukrarno
Članstvo v klubu poleg nepozabnih sobotnih doživetij prinaša tudi super ugodnosti za celo družino. Letna članarina namreč vključuje celoleten brezplačen vstop v Cukrarno za do pet družinskih članov, kar pomeni, da lahko svoje domače kadarkoli popelješ na ogled vrhunske umetnosti. Poleg tega si z vstopom v klub zagotoviš še petinski popust na ostale družinske delavnice in nakupe zanimivih publikacij v galerijski trgovini.
Če imaš med 8 in 12 let, rad ustvarjaš in želiš pustiti svoj pečat v eni najatraktivnejših galerij pri nas, ne odlašaj. Prijave za to nepozabno celoletno izkušnjo zbirajo le še do 13. septembra 2026 preko spletnega obrazca na strani Cukrarne. Število mest je omejeno, zato pohiti in si pravočasno zagotovi svojo umetniško prepustnico za novo šolsko leto.
Že v tridesetih letih se nam začne postopno zmanjševati kostna mineralna gostota, in sicer za približno 1 odstotek na leto. Vendar obstajajo dokazi, da lahko z redno telesno aktivnostjo skozi vse življenje ohranjate optimalno zdravje kosti.
Vsaka gibalna aktivnost, pri kateri se z vstajanjem in gibanjem upirate gravitaciji, je dobra za vaše kosti. Če želite še dodatno okrepiti zaščito, vam bodo te štiri vaje pomagale ohraniti vas – in vaše kosti – močne vse življenje.
Vaje za moč so obvezne
Na vrhu seznama treningov, ki so ključni za zdravje koti, so vaje za moč. Te lahko znatno izboljšajo kostno gostoto, tudi če jih izvajate le nekaj minut na dan. Ni vam treba preživeti ur in ur v telovadnici, da bi poželi sadove svojih prizadevanj.
Treningi za moč spodbujajo kostno gostoto tako, da na kosti deluje z nadzorovano obremenitvijo in spodbujajo proces, imenovan kostna preobnova. To je naraven proces, ki poteka v štirih fazah, med katerimi se poškodovana kost nenehno razgrajuje in nadomešča z novo kostjo.
Obseg obremenitve, ki deluje na kosti, je odvisen od vaše telesne pripravljenosti in vrste vaj, ki jih izvajate, ter se razlikuje od osebe do osebe, vendar bo vadba za moč ne glede na to, s kakšno težo vadite, vedno spodbujala proces obnove in krepitve kosti.
Počepi so vsekakor najboljša vaja, ki jo lahko izvajate za moč. Ob vseh možnih vadbah, ki so trenutno priljubljene, viralne in dostopne, pogosto pozabljamo na osnovne vaje, ki so izjemno učinkovite. Počep krepi mišice v nogah in zadnjici, s čimer ščiti vaše kosti in spodnji del hrbta. Za boljše zdravje in močne kosti, je priporočljivo počepe izvajati z utežmi oziroma dodatno obremenitvijo.
Naslednje na vrsti so sklece. In če vas že sama omemba teh vaj strese, vas razumemo, vendar lahko začetniki začnejo z različico, pri kateri so roke na dvignjeni površini namesto na tleh ali jih delate v izvedbi s pokrčenimi nogami. Poskrbite, da so roke v širini ramen, vaše jedro je aktivirano, ter da se dovolj nizko spustite.
Kosti se aktivirajo, ko so izpostavljene tresljajem, kar se pri običajnem sprehodu ne zgodi. Zato je skakanje s kolebnico odlično za krepitev kolen in spodnjega dela telesa. Tempo si lahko določite sami, trening pa naj traja vsaj 20 minut.
Mrtvi dvig je izjemno podcenjena vaja, saj aktivira mišice celotnega telesa. Vključene so roke, hrbet, noge in vaše jedro. Najbolje je, da ga izvajate s palico ali dvema utežema v rokah. Med izvajanjem vaje poskrbite, da bo vaš hrbet raven in da dobro aktivirate jedro, da ne tvegate poškodb.
Vsekakor pa ne zanemarjajte tudi ostalih oblik aktivnosti. Odrasli naj si zagotovijo vsaj 150 minut zmerne aerobne vadbe (ali 75 minut intenzivne vadbe) ter dva treninga za krepitev mišic na teden.
Odjava vozila iz prometa je potopek, ki ga mora lastnik opraviti v različnih življenjskih situacijah. Čeprav mnogi trdijo, da je odjava potrebna le ob prodaji avtomobila, to ne popolnoma drži. Vozilo je treba odjaviti tudi ob uničenju, kraji, izvozu v tujino ali kadar ga dalj časa ne nameravate uporabiti.
Kdaj je treba odjaviti vozilo?
Vozilo je potrebno odjaviti iz prometa v naslednjih primerih:
Ob prodaji oziroma prenosu lastništva.
Če bo vozilo registrirano v tujini.
Če je bilo vozilo ukradeno.
Če je bilo oddano v uničenje.
Kadar ga želite začasno umakniti iz prometa.
Pomembno dejstvo je, da odjava vozila še ne pomeni prenos lastništva. Če se vozilo prodaja, se mora narediti tudi prepis lastništva.
Odjava se opravi pri registracijski organizaciji, med katere sodijo upravne enote, organizacije za tehnične preglede ter pooblaščeni prodajalci vozil.
Ob odjavi boste potrebovali:
Prometno dovoljenje.
Veljaven osebni dokument.
Registrski tablici.
Obrazec o spremembi lastništva, če se bo vozilo prodalo.
Dodatna dokazila v posebnih primerih (npr. zapisnik o kraji).
Kaj se zgodi z registrskimi tablicami?
Ob odjavi vozila moramo registrski tablici vrniti registracijski organizaciji. Obstajajo pa izjeme pri registrskih tablicah z izbrano oznako ali v določenih primerih prenosa vozila na novega lastnika.
Ali lahko zahtevate vračilo letne dajatve?
Da. Če je vozilo še registrirano in ga odjavite pred iztekom registracije, lahko zaprosite za vračilo sorazmernega dela letne dajatve oziroma cestnine za obdobje, ko vozila več ne boste uporabljali.
Dajatev za odjavljeno vozilo
Veliko lastnikov vozil ne ve, da lahko za odjavljeno vozilo po določenem času nastane obveznost plačila dajatve.
Za določene kategorije vozil zaščne obveznost praviloma veljati eno leto po odjavi. Dajatev znaša 25 % običajne letne dajatve in se lahko obračunava največ deset let, oziroma do ponovne registracije ali končne razgradnje vozila.
Ena izmed najpogostejših napak je, da prodajalec vozilo odjavi, ne poskrbi za pa pravočasen prenos lastništva. Posledično lahko v uradnih evidencah ostane vpisan kot lastnik vozila, kar lahko povzroči dodatne obveznosti in nevšečnosti.
Zato je priporočljivo, da se ob odjavi vozila sočasno še opravi prepis lastništva.
Odjava vozila je pomemben upravni postopek, ki ga ne gre odlašati. Pravočasno urejena dokumentacija vam lahko prihrani nepotrebne stroške, administrativne zaplete in morebitne obveznosti v prihodnosti. Če vozilo prodajate, poskrbite, da bo poleg odjave urejen tudi uradni prenos lastništva.
V zadnjih letih zaradi vse pogostejših obremenitev slovenske avtoceste postajajo prostor daljših prometnih zastojev ter nesreč. Ta problem je morda še najbolj opazen v samem stičišču avtocest na Ljubljanski obvoznici. Kot odgovor na te izzive se je v tem mesecu zaključil projekt digitalizacije cestne infrastrukture.
Enega največjih projektov digitalne preobrazbe slovenskega prometa, vrednega kar 21,8 milijona evrov, sta izvajala DARS in Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSI).
V okviru projekta je bilo digitaliziranih okoli 70 kilometrov avtocestnega omrežja na širšem območju Ljubljane. Ob cestah so namestili novo, sodobno opremo za spremljanje in lažje upravljanje prometa, med drugim portale z vključeno spremenljivo prometno signalizacijo, prometne detektorje, videonadzorne sisteme, vremenske postaje in drugo komunikacijsko opremo. Ti novo nameščeni sistemi omogočajo zbiranje in obdelavo podatkov o prometu v realnem času, kar prinaša nove možnosti urejanja prometa.
Pomen projekta
Pri digitalizaciji prometa ne gre le za tehnično nadgradnjo, saj njeni učinki segajo precej dlje. Z natančnejšim spremljanjem prometnih tokov lahko upravljalci hitreje zaznajo prometne nesreče, okvare vozil in druge izredne dogodke, ki bi ovirali cestni promet. Poleg hitre zaznave tak sistem omogoča tudi učinkovitejši odziv, hitrejše ukrepanje ter obveščanje o težavah. Prometna signalizacija je z obnovitvijo postala bolj prilagodljiva dejanskim razmeram na cesti, s tem pa pripomore k večji varnosti in boljši pretočnosti prometa, manjšemu številu zastojev in prometnih nesreč ter posledično tudi k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov.
V okviru projekta je bil prenovljen tudi Regionalni nadzorni center Ljubljana v Dragomlju. Tam so sedaj prvič na skupni platformi povezani DARS, Center za upravljanje in vodenje prometa DRSI ter Prometno-informacijski center za državne ceste.
Projekt predstavlja pomemben korak k tako imenovani pametni prometni mobilnosti, ki poleg dobre fizične infrastrukture vključuje tudi zanesljive in sproti pridobljene podatke. Z novimi prilagoditvami je zagotovljena tudi večja prometna povezanost z evropskimi sistemi, omogočene pa so nadaljnje nadgradnje in razvoj drugih prometnih sistemov. Za voznike to pomeni predvsem boljši vpogled v dogajanje na cestah in s tem lažje sprejemanje odločitev.
Nadaljevanje projekta?
Vseeno pa se postavlja vprašanje, kaj bo s projektom v prihodnosti. Kot omenjeno, je bila digitalizacija za zdaj izvedena le na širšem območju Ljubljane. Se bo projekt uspel razširiti na celotno slovensko območje? Čeprav strateški dokumenti nakazujejo nadaljevanje digitalne preobrazbe prometa, bodo za njeno uresničitev potrebna velika finančna sredstva in dolgotrajni postopki, zato celovite digitalizacije slovenskega cestnega omrežja vsaj v bližnji prihodnosti ni pričakovati.
Znanstveniki so v okviru prelomnega dosežka na področju sintetične biologije prvič doslej povsem iz nič ustvarili umetno celico. Ta se je sposobna samostojno hraniti, rasti in se celo razmnoževati podobno kot naravne celice, poroča ameriški medij CNN.
Ta tehnologija bi lahko odprla vrata novi eri tako imenovanih organizmov po naročilu, ki bi delovali kot nekakšni živi stroji za reševanje zapletenih bioloških in ekoloških izzivov.
Za zdaj še omejen prototip, v prihodnosti bistveno več
Ustvarjena celica je za zdaj še razmeroma krhek in omejen prototip. Ne gre ne za rastlinsko ne za živalsko celico, saj po svojih lastnostih najbolj spominja na preprosto bakterijo, kljub svoji preprostosti pa je že pokazala ključne znake življenja.
Kate Adamala, biologinja in profesorica na Univerzi v Minnesoti, je s svojo ekipo celico sestavila del za delom iz neživih kemičnih sestavin. Ta stvaritev je sicer omejen in krhek prototip, vendar bi lahko znanstvenikom pomagala bolje razumeti izvor življenja, hkrati pa bi jo bilo mogoče programirati tako, da bi pomagala pri reševanju nekaterih največjih svetovnih bioloških težav. Celica ni specifična – ni ne rastlinska ne živalska –, vendar najbolj spominja na preprosto bakterijo.
»Poznam celoten seznam sestavin celice; natančno vem, katere kemikalije in molekule ter v kakšnih koncentracijah so uporabljene,« je dejala. »Je povsem opredeljena, kar pomeni, da jo lahko načrtno oblikujemo.«
Minimalističen genom: kaj to pomeni?
Njen genom je izjemno minimalističen, saj vsebuje le okoli 90.000 baznih parov, kar je nepredstavljivo malo v primerjavi z naravnimi organizmi, kot je bakterija E. coli, ki jih ima okoli 4,6 milijona. Čeprav se celica uspešno razmnožuje, to počne na povsem drugačen način kot naravne celice. Ker nima citoskeleta oziroma notranjega strukturnega ogrodja, za svojo delitev uporablja povsem nov, alternativni fizikalno-kemični mehanizem. Raziskovalci so ob tem potrdili pomembno dejstvo, da za te celice že veljajo zakoni naravnega izbora, kar pomeni, da se lahko skozi generacije prilagajajo in razvijajo.
Strokovnjaki poudarjajo, da pomen tega dosežka presega zgolj posnemanje narave. Znanstvenik dr. Yuval Elani je za CNN pojasnil, da gradnja celice iz nič pomeni, da človeštvo ni več vezano na omejitve in evolucijsko prtljago naravne biologije. To odpira možnosti za načrtovanje sistemov in njihovo programiranje za naloge, ki jih žive celice morda ne morejo opraviti zlahka ali pa jih sploh ne morejo.
»Izdelava celice iz nič pomeni, da niste več vezani na omejitve in evolucijsko dediščino naravne biologije. To odpira možnost načrtovanja sistemov in njihovega programiranja za opravljanje nalog, ki jih žive celice morda ne zmorejo z lahkoto ali pa jih sploh ne zmorejo,« je pojasnil Elani.
»Po mojem mnenju gre za resničen napredek v dolgotrajnih prizadevanjih, da bi ugotovili, ali je mogoče kemijo organizirati tako prepričljivo, da bi jo začeli imenovati življenje.«
Kakšna je prihodnost takih celic?
Čeprav je pot do praktične uporabe še dolga, znanstveniki verjamejo, da bodo naprednejše različice tovrstnih celic v prihodnosti prinesle revolucijo na več področjih.
V medicini bi lahko omogočile razvoj povsem novih, tarčnih metod za zdravljenje raka. Na področju ekologije bi lahko ustvarili organizme, prilagojene za učinkovito zajemanje ogljikovega dioksida iz ozračja, v industriji pa bi tehnologija pripomogla k biosintezi kompleksnih kemikalij in materialov na okolju prijazen način.
Poletje zaznamujejo številni glasbeni festivali – visoke temperature, dobra glasba, mešanica kultur in dolge noči so pravi raj za avanturiste. Vsak mora vsaj enkrat v življenju izkusiti doživetje, ki ga nudi dober festival. V Evropi nam teh ne manjka in to je 5 najboljših festivalov, ki se jih vsekakor splača doživeti.
Tomorrowland, Belgija
Eden izmed najbolj znanih – če ne kar najbolj znan na svetu – je vsekakor Tomorrowland. Glavni dogodek Tomorrowlanda se odvija v Belgiji, natančneje v mestu Boom. Festival se odvija dva vikenda zaporedoma v juliju, letošnje leto je to od 17. do 19. julija ter od 24. do 26. Julija.
Karte za Tomorrowland je izjemno težko dobiti, saj se običajno razprodajo v nekaj sekundah. Eden izmed trikov je, da kupite Global package karte ali se prijavite preko katere izmed agencij, ki organizirajo izlete.
Letošnjemu line-upu se pridružujejo svetovno znani dj-i, kot so Martin Garrix, David Guetta, Hardwell, Steve Aoki in številni drugi …
Sziget, Madžarska
Na drugemu mestu se po priljubljenosti Tomorrowlandu vsekakor pridružuje festival Sziget. Festival Sziget vsako leto spremeni majhen otok sredi Donave v pravi glasbeni raj za 5 dni. Festival se običajno odvija v drugem tednu avgusta, letos bo to od 11. do 16. Avgusta.
Karte za Sziget je dobiti precej lažje in so na voljo že nekaj tednov po koncu prejšnjega festivala. Izhajajo po valovih, s katerimi se višajo tudi cene, trenutno pa še vedno lahko dobite karte tako za cel festival, kot tudi le za tri dni ali en dan.
Na letošnjih odrih Szigeta lahko pričakujemo številne zvezde kot je Zara Larrson, SOMBR, Twenty one pilots, Lewis Capaldi in še in še …
Untold festival, Romunija
V osrčju Transilvanije vas vsako leto pričaka festival Untold, ki je namenjen vsem ljubiteljem elektronske glasbe. Letos bo festival v štirih dneh od 6. do 9. Avgusta postregel s pravo elektronsko poslastico.
Karte so še vedno na voljo na njihovi spletni strani. Posebnost njihove ponudbe je, da lahko v okviru projekta »Save a life, donate blood« darujete kri in prejmete brezplačno vstopnico za en dan.
Letošnji program vključuje številne veterane elektronske glasbe, med drugim tudi Solomuna, Lost Frequencies, Steve Aoki, The Chainsmokers in podobne.
Electric love, Avstrija
Še en festival za ljubitelje električne glasbe se odvija le dobre 3 vožnje stran, lučaj stran od Salzburga po imenu Electric Love. Dogodek traja tri dni, ponuja pa tudi kampiranje. Festival se odvija že prihodnji teden od 9. do 11. Julija
Karte za celoten festival so že razprodane, za posamezne dneve pa so še vedno na voljo.
Letos se line-upu pridružujejo Swedish House Mafia, Holy Priest, Hugel, Dimitri Vegas in številna druga velika imena.
Rock Werchter, Belgija
Da pa ne bomo govorili samo o elektronski glasbi, je tu še en festival za ljubitelje rocka. Rock Werchter je eden najbolj cenjenih evropskih festivalov za ljubitelje rocka, popa in alternativne glasbe. Festival vsako leto poteka v belgijskem kraju Werchter, letos pa je obiskovalce gostil od 2. do 5. Julija.
Karte so še vedno na voljo na njihovi spletni strani, tako za celoten festival, kot le za posamezne dneve.
Festival poteka vsako leto že več kot 40 let in si je ustvaril sloves enega najbolje organiziranih glasbenih dogodkov v Evropi. Med letošnjimi največjimi izvajalci so Twenty One Pilots, Kneecap, Lewis Capaldi in številni drugi.
Mednarodni festival Folkart v Mariboru vsako leto pripelje glasbo, ples in tradicijo iz različnih celin. Tudi letos se je na Glavnem odru na Trgu Leona Štuklja predstavilo več skupin iz različnih delov sveta – Uzbekistan, Poljska, Portoriko, Bocvana, Severna Makedonija in Bolivija. Predstavili so se tudi člani Akademske folklorne skupine Študent, ki so predstavljali Slovenijo.
Uzbekistan je srednjeazijska država in nekdanja sovjetska republika. Meji na Afganistan, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan in Turkmenistan. Od tam prihaja državni ansambel pesmi in plesa, Bukhorcha. Na letošnjem Folkartu so se predstavili prvič. Na odru so prikazali tradicionalno umetnost uzbekistanske kulture. Gledalci so spoznali plesne vzorce, ki predstavljajo Horezm, Fergano in Orient. Plesalce so spremljali tudi glasbeniki, ki so igrali na tradicionalne instrumente – doira, tanbur, naj, gidžjak, saz in kaškarski rubab.
POLJSKA – skupina Krakus
Poljska, uradno Republika Poljska, je država v srednji Evropi. Razteza se od Baltskega morja na severu do Sudetov in Karpatov na jugu ter meji na Litvo in Rusijo. Na severovzhodu meji na Belorusijo in Ukrajino na vzhodu. Na Slovaško in Češko na jugu ter na Nemčijo na zahodu. Iz mesta Krakov je prišel študentski folklorni ansambel Krakus. Ansambel je bil ustvarjen leta 1949 in je tudi najstarejši na Poljskem. Ansambel predstavlja Malopoljsko regijo in neguje pristno poljsko ljudsko tradicijo, vključno s plesi, glasbo, pesmimi in tradicionalnimi kostumi.
PORTORIKO – skupina Guamanique de Puerto Rico
Portoriko je karibski otok in neinkorporirano ozemlje ZDA s pokrajino gora, slapov in tropskega deževnega gozda El Yunque. Skupina Guamanique de Puerto Rico je bila ustvarjena leta 1994 in nastopajo tako doma, kot na svetovnih odrih. Na svojih nastopih predstavljajo tradicije Portorika, karibske ritme in pesmi. Tudi Portoriko se je na Folkartu letos predstavil prvič.
BOCVANA – skupina Nhwao Letshwao Performing Arts
Bocvana je celinska država v južni Afriki in ima pokrajino, ki jo zaznamujeta puščava Kalahari in delta Okavango, katera med sezonskimi poplavami postane bujen živalski habitat. Iz Bocvane je prišla skupina Nhwao Letshwao Performing Arts. Trdijo, da je kultura temelj njihovega ljudstva. Svojo ljubezen do praznovanja življenja so tudi oni prav tako letos prvič predstavili na festivalu Folkart.
SEVERNA MAKEDONIJA – skupina Orce Nikolov
Severna Makedonija, uradno Republika Severna Makedonija, je celinska država v jugovzhodni Evropi. Na jugu meji na Grčijo. Na zahodu na Albanijo, na vzhodu na Bolgarijo. In a severozahodu na Kosovo ter na severu na Srbijo. Iz Skopja prihaja ansambel ljudskih plseov in pesmi, Orce Nikolov. S svojo ustanovitvijo leta 1945, so znani kot varuhi narodne dediščine. Ansambel sestavlja več kot 10.000 članov in izvedel je že 6000 nastopov doma in po svetu. Na Glavnem odru so predstavili makedonski ljudski ples, glasbo, instrumente in narodno nošo.
BOLIVIJA – skupina Bafopaz
Bolivija je država v osrednji Južni Ameriki z raznolikim terenom, ki se razteza od Andov, puščave Atacama in deževnega gozda Amazonke. Iz mesta La Paz prihaja folklorni balet Bafopaz, ki je bil ustanovljen leta 2006. Vodita ga znamenita Victor Hugo Salinas Pereira in Ana Ariscurinaga. Predstavili so se že na mnogih domačih kot tudi na svetovnih odrih. Trenutno je Bafopaz največja institucija folklornega plesa v Boliviji. In tudi Bolivija, se je na Folkartu predstavila prvič.
Folkart je največji folklorni festival v Sloveniji in eden najuglednejših v Evropi. Že skoraj štiri desetletja v Maribor prinaša bogastvo svetovne kulturne dediščine ter obiskovalcem omogoča, da na enem mestu spoznajo tradicije z različnih celin. Posebnost letošnjega Folkarta je bila, da se bodo kar štiri države na festivalu predstavile prvič, kar je prineslo še več kulturne raznolikosti in novih doživetij.
V času festivala so se skupine predstavile v centru mesta, na Lentu, v nakupovalnem centru Europark in Mestnem parku. Otvoritev. Zaključek pa so izvedli na Glavnem odru Trga Leona Štuklja.
Festival je tudi letos napolnil mestne ulice z glasbo, plesom in živahnim vzdušjem ter znova potrdil, da je bil Maribor v teh dneh pravo stičišče svetovnih kultur.
